Apple, Slovenija, Pahor in Obama
Računalniškim novostim ne sledim več vsak dan in tako sem zadnjo nedeljo v januarju z dvodnevno (!) zamudo prebral, da je v Sloveniji mogoče uradno kupiti iPad.
Da bi zvedel kaj več iz verodostojnega vira, sem v naslovno vrstico brskalnika vtipkal www.apple.si, a sem se v hipu znašel na ameriški domači strani podjetja, apple.com. Že sem hotel odnehati, ko sem na koncu strani opazil ameriško zastavo, zraven nje pa gumb za izbiro države oziroma regije. Pred mano se je odprla pisana stran, polna ikon z zastavicami držav z vsega sveta. Na vrhu strani je zbranih 30 držav pod naslovom Afrika, Bližnji vzhod in Indija. Sledi skupina dvanajstih držav z Daljnega vzhoda, za srečo pa je dodana še trinajsta ikona z napisom Preostala Azija. Končno je tu Evropa s kar 36 ikonami. Ampak, neverjetno, na tem seznamu ni bilo Slovenije, niti ikone Preostala Evropa. Manično sem začel preverjati, katere države predstavljajo sivo liso na Applovem zemljevidu Evrope. Poleg eks-YU Bosne in Hercegovine ter Srbije sem našel samo še Albanijo, Andorro, Belorusijo, Islandijo, Monako, San Marino in Ukrajino. Res, pisana druščina. Medtem se s članstvom v ne tako elitnem klubu lahko pohvalijo Hrvaška, Črna gora, Makedonija, Slovaška, tri pribaltske države, Moldavija, Liechtenstein in Turčija, kar zadeva Evropo. Z drugih delov sveta so se na Applovem parketu znašle tudi Gvineja-Bissau, Ekvatorialna Gvineja, Mali in, nekoč trn v ameriški peti, Nikaragva.
Za Apple nas torej ni. Dobro, v resnici ni tako hudo, saj lahko večino njihovih izdelkov kupimo pri več uradnih (pre)prodajalcih v Sloveniji. Svojevrstno diskriminacijo smo prvič občutili z odpiranjem podružnic spletne glasbene trgovine iTunes Music Store (ITMS). Dobro leto dni po odprtju ameriške izpostave ITMS aprila 2003 so prišle na vrsto tri največje države iz EU, Francija, Nemčija in Velika Britanija. Že slabega pol leta kasneje (oktobra 2004) se jim je pridružil konvoj devetih članic EU, med njimi tudi Luksemburg, kar je vlivalo upanje, da pri Applu mislijo tudi na majhne. Žal smo bili preveč optimistični. Tudi po skoraj sedmih letih odprtja ITMS v državah EU v Sloveniji še zmeraj ni mogoče kupovati glasbe, filmov in nadaljevank v najbolje založeni glasbeni trgovini, na voljo so nam le programi za naprave z iOS.
Ne morem se otresti vtisa, da nas to postavlja v vlogo državljanov drugorazredne države. Kje je tu moč EU, ki na papirju omogoča svobodno trgovanje med članicami unije? Da, britanski uradniki so decembra 2004 prijavili ITMS Evropski komisiji, ker naj bi ITMS kršil evropsko zakonodajo o pravici potrošnikov iz ene države EU do kupovanja v trgovinah v drugih članicah. Pa je šlo Angležem v nos predvsem to, da je bila cena posamezne pesmi na celini 99 stotinov, na Otoku pa 79 penijev. In v tistem času je bil funt vreden 1,5 evra, mi pa smo imeli še tolarje.
Še bolj pa boli to, da ob vsem pridiganju o nelegalnem prenašanju glasbenih datotek iz spleta in grožnjah s tožbami podjetja, kot je Apple, v nelegalno početje silijo tudi uporabnike, ki bi z veseljem plačevali za glasbo in filme. Če bi jih seveda lahko kupovali. Nekaj časa smo se najdrznejši lahko pollegalno "švercali" s kreditnimi karticami American Express, Paypalom in izmišljenim ameriškim naslovom. Nato je odklenkalo vsem, ki nimamo plačilne kartice, izdane v državi poslovanja podružnice ITS (Apple je medtem iz imena trgovine umaknil Music).
Zgodba se je po enakem (in, priznati moramo, predvidljivem) scenariju prevesila v drugo poglavje z naslovom iPhone. To je bilo, po zaslugi Tušmobila in Simobila, še žmohtnejše. Medtem ko je Tušmobil nezakonito prodajal Applov mobilni telefon in se zaradi tega zapletel v sodni spor z Applom, je bil Simobil pod okriljem Vodafona že tako blizu podpisa pogodbe z Applom, da je o tem na Facebooku pisal celo Simobilov direktor. Pa se je vse sfižilo in rezultat tega je, da slovenski državljani še danes ne moremo kupiti iPhona po nizki ceni, subvencionirani s strani operaterja. Lahko pa se odpravimo v eno od sosednjih držav in odštejemo precej več denarja za odklenjeno napravo.
Pred nekaj dnevi se je mudil na obisku v ZDA naš predsednik vlade. Res je trajalo njegovo srečanje z ameriškim predsednikom le slabe pol ure, a lahko bi mu potožil, da kot premier države, ki je članica EU in ameriška zaveznica v NATO, ne more kupiti iPhona. Lahko bi ga prosil, naj posreduje pri Stevu Jobsu. Ta je spet na bolniškem dopustu in, ker ga nekateri hočejo že pokopati, bi jim lahko pokazal, da še ne misli umreti. Ker ima načrte s Slovenijo, kjer bo popravil vse napake, ki jih je Apple (brez njegove vednosti) naredil v zadnjih letih.
No, Borutu Pahorju ne bi bilo treba moriti Baracka Obame; lahko bi se sam odpravil k Jobsu, a je obisk Silicijeve doline prestavil na kasnejši čas. Morda pa bomo v bližnji prihodnosti veselo kupovali Applove izdelke. Če se to ne bo zgodilo, predlagam, da Slovenija sklene načelno koalicijo s Srbijo, BiH in Nikaragvo, pokupi Applove delnice in podjetje za kazen spravi v stečaj. To, da je stečaj eden od možnih scenarijev, po katerem se bo po napovedani smrti Steva Jobsa odvijala usoda podjetja s tržno kapitalizacijo več kot 300 milijard dolarjev, so namreč povsem resno pisali na dverih neke slovenske računalniške revije.
Še bolj pa boli to, da ob vsem pridiganju o nelegalnem prenašanju glasbenih datotek iz spleta in grožnjah s tožbami podjetja, kot je Apple, v nelegalno početje silijo tudi uporabnike, ki bi z veseljem plačevali za glasbo in filme.