Digitalno o kablu

Objavljeno: 23.12.2010 11:35 | Avtor: Primož Gabrijelčič | Kategorija: Fokus | Revija: December 2010

V Monitorju smo zadnje leto pogosto pisali o prizemnem digitalnem oddajanju. Nič čudnega, saj smo se divje (nekateri bolj, nekateri malo manj) pripravljali na izklop analognih oddajnikov. Približno hkrati z izidom številke, ki jo trenutno berete, se bo to tudi zgodilo, kakšne bodo posledice, pa v tem trenutku še ne vemo. Predvidevamo pretežno dobro delovanje in nekaj glasnega nezadovoljstva iz delov Slovenije, kjer signala še ne bo. Dovolj bodi o prizemnem oddajanju, saj se tokrat ne ukvarjamo z njim, temveč z zelo sorodno temo - digitalnim kabelskim oddajanjem.

Digitalni signal lahko oddajamo po različnih medijih, vse pa povezujejo sorodni standardi. Poleg prizemnega oddajanja (DVB-T in DVB-T2) poznamo še satelitsko (DVB-S in DVB-S2) in kabelsko (DVB-C in DVB-C2). Standardi so enaki na podatkovnih ravneh, razlikujejo pa se na fizični. Povedano drugače - dokler govorimo o bitih in bajtih, se taki in drugačni DVBji ne razlikujejo med seboj, ko pa te podatke analogno kodiramo za prenos, uporabimo različne (a še vedno sorodne) postopke.

To pomeni, da se tudi sprejemniki ne razlikujejo dosti med sabo. Linijski del, to je tisti del strojne opreme, ki sprejema signal in ga pretvarja v digitalne bite, so za vsak tip sprejemnika drugačni (a ne dosti), programska oprema za obdelavo sprejetega signala pa je enaka. Zato nas ne sme čuditi, da med izdelovalci digitalne kabelske opreme najdemo imena, ki smo jih v zadnjih dveh letih večkrat srečali na področju prizemnega oddajanja.

Zakaj digitalno?

Več razlogov. Digitalna slika je boljša od analogne. Po digitaliziranem kablu vam bodo dostavili več programov. Gledali boste lahko šport v visoki ločljivosti. Vedno bo dostopen dnevni TV spored. Izbirali boste lahko jezik podnapisov in si oddaje ogledali z originalnim zvokom. Če vas kdaj ne bo doma, si boste oddajo posneli in si jo ogledali kasneje. Pa bo res vse tako lepo?

Digitalna slika je sicer lepša, a pri marsikaterem programu zaradi pretiranega stiskanja rahlo "kockasta". Če je signal slab, se bo slika pogosto ustavila in razpadla na velike barvaste kvadrate. Programov je sicer več, kakšna je njihova vsebinska kakovost, pa bo moral razsoditi vsak sam. Športni HD program je le Eurosport in tega boste morali posebej doplačati. Dnevni spored je dostopen vedno, razen za programe, na katerih ga ni. Podnapisi so na voljo v več jezikih, od katerih vas noben ne bo zanimal. Originalni zvok oddajajo le redki. Snemanje na nekaterih sprejemnikih ni ravno stabilno, v dosti primerih pa si posnetega ne boste mogli ogledati na osebnem računalniku. In tako naprej in naprej. Kljub vsemu pa moramo priznati, da je digitalni kabelski program v vseh pogledih boljši od analognega, le da njegova prednost morda ni tolikšna, kot bi vas poskušal prepričati krajevni kabelski operater.

Sprejemnik ni nujno potreben

Večina sodobnih televizorjev ima vgrajeno razširitveno mesto za kartico CAM (conditional access module). Takšna kartica rabi kot vmesnik za naročniško kartico in televizorju omogoča, da s pomočjo kartice "odklene" digitalni signal in na zaslonu prikaže sliko. Če imate tak televizor, ki hkrati podpira tudi sprejem signala DVB-C, zunanjega sprejemnika ne potrebujete. Od kabelskega operaterja namesto sprejemnika dobite bralnik Conax in naročniško kartico ter ju vstavite v televizor. Kabelski signal priključite na antenski vhod, poženete avtomatsko iskanje programov in počakate. To je vse.

Tak način dela ima kar nekaj prednosti. Uporabljali boste daljinski krmilnik televizorja in menujski sistem, ki ste ga že navajeni. Brez težav bo deloval teletekst, ki se sicer po kablu HDMI ne prenaša in se moramo zanašati na čudne implementacije v sprejemnikih. Pa še dodatne večje ali manjše škatle ne boste potrebovali.

Kaj pa slabosti? Zelo verjetno televizor ne bo znal snemati na USB, vprašanje pa je tudi, ali podpira časovni zamik. Vmesnik zna biti bolj neroden kakor na zunanjem sprejemniku, vprašanje pa je tudi, kako so podprte funkcije pregledovanja programskega vodiča, nastavljanje opomnikov in podobno. Na nekaterih televizorjih bolje, na drugih slabše - a to, konec koncev, velja tudi za zunanje sprejemnike.

Oprema

Sprejemniki DVB-C imajo veliko skupnih značilnosti, ki bi jih bilo nesmiselno opisovati pri vsakem posebej. Začnimo s koščkom strojne opreme, ki je sprejemniki DVB-T nimajo vedno - bralnikom naročniških kartic.

Izbor televizijskih programov. Z dolarjem so označeni kodirani, torej tisti, za katere potrebujete naročniško kartico.

Večina kabelskega programa je kodiranega, tako da ga brez posebne "pametne" kartice ne morete dekodirati in prikazati na televizorju ali računalniku. Na voljo je več sistemov pametnih kartic. V Sloveniji kabelski operaterji uporabljajo naročniške kartice sistema Conax in temu so prilagojeni tudi sprejemniki, ki jih lahko kupite pri nas. Običajno imajo bralnik naročniških kartic že vgrajen in le redki imajo pripravljeno mesto za drugo kartico ali razširitveno mesto, v katero vstavite bralnik za poljuben naročniški sistem. Res pa je, da druge kartice ne potrebuje skoraj nihče, razen tistih, ki bi želeli z istim sprejemnikom sprejemati tudi kodiran satelitski program. Da ne bo kakšne pomote - za takšno početje potrebujete sprejemnik, ki razume tako DVB-C kot tudi DVB-S. Večina danes preizkušenih ni takšnih.

Sliko moramo od sprejemnika nekako spraviti do televizorja. Vsi imajo vgrajen vsaj en analogni izhod. V večini primerov je to kompozitni izhod, ki na enem kablu oddaja celoten slikovni signal. Občasno najdemo tudi izhod S-video, ki prinaša malce boljšo sliko. Nekateri, predvsem tisti s podporo visoki ločljivosti slike, imajo vgrajen tudi komponentni izhod, ki za prenos slike uporabi tri kable. V vseh primerih je zvok posredovan po običajnem stereo kablu ali po optičnem ali koaksialnem vodniku S/PDIF. Nekateri sprejemniki imajo vgrajena tudi dva vmesnika SCART, enega za priklop na televizijski aparat, drugega za stari dobri videorekorder.

Vsi sprejemniki visoke ločljivosti imajo poleg tega vgrajen še izhod HDMI - in prav je tako. Razlika med digitalno sliko, ki do digitalnega televizorja potuje po digitalnem kanalu HDMI, in sliko, preneseno po analognem kablu, je namreč velikanska. Povezavi HDMI se bodo izognili le lastniki starih katodnih televizorjev, pri katerih bo tudi komponentni signal bolj ali manj zadoščal.

Velikanska razlika med digitalnim (levo) in analognim (desno) prenosom slike od sprejemnika do televizorja.

Od tu naprej se začne strojna oprema razlikovati. Nekateri sprejemniki imajo vgrajena vrata USB, na katere lahko priključimo "ključek" USB ali zunanji disk ter predvajamo slike in glasbo s te naprave. Sprejemniki znajo na zunanjo napravo USB snemati in ga uporabiti kot priročno odložišče za funkcijo časovnega zamika (timeshift). Najdemo tudi vrata RS-232 (včasih smo, na PCju, temu rekli kar "COM port"), ki so namenjena le nadgradnji programske opreme, občasno pa tudi omrežni vmesnik. Funkcionalnost slednjega se razlikuje od naprave do naprave, zato si o tem več preberite v opisih naprav.

Snemanje na TechniSatovem sprejemniku lahko nadzorujemo kar skozi brskalnik.

Veliko skupnega ima tudi programska oprema sprejemnikov. Vsi znajo prikazovati elektronski programski vodič EPG, podnapise in teletekst. V prvih dveh vsi prikazujejo šumnike, pri dekodiranju teleteksta pa imajo modeli s starejšo programsko opremo težave s strešicami. V vseh lahko izbrane programe zaklenemo (starševski nadzor) in izdelamo seznam priljubljenih programov. Včasih lahko zgradimo tudi več seznamov priljubljenih programov in tako spored prilagodimo posameznim gledalcem v družini.

Elektronski programski vodič ni uporaben le za pregledovanje sporeda. Vsi sprejemniki omogočajo postavitev opomnikov. Ko najdete zanimivo oddajo, si jo označite, sprejemnik pa vas ob pravi uri opomni na oddajo ali pa kar preklopi na pravi program. Pri nekaterih sprejemnikih lahko tako enostavno nastavimo tudi snemanje.

Nekateri sprejemniki imajo vgrajenih tudi nekaj enostavnih igric. Pogost izbor so tetris, sokoban, mine ... Skratka, igrice, pri katerih je krmiljenje enostavno in dogajanje počasno. Ne bodo vas dolgo zabavale.

Za znalce: Različni zapisi slike

Sprejemniki, ki podpirajo snemanje tv programa, počno to na različne načine. Pri nekaterih lahko način zapisovanja celo izberemo sami, navadno s kakšnega zelo kriptičnega menuja, ki mu težko pripišemo pomen. Da bo izbira lažja, bomo našteli pogosto uporabljene formate.

Pogosta izbira pri snemanju je programski tok (PS) oziroma končna datoteka s končnico MPG. Predvajali in urejali jo boste lahko kjerkoli, saj video v njej ni kodiran. Zato pa v datoteki navadno niso shranjeni podnapisi, pa tudi zvočni kanal je en sam, tisti, ki ga trenutno poslušate.

Nekateri sprejemniki znajo zapisati tudi transportni tok (TS) oziroma datoteko s končnico TS. V transportnem toku so shranjeni vsi podtokovi, ki prispevajo k posnetemu programu. To so razni sistemski tokovi z metapodatki, tok s sliko, vsi tokovi z zvokom, pa tudi tokovi s podnapisi in tok s teletekstom. Od snemalnika je odvisno, ali boste tak tok lahko predvajali na osebnem računalniku, saj nekateri v datoteko zapišejo video v kodirani, drugi pa v nekodirani obliki. (Natančne podatke si oglejte pri posamičnih opisih in v tabeli.) Če je tok že odkodiran, ga bo brez težav predvajal program VLC (www.videolan.org/vlc), le včasih boste morali z menuja izbrati pravo zvočno sled. Pri kodiranem toku pa ni pomoči - tako datoteko zna pravilno predvajati le sprejemnik z vstavljeno naročniško kartico.

Srečali smo tudi datoteke s končnico DVR. Gre za datoteke s posnetim transportnim tokom, ki pa imajo med transportni tok pomešane metapodatke, ki jih tja vstavi snemalnik. Takih datotek ne morete predvajati na osebnem računalniku (vsaj mi nismo našli programa, ki bi to znal), lahko pa jih pretvorite v običajen transportni tok s programom DVR2TS, ki smo ga na Monitorju napisali posebej za vas www.monitor.si/datoteke/dvr2ts.zip

Če se boste ukvarjali s transportnimi tokovi, vam utegne priti prav tudi program PVAStrumento (www.offeryn.de/dv.htm), ki zna iz takega toka potegniti določene tokove (sliko in zvok). Tako izločene tokove lahko združite v programski tok s programom AllToAvi (alltoavi.sourceforge.net).

Digitalni signal na računalniku

Na naslednjih straneh lahko vidite, da je izbira kabelskih digitalnih sprejemnikov v naših krajih povsem zadovoljiva in dobro pokriva tako zahtevne kakor tudi nezahtevne uporabnike televizijskih aparatov. Kaj pa vsi, ki nimajo televizijskega sprejemnika? Je možno spremljati digitalni kabelski signal na osebnem računalniku?

Sprejem signala DVB-C načeloma ni problem, saj je signal zelo podoben prizemeljskemu (DVB-T) in satelitskemu (DVB-S). Sprejemnikov DVB-C, bodisi takih, ki jih vgradimo v osebni računalnik, ali takih, ki jih priključimo na vrata USB, je kar nekaj. Zatakne pa se pri dekodiranju signala. Vsi slovenski kabelski operaterji oddajajo večino programov kodirano. Odklenemo jih šele z naročniško kartico sistema Conax. Potrebujemo torej bralnik takšne kartice, ki ga je mogoče priključiti na računalnik, poleg tega pa še programsko opremo, ki hkrati podpira sprejemnik DVB-C in tak bralnik.

Rešitev smo poiskali pri podjetju Hauppauge, od katerega smo si sposodili USB sprejemnik HVR-930C in vmesnik WinTV-CI. V slednjega vstavimo modul za branje naročniških kartic Conax (uporabili smo kar svojega), vanj pa naročniško kartico. Namestili smo še priloženo programsko opremo in sveže popravke z interneta ter začeli testirati.

Hitro smo ugotovili dvoje: prvič, bralnik kartic in programska oprema res delujeta. Na zaslonu smo lahko gledali POP TV, Eurosport in vse druge kodirane programe. Odlično! Razočaralo pa nas je drugo - programska oprema se je pogosto zataknila in nehala prikazovati sliko in tega ni odpravil vnovični zagon programja, temveč je bilo treba ugasniti računalnik. Krivec je bil ravno modul WinTV-CI, saj se brez njega programje ni zatikalo. Kontaktirali smo slovenskega zastopnika in potrdil nam je, da trenutno stanje programske opreme še ne podpira dobro kodiranega kabelskega oddajanja.

Digitalno kabelsko televizijo torej lahko gledate na domačem računalniku, morda pa se vam splača počakati kakšen mesec in pred nakupom povprašati zastopnika, ali je že na voljo popravljena programska oprema.

Kodirani kabelski program na osebnem računalniku.

WinTV-HVR-930C

USB sprejemnik DVB-C s podporo visoke ločljivosti.

Cena: 98 EUR.

WinTV-CI

Kaj: USB vmesnik za bralnike naročniških kartic.

Cena: 98 EUR.

Izdeluje: Hauppauge, www.hauppauge.co.uk.

Prodaja: Domex, www.domex.si.

Za: Možnost sprejemanja kodiranih kanalov na osebnem računalniku.

Proti: Trenutno nestabilna programska oprema.

