Po dolgem času smo znova preizkusili omrežni disk (NAS) za domačo uporabo in se spomnili večne dileme – oblak ali lastni strežnik? Je bolje vse imeti »v nogavici« pri sebi ali svoje digitalno življenje prepustiti tehnološkim velikanom iz Silicijeve doline?
Za številne goste je prvi stik z državo javni prevoz z letališča. V Sloveniji ga imamo, izkušnja pa je vse prej kot preprosta. Če smo v tujini navajeni, da nas nedvoumni napisi usmerijo k železniški ali avtobusni postaji, kjer prislonimo kartico in se že peljemo, si moramo na Brniku res želeti sesti na avtobus, da nam bo to uspelo.
Evropa pripravlja odgovor na ameriški Microsoft Office. Euro-Office naj bi bil kmalu pripravljen za uporabnike, ki nočejo biti odvisni od ZDA. Katere so njegove prednosti in katere slabosti?
Vsakič ko v slovenski trgovini prislonimo kartico ali telefon k terminalu, običajno uporabimo infrastrukturo ameriških kartičnih shem Visa ali Mastercard. To je hitro, priročno in zanesljivo. Hkrati pa pomeni, da je velik del domačega plačilnega prometa odvisen od tujih sistemov, na katere Slovenija nima vpliva. Poleg tega v tujino pošiljamo tudi vse podatke o nakupih Slovencev.
V javnosti je zakoreninjena predstava, da so mlajše generacije bolj računalniško pismene, ker so se že rodile v digitalno okolje in so od mladih nog obkrožene z računalniki. Verjetno najbolj klišejski primer je vnuk, ki babici nastavlja brezžični usmerjevalnik in na namizje računalnika doda bližnjice do spletne televizije, Facebooka in brskalnika, ki mora imeti obvezno nastavljeno domačo stran na rtvslo.si ali kaj podobnega.
Čistilci registra in pomnilnika, optimizatorji datotečnega sistema, množica programov in programčkov obstaja, ki naj bi nam izboljšala računalniško izkušnjo. Pa jo res?
Ponudniki interneta imajo v svoji ponudbi pogosto tudi mesh Wi-Fi, nekakšen »boljši« Wi-Fi. Je res boljši oziroma v čem je sploh boljši?
Bolj ko si zvest, manj si vreden. Kot naročnik, ki vestno plačuje visoke zneske, si za podjetje le še samoumevna postavka v Excelovi tabeli, medtem ko novim strankam obljubljajo nebesa.
Približujejo se volitve in spet bomo za kartonastimi stenami obkroževali na papirnatih lističih. Se res ne bi dalo tega urediti (tudi) prek interneta?
Že poltretje desetletje se država trudi vpeljati čim več elektronskega poslovanja, naša revija pa še desetletje dlje promovira digitalne tehnologije. Bralci bodo zato ob kontroverznem naslovu zastrigli z ušesi, a se na koncu tega prispevka – upam – strinjali z naslovom. Dolgoročno tudi država želi, da na svojih računalnikih ne bi imeli datotek p12/pfx, temveč bi uporabljali varnejše načine. Digitalna potrdila naj seveda ne gredo nikamor, a ne sodijo na lokalni disk.
Nekako smo pozabili, da elektroni, bajti in oblaki obstajajo v resničnem svetu, da imajo fizično manifestacijo, da njihova izdelava zahteva resnične surovine, da obratovanje troši otipljive energente. Koda se je razbohotila, sistemske zahteve so narasle. Morda nas bo aktualna pomnilniška kriza prisilila, da se bomo začeli obnašati odgovorneje.
Umetna inteligenca se iz klepetalnikov in iskalnikov seli v brskalnike. Je to smiseln prehod ali bo vse skupaj le muha enodnevnica?
V razvoj umetne inteligence se vlagajo nepredstavljive količine denarja, ki bi morale zelo kmalu prinesti v vseh ozirih pametnejši stroj od človeka. Večji in sposobnejši modeli, hitrejši in zmogljivejši čipi, bogatejši in globlji žepi. Le kaj bi lahko preprečilo domala neizogiben triumf umetne inteligence?
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
