Tipalo seže od dovolj širokokotnih 28 mm (preračunano) do kar spodobnih 112 mm. Ultrasuperhuper zoom to seveda ni, a verjemite, da je to že številka, uporabna za večino nepaparacijevskih fotografov. Tudi svetlobna jakost je kar spodobna - na širokokotnem koncu ima najbolj odprta zaslonka vrednost 2,8, na drugem koncu objektiva pa ta številka ni več tako prijazna, le 5,6.

Podatki o ostrenju, bliskavici, občutljivosti itd. so tako standardni, da se jih ne splača navajati. Tudi zato, ker večine uporabnikov tega fotoaparata ne bodo zanimali. A2200 je bil pač narejen za fotografa, ki aparat prime v roke, naredi posnetek, ne da bi o njem kaj dosti razmišljal, potem pa napravo pospravi v žep do naslednje priložnosti - in za takšno rabo se odlično obnese. Prav takšnemu fotografu so namenjene tudi programske funkcije, ki obsegajo verjetno prav vse, kar je trenutno modno v svetu fotografije, od proženja posnetkov z mežikanjem do pačenja fotografij v obliko posnetka z "ribjim očesom" oziroma ekstremno širokokotnim posnetkom (izvedeno zelo slabo) in fotografiranja "miniatur" (fotoaparat zamegli spodnji in zgornji rob fotografije, da dobimo izumetničen občutek globinske neostrine).

No, nekaj zanimivega pa so pravzaprav le vgradili. Način "miniature" deluje tudi pri snemanju videa. Postavite se ob cesto ali prometno železniško progo, posnamete nekaj minut videa in na posnetku bo prav zares videti, kakor da ste snemali miniaturni svet. Škoda le, da je procesor prepočasen in obdelave videa ne uspe početi v realnem času. Obdela le vsako peto sličico, zato bo posnetek, ki se predvaja z običajnimi 30 sličicami na sekundo, videti kot stara, nekajkrat prehitro predvajana burleska.

Za prijavo morate vklopiti JavaScript v svojem brskalniku.