Objavljeno: 31.1.2023 | Avtor: Domen Savič | Monitor Februar 2023

Svoboda, enakost ... traktorji!

Proizvajalci pametnih telefonov, prenosnikov in drugih igračk informacijske družbe nas vsako leto nagovarjajo k zamenjavi naprave, ki jo trenutno uporabljamo. V ta namen pa poleg tržnih nagovorov, podkupljenih recenzentov in neprestanega izdajanja novih izdelkov uporabljajo tudi bolj problematične prijeme, kot je načrtovano zastaranje (planned obsolescence, op. p.).

Traktorji John Deere so eden ključnih delov informacijske družbe.

Pri načrtovanem zastaranju gre za strategijo načrtovanja izdelkov, ki se bodo zagotovo pokvarili v vnaprej določeni časovni dobi, zanje pa bo po okvari nemogoče dobiti rezervne dele oziroma jih bo nemogoče uporabljati zaradi nekompatibilne programske opreme.

A če bi mislili, da si je fenomen nenehnega kupovanja novih, boljših, močnejših ... modelov istega proizvoda izmislila industrija informacijskih tehnologij, vas moramo razočarati. Tako kot marsikatero drugo pritiklino so si velikani informacijskih tehnologij tudi načrtovano zastaranje »izposodili« od drugod, natančneje – od avtomobilske industrije.

Ta je namreč pred prvo svetovno vojno ugotovila, da se bo proti zasičenosti trga borila z letnim izdajanjem novih modelov prevoznih sredstev, ki jih kupci ne bodo mogli vzdrževati in popravljati sami, hkrati pa jih bodo z oglaševalskimi kampanjami novih modelov spravili v slabo voljo – kakšen moški pa si, če voziš lanski model!

Od avtomobilov do računalnikov

Tako ni nič čudnega, da si je industrija informacijskih tehnologij tako pri programski kot tudi strojni opremi izposodila fenomen neprestanih nadgradenj, sprememb in pomanjkanja povratne skladnosti (backward compatiblity, op. p.), s katerimi je »spodbujala« rast in »navduševala« uporabnice ter uporabnike za nakup nove opreme.

IBM je v svojih najboljših letih vodilnega proizvajalca razvil zanj idealno taktiko »najemanja« svojih računalniških strojev, ki jih je najemnik po izteku najemne pogodbe moral vrniti podjetju IBM, hkrati pa ni smel posegati v programsko oziroma strojno opremo. Ironično – Apple je svojo pot začel kot alternativno podjetje, kjer je bilo popravilo ne samo dovoljeno, temveč ga je Apple spodbujal s podrobnimi navodili in shemami popravil, z razvito servisno mrežo prodajaln rezervnih delov in drugimi potezami.

Taktika je od 20 let 20. stoletja na področju avtomobilske, potrošne in tehnološke industrije delovala skorajda do preloma tisočletja, na nekaterih področjih pa je še vedno prisotna – na veliko zadovoljstvo proizvajalcev in veliko slabo voljo vseh ostalih.

Od računalnikov do traktorjev

Nato so na sceno prišli traktoristi. Dobesedno. Ameriški proizvajalec in eden od globalnih velikanov traktorske industrije, John Deere, je namreč več let povzročal sive lase svojim kupcem z visokimi stroški servisnih delov in dela na uradnih servisih.

Tudi traktorji so se namreč prilagodili informacijski družbi ter tako postali kompleksni sistemi informacijskih tehnologij z visoko ceno – osnovni modeli po uradnih podatkih stanejo od 10 do 30 tisoč evrov, povprečna življenjska doba pa je deset let. Visoki stroški nakupa in vzdrževanja so kmete udarili po žepu predvsem v zadnjih letih permanentne ekonomske krize, hkrati pa so bili zaradi politike proizvajalca, ki ni dovoljeval domačih popravil, še toliko bolj slabe volje.

John Deere se je več let boril z aktivisti in lastnimi potrošniki, ki so od njega zahtevali prijaznejšo politiko popravil in vzdrževanja vozil. Med drugim je leta 2017 od svojih kupcev pred zaključkom nakupa zahteval podpis Pravil in pogojev uporabe, s katerimi so se morali kupci zavezati, da sami ne bodo poskusili popraviti traktorja – vsak poskus popravila bo izničil veljavnost garancije.

S traktorji pred sodišče

Nato so se začeli pojavljati hekerji traktorjev. Z omrežij piratskih vsebin si je uporabnik lahko naložil »odklenjeno« programsko opremo za pogon traktorja, John Deere in ostali proizvajalci pa so se ukvarjali s podobnimi izzivi kot glasbena in filmska industrija – kako zamejiti piratiziranje svoje programske opreme ter obdržati monopol nad svojimi izdelki.

Pravica do popravila kaže pot bolj trajnostnega oblikovanja tehnoloških storitev in naprav.

Hkrati se je z »odklenjeno« programsko opremo, ki teče na traktorjih, pojavilo več klasičnih varnostnih groženj, ki bi lahko v nekaterih primerih omogočile celo »ugrabitev« traktorskega operacijskega sistema.

Kmetje so zato proti podjetju John Deere v Združenih državah Amerike vložili več tožb, v katerih so navajali monopolistično ugrabljanje celotne panoge ter zahtevali potrošniške pravice, ki bi jim omogočale normalno vzdrževanje dragih traktorjev, podjetje pa je v svoji obrambi naštevalo zares absurdne razloge za prepoved pravice do popravila. Med drugimi se je med razlogi znašel tudi argument, da bi lahko pravica do popravila vodila do piratiziranje filmov in glasbe ob pomoči »shekanega« operacijskega sistema traktorjev.

John Deere pa je bil samo vrh ledene gore. Med drugimi se s potrošniki zaradi istih težav z nedostopnostjo popravil strojne in programske opreme svojih vozil na sodiščih po vsej Ameriki bori tudi Tesla.

Pravica do popravila: potrošniška in ekološka logika

Hkrati se predvsem na področju strojne in programske opreme informacijske družbe kot enega boljših argumentov za uvedbo čim širše in čim bolj učinkovite pravice do popravila navajata tudi vedno večji okoljski odtis programske in strojne opreme ter potreba po zmanjšanju količine e-odpadkov.

Okoljski aktivisti namreč že več let opozarjajo na vedno večjo količino odpadkov, ki so neposredno povezani s slabo podporo proizvajalcev na področju bele tehnike, računalniške opreme in drugih izdelkov, ki jih pestita kratka življenjska doba in pomanjkanje enostavne logike popravil. Med glavnimi krivci na tem področju najdemo akumulatorske baterije, luči LED ter pralne in pomivalne stroje.

Čeprav se zadeve že več desetletij počasi premikajo na bolje, je treba podčrtati izredno močan vpliv lobistične industrije, ki poskuša na vse pretege omejiti domet zakonodajnih rešitev, ki bi odgovarjale tako potrošnikom kot tudi okolju.

Pohod zakonodajalcev

V zadnjih letih se na obeh straneh Atlantika krepi politično reševanje potrošniške krize na področju vzdrževanja in popravljanja tehnoloških izdelkov, zajete pa so vse panoge – od pralnih strojev do traktorjev.

Delno je premiku k zakonodajnemu boju na tem področju pripomogla vedno večja ekološka kriza, h kateri je svoje prispeval tudi velik ekoloških odtis elektronskih odpadkov. Hkrati je svoj doprinos opravila tudi pandemija koronavirusa, ki je z omejitvami fizičnega gibanja in intenzivnejšo ter s pogostejšo uporabo tehnologij pripomogla k hitrejši obrabi vseh izdelkov tehnološke industrije. Tudi traktorjev.

Tako so se predvsem ameriški zakonodajalci začeli resno ukvarjati z zakonskimi podlagami, ki bi od proizvajalcev tehnoloških izdelkov zahtevale neko resnost in zaveze pri vzdrževanju strojne in programske opreme ter jih zavezale k bolj trajnostnemu izdelovanju svojih izdelkov.

Na področju fizičnih izdelkov to pomeni uporabo vzdržljivejših materialov in zagotavljanje rezervnih delov ter vlogo uradnih servisov, na področju programske opreme pa prenosljivost podatkov, povratno skladnost in konec zlorab avtorske pravice kot mehanizma za omejevanje uporabnosti programske opreme.

Pripadniki gibanja za pravico do popravila že več let zahtevajo rešitev tega problema.

V Združenih državah Amerike se na tem področju zakonodajni predlogi trenutno premikajo hitreje kot v Evropski uniji, hkrati pa ta hitrost povzroča vedno večjo paniko proizvajalcev programske in strojne opreme, ki bi radi do zadnjega zadržali svoj monopol nad lastnimi izdelki strojne in programske opreme tudi po tem, ko jo potrošniki že kupijo.

Zadnji blef proizvajalcev

Da so regulatorji smrtno resni v svojih pobudah zakonskega urejanja tega področja, se je po novem letu začel zavedati tudi John Deere, ki je do zdaj vztrajno zavračal kakršnokoli spremembo politike nadzora nad svojimi izdelki.

Tako je v začetku leta 2023 s svojimi strankami podpisal nov sporazum, s katerim je strankam in neodvisnim servisom sicer dovolil popravilo svojih traktorjev, vendar je v sporazum vključil tudi pogoj, da stranke ne bodo več pritiskale na odločevalce, naj sprejmejo celostno zakonodajo na tem področju.

A duh je ušel iz steklenice in zanimivo bo videti, do kakšnih regulatornih rešitev bodo na tem področju letos prišli odločevalci na obeh straneh atlantskega oceana.

Traktoristi nam kažejo svetlo pot v prihodnost.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji