Nazaj domov

Nazaj domov
Objavljeno: 28.2.2017 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Mnenja | Revija: Marec 2017

Pred enajstimi leti sem v svojem prvem članku za Monitor pisal o namiznih grafičnih okoljih za Linux – KDE, Gnome, XFCE itd. Takrat sem namreč že nekaj časa uporabljal Linux, zanj sem se ogrel že v začetku študentskih let. Začel sem s Suse, pot me je vodila čez različne distribucije, ki so temeljile na Debianu (takrat je ravno dobival zagon Ubuntu), bilo je celo obdobje, ko sem distribucijo iz čiste zabave menjaval vsak teden.

Linux me je navdušilo več stvari, predvsem stabilnost, prilagodljivost in hitrost. Ta, zadnja se je na razmeroma podhranjenem računalniku (tudi za tiste čase – Pentium 4, 384 MB pomnilnika) še kako poznala. Na koncu sem za kar nekaj let obstal na Gentooju. Ta distribucija je bila ena izmed najmanj prijaznih do uporabnika, a je zato, če in ko jo pravilno namestiš in nastaviš, ena najhitrejših in najbolj prilagodljivih.

Tam se je vse urejalo prek ukazne vrstice in tekstovnih nastavitvenih datotek. Ročno kljukanje vsega, kar si potreboval v kernelu (in obvezno vnovično »kompajlanje kernela«, ko si pozabil kak ključni del), strojno prevajanje vsakega programa, za namestitev sistema in namiznega okolja sem takrat potreboval dober vikend. Seveda je najprej prišlo na vrsto kako lahko grafično okolje (Fluxbox), da sem lahko s Firefoxom vsaj v spletu visel, medtem ko sem v ozadju nameščal večje pakete (KDE, OpenOffice).

A s časom, predvsem pa s službo, sem se tega naveličal. Enostavno sem že v službi imel polne roke dela z neubogljivimi računalniki, tako da sem si na domačem spet namestil Ubuntu, s katerim ni bilo skoraj nič dela. Kmalu zatem sem vse skupaj opustil in si omislil Applov iMac. Globoko spodaj nekje se še čuti, da bije unixaško srce, a čez je solidna, hitra, predvsem pa enostavna prevleka, kjer vse pač res deluje.

Applov računalnik mi je načeloma dobro služil, a mi je počasi nekaj manjkalo – zalotil sem se, da sem po več letih spet začel kukati po straneh, ki se vrtijo okoli Linuxa. V službi smo zadnja leta le prešli na novejšo in zanesljivejšo opremo (če se ne motim, sem v zadnjem letu zamenjal le en napajalnik in nekaj diskov), še največ dela je s tiskalniki, certifikati in kakim računovodskim programom.

Pa me je nekaj pičilo in sem si omislil nov prenosnik – za 500 evrov je vanj vgrajen procesor i5, 8 GB pomnilnika in pogon SSD. Za distribucijo sem si tokrat izbral Arch Linux. Ta je podobno »neprijazen« kot Gentoo, le da poteka namestitev programov hitreje. Za prvo namestitev sem (spet) potreboval skoraj ves vikend – že za priklop v omrežje WiFi prek konzole sem potreboval približno pol ure vpisovanja ukazov. Občutek pri tem je bil presenetljivo dober – kot pred dobrim desetletjem, ko mi je prvič uspelo »mountat« disketo.

Vmes se je sicer kar veliko spremenilo – podpora za strojno opremo je, denimo, boljša, kot jo imam v spominu. Spremenila se je tudi kakšna stvar, ki me je presenetila – upokojil se je programski sklop »net-tools«, katerega del je, denimo, program »ifconfig«, ta je bil nekoč stalnica vseh distribucij. Tudi dokumentacija je taka, kot se je spomnim – površna, včasih v navzkrižju sama s seboj, pogosto zastarela. Kljub temu sem ta trenutek z Linuxom res zadovoljen – ker je sistemskih sredstev res na pretek, imam zraven še par virtualnih naprav za dodatno igranje in učenje.

V dobrih desetih letih se res veliko spremeni, a se kljub temu nekako ne morem otresti občutka že videnega, občutka, da čeprav se je v desetih letih toliko spremenilo, smo še vedno bolj kot ne na istem. Kot rečeno, Linux je še malenkost boljši, kot je že bil, a je kljub temu še vedno zapleten. Nič bolje ni z Windows – kakorkoli sem že navdušen nad Windows 10, ima še vedno malo morje svojih tečnosti (celo kakšno novo so pridobili).

Ravno prejšnji vikend sem se ujezil nad preizkusnim prenosnikom, ker je Windows 10 zasedel vseh mojih borih 10 Mb/s pasovne širine za prenos nadgradnje – datoteka, velika 600 MB, ki sem jo prenašal iz Dropboxa, pa se je pri tem povsem ustavila. Tudi Applovi računalniki imajo svoje nenavadne težave, predvsem vezane na njihovo filozofijo, po kateri v Kaliforniji očitno vedo, kaj je najbolje za vse. No, v Applovih strojnih napravah me vedno bolj moti predvsem to, da ni mogoče ničesar nadgraditi.

Se mi pa zdi, kot sicer marsikomu, da je to vse manj pomembno. Kot je pred kratkim pisal naš urednik, ko je na neki starejši prenosnik namestil Lubuntu, danes večino računalniškega časa preživimo v spletu. Kaj teče spodaj, pod brskalnikom (Facebookom), je vedno manj pomembno – lahko je to MacOS, Windows, Linux ... ali pa Android in iOS, ki ženeta osrednje računalnike mlajše generacije.

Ko sem tisti vikend nameščal Arch Linux ukaz za ukazom, sem se počutil kot tisti, ki v svojih garažah vijačijo avtomobile, ki še uporabljajo uplinjače in podobno tehnologijo. Med seboj se že razumemo, večina sveta pa nas prehiteva. Namesto umazanih delov, ki bi ležali po tleh, sem imel vsepovsod polno zavihkov z odprtimi forumi. Da je bila slika popolna, sem šel pokukat celo na IRC.

Namesto umazanih delov, ki bi ležali po tleh, sem imel vsepovsod polno zavihkov z odprtimi forumi. Da je bila slika popolna, sem šel pokukat celo na IRC.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki