Najboljši prenosnik (z napako)

Chrome OS je operacijski sistem, ki temelji na Googlovih spletnih storitvah. Spletni velikan ga je sprva ponudil kot alternativo bolj uveljavljenim namiznim sistemom, ki bi zanimanje uporabnikov s strojne opreme preusmerila na izvajanje samih storitev. Računalnik ni več pomemben in je zlahka zamenljiv. Čeprav Chrome OS tej mantri še vedno zvesto sledi, jo je Google s prenosnikom Chromebook Pixel pustil daleč za seboj in obenem snedel lastno besedo. Pixel je vse prej kot nepomemben in zlahka zamenljiv.

Pixel ni običajen prenosnik, zato tudi njegov opis ne more biti tak. Kljub temu najprej poženemo lajno in naštejemo najnujnejše. Pixel poganja dvojedrni Intelov procesor Core i5 s hitrostjo 1,8 GHz, ima zaslon, velik slabih trinajst palcev, z nezemeljsko ločljivostjo 2560 × 1700 in 239 pikami na palec ter občutljivostjo za dotik, 4 GB pomnilnika, grafiko Intel HD Graphics 4000 in 32 GB prostora na disku (LTE različica 64 GB). Med druge priboljške spadajo še prednja 720p kamera, povezava Bluetooth, bralnik kartic SD, dva vhoda USB in izhod Mini DisplayPort. Enostavno navajanje občudovanja vrednih značilnosti sklenimo s ceno 1300 evrov, potem pa se zaplete.

Chromebook je računalnik za slehernika, Pixel ni. Najbolj bodo ob njem uživali ustvarjalni tipi uporabnikov (in uporabnic), ki radi pišejo in že zdaj živijo življenje v Googlovem oblaku. Večina recenzentov ga primerja z zaporom. A kot se znajdejo zaporniki, nič ne ustavi zadovoljnega uporabnika Chrome OS. Za veliko večino opravil se najde ustrezna zamenjava na tržnici Chrome Web Store, ki je, resnici na ljubo, edini vir dodatnih aplikacij in pripomočkov. Če česa kljub temu ni, uporabimo priročno možnost in v Pixel za hkratno rabo namestimo Linux. Za razliko od drugih izdelovalcev prenosnikov Chromebook je Google Pixlu dodal odklenjen SeaBIOS, ki v razvijalskem načinu omogoča namestitev alternativnega operacijskega sistema (beri: Linuxa). Vrsto dokaj nebolečih postopkov za tako telovadbo najdemo v spletu.

Osrednja privlačnost prenosnika je zaslon. Kdor vidi Pixel v živo, težko odvrne pogled z zaslona. Privlačnost se mu ne zmanjša niti, če obenj postavimo Applov MacBook 13 z zaslonom Retina. Oblikovanje z retropridihom gre korak dlje od jabolčnega, sicer dovršenega, a že rahlo utrujenega dizajna, zaslon pa je preprosto boljši. Pri zaslonu ne gre toliko za ločljivost in gostoto slikovnih pik, čeprav je prva kakor nalašč za Oddaljeno namizje Chrome in druga pravi balzam za oči, temveč bolj za celoten paket. Vse na zaslonu (in okoli njega) je plod premišljenih odločitev, na čelu z neobičajnim razmerjem stranic 3 : 2. Barve so čudovite, a ne pretirano nasičene, ostrina besedila z zaslona pa reže kot banke na Cipru. Zaslon je boljši tudi od dosedanje prvakinje, Applove Retine. Pixel nas s sanjsko sliko dobesedno pokvari za vse druge prenosnike z običajnimi zasloni. Če se razmerje stranic izkaže za dobrodošlo pri brskanju po spletu, pa tega za uporabo dotika ne moremo trditi. Ne nas razumeti napak, zaznavanje dotika je natančno, povečevanje in pomanjševanje s ščipanjem deluje (le vklopiti ga je treba s chrome://flags in nastavitvijo Omogoči prilagoditev velikosti s približevanjem prstov) in tudi prstnih odtisov na gladki površini zaslona je presenetljivo malo, težava tiči v uporabi. Hitro se namreč izkaže, da ga sploh ne potrebujemo. Na tem mestu se radi strinjamo s pokojnim Jobsom, ki je leta 2010 rekel, da uporabniki prenosnikov z zasloni, občutljivimi za dotik, ne želimo. Morda bo za navezo klasične nadzorne sheme z dotikom, kakršno ponuja Pixel, več razumevanja v prihodnosti, ko se bosta tako splet kot brskalnik Chrome prstom kombinaciji izdatneje prilagodila. Danes si namreč želimo le, da bi bila na voljo cenejša različica Pixla, ki ne bi imela dotika. Veliko odgovornost za neuslišano željo med drugim nosita fantastična tipkovnica in sledna ploščica.

Preizkusili smo že kup tipkovnic, zato s precej podlage trdimo, da je Pixlova najboljša. Še noben prenosnik ni imel tako dobre tipkovnice. Tipke delujejo robustno, a kljub temu ne povzročajo težav pri zaznavi pritiska. Tudi daljše seanse pisanja so čisti užitek. Seveda je razporeditev tipk prilagojena operacijskemu sistemu Chrome OS. To pomeni, da bomo med drugim zaman iskali funkcijske tipke, Caps Lock, Windows in Delete. Rezultat “čiščenja” je več prostora za druge članice nabora. Dobimo namensko tipko za iskanje, udobnejši Ctrl in Alt ter vrsto novih, brskanju prilagojenih pomočnic, ki se od drugih tipk razlikujejo po zahtevani stopnji pritiska, tako da jih težko pomotoma pritisnemo. Za nočno delo je vgrajena diskretna osvetlitev. Tipkovnica nima niti ene slabe lastnosti, zato ni presenetljivo, da smo pričujoči članek preprosto morali napisati nanjo. Sledilna ploščica kakovosti tipkovnice zvesto sledi, jo izvrstno dopolnjuje. Sledilna ploščica je velik, temen kos steklene površine, občutljive za več dotikov hkrati. Njeno delovanje zlahka primerjamo z najboljšimi tovrstnimi vmesniki na planetu. Žal je programska oprema ne dohaja, saj ploščica ne podpira niti ščipanja, kaj šele, da bi prstom dovolila kakšno zahtevnejšo koreografijo. Opazili smo, da med tipkanjem ploščica ne zazna ponesrečenih dotikov, kar je kratko malo čarovnija, saj kazalec kljub zdrsu roke niti ne trzne. Prepričani smo, da je magija plod pridnega dela programerjev.

Oblikovanje prenosnika Chromebook Pixel je vrhunsko. Google bi se pri njegovem snovanju lahko odločil za slabše tipke ali manj kakovosten aluminij. Za njegovo izdelavo bi brez slabe vesti izbral Foxconnovo proizvodno linijo. Pa ni. Niti pod razno. Pixel je videti in čutiti, kot bi ga iz kosa kovine mojstrsko izrezljal vrhunski rokodelec, ki je zanj izbral najboljše materiale, pri tem pa ni sklepal kompromisov ali kakorkoli varčeval. Obdelani aluminij nima opaznih vijakov niti motečih spojev. Mikrofoni in zvočniki so skriti. Pri prvih opazimo, da zelo dobro odstranijo vsakršen hrup, zvok, ki polzi izpod tipkovnice, pa je naravnost neverjeten. Zvočniki so nadpovprečni, eni boljših, kar smo jih imeli priložnost slišati doslej (v prenosnikih). Basi so izraziti, visoki toni glasni in čisti. Končni rezultat je čudovit kos kovine, na katerega smo zlahka ponosni. Pixel kljub temu najbrž nikoli ne bo dobil zlatega Monitorja. Kronanja mu ne bo preprečil neroden nagib zaslona, ki ne gre do konca in rad spolzi naprej, če Pixel uporabljamo v ležečem stanju. Naslova mu ne bo odvzela niti bleščavost na močni svetlobi sicer dobro vidnega zaslona. Težko grajamo celo baterijo, ki zaradi požrešnega prikaza in potratnega procesorja zdrži samo pet ur pisanja in brskanja po spletu, to je manj od na primer  sorodnika podjetja Samsung, opremljenega z ARMom. Na koncu mu ne zamerimo niti cene, saj jo opraviči z vrhunsko opremljenostjo in izdelavo. Grmu, v katerem tiči zajec, je ime Chrome OS. Kamen spotike ni ozka usmerjenost Googlovega operacijskega sistema, temveč omejenost, ki zahteva (bolj kot ne) stalno povezavo s spletom in onemogoča uporabo od brskalnika Chrome neodvisnih aplikacij.

Operacijski sistem Chrome OS temelji na dveh temeljih, na uporabnikovem življenju v oblaku in strojni opremi, ki je zlahka zamenljiva. Googlov operacijski sistem Chrome OS na Pixlu živi drugačno življenje. Še vedno gre za razširjen spletni brskalnik, ki pa z dotikom pridobi nove razsežnosti. Čeprav brskalnik Chrome načeloma ni prijazen do prstov, ga natančnost Pixlovega dotika ukroti dovolj, da uporaba ni mučna. Kljub temu nas večina ne bo šla dlje od spreminjanja velikosti s prsti. Za zdaj. Če gre verjeti govoricam, nam Google v kratkem pripravlja kup presenečenj, ki bi razmerje moči lahko hitro prevesile v prid dotiku. Uporaba Pixla se za zdaj ne razlikuje bistveno od cenejših Chromebookov. Verjetno se bodo scenariji rabe spremenili šele, ko bo več aplikacij upoštevalo Pixlov zaslon, občutljiv za dotik, z visoko ločljivostjo. Dejstvo je, da je Pixel zaradi strojne obdarjenosti lahko nadomestek za glavni računalnik, za siromašnejše bratrance pa tega ne bi mogli z mirno vestjo trditi. Strošek je najlaže opravičiti, če že danes večino digitalnega življenja preživimo v oblaku. V Sloveniji je oblačno preživljanje časa oteženo, saj nimamo pretočnih storitev, ki bi nam na pladnju ponujale glasbo in filme. Kljub temu je Pixel lahko tudi večpredstavna naprava, saj se v kategorijo avtomatsko kvalificira že samo zaradi nadstandardnega zaslona. Vsebino nanj prenesemo prek zunanjih naprav USB, kartic SD ali iz oblaka, v katerem imamo podarjenega kar 1 TB prostora. Darilo je všteto v ceno. Oblačni prostor je naslednja tri leta naš in lahko z njim počnemo, kar nam srce poželi. Google je obljubil, da podatkov, naloženih v Google Drive, tudi po preteku triletnega obdobja ne bo brisal in nam bodo dostopni vekomaj, le svežih datotek v oblak ne bomo mogli več dodajati. Ker je v paketu s Pixlom dobljena zaloga oblačnega diskovja sicer vredna 1400 evrov, je darilo hitro še eden od razlogov za nakup pregrešno dragega prenosnika. Če potrebujemo oblačni prostor in bi ga v vsakem primeru najeli, dobimo Pixel praktično zastonj.

Chromebook Pixel je Googlova vizija prihodnosti, ki naj bi druge izdelovalce spodbudila k drznejšim korakom. Je poželenja vreden predmet, ki naj bi ga osmislila šele bodoča dejanja. Žal mu v sedanjosti manjka praktičnosti. Za takšno ceno na trgu najdemo boljšo ali cenejšo izbiro. Vraga, če se potrudimo, najdemo celo boljšo IN cenejšo izbiro. Dejstvo, ki ga velja upoštevati ob cedečih se slinah, ki kličejo po Googlovi mojstrovini. Z veliko prelitega črnila v svetovnih medijih se strinjamo, z izjavo, da nam bo ob nakupu Pixla žal, pač ne. Pixel je najboljši prenosnik na svetu! Nakupa vam kljub drzni trditvi ne moremo priporočiti, saj je prenosnik namenjen (zelo) ozko usmerjeni populaciji, a če se zanj kljub vsem, tudi v našem članku priobčenim pomislekom odločite, vam zagotavljamo, da vam nikoli ne bo žal.  

Google Chromebook Pixel

Prenosni računalnik.

Prodaja: Amazon.co.uk.

Cena: 1300 EUR.

✓    Fantastičen zaslon, oblikovanje, izdelava, tipkovnica, 1 TB oblačnega prostora.

✗    Omejen operacijski sistem, cena.