Apple je v začetku leta naredil nov korak v svojem poslanstvu, da s tablicami osvoji množice. Zanje je pripravil ekosistem, v katerim bodo skušali nadomestiti šolske učbenike z elektronskimi knjigami. Nekaj, kar so že mnogi poskusili, a brez večjega uspeha. Ali lahko sodobna tehnologija res nadomesti stoletja stara prepričanja v papirnata šolska gradiva? Ali tvegamo, da s tem vzpostavimo novo digitalno ločnico med bolj in manj informiranimi?
Danes bi težko trdili, da na trgu zabavne elektronike in računalnikov ni velike izbire, pa kljub temu nekateri še vedno niso zadovoljni s tem, kar jim v izdelkih ponujajo izdelovalci. Mnogi še nove izdelke vzamejo v svoje roke (ali, preprosteje, dajo jih v roke lokalnemu poznavalcu) in predelajo v nekaj drugačnega - z zamenjavo operacijskega sistema, odklepanjem zaščit, dodajanjem novih funkcionalnosti. Toda zakaj? Kje je čar ali vsaj korist postopka, ki lahko povzroča težave, potencialno popolnoma onesposobi napravo, razveljavi garancijo, zagotovo pa zahteva veliko število porabljenih ur, da pridemo do cilja?
Ko govorimo o robotih, večina najprej pomisli na znanstvenofantastične knjige in filme, le redko pa jih povezujemo s sedanjostjo ali vsaj bližnjo prihodnostjo. Toda že površno raziskovanje v internetu nam pokaže, da roboti in robotika postajajo vse bolj prisotna realnost, ki lahko že čez kako leto dobesedno eksplodira v priljubljenosti javnosti. Dovolj bi bilo, ko bi se za drzno potezo in vstop na to področje odločil nekdo od velikanov računalniške industrije. Mnogi menijo, da sploh ni vprašanje "če", temveč samo, kdo bo prvi in kdaj.
Računalniška varnost je območje, na katerem je vsak dan bolj megleno. Vdori v računalniške sisteme, zlorabe podatkov, varnostne vrzeli v programski kodi in nenehni poizkusi nadzorovanja s strani N-plus-prve skupine, uradne ali podtalne, so danes postali že tako vsakdanji, da smo se ljudje temu prilagodili - tega šuma skoraj ne slišimo več. Vsaj dokler nas ne zadene. Pa vendar se človek zdrzne, ko prebere novico, da so začeli nad prizadevanji za večjo varnost dvigovati roke tudi tam, kjer ne bi pričakovali: v vojaških krogih.
Bil je eden izmed peščice prvih, ki so verjeli v osebno računalništvo, tisto za množice. Človek, ki je desetletja združeval visoko tehnologijo, stilno oblikovanje in preprosto uporabniško izkušnjo. Človek, ki je prinesel inovativnost in drugačno razmišljanje, ne glede na področje, s katerim se je ukvarjal. V zadnjem času pa karizmatični vodja skupine, ki je spremenila v zlato skoraj vse, kar je naredila. Odšel je Steve Jobs.
Hewlett-Packard je konec poletja šokiral javnost z napovedjo, da namerava svoj oddelek za osebne računalnike izločiti ali celo prodati, opustiti pravkar predstavljene tablične računalnike in bolj kot doslej družbo usmeriti v poslovno računalništvo. To so podkrepili z napovedjo nakupa družbe Autonomy. Mesec dni po objavi se prah ni prav nič polegel, poteza pa je deležna več kritik kot pohval. Tudi če ima vodstvo skupaj z nadzorniki vpogled v čudežno kristalno kroglo za napovedovanje prihodnosti, kar bi morda opravičilo take odločitve, jim ta hip le malokdo verjame.
Minilo je že približno leto dni, odkar je iPad postal moj domala vsakdanji sopotnik. V službi in doma, kjer si ga moram v resnici pogosto izboriti v družini. Kajti iPad ima nekaj nalezljivega. Ko se človek enkrat malo "poigra" na njem, je zelo verjetno, da bo postal naslednji okuženec. Poznam kar nekaj prijateljev in znancev, ki so postali takšni tudi zaradi mene. Pa nič hudega, saj so vsi zadovoljni. Če dobro pomislim, ne poznam nobenega nezadovoljnega lastnika iPada, še manj pa koga, ki bi ga enostavno prodal in rekel, da to ni zanj.
Med današnjo vsesplošno norijo zaradi najnovejših pametnih telefonov in tabličnih računalnikov navadno ne opazimo še druge vrste mobilne revolucije, ki morda ni toliko v medijskem ospredju, pa bi si to zaslužila. Tista, ki se dogaja z združevanjem računalnikov in avtomobilov. Elektronika v vozilih že vrsto let narekuje tempo razvoja in doživlja neverjeten razvoj, zdaj pa prihajamo v neko novo fazo, ko bodo mobilne internetne storitve zelo pomembne med vožnjo in v povezavi vozilo-lastnik. Za večjo varnost, pa tudi večje udobje.
Microsoft je torej prevzel priljubljeno spletno storitev Skype. Zanjo so odšteli največ zelencev v svoji ne tako kratki zgodovini in približno dvakrat več od tistega, o čemer so sanjali najbolj drzni finančni napovedovalci. Kaj je zdaj to? Napad ali obramba pred tekmeci? Strela z jasnega, mimoidoči komet ali pač val pred velikim cunamijem? Če smo se še nedavno spraševali, kje je Microsoftova mobilna strategija, je zdaj pred nami prvi odgovor, podkrepljen z nekaj milijardami argumentov. Pa je to res toliko vredno? Ali je dovolj?
Pa smo jo dobili. Študijo za prehod na odprtokodne izdelke v celotni slovenski javni upravi. Predlog rešitve, ki bo državo in davkoplačevalce osvobodila jarma lastniških (beri: Microsoftovih) izdelkov in bo v teh težkih časih prihranila precej davkoplačevalskega denarja. V njej je na vidnem mestu zapisano, da bo menda do leta 2015 večina vseh osebnih računalnikov v državnih institucijah uporabljala odprtokodne izdelke. Toda natančno branje ob številnih hvalnicah in utemeljitvah na primerih iz tujine ponuja le malo odgovorov na resnična vprašanja in praktično nobene analize tveganj ali projekcije učinkov. Na tak način je seveda mogoče vsak projekt čez čas prikazati kot "uspešen".
