Na kaj moramo biti pozorni
Res je, večina brezžičnih usmerjevalnikov Wifi je za nezahtevnega uporabnika dovolj dobra. Hej, v resnici so »dovolj dobri« tudi usmerjevalniki, ki jih svojim paketom prilagajo nekateri ponudniki interneta pri nas. Ker pa bralci Monitorja sodite med vsaj malce (če ne »zelo«) zahtevne bralce, se potopimo v podrobnosti.
Standardi in frekvence
Že leta 1997 je bil vzpostavljen standard 802.11, ki že z imenom ne pomaga pri preglednosti podatkov brezžičnih usmerjevalnikov. Hitrosti prenosov na začetku niso bile vrtoglave in stanje je bilo treba hitro izboljšati. Tako smo že dve leti kasneje dobili kar dva nova standarda, ki sta že bolj jasno začrtala pot, po kateri se bo razvijala ta tehnologija. Standard B je le nadgradil osnovo in je še vedno deloval na frekvencah okoli 2,4 GHz, hitrost pa je bila do 11 Mb/s (teoretičnih, kot to velja za vse »brezžične« hitrostne številke). Novi standard A je spekter še razširil in uvedel oddajanje omrežja pri 5 GHz, kar je za seboj potegnilo dve lastnosti, ki sta pomembni še danes. Valovna dolžina signala je pri 2,4 GHz namreč daljša in signal se lažje spopada z ovirami, a so hitrosti na tej frekvenci nižje. Signal pri 5 GHz pa ima krajšo valovno dolžino in posledično manjši doseg, vendar omogoča višje hitrosti. Tako so se leta 2003 s prihodom standarda G, ki je deloval pri 2,4 GHz, domača omrežja ustalila pri tej frekvenci in vsako leto postala bolj utesnjena (ker je množica naprav uporabljala isti frekvenčni pas). 802.11g je omogočal teoretične hitrosti do 54 Mb/s (v praksi okoli 4× manj). To je bilo povsem dovolj za brskanje po spletu in začel se je razcvet brezžičnih omrežij tudi v zasebni rabi.
Nekaj let so tako računalniki v domove prihajali z vgrajenimi brezžičnimi omrežnimi karticami (populariziral jih je Intel s svojimi vezji Centrino), ki so videle omrežja A, B, G, in gneča pri 2,4 GHz je bila iz leta v leto večja. Odgovor nanjo je prišel v obliki standarda N, ki je omogočal vzpostavitev omrežja tako pri 2,4 GHz kot 5 GHz. Že pred dvema letoma je bilo tako mogoče kupiti usmerjevalnik s standardom N, a je bilo naprav, ki so videla taka omrežja, malo. Monitorjev test smo morali predlani opraviti s posebno zunanjo omrežno kartico, ki je prenosniku omogočila povezavo v 5 GHz omrežje. Dokaz, kako hitro se je industrija prilagodila standardu N, pa so naprave na policah danes, saj ga podpirajo praktično vsi izdelki. S tablicami, telefoni in televizorji vred.
Pred kratkim smo bili sicer priča prvim napravam, ki podpirajo svež standard A/C (več v okvirčku), a je trenutna stvarnost takšna, da je standard N najbolj navzoč in tako predstavlja oznako, ki je na embalaži usmerjevalnika najpomembnejša.
Standard N po naših testih dovoljuje realne hitrosti prenosa med 100 in 120 Mb/s pri 5 GHz in 65 do 85 Mb/s pri 2,4 GHz, a še enkrat poudarjamo, da je domet pri 5 GHz bistveno manjši. To v praksi pomeni, da boste v tako visokih hitrostih uživali le, kadar bosta obe napravi v istem prostoru ali ko bo med usmerjevalnikom in odjemalcem le ena tanka stena. Takoj, ko v enačbo pridejo železobetonske stene in nadstropja, 5 GHz omrežje ne pomeni več veliko. Višje hitrosti pridejo prav predvsem pri prenosu večjih datotek po domačem omrežju in pri gledanju filmov visoke ločljivosti, ki so shranjeni v eni od naprav domačega omrežja. V slednjem primeru je 5 GHz omrežje resnično zavidanja vredno, saj ni nikakršnega zatikanja in je mogoče brez težav po zraku pretakati velikanske datoteke. 5 GHz omrežja imajo še eno pozitivno lastnost, skopost, saj jih je v primerjavi z 2,4 GHz omrežji še razmeroma malo. To pomeni poln izkoristek, saj je motenj manj in podatki lažje »letijo« po zraku.
Gneča je predvsem pri omrežjih okoli frekvence 2,4 GHz. Pri 5 GHz pa omrežja zaenkrat še samevajo.
Domet in ojačevalci signala
Kako je domet usmerjevalnika povezan s frekvenco vzpostavljenega domačega omrežja, smo že razložili. Ni pa frekvenca edini dejavnik, ki pogojuje sposobnost usmerjevalnika pri premagovanju ovir. Na naših preizkusih se je pokazalo, da so možnosti daljšega dometa večje, če ima usmerjevalnik zunanje antene. Vendar tudi to ni tako trdno pravilo, saj je imel usmerjevalnik Netgear WNDR4500 na naših testih najdaljši domet in hkrati notranje antene. Kljub temu je nakup usmerjevalnika z zunanjimi antenami bolj smotrn, saj jih je naknadno mogoče zamenjati. Lahko se zgodi, da boste s svojim usmerjevalnikom zadovoljni glede hitrosti in stabilnosti, a bo šepal domet. Takrat lahko pomaga boljša antena, ki zna dodati tistih nekaj metrov več, da bo močan signal prišel tudi v bolj oddaljene dele doma. Za tiste v večjih domovanjih z veliko železobetonskimi stenami in kopico z omrežji WiFi opremljenih sosedov je izbira usmerjevalnika z dolgim dometom nujna. Enako velja za tiste v hišah, kjer bo za kakšno bolj poceni napravo nadstropje niže ali više prevelik zalogaj.
Zavedati se je pač treba, da moč signala slabi glede na razdaljo in če je domače kvadrature resnično preveč, bo morda treba poseči še po ojačevalcu signala. Gre za naprave, ki se priklopijo v že vzpostavljeno omrežje in ga nato posredujejo naprej. V teoriji se sliši zelo dobro, a se je treba zavedati, da mora ojačevalec od usmerjevalnika prejemati podatke in jih nato posredovati. Tako pasovno širino hkrati uporablja v obe smeri, zato hitrosti niso nikoli tako visoke, kot če smo bliže samemu usmerjevalniku. Še vedno pa gre za preprosto rešitev, kako brez kablov povečati domet signala in z domačim brezžičnim omrežjem pokriti še zadnje kotičke doma.
Programska oprema in stabilnost
Trg brezžičnih usmerjevalnikov pozna še eno posebnost, na katero je smiselno biti pozoren. Privzete programske opreme naprav so plod izdelovalčevega znanja in z redkimi izjemami niso presežki kakovostnega programiranja. Začne se že pri uporabniških vmesnikih, kjer je zmede veliko in smo bili uporabniki dolgo časa prepuščeni sami sebi. Zadnje čase se krivulja zapletenosti znižuje, saj skorajda vsi izdelovalci kupca ob prvi nastavitvi vodijo po preprostejši nastavitvi. Ta običajno vključuje čarovnike in uporabnik le sledi navodilom in klika gumb naprej. Še vedno pa gre za grde uporabniške vmesnike, kjer se je težko znajti in so kakršnikoli posegi zunaj domene povprečnega uporabnika. Svež veter sta tu Apple in Asus, ki sta namestitev in logiko uporabniškega vmesnika tako poenostavila, da lahko z njima delajo tudi manj vešči.
Druga lastnost programskih oprem izdelovalcev je razmeroma slaba stabilnost usmerjevalnikov. Ta se kaže predvsem v tem, da je treba slabše naprave nenehno znova zaganjati, saj ne zmorejo vedno večjih obremenitev širokopasovnega interneta in vse več(jih) datotek, beri: torrentov. Na naših testih tako vsak usmerjevalnik obremenimo z več hkratnimi povezavami in preverimo, kako hitro se bo začel »sesuvati«. Nekega trdnega pravila ni, a lahko rečemo, da bodo dražji usmerjevalniki lažje prenašali obremenitve (ker imajo hitrejši procesor, več pomnilnika …). Stabilnost pa je kljub temu zelo odvisna tudi od programske opreme, kjer se zopet kaže pomanjkljivo znanje izdelovalcev. Na tem mestu nastopijo odprtokodne programske opreme, ki jih namestimo v usmerjevalnik in s tem zamenjamo izdelovalčevo rešitev. Pri Monitorju smo privrženci opreme DD-WRT (dd-wrt.com), ki jo je mogoče namestiti v nekatere usmerjevalnike. Pred nakupom se tako velja pozanimati, ali je mogoče želeno programsko opremo namestiti v kupljeno napravo. Včasih je to mogoče izvedeti že na embalaži, saj se izdelovalci zavedajo, da njihove rešitve niso med boljšimi in se s podporo katere od neodvisnih oprem celo hvalijo. Če na škatli ali v opisu ni nikjer omembe o menjavi programske opreme, lahko na strani dd-wrt.com vtipkate ime želenega usmerjevalnika in takoj izveste, ali bo namestitev mogoča. Tu je treba biti pozoren tudi na različice usmerjevalnikov, saj izdelovalci naprave nenehno posodabljajo in če imata dva usmerjevalnika enako ohišje, to še ne pomeni, da je njuno drobovje enako.
Menjava programske opreme večinoma pomeni preglednejši uporabniški vmesnik (a tudi ti znajo zmesti) in predvsem stabilnejše delovanje. DD-WRT ali Tomato slovita po tem, da usmerjevalnike, ki jih poganjata, enkrat namestimo in nato pozabimo nanje.
Na naši preizkusih vsak usmerjevalnik obremenimo do točke, ko podleže velikanski količini povezav.
Prepustnost in USB
Zadnji dve podrobnosti, mimo katerih ne moremo, se nanašata na način rabe domačega omrežja. Če bo šlo le za delitev internetne povezave računalniku ali dvema in se bo po spletu malce brskalo in pregledovalo spletno pošto, je povsem dovolj že nakup stare »modre« zvezde usmerjevalnikov – Linksys WRT54G. Tega še vedno prodajajo in zna biti okrepljen s programsko opremo Tomato povsem dovolj. Opozorimo le še na to, da WRT54G ne zna vzpostaviti omrežja N in ga že resno muči starost.
Pri starejših usmerjevalnikih je problematična tudi prepustnost stikala, kamor lahko prek kablov UTP priklopimo več računalnikov. Če bomo domače omrežje uporabljali za pretakanje večjih datotek, oziroma bo na usmerjevalnik prek žic priklopljenih več računalnikov, je že treba gledati za modeli, ki imajo gigabitna stikala. Manj prepustna 10/100Mb/s so lahko hitro ozko grlo pri večjem prometu po omrežju, tako je za manjša podjetja ali hiše z več računalniki dobro, če imajo usmerjevalnike z bolj prepustnimi stikali.
Usmerjevalniki pa seveda znajo početi še marsikaj drugega, ne le deliti spletno povezavo. Tu nastopijo vhodi USB. Ti omogočajo priklop tiskalnikov USB, na katere lahko nato tiska vsak računalnik, priklopljen v domače omrežje. Predvsem je zanimiva raba usmerjevalnika s priklopljenim diskom USB, saj tako dobimo omrežno shrambo, do katere imajo dostop vsi odjemalci v omrežju. To pomeni, da so lahko družinske slike na enem disku in jih lahko gledajo vsi družinski člani s svojo napravo, pa naj bo to računalnik, tablica ali telefon. Taka funkcionalnost je bila dolgo časa domena dražjih naprav, a smo na zadnjem preizkusu ugotovili, da so se vhodi USB začeli pojavljati tudi na cenejših napravah, in če si je doma treba deliti vsaj tiskalnik, je pogled v smer naprav, opremljenih z vhodom USB, prava zamisel.
V Asusu so se potrudili z uporabniškim vmesnikom.
Standard A/C
Najnovejši standard A/C prinaša izboljšave v območju 5 GHz in obljublja visoke hitrosti. Na našem preizkusu dveh usmerjevalnikov, ki ta standard podpirata, smo to tudi potrdili. Vendar so tudi omrežja s standardom A/C podvržena zakonom fizike in dejstvo je, da se krajše valovne dolžine bolj vpijajo v ovire. Tako se hitrosti znižujejo hitreje kot pri 2,4 GHz, a so že v neposredni bližini tako visoke, da podatki tudi na večji oddaljenosti še vedno letijo hitro. Problem uvajanja novih standardov je drugje. Težava je v tem, da ga vedno prvi podprejo usmerjevalniki. To je sicer logično, a pomeni, da je na trgu trenutno zelo malo naprav, ki so se sposobne povezati v takšno omrežje. Zaenkrat gre predvsem za zunanje omrežne kartice v obliki ključev USB, ki so narejene prav za priklapljanja v omrežja po standardu A/C.
Nakup teh usmerjevalnikov se tako vsaj trenutno še ne izplača, ker bo treba še kar nekaj časa, da jih bodo dohiteli tudi odjemalci brezžičnih omrežij. Dodaten razlog za previdnost je še to, da sta oba naša testna primerka na trg prišla s četrto različico osnutka standarda in ne dokončno dogovorjeno specifikacijo. V prihodnosti sicer zelo verjetno bosta podprta, a je previdnost kljub temu na mestu.
Kaj kupovati
Ko smo tako obdelali vse tiste lastnosti, na katere moramo paziti, preidimo še h konkretnim primerom naprav, ki so nas v zadnjih 12 mesecih prepričale. Skušali smo izpostaviti naprave, ki dobro pokrijejo čim več zgoraj omenjenih prvin in to počnejo zanesljivo.
■ Airport Express. Pri tem Applovem izdelku je na prvem mestu preproščina, ki se kaže že v količini vhodov in izhodov na ohišju. Na zadnji strani je vhod za internet in le en (!) omrežni izhod, ki daje vedeti, da množičnega kabelskega omrežja ne boste vzpostavljali. Airport Expressa je s svojo preprosto zasnovo in rabo namenjen predvsem domači rabi ljudi, ki že imajo jabolčne mobilne naprave. Z njimi lahko Express tudi nastavimo in po tej strani gre za daleč najpreprostejši proces nastavitve kateregakoli usmerjevalnika. V praksi to pomeni, da na iPhonu kar v menuju za nastavitve WiFi določimo ime omrežja in geslo, saj telefon zazna nenastavljen prižgan Express. Za vse druge nastavitve je na voljo tudi aplikacija AirPort Utlity, kjer možnosti ni prav veliko, a je to toliko bolje za nezahtevne uporabnike. Applov mali usmerjevalnik slovi tudi po zanesljivosti, tako da je malo govora o »sesuvanju« in prekinitvah delovanja. Druga uporabnost mini usmerjevalnika pa je kot podaljševalec omrežja, saj je tudi tu namestitev otročje lahka. To je še toliko bolj res, ko je glavni usmerjevalnik tudi Applova naprava. Največja ovira za nakup tega usmerjevalnika pa je na koncu cena. Pri nas je usmerjevalnik na voljo za 90 evrov, to je glede na konkurenco veliko. A vendarle je treba poudariti, da gre za odlično narejeno napravo in v Applu so tudi po izdelavi usmerjevalnikov visoko nad povprečjem. Ekspress je narejen iz enakega ohišja kot Apple TV in v roki daje trden občutek. To je v primerjavi s cenejšimi napravami pravi balzam. Pri cenejših konkurentih je pojavnost poceni oziroma cenene plastike prepogosta, sicer pa bo za nekatere enostavna namestitev odtehtala tudi zahtevane evre. Za manj zahtevne iOS/Mac uporabnike, ki potrebujejo brezhibno delujoče brezžično omrežje, je Airport Express odlična rešitev. Za vse tiste, ki bi radi poceni nezahtevno omrežje, pa je morda boljši nakup naslednjega usmerjevalnika.
Airport Express
■ TP-Link WR740N. TP-Link si za stvaritev tega malega usmerjevalnika zasluži pohvale, saj je v zelo poceni napravi sestavil odličen motor za poganjanje domačih omrežij. Plastično ohišje je narejeno iz enega kosa, to mu daje trdnost in je presenetljivo visoke kakovosti. Na zadnji strani je stikalo s štirimi omrežnimi vhodi, tako da je mogoče vzpostaviti tudi kabelsko omrežje. Žal stikalo ni gigabitno, a roko na srce ta usmerjevalnik ni bil namenjen požrešnim omrežjem. Predvsem gre za poceni alternativo Airport Expressu oziroma za najcenejši usmerjevalnik, ki deluje dobro. Poleg stikala je tu še antena, ki je pri modelu N (zadnja črka v imenu) fiksna, a je na voljo tudi model D, kjer lahko anteno nadomestimo z močnejšo različico.
TP-Linkova programska oprema je sicer solidna in privzeto omogoča tudi podaljševanje omrežja, vendar se v praksi izkaže za nezanesljivo rešitev. Na tem mestu vskoči skupnost DD-WRT, ki ta usmerjevalnik zalaga s svojo programsko opremo. Prav v tej kombinaciji gre za zelo atraktivno rešitev, saj po namestitvi WR740N lahko mirno pozabimo. Za tiste zelo redke trenutke, ko se »obesi«, pa je na zadnji strani gumb za vklop in izklop. Tako ga je mogoče enostavno spet zagnati, a je to resnično redko, skorajda se ne zgodi. Usmerjevalnik podpira standard N (le pri 2,4 GHz) in omogoča višje hitrosti kot legendarni modri Linksysov WRT-54G. Cene zanalašč nismo omenjali do konca, saj je komično nizka in pri 20 evrih WNDR740N velja preizkusiti.
Če boste nanj nameščali DD-WRT, pa še opozorilo, da TP-Link nenehno izdaja nove različice izdelka. Katerega izmed njih smo kupili, izvemo že iz embalaže oziroma na dnu naprave, kjer je napisana zaporedna številka različice v obliki »ver. 4.x«. Tudi če ste kupili najnovejšo različico in na dd-wrt.com zanjo še ni objavljena programska oprema, se bo to zgodilo prej ali slej, ker gre za zelo priljubljen usmerjevalnik.
TP-Link WR740N
■ Cisco Linksys EA2700. Korak više so usmerjevalniki, ki zmorejo omrežje vzpostaviti pri 2,4 in 5 GHz ter imajo bolj prepustno stikalo. EA2700 tako premore standard N na obeh frekvencah in gigabitno stikalo. Sicer gre za izdelek podjetja Cisco, ki je pred leti kupilo Linksys in od takrat izboljšalo predvsem industrijsko oblikovanje izdelkov. Ciscovi usmerjevalniki so lepe naprave in daleč od škatel, ki jih je na police pošiljal sam Linksys. Sicer so se novi lastniki odločili, da ne bodo več izdelovali naprav z zunanjimi antenami, in to se EA2700 tudi pozna. Domet je bil na naših testih povprečen, a so bile zato toliko bolj všečne hitrosti, ki so ga uvrstile v sam vrh naših lestvic. Posebej dobro se je izkazalo omrežje pri 5 GHz, kjer je testni računalnik v neposredni bližini usmerjevalnika zaznal drugo najvišjo hitrost na testu. Cisco je tako v majhnem paketu ponudil skorajda vse, kar ponujajo večji usmerjevalniki. Žal napravi manjka vhod USB, kar je škoda glede na hitrost prenosov, saj bi bil lahko odlična rešitev za medijski strežnik.
Cisco Linksys EA2700
EA4700 je usmerjevalnik za manjše domove, ki premorejo več stacionarnih in mobilnih naprav, oziroma za manjša podjetja, ki imajo tiskanje in omrežne shrambe rešene drugače. Tudi cena 80 evrov se ne zdi pretirana, saj za ta denar dobimo hitro brezžično omrežje, ki bo pri 5 GHz zadovoljilo še tako požrešne odjemalce.
■ Asus RT-N66U Dark Knight. Na zadnjem velikem testu usmerjevalnikov je Asusova črna škatla navdušila na več ravneh. Začne se že pri samem oblikovanju, ki je vrhunsko. Poleg lepote (da, lepote, pa čeprav gre za črno škatlo) so v Asusu poskrbeli tudi za dobre materiale. Od vseh preizkušenih usmerjevalnikov, sta Asusov in Applov izdelek daleč najbolje narejena. RT-N66U se ponaša s tremi zunanjimi antenami in domet je bil odličen. Bil je ena od dveh naprav, s katerima je bilo mogoče hitrosti izmeriti tudi na najdaljši testni razdalji. Na vse treh merilnih točkah je zasedel prvo mesto, zato lahko mirno rečemo, da je Asus postal odličen izdelovalec brezžičnih usmerjevalnikov.
Asus RT-N66U Dark Knight
Posebno pohvalo zasluži tudi uporabniški vmesnik, v katerega so vložili vsaj toliko truda kot v zunanje oblikovanje. Gre za lep in pregleden vmesnik, ki ga bo znal razvozlati še kak manj vešč uporabnik. Predvsem pa je to robusten kos kode, ki ne povzroča težav. Sicer je mogoče na Dark Knighta namestiti tudi programsko opremo DD-WRT, a iz izkušenj lahko povemo, da za to ni prave potrebe. Asus tudi redno posodablja programsko opremo in resnično ni pravega razloga, da bi jo menjali. Na zadnji strani sta kar dva vhoda USB in gigabitno stikalo, ki bosta zadovoljila še tako zahtevne uporabnike. Malce slabše se je odrezal le na testu stabilnosti, a je bil še vedno nad povprečjem in gre za manjšo pomanjkljivost.
Med vsemi značilnostmi, ki si zaslužijo pozornost in smo jih izpostavili na začetku, se Asusov usmerjevalnik najbolje znajde. Cena je v času pisanja zdrknila na 140 evrov, to je veliko glede na konkurenco, a Dark Knight ponuja odlično izkušnjo, ki je vredna vsakega evra. Mi smo mu brez težav podelili zlati Monitor in če bi radi kupili najboljši usmerjevalnik na trgu, je Dark Knight edina prava izbira.
Več
Preizkusi brezžičnih usmerjevalnikov wifi:
Veliki test usmerjevalnikov - www.monitor.si/clanek/5-gHz-standardno/125153
Apple Airport Exprerss -
www.monitor.si/clanek/usmerjevalnik-za-nezahtevne/125244
Usmerjevalnika s standardom A/C -
www.monitor.si/clanek/s-polno-hitrostjo-po-zraku/125403