Komentar: Velike besede za majhne spremembe
Vsak izdelek je mogoče izboljšati. To seveda velja za vse vrste izdelkov, a je še posebej značilno za računalniško industrijo. Težko najdemo drugo področje, kjer se spremembe in izboljšave dogajajo tako pogosto kot v računalništvu.
To samo po sebi ni nič novega, hitre spremembe so tu značilne že od samih začetkov osebnega računalništva. Še več, običajno se to redno dogaja vselej, ko je neka skupina izdelkov še razmeroma mlada. Za primer lahko omenimo drone, ki so se v zgolj nekaj letih in s hitrimi koraki spremenili iz simpatičnih igrač v resne profesionalne izdelke, ki vsebujejo visoke tehnologije, na primer umetno inteligenco. Še pred časom smo nekaj podobnega trdili o 3D-tiskalnikih, ki so se v določenem obdobju razvijali izredno hitro.
Prav ti 3D-tiskalniki so lep primer, kaj se kasneje dogaja v zrelem obdobju nekaterih izdelkov ali celotne njihove kategorije. Razvoj je prišel do neke stopnje in tam skoraj obstal. Ob začetku so običajni cikli hitrih inovacij in navdušenja, ki pa v nekem trenutku doseže vrhunec. Ta pot je sicer lahko razmeroma kratka ali pa se vleče dolga leta. Marsikje jo proizvajalci umetno podaljšujejo, da iz tega navdušenja potegnejo čim več zaslužka, zagotovo pa ohranjajo interes kupcev.
Ko pride izdelek v zrela leta, se zgodba obrne. Da ne bo pomote, za računalniško industrijo ni nič nenavadnega, da se zrela leta pojavijo že po letu ali dveh. Poglejmo nekdanje predvajalnike MP3 (iPod). Nikjer jih ni bilo, potem so bili povsod in danes jih v taki obliki skoraj ni več. Nekateri izdelki pač hitro stagnirajo ali zamrejo. Drugim podaljšujejo neizbežni zaton, dokler se le da.
Rekorderji med njimi so zagotovo operacijski sistemi. Prednjači predvsem okolje Windows, ki je po eni strani še vedno izrazito vodilno, po drugi spa izredno staro. Uradno je prva različic nastala leta 1985. Prva uporabna leta 1990 (Windows 3.0/3.1). Sam nekako menim, da je oče današnje uporabniške izkušnje različica Windows 95 iz leta 1995. V nekaj dneh bo Microsoft objavil najnovejšo inkarnacijo, ki bo nosila oznako 11. Več o tem lahko preberete na naslednjih straneh revije.
Kar zbode v oči, je dejstvo, da je Microsoft po skoraj šestih letih (Windows 10 izhaja iz leta 2015) spremenil številko oznake različice. Nič več Windows 10, to ni več dovolj mikavno, zveni že skoraj zastarelo. Marketinški oddelek in služba za uporabniško izkušnjo sta očitno zmagala in nastala je sveža nova različica. Slišati je kot nekaj novega, vznemirljivega … le da je resničnih novosti silno malo. Ali kljub vsemu premik tipke Start na sredino zaslona pomeni največjo spremembo v zadnjih 26 letih?! Objektivno bi lahko izdelek še naprej imenovali Windows 10.
Spomnimo se, imenovanje Windows 10 je dediščina strategije, ki jo je prvi ubral Apple z macOS X. Apple se je nekoč najbrž vprašal, zakaj bi vsako leto imenovali izdelek z novo številko. Pustimo enako. Tedaj se je to slišalo kot nekaj drugačnega, spet iz nabora zamisli marketinških strokovnjakov. Mimogrede, ali še kdo poleg mene vidi, kako očitno Microsoft s svojim izdelkom in strategijo kopira izvirne zamisli družbe Apple? Ali to pomeni, da bo tudi Apple opustil imenovanje macOS X?
Skratka, ko zmanjkuje idej za tehnološke novosti, zlasti tiste res uporabne, postane kar naenkrat vsaka novost dovolj dobra. Pa naj bo to nova barvna paleta, spremenjene pisave, zaobljeni robovi oken. Morda delam krivico vsem tehnološkim spremembam, ki prihajajo pod pokrovom novih Oken, a pri zadnjih različicah sistemov Windows in macOS že lep čas pogrešam korenitejše novosti.
Seveda to še zdaleč ni omejeno na operacijske sisteme za osebne računalnike. Nekaj desetletij mlajši Android in iOS po mojih ocenah že lepo kažeta podobne sindrome pomanjkanja novih idej, le da sta pri telefonih Apple in Google ubrala pot skoraj nevzdržnih enoletnih ciklov prenove strojne opreme in operacijskega sistema. To počnejo že več kot desetletje in zdi se, da jim idej kar nekako zmanjkuje. Strokovnjaki za trženje pa razvijalce priganjajo, naj si vendarle izmislijo nekaj novega.
To pa postaja čedalje težje, ker morajo vsi ob nadgradnjah svojih izdelkov zadrževati združljivost. S starejšo strojno opremo, programi, z ekosistemom. Skratka, prava mora in zavirajoča cokla, ki postaja vse bolj očitna. Pri širših množicah, ki padajo samo na »nove verzije«, to pač deluje. Tisti, ki pa radi pogledamo pod pokrov, zelo pogosto zlahka preskočimo eno različico ali več.
Ali smo torej obsojeni na vedno večje marketinško gnane nove verzije, ki imajo za sabo vedno manj substance? Če pogledamo dolgoletno obnašanje glavnih akterjev v industriji, bi se najbrž lahko zgolj strinjali. Toda to ustvarjanje, recimo temu tako, lahkih zaslužkov na kratek rok je dvorezni meč.
V časih, ko se krivulja inovacij začenja ravnati namesto naraščati, je najprimernejši čas, da nekdo poskusi naslednji preboj. Zgodovina tehnološkega razvoja je doslej pokazala, da je skoraj vedno tako. A dvomim, da bomo ta preboj doživeli od enega izmed vodilnih ponudnikov. Bojimo pa se lahko, da bi prav ti velikani uspešne nove zamisli poskušali zatreti že v kali. Često to naredijo kar z nakupom mladega in inovativnega podjetja, projekt pa parkirajo v shrambo, da jih ne ovira pri lastnih načrtih.
Danes strategijo delajo predvsem vodstva in marketinški oddelki v velikih korporacij, znanost in tehnologija sta žal pogosto v drugem planu, sploh če korist inovacije ni očitna že na prvi pogled. Morda s tem nekoliko preveč posplošujem in delam nekaterim krivico, toda verjetno se bomo strinjali, da veliko velikih, uspešnih izdelkov sodi v prav ta »vedenjski vzorec«.
Srčno upam, da na naslednji preboj ne bomo čakali preveč časa. Ne nazadnje, v svojem življenju bi si želel uporabljati še kaj drugega kot okolje Windows, pa čeprav ga uporabljam vsak dan.