8K z napako
Samsung je z letošnjim letom tudi v Sloveniji ponudil televizor z ločljivostjo 8K. Zanj lahko zapišemo, ne le da je prvi v ponudbi, ampak tudi, da hkrati velja tudi za najmanjšega (ob diagonali 165 cm!) in najcenejšega predstavnika svoje vrste. A s ceno petih tisočakov še vedno jasno kaže, da ni za vsakogar.
Samsungu velja čestitati za drzno potezo, da začne prodajo televizorjev z ločljivostjo 8K. Posebej na tržiščih, kjer ustrezne vsebine zanje sploh ni na voljo (in je še lep čas ne bo). A tehnični zanesenjaki si želimo napredka in smo ga pogosto pripravljeni tudi ustrezno plačati. Prav na to pa računa južnokorejski proizvajalec potrošniške elektronike. A razlika med želeti in potrebovati je včasih ogromna. Televizor z oznako 65Q900R je ena boljših potrditev te teze.
Ločljivost 8K pomeni, da televizor vsak trenutek prikazuje 7680 × 4320 pik oziroma okoli 33,2 milijona pik, kar je bistveno več od 8,3 milijona pik pri 4K ali dobrih dva milijona pik pri televizorji z ločljivostjo Full HD. Preprosta logika narekuje, da več pik, kot jih premore slika, pomeni več informacij, več podrobnosti in boljšo kakovost slike. Torej je 8K logično bolje od 4K, drži? Da in ne. Pike pač niso vse, kar smo že večkrat potrdili pri vsakoletnem preizkusu televizorjev.
Poglejmo, s čim imamo opravka tokrat. Ob 65-plačni diagonali je jasno, da imamo pred seboj velik televizor s tankimi robovi zaslona, ki ga postavimo na, kot se zdi, tanke noge. Pohvalno so inženirji predvideli dve možnosti postavitve nog, in sicer na sredino ali ob robova, kar olajša namestitev v različnih okoljih. Seveda pride v poštev tudi stenska montaža, posebej če bomo pogosto izkoriščali novo funkcijo ambientalnega prikaza slike, ki televizor spremeni v umetniško delo – npr. sliko na steni. Sicer pa je ugasnjen televizor ogromno črno ogledalo. To, da je lahko televizor stalno prižgan (oziroma takrat, ko je kdo v prostoru), ima dobrodošlo posledico – iz stanja pripravljenosti se obudi skoraj hipno in z manjšim »pokom« v napajalnem sklopu. Ta je vgrajen v ločeni škatli, poimenovani One Connect, ki premore vrsto najrazličnejših priključkov (4 × HDMI 2.0 in 3 × USB), s televizorjem pa je povezana preko enega samega in skoraj prosojnega kabla, kar je pohvalno, saj olajša namestitev v okolja, kjer si uporabniki želijo estetike in so zgroženi nad šopom kablov. Res pa je, da boste nekje morali najti prostor za ločeno škatlo…
Prepričljiva slika z nepotrebno napako
Televizor prikazuje zelo dobro sliko, če oziroma ko ga hranimo z vsebinami visoke ločljivosti, in odlično sliko, če je vir slike ločljivosti 1080p ali višje. V televizor vgrajeni matematik ima namreč ogromno dela. Četudi mu serviramo vsebino v ločljivosti 4K, to v praksi pomeni, da mora tri četrtine slike še vedno zapolniti sam in preračunati »manjkajoče« pike, pri nižjih ločljivostih pa ima še bistveno več dela. Preizkušenega televizorja bodo zato verjetno najbolj veseli fotografi, če mu bodo servirali svoje, s fotoaparati D-SLR zajete poslastice. Par testnih video posnetkov v ločljivosti 8K nas je očaralo s svojimi podrobnostmi in barvnimi prehodi. Podobno velja za vire 4K in 1080p, za slabše vzorčene vsebine pa dolga diagonala slike in manko informacij hitro pokažeta zobe in meje slikovnega procesorja. Obilje slikovnih pik se sicer še dodatno pozitivno izkaže v primeru vsebin, zajetih s standardi HDR10, HDR10+ ali HLG. Podporo vsebinam Dolby Vision bomo zaman iskali (bržkone je ne bodo dodali niti v prihodnje), saj Samsung trdno zagovarja dinamične metapodatke v zapisu HDR10+. Visoka stopnja svetilnosti vsekakor deluje blagodejno na prikaz vsebin z razširjenim razponom barv. Velja pa tudi priznati, da gre za televizor LCD (LED), čeprav Samsungova marketinška ekipa kriči, da gre za QLED, ki vseeno ne dosega podrobnosti prikaza, kot jih zmorejo televizorji z matrikami OLED. Zaslon pa zato ni občutljiv na »zapeko« slike, kar OLED je, kot smo pred nedavnim pisali, še dodaja ista marketinška ekipa.
Prikaz tekočega gibanja televizorju ne dela težav, ogled športnih dogodkov je zato lahko pravo doživetje, saj prikazana slika zna poustvariti tudi občutek globine. Ker video vsebin v ločljivosti 8K ni na pretek, smo jih televizorju servirali prek ključka USB in zadovoljno ugotovili, da nima težav z različnimi formati zapisa.
Šokirani pa smo ostali takoj, ko je televizor ob ogledu serij ali celovečercev samodejno vklopil podnapise. Ker so ti v beli barvi, je umetna inteligenca v televizorju takoj začela poudarjati (pretirano osvetljevati) okolico podnapisov – torej ves spodnji del slike. Bolj temačni prizori so na ta način postali tako rekoč negledljivi, saj je slika na ta račun pošteno utripala – brez podnapisov je bila ustrezno temna, že naslednji trenutek pa bistveno presvetla, pa spet temna … Ob prikazu podnapisa na povsem črnem ozadju se je težava izrazila v vsej svoji veličini – skrajna zgornja robova slike sta bila precej črna, sredina slike siva, spodnji del pa skorajda bel. Le upamo lahko, da bodo Samsungovi inženirji to težavo čim prej odpravili. Težavo, ki je pri tehnologiji OLED ne bi bilo, sporočamo zgoraj omenjeni marketinški ekipi.
Solidna zvočna podoba
Ob tankih televizorjih se vedno znova sprašujemo, kakšen zvok jim bo uspelo ustvariti. No, Samsung 65Q900R je v primerjavi s podobno vitkimi tekmeci nalogo opravil nadpovprečno, saj je zvok pošten in tudi glasen, je pa res, da skorajda vsaka namenska zvočna polica opravi še boljše delo. Te verjetno kupcem pregrešno dragega televizorja ne bo težko dokupiti.
Posrečeni vmesnik in upravljanje
Uporabniški vmesnik je pregleden in v navezi s preprostim, a učinkovitim daljinskim upravljalnikom, ki ob svoji majhnosti in odet v kovinsko ohišje daje premijski občutek, se uporabnik hitro prebije do želene vsebine ali vira slike. Meniji so čisti in logično razporejeni, na trenutke pa tudi nasičeni, saj so se pri Samsungu potrudili vanj vključiti skoraj vse mogoče v svetu bolj priljubljene pretočne video in zvočne storitve. Seveda je podprto tudi upravljanje z glasom.
Zelo všeč nam je bila tudi funkcija samodejnega prepoznavanja na One Connect priključenih naprav – večino jih je samodejno prepoznal in nastavil, le starejši set-top-box smo mu predstavili ročno, a ko smo ga enkrat povezali, smo ga lahko tudi upravljali prek daljinca televizorja. V primerjavi z daljincem škatlice so bili odzivi počasni pa še občasno se nista razumela in nas je na zaslonu za sekundo ali dve pričakala črna slika oziroma obvestilo o tem, da vir slike ni na voljo, čeprav ista škatlica že vrsto let svoje delo z drugimi prikazovalniki slike opravlja brezhibno. Očitno ima prestižni Samsung okoli sebe raje opremo, ki je približno istega letnika nastanka ...
Razmislek ob zaključku
Televizijski standardi so hecna stvar. Za nekatere uporabnike bo njihov razvij vedno prepočasen, za druge prehiter. Ko so se pojavili prvi televizorji polne visoke ločljivosti (Full HD, 1920 × 1080 pik), so predstavljali izjemen napredek v kakovosti prikazane slike – posebej v primerjavi s standardno ločljivostjo. Hkrati z njimi je bilo na voljo relativno dovolj vsebin visokih ločljivosti, potrošniki smo hiteli z zamenjavo televizorjev. Nato so se pojavili televizorji z ločljivostjo 4K (Ultra HD, 3840 × 2160 pik). Kljub dokazano boljši kakovosti slike so imeli bistveno manj priložnosti za razkazovanje »mišic«, blu-ray ploščki in TV-programi, ki oddajajo v ločljivosti 4K, so močno zamujali, kar vsekakor ni pripomoglo k boljši prodaji 4K-televizorjev. Situacija se danes ponavlja – po letih draženja s prototipi na sejmih se je Samsung odločil, da je nastopil čas za prodajo televizorjev 8K. Prvi primerki so tu, vsebin zanje pa ni. Tisti bolj iznajdljivi bodo morali počakati vsaj do olimpijskih iger v Tokiu prihodnje leto, da bodo našli kakšno pretočno storitev v ločljivosti 8K. Do takrat lahko kupci takšnega televizorja uživajo predvsem v ogledu fotografij, polnih podrobnosti. Videofili pa bodo precej bolje postreženi s televizorjem z zaslonom OLED za polovično ceno tokratnega primerka z ločljivostjo 8K.
Samsung 65Q900R
Prodaja: Big Bang, Harvey Norman
Cena: 4639 EUR.
Za: Kakovost slike, odzivnost televizorja.
Proti: Cena, težave s podnapisi.