  • Pogled v laboratorij
  • Vse preizkušene izdelke smo priključili na kabelski signal pisca (vrhniški P-Rom, ki posreduje Telemachov programski paket). Če se je le dalo, smo uporabili digitalno povezavo HDMI, pri manj opremljenih sprejemnikih pa smo povezali kompozitni izhod ali kabel SCART, kar je pač bilo na voljo. V vseh sprejemnikih, razen v Telemachovem Ciscu (tega smo, mimogrede, priključili tudi neposredno na Telemachov kabelski signal, v uredništvu) smo uporabili naročniško kartico, ki je omogočala ogled 140 televizijskih in poslušanje 65 radijskih programov.

    Na vsakem sprejemniku smo najprej opravili avtomatsko iskanje programov. Na nekaterih, ki so imeli programe že nastavljene, smo jih izbrisali in začeli "z ničle". Nato smo si ogledali zmožnosti, ki jih sprejemnik ponuja pri nastavljanju seznama programov (urejanje, brisanje, zaklepanje, favoriti). Ogledali smo si elektronski programski vodič (EPG), prikaz podnapisov v različnih jezikih, preklop zvočnih kanalov, pozabili pa nismo niti na teletekst, ki ga nekateri še vedno s pridom uporabljamo.

    Pri sprejemnikih, ki omogočajo snemanje, smo veliko časa porabili za preizkušanje snemanja v najrazličnejših načinih, poigrali pa smo se tudi s časovnim zamikom (timeshift) in raznimi možnostmi pohitrenega in upočasnjenega prikaza posnetka.

    Na koncu smo si ogledali še posebne funkcije sprejemnikov, kadar so jih pač imeli, in se za sprostitev malo poigrali z vgrajenimi igrami.

    Cisco 8398DVB

    Preizkušeno v Monitorju 3/2010.

    Začnimo opis preizkušenih naprav z napravo, ki ne nastopa v konkurenci za glavno nagrado. V nasprotju z večino drugih je ne morete kupiti v trgovini in ni uporabna na poljubnem kabelskem omrežju. Deluje le v Telemachovem omrežju, namesto kupnine pa boste zanjo plačevali mesečno naročnino.

    Ko si temeljito ogledamo napravo, ugotovimo, da je a) prijetna za oko, b) zelo "zračna" (zgornja plošča je tako polna lukenj, da si skoznjo brez težav ogledamo celotno tiskanino) in c) polna priključkov. Žal pa nas večina priključkov razočara, saj še ne delujejo. Tako na sprednji strani najdemo nefunkcionalno režo za naročniško kartico (te namreč naročniki ne potrebujejo, ker napravo aktivirajo na daljavo) in nedelujoč vmesnik USB, na zadnji pa vhoda za ožičeno omrežje, ki v programski opremi (še?) nista podprta. Deluje pa na sprednji strani šest gumbov in prikazovalnik, na zadnji pa množica video izhodov. Običajni komplet zvočnih izhodov je seveda vgrajen, antenskega izhoda pa ni.

    Programska oprema je lepa, bolj podobna kakemu media centru kakor digitalnemu sprejemniku in orientirana okoli omrežnih storitev (novice, horoskop, vreme, igre) in videa na zahtevo. Gledanje televizije je malce potisnjeno v ozadje in na trenutke nerodno rešeno. Televizijski vmesnik je pač prilagojen ameriškim uporabnikom, ki jih dober pregled sporeda (EPG) pač ne zanima. Prav tako "ameriško" je izveden teletekst, ki ga enostavno ni.

    Zato pa je vgrajen 320 GB disk, na katerega lahko snemamo program. Snemamo lahko tudi dva programa hkrati ali pa enega gledamo in drugega snemamo. K snemanju spada tudi funkcija časovnega zamika, ki je odlično izdelana. Žal posnetega gradiva ne moremo prenesti iz sprejemnika.

    Cisco 8398DVB

    Izdeluje: Cisco, www.cisco.com.

    Prodaja: Telemach, www.telemach.si.

    Cena: Odvisno od naročniškega paketa.

    Za: Dva kanalnika, vgrajen disk 320 GB, kakovostna digitalna slika HD, enostavna raba. 

    Proti: Ni teleteksta, neizrabljena omrežna povezljivost, ne bere naprav USB.

    Dreambox 8000 HD PVR

    Preizkušeno v Monitorju 2/2009.

    Tudi Dreambox je posebnež, a drugače kakor Ciscov sprejemnik. V veliki črni škatli se namreč skriva pravi računalnik z operacijskim sistemom Linux, na katerem teče programska oprema, ki se pretežno posveča prikazu in snemanju televizijskega programa, lahko pa jo razširimo tudi s številnimi programskimi moduli.

    Strojna oprema Dreamboxa je odvisna le od količine denarja, ki ste ga pripravljeni vložiti vanj. Osnovna cena namreč pokriva le golo škatlo, doplačati pa je treba sprejemni modul, ki je lahko kabelski, satelitski ali prizemeljski (uporabimo pa lahko tudi več enakih), disk, po želji pa tudi predvajalnik DVB. V napravo lahko vstavimo dve naročniški kartici, na voljo pa sta še dve razširitveni mesti PCMCIA, v kateri lahko vstavimo še dva bralnika kartic. Izhodi so na voljo vsi, ki bi si jih želeli, tako video kakor tudi zvočni, ne manjka pa niti povezljivost v krajevno omrežje.

    Glavna "finta" Dreamboxa je programska oprema, ki je vizualno sicer špartanska, funkcionalno pa ji drugi sprejemniki ne sežejo niti do pet. Snema poljubno programov (odvisno od količine sprejemnih modulov), lahko tudi več hkrati iz istega multipleksa, odlično obdeluje sliko visoke ločljivosti, podnapise, različne zvočne zapise, pa tudi teletekst ji ne dela težav. Dobro deluje tudi časovni zamik, posneti material pa brez težav zapišemo na plošče ali prenesemo na drug računalnik v krajevnem omrežju.

    Dreambox podpira tudi možnost deljenja naročniških kartic - v eno napravo vstavite naročniško kartico, ki jo potem "souporabljajo" vaši prijatelji prek interneta. Početje ni ravno legalno, a vendarle zanimivo za zanesenjake, ki na tak način zmanjšajo drago naročnino, denimo na programe angleškega omrežja Sky.

    Dreambox 8000 HD PVR

    Cena: Okvirno 1000 EUR, odvisno od vgrajene opreme.

    Izdeluje: Dream Multimedia, www.dream-multimedia-tv.de.

    Prodaja: Iskra Technics, www.iskratechnics.si.

    Za: Univerzalni digitalni sprejemnik in večpredstavna centrala, programska in strojna razširljivost.

    Proti: Poraba energije, velikanska škatla, cena.

    Edision argus piccolo

    Manjši od obeh preizkušenih Edisionovih sprejemnikov je majhen le po velikosti, po zmogljivostih pa ne zaostaja kaj dosti za večjimi in dražjimi sprejemniki. Minimalistično oblikovanje je hkrati tudi dovolj lepo in uporabno. Na sprednji strani se gumbi in bralnik naročniških kartic skrivajo pod srebrnimi vratci, ki so v resnici na enem mestu delno prepustna, tako da skozi preseva zaslonček. Na zadnji strani najdemo spodoben nabor izhodov, ki vključuje HDMI (da, naprava podpira visoko ločljivost) in vmesnik USB.

    Programska oprema je strašno podobna tisti v Synapsovih sprejemnikih. Verjetno obe napravi izdeluje isto kitajsko podjetje. V delno slabo prevedenem vmesniku najdemo vse, kar gledalec televizije potrebuje, od urejanja programov do pregleda sporeda (EPG) in prikaza teleteksta. Sprejemnik zna prikazovati slike (samo jpg in bmp) in glasbo (mp3) iz naprav USB, od video datotek pa zna prikazati le tiste, ki jih je sam posnel. Da, kljub nizki ceni zna Edision snemati na naprave USB. Vgrajena je tudi možnost časovnega zamika, ki poleg hitrega previjanja (do 24x hitrost) pozna tudi počasen prikaz (od 1/2 do 1/8 prave hitrosti).

    Snemamo lahko na nekaj različnih načinov. Posnamemo lahko celoten podatkovni tok (video, avdio, podnapisi in drugo) v kodirani obliki, kar je sicer uporabno za vnovični ogled, ne pa za prenos na računalnik. Posnamemo lahko tudi že odkodiran podatkovni tok, ki pa je v tem primeru shranjen v lasten format dvr, ki ga predvajalniki za osebne računalnike ne podpirajo. Shranimo lahko tudi podatkovni tok MPEG, v katerem sta video in avdio že multipleksirana v eno datoteko, ki jo lahko brez težav predvajamo in urejamo na računalniku, a v tem primeru sprejemnik ne shrani dodatnih informacij (podnapisov).

    Edision argus piccolo

    Cena: 130 EUR.

    Prodaja: Edision, www.edision.si.

    Za: Cena, snemanje na USB.

    Proti: Občasno neroden in slabo preveden vmesnik, slaba navodila.

    Edision argus vip 2

    Večji Edision je programsko povsem podoben mlajšemu bratu, razlikujeta pa se na strojni ravni. Vip 2 ni prav nič minimalističen - velika črna škatla z vpadljivim, a rahlo retro zaslonom ima na zadnji strani kar dva antenska vhoda (na voljo je tudi različica z le enim), dober komplet video izhodov (kompozitni, komponentni, SCART, HDMI), kar dva izhoda S/PDIF (optični in koaksialni), pa vrata USB, RS-232 in celo omrežni vmesnik, s katerim pa nismo znali narediti nič pametnega.

    Če se sprašujete, kaj bosta običajnemu gledalcu kabelske televizije dva kanalnika, je odgovor zelo enostaven. Tako lahko snemate oddajo na enem programu, gledate pa oddajo na poljubnem drugem programu. "Poljubnem" poudarjamo zato, ker znajo nekateri sprejemniki snemati eno oddajo, prikazovati pa drugo iz istega multipleksa, to pa pomeni, da lahko ob snemanju spremljamo enega od približno osmih programov, preostalih 130 je nedostopnih. Edision teh omejitev ne pozna.

    Edision zmore še več, saj oba sprejemnika podpirata tako kabelski kakor tudi satelitski signal. Poleg kabelske televizije lahko s primerno anteno torej spremljate še množico satelitskih programov. Če pa vas zanima le kabelska televizija, lahko s kratkim kablom speljete izhod iz prvega kanalnika na vhod drugega in tako oba uporabite za isti, kabelski signal.

    O programski opremi lahko povemo le to, kar smo zapisali pri modelu argus piccollo. Programski vmesnik je v slovenščini, občasno nepreveden in neroden za rabo, a povsem funkcionalen. Tudi možnosti snemanja programa so enake, prav tako se nič bolje ne obnaša prikaz teleteksta. Enako nepregledna so tudi navodila na enem listu, ki sicer vsebujejo vse pomembne podatke, a potrebujemo veliko časa, da nam jih uspe razumeti.

    Edision argus vip 2

    Cena: 260 EUR z dvema kanalnikoma, 230 EUR z enim.

    Prodaja: Edision, www.edision.si.

    Za: Dva kanalnika, podpora DVB-S2, snemanje na USB.

    Proti: Cena, občasno neroden in slabo preveden vmesnik, slaba navodila.

    Handan CV-6000

    Preizkušeno v Monitorju 9/2008.

    Drugi Telemachov sprejemnik je bolj splošne narave in bi ga lahko uporabili tudi uporabniki drugih omrežij (pod pogojem, da bi ga Telemach prosto prodajal, seveda), a je vprašanje, če si bodo tega želeli.

    CV-6000 je sprejemnik standardne ločljivosti, ki ne podpira prikaza kanalov HD. Priznamo, televizije visoke ločljivosti še ni na voljo kaj dosti in prav lahko shajamo brez nje, a kaj, ko to za sabo potegne tudi odsotnost izhoda HDMI. Med video izhodi tako najdemo le kompozitni in S-video izhod, na voljo v klasični izvedbi ali prek kabla SCART. Če imate televizor, ki ni izdelan v katodni tehniki, potem rabo analognih izhodov odsvetujemo. Daleč bolj se splača uporabiti morda dražji sprejemnik, ki ima vgrajen izhod HDMI.

    Če se sprijaznimo s tem, pa je Handan prav dobra naprava. Vgrajena ima dva sprejemnika, ki ju s kratkim kablom lahko zvežemo hkrati na isti kabelski signal. Vsebuje tudi 160 GB disk, na katerega lahko snemamo program. V teoriji si lahko tudi ogledujemo slike in poslušamo glasbo, posneto na tem disku, a kaj ko se v praksi prav grdo zatakne ...

    CV-6000 namreč nima vgrajenega vhoda USB. Ima le vrata, prek katerih ga lahko priključimo na osebni računalnik, kjer pa se ne predstavi kot zunanji disk. Potrebujete gonilnike, ki jih je težko najti (uspelo nam je na forumu kabelska.net) in ne podpirajo Windows 7. Pa tudi potem, ko gonilnike namestite, ni nujno, da bodo delovali; če pa bodo, bo prenos strašansko počasen. USB namreč podpira le standard 1.0 s strašno počasnim prenosom, kjer že pretakanje slike ali dveh traja celo večnost, na prenos filma pa lahko kar pozabite.

    Handan bi bil lahko čisto prijeten in uporaben sprejemnik, a ga obupna zaostalost za časom pri tem preveč ovira.

    Handan CV-6000

    Cena: Brezplačno v digitalnem paketu Telemach.

    Prodaja: Telemach, www.telemach.si.

    Izdeluje: Handan.

    Za: Dva kanalnika, vgrajen disk.

    Proti: Ne podpira visoke ločljivosti, neroden vmesnik, nima vhoda USB.

    Synaps CHD-3000

    Synapsova sprejemnika sta si na zunaj podobna kot jajce jajcu, ko ju priklopimo na televizijski sprejemnik, pa se podobnost konča. V močnejši CHD-3000, ki podpira sliko visoko ločljivosti, je vgrajena novejša in bistveno lepša programska oprema, ki jo je pravi užitek uporabljati.

    Kot polnopravna naprava HD ima vgrajen izhod HDMI. Od analognih video izhodov najdemo le kompozitnega, komponentnega pa ne, pa nič hudega. Digitalni signal se splača do televizorja prenašati po digitalni povezavi. Tu so tudi vrata USB, uporabna za nadgradnjo programske opreme in za priklop zunanjega pomnilnika.

    Programska oprema je torej lepa, pa tudi funkcionalna. Pohvaliti moramo odlično rešeno urejanje seznama programov, uporaben pa je tudi programski vodič. Res grd je le teletekst, a deluje, pa tudi šumnike prikazuje pravilno.

    Na vhod USB lahko priključimo zunanji pomnilnik ali disk, iz katerih zna sprejemnik prikazovati slike (le jpg in bmp) in glasbo (le mp3). Prikazovati zna tudi video posnetke, a le tiste, ki jih je naredil sam. Možnosti snemanja so popolnoma enake kot v Edisionovih sprejemnikih - snemamo lahko poln transportni tok, transportni tok z dekorianim videom (a le v lastnem formatu) in dekodirano sliko in zvok, shranjeno v zapis MPEG 2. Uporabna je tudi funkcija časovnega zamika, ki zna prikazovati video tako upočasnjeno (od 1/2 do 1/8 hitrosti, kakor tudi pohitreno (od 2x do 24x). Omeniti pa moramo nestabilnost programske opreme, saj se nam je sprejemnik med pregledovanjem časovno zamaknjenega programa enostavno sesul in resetiral. Napake nam kljub dolgotrajnemu trudu ni uspelo ponoviti, zato lahko le upamo, da se med običajno rabo ne pojavlja pogosto.

    Synaps CHD-3000

    Cena: 130 EUR.

    Prodaja: Pro Saf, www.pro-saf.si.

    Izdeluje: Synaps, www.synaps.tv

    Za: Cena, snemanje na USB.

    Proti: Nestabilna programska oprema, nepopolna slovenska navodila.

    Synaps CSD-300

    Najcenejši sprejemnik na preizkusu pričakovano ni podpiral visoke ločljivost. Med priključki na zadnji strani najdemo le kompozitni izhod in priključno mesto SCART (niti S-videa ne podpira), je pa vgrajen optični izhod S/PDIF. Zanimivo, da antenski izhod za razliko od drugih sprejemnikov ne posreduje signala, ki ga naprava dobi na vhod, temveč lahko na njem sprejemnik oddaja sliko. Če imate zelo zelo star televizor, ki nima niti vhoda SCART, je to naprava za vas. Na sprejemniku nastavite televizijski kanal, na televiziji enakega, nato pa antenski izhod iz sprejemnika priključite na antenski vhod televizorja. Resno pa dvomimo, da je med našimi bralci vsaj en, ki tak način priklopa potrebuje ...

    Programsko je CSD-300 enak Edisionom, le da je programski vmesnik bolj natančno preveden. Z majhno napakico - slovenske menuje aktivirate, tako da izberete jezik "Slobensko". Sprejemnik zna prikazovati podnapise, teletekst (grd in brez šumnikov) in programski vodič, a je pri slednjem zelo omejen. Ogledamo si lahko le opis sedanje in naslednje oddaje, čeprav kabelski operaterji oddajajo bolj popoln seznam, ki pri nekaterih programih obsega tudi več dni.

    Če potrebujete digitalni sprejemnik, imate katodni televizor in vam je glavno vodilo cena, potem je CSD-300 pravi sprejemnik za vas. Vsi drugi pa si raje omislite katero od dražjih in boljših naprav.

    Synaps CSD-300

    Cena: 63 EUR.

    Prodaja: Pro Saf, www.pro-saf.si.

    Izdeluje: Synaps, www.synaps.tv.

    Za: Cena.

    Proti: Ne podpira visoke ločljivosti, omejen programski vodič, občasno neroden vmesnik.

    TechniSat DIGIT HD4-CX

    Preizkušeno v Monitorju 9/2010.

    Večji in zmogljivejši TechniSatov sprejemnik smo v Monitorju že hvalili, na tokratnem preizkusu pa se je še enkrat pokazalo, da znajo Nemci narediti odličen izdelek. No, naredijo ga verjetno Kitajci, pa pustimo malenkosti ...

    Na sprejemniku najdemo lep nabor izhodov. Od digitalnih so tu komponentni in kompozitni video izhod ter dva vmesnika SCART, od digitalnih pa HDMI, S/PDIF in celo omrežni vmesnik, ki za razliko od nekaterih drugih preizkušenih naprav tudi deluje. Pravzaprav ga lahko izrabljamo na dva načina - sprejemnik nadzorujemo iz osebnega računalnika ali pa se iz sprejemnika priklopimo na omrežni vir in iz njega predvajamo sliko, zvok ali celo video. Res pa je, da smo pri tem precej omejeni, ne moremo se, denimo, priključiti na domenske vire, pa tudi priklop v delovni skupini nam ni vedno deloval. Enostavneje je uporabiti zunanjo napravo USB in predvajati iz nje. Tudi možnost nadzora na daljavo je zanimiva, čeprav lahko pri tem nastavimo le snemanje, drugih nastavitev pa na daljavo ne moremo spreminjati.

    Snemalnik je dokaj zahteven do strojne opreme. Le za TechniSatovo napravo smo morali poiskati hitrejši USB ključek, ker s tistim, na katerega so vsi drugi snemali brez težav, ni bil zadovoljen. Snema le poln transportni tok z vsemi zvočnimi sledmi in podnapisi, pri tem pa odkodira sliko. Posnetek lahko torej predvajamo in urejamo tudi na osebnem računalniku. Na voljo je tudi časovnik zamik, ki podpira hitro previjanje v obe smeri in skakanje za deset minut, ne pozna pa počasnega predvajanja.

    Dober vtis zmotijo le nepopolna navodila, ki na primer nič ne omenjajo omrežnega vmesnika in njegove rabe. Pri tem pa ne gre za malomarnost uvoznika, ker so angleška navodila enako nepopolna. Kljub temu pa gre za odlično napravo, ki jo lahko le priporočamo.

    TechniSat DIGIT HD4-CX

    Cena: 138 EUR.

    Prodaja: Optisis, www.optisis.si.

    Izdeluje: TechniSat, www.technisat.de.

    Za: Cena, snemanje na USB, predvajanje iz omrežnih datotečnih strežnikov.

    Proti: Snema le v lastnem formatu, omejitve pri priklopu na omrežne vire.

    TechniSat DIGIT K3Xe

    Manjši TechniSatov sprejemnik je značilni predstavnik sprejemnikov standardne ločljivosti, ki jih lahko opišemo s staro frazo: "Malo glasbe za malo denarja." Majhna srebrna škatlica ima na zadnji strani le dva vmesnika SCART ter antenski vhod in izhod, ob strani pa stereo zvočni izhod, S-video in rumen činč izhod, za katerega smo mislili, da je kompozitni izhod, pa je v resnici koaksialni S/PDIF. Čudno. Stranski izhodi so ugreznjeni v ohišje, tako da bolje izoliranih konektorjev nanje sploh ne moremo priključiti. Pri vseh drugih sprejemnikih analogni izhodi štrlijo iz ohišja in takšnih težav nimamo.

    Programska oprema je enaka tisti iz modela HD4-CX, le da ne podpira snemanja. Vmesnik je enak, le grafično grši in prirejen za zaslon standardne ločljivosti. Povedano enostavno - hkrati na zaslonu vidimo manj informacij. Kljub temu gre za dobro programsko opremo, ki podpira kar tri sezname priljubljenih programov. Trije družinski člani si lahko torej naredijo vsak svoj razpored, med njimi pa enostavno preklapljamo. Tudi urejanje programov je odlično rešeno. Premikamo lahko vsakega ločeno ali po skupinah, lahko jih zaklenemo, ne moremo pa nastaviti možnosti preskoka (skip). Programski vodič je dober, moti le majhna količina informacij na enem zaslonu. Dobro je rešen tudi teletekst, kar pa smo od nemške naprave skorajda pričakovali.

    Če vas ne moti odsotnost digitalnega izhoda in podpora visoki ločljivosti, potem je mali TechniSat čisto prava izbira.

    TechniSat DIGIT K3Xe

    Cena: 130 EUR.

    Prodaja: Optisis, www.optisis.si.

    Izdeluje: TechniSat, www.technisat.de.

    Za: Cena, dobra programska oprema.

    Proti: Ne podpira visoke ločljivosti, le SCART vmesnik.

  • Zlati Monitor
  • Preizkušene naprave lahko razdelimo v dve kategoriji - sprejemnike standardne ločljivosti in sprejemnike visoke ločljivosti, pri slednjih pa lahko potegnemo ločnico še med "klasičnimi" sprejemniki in sprejemniki, ki podpirajo snemanje programa in se obnašajo kot video snemalnik.

    Sprejemniki standardne ločljivosti vsi po vrsti gradijo uspeh na ceni. Razumljivo, saj dragega sprejemnika te vrste dandanes ne bi kupil nihče več. Žal pa nizka cena posledično potegne za seboj tudi ne najvišjo kakovost izdelave. Če bi morali izbirati svojega favorita, bi omenili TechniSat DIGIT K3Xe, ki s kakovostjo programske opreme seže malce nad svojega edinega konkurenta. Kljub temu smo se odločili, da v tem segmentu nagrade ne bomo podelili, saj menimo, da nima smisla priporočati nakupa sprejemnika, ki ne zna prikazovati slike visoke ločljivosti in, kar je še bolj pomembno, nima digitalnega izhoda HDMI.

    V višjem razredu smo hitro izločili Telemachovi napravi, saj jih uporabniki drugih kabelskih omrežij ne morejo kupiti. Kljub temu gre za sprejemnika, ki bosta Telemachovim uporabnikom dobro služila. Nagrade si ni prislužil niti Dreambox, ker njegovo kakovost več kot izniči izredno visoka cena. Dreambox ostaja znamka, ki si jo bodo privoščili le gledalci z visokimi zahtevami, ki točno vedo, zakaj bodo vanj vložili toliko novcev.

    V konkurenci za nagrado je vse do konca ostajal Edision argus vip 2, pri katerem nam je bil zelo všeč dvojni sprejemnik, pa seveda tudi dobre zmožnosti snemanja programa. Na koncu pa nas je le prepričala cena sprejemnika TechniSat DIGIT HD4-CX, ki ima sicer le en kanalnik, a shranjuje posnetke v odkodiranem transportnem toku, ki ga brez težav predvajamo in urejamo na osebnem računalniku, zato mu podeljujemo nagrado zlati Monitor.

    Tabela z rezultati

    Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
    Prijava

    ph

    Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki