Domači strežnik 2011
Leta 2007 je Microsoft prvič izdal strežnik za domačo rabo, imenovan Windows Home Server. Težko rečemo, da je izdelek obnorel svet, vsekakor pa je imel, oziroma ima kar nekaj zadovoljnih uporabnikov. Po skoraj treh letih smo končno dočakali novo različico Windows Home Server 2011, ki so jo razvijali pod kodnim imenom "Vail". Vendar pa ta različica ni povsem to, kar smo zvesti uporabniki pričakovali. Je to res slabo?
Za tiste, ki se z Windows Home Server (WHS) še niste srečali, povzemimo, kaj to sploh je. Microsoft je to različico svojega strežnika namenil domovom in majhnim podjetjem. Gre za klasični operacijski sistem, ki so mu dodali nekaj dodatkov, da je bolj prijazen in enostaven za uporabo, in nekaj zmogljivosti, ki jih lahko koristno uporabimo predvsem doma. Poleg vgrajenih možnosti lahko strežnik razširimo s poljubnimi dodatki in na njem povsem normalno poganjamo programe, saj uporabljamo le malenkost prirejeno strežniško različico Oken. Zato je takšna rešitev res zelo primerna za domači strežnik - za računalnik, ki bo vklopljen večino časa in bo na voljo vsem domačim uporabnikom in ki (razen v redkih trenutkih) ne potrebuje zaslona, saj ga lahko upravljamo na daljavo. WHS lahko kupimo kot programsko opremo in ga namestimo v poljuben računalnik, praviloma računalnik, ki smo ga sestavili sami, naprodaj pa je kar nekaj domačih strežnikov, torej naprav z nameščenim Windows Home Serverjem, ki jih izdelujejo proizvajalci, kot so recimo HP, Lenovo in Siemens.
Ena pomembnejših novosti v novi različici Windows Home Server je podlaga, na kateri je izdelan. Če je "stari" domači strežnik tekel na Windows Server 2003 SP, je tokrat osnova Windows Server 2008 R2. Med drugim to pomeni, da je na voljo samo v 64-bitni različici. Tudi pri cenah ni posebnih razlik, še vedno je nekaj več kot 100 evrov oz. 150 dolarjev. Če so se pri prvi različici izdelavi namenskih strežnikov z nameščenim Windows Home Serverjem pridružili tudi veliki izdelovalci, za novo različico še ni jasno, katera podjetja se bodo opogumila tokrat.
Verjetno najuporabnejša možnost, ki jo omogoča Home Server, je samodejno arhiviranje vseh vključenih računalnikov in silno enostavna povrnitev v primeru okvare ali nesreče. Vse, kar je treba narediti, je računalnik zagnati s priloženo ploščo CD, da se bo povezal v omrežje in poiskal domači strežnik. Nato nam preostane le še, da izberemo, kateri računalnik želimo povrniti in datum varnostne kopije, ki jo želimo povrniti. Že čez nekaj deset minut je računalnik v natanko takšnem stanju, kot je bil na izbrani dan. Omenimo, da so arhivi zelo učinkoviti in hitri, povprečen uporabnik na solidnem računalnik težko zazna, kdaj arhiviranje sploh poteka. Tudi prostor na strežniku je izkoriščen zelo dobro, saj arhivi porabijo malo prostora, čeprav se dodajajo vsak dan. Zelo pomembno je, da lahko povrnitev izvajamo na poljubno izbran datum arhiva v enem koraku. Pri iskanju spremenjenih podatkov sistem ne išče spremenjenih datotek, temveč bloke na disku. To operacijo precej pohitri in naredi manj motečo. Do vsebine arhiva lahko pridemo tudi tako, da se v raziskovalcu arhiv odpre kar kot nov pogon. V novi različici posebnih novosti glede varnostnih kopij ni, še vedno moramo v računalnike namestiti programček, ki poskrbi, da se bo računalnik vsak dan samodejno arhiviral, v strežniku pa nastavimo, za koliko dni, tednov in mesecev naj se hranijo arhivi. Izvirni WHS možnosti arhiviranja celotnega strežnika ni imel, je pa to možnost Microsoft dodal z brezplačno nadgradnjo, imenovano "Power Pack". V različici 2011 je arhiviranje strežnika ena izmed vgrajenih možnosti. Še ena novost je, da v primeru povrnitve računalnika na arhivsko stanje ne potrebujemo več zagonske plošče CD, saj lahko za zagon uporabimo kar ključek USB, na katerega v strežniku namestimo ustrezen program.
Novo okolje za upravljanje je lepše in bolj pregledno.
Naslednja možnost domačega strežnika je deljenje datotek. V strežniku so po namestitvi že pripravljene mape za najbolj razširjene tipe datotek, kot so slike in dokumenti, za katere lahko nastavljamo pravice branja in pisanja za posamezne uporabnike. Poleg klasičnega deljenja je izbirni WHS omogočal tudi deljenje večpredstavnih vsebin z računalniki Media Center. Podpora deljenju večpredstavnih vsebin je v WHS 2011 še nekoliko izboljšana, saj podpira standard DLNA 1.5, česar bodo veseli tisti, ki bi želeli kar s televizijskim aparatom ali konzolo Xbox predvajati vsebine iz strežnika.
Bistveno je izboljšan tudi dostop do podatkov na daljavo. Če smo pri stari različici imeli na voljo le precej neuporaben spletni portal, je z novo različico dostop do podatkov in računalnikov na daljavo rešen veliko bolje. Ob konfiguraciji strežnika lahko zahtevamo, da bo sam uredil vse potrebno za dostop na daljavo ali pa sami poskrbimo za ustrezne nastavitve požarnega zidu in vpišemo domeno. Microsoft ponuja tudi brezplačno ustvarjanje spletnih naslovov na domeni homeserver.com, zato lastna domena in delo z nastavitvami DNS niso potrebne. Ob prijavi v spletni modul za dostop na daljavo lahko dosežemo namizje vseh računalnikov, povezanih v domače omrežje, in do skupnih datotek. Večpredstavne datoteke, torej slike, glasbo in video posnetke, lahko predvajamo kar na portalu, vnaprejšnji prenos na oddaljen računalnik ni potreben. Za dostop do datotek in namizij na daljavo lahko rečemo, da je rešen dobro in da so uporabni, pri deljenju večpredstavnih vsebin pa gre za razmeroma enostavno rešitev, ki bo zadovoljila le najmanj zahtevne uporabnike. Drugi bomo raje namestili kaj zmogljivejšega, recimo večpredstavni spletni strežnik Subsonic.
Na portalu za dostop na daljavo lahko dosežemo namizja povezanih računalnikov, datotek v skupni rabi ali predvajamo večpredstavno vsebino.
Tema, ki je bila najbolj peroča že med razvojem nove različice WHS in še vedno buri duhove, pa je odstranitev tehnologije, imenovane Drive Extender. Gre za odlično zamisel, ki je bila zelo priljubljena možnost prve različice Home Server. Poglavitna prednost tehnologije Drive Extender v primerjavi s klasično uporabo diskov je, da lahko vse diske, tako zunanje in notranje, ne glede na različico priključka, združimo v eno samo veliko shrambo, diske poljubno dodajamo in odvzemamo, tehnologija pa sama poskrbi za premikanje in podvajanje podatkov, da je možnost izgube podatkov ob nedelovanju posameznega diska izključena. Kot rečeno, je Microsoft to tehnologijo opustil, razloga pa sta pravzaprav dva. Prvi je, da so nekateri programi v izjemnih okoliščinah imeli težave z uporabo podatkov v takšni shrambi. Prihajalo je do izgube podatkov, izvirni hrošč je ob izidu prve različice pred štirimi leti povzročil kar nekaj sivih last Microsoftu, čez nekaj časa pa so ga le rešili, a očitno ne dovolj dobro, da bi tehnologiji hrambe podatkov stoodstotno zaupali. Drugi razlog pa je, da je v Windows Home Serverju le en član večje družine, v kateri je še Microsoft Small Business Server 2011 Essentials, ki je namenjen majhnim podjetjem, za katera naj bi Drive Extender ne bil primeren in kjer je priporočena uporaba tehnologije RAID.
Launchpad je namenjen enostavnemu zagonu programov na domačem stežniku.
Dostop do datotek na strežniku preko spleta je enostaven in uporaben tudi za manj vešče uporabnike.
Kot rečeno, je ukinitev Drive Extenderja izzvala precejšnje razočaranje pri obstoječih uporabnikih Microsoftovega domačega strežnika, izguba pa prav zares ni tako boleča, kot se zdi na prvi pogled. Ob izidu prve različice so bili diski bistveno manjši in smo jih uporabniki z največjim veseljem povezovali v večje celote. Prav tako poceni matične plošče niso omogočale naprednejšega povezovanja diskov z uporabo tehnologije RAID. Danes lahko za manj kot evrskega stotaka kupimo disk z 2 TB prostora; če v strežnik vgradimo dva in ju povežemo tako, da se med seboj preslikujeta, imamo velikansko shrambo, potrebe po Drive Extenderju pa ni. Na voljo je več rešitev, kako pri uporabi WHS pridemo do velikih shramb, ki so varne pred okvaro diska, ena je uporaba tehnologije RAID na matični plošči, ki jo lahko že od nekaj dosežemo kar v Oknih z uporabo programske rešitve RAID. Ob novici, da Microsoft opušča Drive Extender, pa so se zganili tudi razvijalci zunaj Microsofta in danes je v preizkusni različici na voljo že kar nekaj podobnih tehnologij, recimo DrivePool podjetja StableBit, Drive Bender, ki ga izdeluje Division-M ali DriveHarmony podjetja DataCore.
Če iščete rešitev za varno hrambo domačih podatkov, samodejne varnostne kopije in način, kako varno dostopati do teh podatkov tudi zunaj domačega omrežja, je Windows Home Server 2011 zelo zanimiva rešitev, o kateri se velja poučiti in jo preizkusiti. Nova različica deluje na sila stabilni osnovi, ima izboljšano in so uporabnika prijaznejše upravljanje in deluje dobro. Tudi brez Drive Extenderja bo šlo, le razmisliti je treba, katero od alternativnih rešitev uporabiti.
Microsoft Windows Home Server 2011
Strežnik za domačo rabo in uporabo v mikro podjetjih.
Izdeluje: Microsoft, www.homeserver.com.
Za: Enostavna rešitev arhiviranja, hrambe in dostopa do podatkov na daljavo za dom.
Proti: Odstranitev tehnologije DriveExtender zahteva nekaj več dela za zagotavljanje podvojenosti podatkov.
