Objavljeno: 16.6.2021 | Avtor: Matjaž Klančar | Monitor Julij-avgust 2021

Na tehnološki konici

Na tehnološki konici

Moja zgodba o tem, kako sem sem zapletel z Monitorjem, je verjetno podobna zgodbi marsikaterega Monitorjevega avtorja. Le da sem jaz to naredil tako, da je »zaplet« postal trajen. Pri Monitorju sem že od leta 1993, le še kolega Vladimir Djurdjič in Primož Gabrijelčič sta tukaj dlje.

V mojih študentskih letih se je ravno resno razprl svet PC, ustrezni sestavni deli so postali dostopni tudi pri nas, zato sem se iz čiste radovednosti ukvarjal z njihovim preizkušanjem. Da, sam. Od prodajalcev sem »na reverz« nabral po nekaj konkurenčnih izdelkov (diskovnih krmilnikov, zvočnih kartic …), jih doma preizkusil, nato pa kupil tistega, ki se je izkazal kot najboljši. Naključje je hotelo, da sem ravno tam nekje v Monitorju, novi računalniški reviji, ki je ravno pošteno začela izhajati, prebral, da iščejo nove pisce in avtorje. Na pobudo moje zdajšnje žene sem se prijavil za uvodni sestanek, »da bo rezultate teh testov morda še kdo prebral«, kot sem si jo zapomnil reči.

Na tehnološki konici so bili tudi nekateri Monitorjevi dogodki. Leta 2010 smo povabljence presenetili z aktivnimi očali 3D in odlično projekcijo 3D, ki jo je pripravil kolega Peter Gedei.

Spomnim se kreativnega kaosa, ki je vladal ob prvem obisku v uredništvu. Kopice papirjev, nekaj računalnikov in tiskalnika HP Laserjet 4ML, ki je neprenehoma počasi tiskal članke za naslednjo številko in jih namenjal uredniku Samu Kuščerju. Ko se mu je kdaj pa kdaj zataknilo, je vskočil Primož Gabrijelčič, takratni sistemski upravitelj, in malce pretresel omrežni koaksialni kabel, ki se je vlekel med našimi nogami in povezoval tistih nekaj računalnikov s tiskalnikom.

Na sestanku nas je bilo kar nekaj, vendar smo na koncu ostali le trije – Nikolaj Pečenko, Matjaž Gorjup in moja malenkost. Večino je odgnal že prvi Samov stavek: »Nikogar ne bomo redno zaposlili.« Pisanje za Monitor je bilo pač od nekdaj honorarna dejavnost in je to še danes. Kar je prav – zanj pišejo ljudje, ki so se izgradili drugje in od tam v Monitor nosijo tudi znanje. S sestanka sem odkorakal z dvema originalnima programskima paketoma – to je bilo prvič, da sem imel v rokah legalno pridobljeno programsko opremo. Šlo je za Adobe Streamline in Corel Trace, dva programska paketa za vektorizacijo bitnih slik, o njiju pa sem se, pod Primoževim mentorstvom, razpisal, kot da bi šlo za nekaj najpomembnejšega na svetu.

Članek sem seveda oddal digitalno – datoteko ZIP sem naložil na Monitorjev BBS. Pravkar sem odprl takratni paket ZIP iz leta 1993 in tam našel kopico bitnih slik v formatu PCX (!), članek v formatu Word for Windows 2.0 (ki ga sedanji Word še vedno brez težav odpre) z množico kvak namesto šumnikov in – datoteko preberi.me. V njej sem Samu sporočal, da mu na ta način pošiljam članek. Elektronske pošte pač ni bilo, še kar nekaj let ne. V tistem prvem letu sem nato napisal še okoli 30 člankov, mi pravi moj varnostni arhiv.

Tehnika, ki je šla z nami

Monitor se je kmalu preselil na novo lokacijo, del prostora namenil testnemu laboratoriju in me vzel za svojega. O tem, kaj in kako smo tam počeli, lahko preberete na naslednjih straneh, tukaj bom raje izlil spomine na podporno tehnologijo, ki je v tistih časih držala Monitor pokonci. Zelo dobro se spomnim, kako smo ob selitvi v nove prostore te opremili z resnim lokalnim omrežjem, ki je sicer še vedno temeljilo na koaksialnih kablih (in hitrosti borih 10 Mb/s), vendar topologija ni bila več krožna (kjer je zaradi težav enega računalnika v težave padel kar cel »krog«), ampak zvezdasta – namestili smo razdelilnike 3COM (hube)!

Takrat smo se tudi prvič resno spogledovali z vzpostavitvijo sistema interne elektronske pošte – namestili smo DaVinci email, ki ga danes še celo Wikipedia komajda omenja. K sreči smo se odločili, da njegov (oz. Microsoftov) sistem pošte MHS, ki je temeljil na datotečnem sistemu (!), ne bo zaživel. In prav smo imeli.

Imeli smo tudi centralni strežnik, poganjal ga je Novellov Netware, za potrebe laboratorija pa sem si postavil še enega, da nismo obremenjevali »administracije«, kot smo rekli vsem, ki v podjetju niso bili »geeki«. Seveda ni šlo brez težav, ključna je bila, ko je nekoč centralni strežnik odpovedal (hkrati sta »umrla« kar dva diska v polju RAID), varnostnih kopij pa ni bilo. Strežnik je sicer imel vgrajeno tračno enoto DAT, ne pa tudi avtomatike, ki bi menjevala kasete … Rešila nas je sodelavka Maša, ki »računalnikom ni zaupala« in je Monitorjev nabor naročnikov občasno ročno shranila še na diskete …

Ko že omenjam neobremenjevanje administracije – dobro se spominjam, da to ni veljalo za računalnik Petra Gedeia, ki je postavljal Monitor. Njegov računalnik je bil pač najzmogljivejši v podjetju, zato smo ga za potrebe laboratorija kakšno noč brez milosti razstavili, strojno in programsko. Žal smo ga včasih tudi pozabili sestaviti nazaj, kar Petru, pa tudi Samu Kuščerju, ni bilo najbolj všeč, zato je bilo to početje kmalu prepovedano …

Z razvojem tehnologije smo Netware počasi zamenjali za Microsoftov Windows NT 3.5. Še prav dobro se spominjam takratnega direktorja Roberta Srake, ki mi ga ni dovolil nadgraditi na čisto novi NT 4.0 (da ni bil morda celo še v beta različici?). Podjetja ne smejo živeti na čisti tehnološki špici, je dejal. In prav je imel. Windows NT so se v tistih časih čisto dovolj pogosto sesuvali tudi brez tehnološke konice – ko smo uporabljali katero izmed zrelih različic.

Robert je bi tudi »kriv«, da smo kot komunikacijsko središče (na Windows NT) začeli uporabljati sistem IBM Lotus Notes. Vrhunski sistem, ki pa bi dodobra zaživel šele, če bi imeli skupino programerjev, ki bi zanj razvijala aplikacije. Kot osnovni strežnik za elektronsko pošto pa je bil uporabniško izredno neuporaben, no, neznosen. Eno najbolj stresnih obdobij mojega »sistemskega« življenja. Takoj ko je šlo, smo ga zamenjali za Microsoft Exchange.

»Tehnološka konica« leta 1996 – centralni strežnik Novel Netware ter kopica podporne šare. In klimatska naprava v obliki ventilatorja.

Trajno povezavo s svetom smo v podjetju prvič resno vzpostavili prek povezave ISDN. Dvokanalne, 128 kb/s! Spominjam se, da smo za usmerjevalnik najprej poskušali uporabiti kar običajen Windows PC z ustrezno »rutersko« programsko opremo, nato pa pristali na majhnem kitajskem usmerjevalniku v polprozorni modrikasti plastiki. Ni bil ravno najbolj zanesljiv, toda to je bilo prvič, da smo lahko vsi v omrežju kadarkoli dostopali do spleta. Nezanesljivost smo odpravili z resnim usmerjevalnikom 3COM, po selitvi pa končno prestopili v svet optičnih povezav.

Tudi po optični povezanosti s svetom smo ohranili množico telefonskih povezav, na katere smo obesili analogne (56 kb/s) in ISDN (128 kb/s) modeme. Razlog – delo od doma. Le bolj napredni smo za dostop do internih vsebin uporabljali povezovanje VPN (prek domačih priključkov ADSL), večina »administracije« je bila zadovoljna z modemskim priklopom »RAS«, kot smo mu rekli. No, občasno je prišel prav tudi meni, ko/če je odpovedala optika oziroma usmerjevalnik linux, ki je skrbel zanjo. Tudi to se je včasih dogajalo. Prav zanimivo, da se v novodobnih časih ne več. Tako kot se tudi Windows NT ne sesuva več, kot sta se različici 3.5 in 4.0 …

Spominjam se, da so se v vseh teh letih »sesuvale« tudi druge strojne naprave, ki smo jih uporabljali. Denimo krmilniki RAID na strežnikih. Spominjam se stresnih nedeljskih noči, ko sem se trudil vzpostaviti delujoč strežnik, še preden se bo »administracija« v ponedeljek zjutraj spet pojavila v službi. Spominjam se tudi odpovedi krmilnika RAID in hkrati še dveh diskov v diskovnem polju. Na strežniku, ki ni imel varnostnih kopij. Spominjam se, da je bilo reševanje podatkov iz preostanka diskov zelo drago. Toda pustimo zdaj to. Kdor dela, tudi greši, pravijo.

Kajti vseeno je bilo lepo.

In je še vedno.

Matjaž Klančar, avtor, urednik in dolgoletni sistemski upravitelj (v tem vrstnem redu)

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji