Življenje brez velikih pet

Objavljeno: 26.3.2019 | Avtor: Matej Huš | Kategorija: Nove tehnologije | Revija: April 2019

Na internetu resda obiskujemo različne spletne strani na različnih domenah, a v resnici nam življenje kroji peterica velikanov. Google, Microsoft, Facebook, Amazon in Apple obvladujejo več, kot smo pripravljeni priznati. Imamo jih na telefonu, večina uporablja njihove operacijske sisteme, internet brez dostopa do njihove infrastrukture je zgolj pogojno uporaben. Pogledali smo, kakšno bi bilo življenje brez njih. Za nestrpne: bistveno težje.

V prejšnji številki smo podrobno pogledali, kako podrobno Google spremlja naše navade in kaj vse beleži o nas (Veliki brat v žepu, Monitor 03/19). Izsledki raziskave, ki so jo opravili na ameriški univerzi Vanderbilt, so srh vzbujajoči. Google ali Apple vesta o nas več kot mi sami. V resnici moramo biti pošteni in povedati, da je bil Google pač prikladna tarča raziskave, ker nas v svojem ekosistemu objema tako z mobilnimi telefoni (z izjemo uporabnikov iPhona) kakor na internetu. Enake aspiracije imajo čisto vsi tehnološki velikani, zato bi bilo krivično izpostaviti Google kot edinega vohljača.

Bi šlo brez? Kakšno bi bilo videti naše internetno življenje, če bi se odrekli Googlu? Kaj pa, če bi se odpovedali celotni petorki velikih, torej Googlu, Microsoftu, Facebooku, Amazonu in Applu? Kako velika imena so to, razkrije že najpriljubljenejši slovenski urejevalnik besedil, v katerem nastaja to besedilo. Med pisanjem sem ugotovil, da njihovih imen niti v sklonu ne podčrta (razen za Amazon). Kakor so postali del našega besedišča, so postali del našega internetnega vsakdana.

Kako sami izklopite veliko peterico na osebnem računalniku

Najenostavnejša rešitev na osebnem računalniku je, da na ravni vgrajenih požarnih zidov ali usmerjevalnih tabel blokiramo ves promet z naslovov IP, ki pripadajo peterici. Ker nismo prvi s tem problemom, lahko pokukamo na GitHub. Za Gizmodo je Dhruv Mehrotra spisal kratko skripto, ki blokira strani peterice. In, da, GitHub je od lani v Microsoftovi lasti.

MacOS. Z GitHuba (GMG-Special-Projects-Desk/GoodbyeBigFive) lahko prenesemo skripto in jo zaženemo, pa bo v Macov filter paketkov PF dodala ustrezna pravila. Na voljo imamo dve možnosti – normalno blokado, kjer onemogočimo njihove spletne strani, in fašistično možnost (tako so jo poimenovali), kjer blokiramo tudi vse CDN. Ta možnost resnično v celoti zatre peterico, a ima hkrati tudi veliko lažnih pozitivnih rezultatov.

Ko poženemo skripto, blokira več kot 30.000 blokov naslovov.

Linux Na Linuxu omenjeno skripto zlahka predelamo tako, da pravila za blokade vpiše v iptables. Ukaz za blokado paketkov z nekega naslova (npr. 255.255.255.255) je sudo iptables -I INPUT -s 255.255.255.255 -j DROP, čemur moramo ustrezno prilagoditi vrstice, ki se v skripti začnejo s pfctl. Rezultat je enak.

Windows Kdor uporablja Windows, je verjetno že navajen, da je treba kakšno stvar urediti malo naokoli. Čeprav nove verzije Windows 10 celo omogočajo namestitev lupine bash, je treba malo motoviliti. Na Linuxu poženemo skripto in izpis preusmerimo v datoteko, da dobimo seznam vseh naslovov IP. Prva ideja je datoteka HOSTS, a ta omogoča blokado (v resnici preusmeritev, a dobro vemo, da jo vsi uporabljamo za blokade) domen. Uporabiti bo treba Windows Firewall, do katerega pridemo z ukazom wf.msc. Problem je, da je ta namenjen klikajočim ljudem, zato lahko pri nastavljanju naslovov IP vpisujemo le vsakega posebej ali zvezne maske podomrežja (subnet mask), npr. /16 ali /24. Skripta pa generira več kot 30.000 različnih naslovov. Rešitev je zavita. V grafičnem vmesniku Windows Firewall je treba najprej ustvariti generično pravilo za blokado vsega, potem pa lahko v urejevalniku besedil spišemo ukaz za Command Prompt, ki uredi obstoječe pravilo (novega ne more dodati) in mu vnese naslove IP: netsh advfirewall firewall set rule name = »EXAMPLE« new remoteip = »255.255.255.255«. Najbrž gre tudi enostavneje.

Na Windows moramo pravila naklikati, pri čemer ne moremo enostavno vpisati nepovezanih naslovov IP.

Eksperiment, kako bi bil videti mesec brez petih velikanov, so prvi izvedli na Gizmodu (»Goodbye Big Five«), ko je Kashmir Hill kar šest tednov enega za drugim izklapljala velikane. Ker je to počela v ZDA, kjer so ljudje še bolj povezani s tehnologijo, je bil izid resnično klavrn. Američani namreč storitve tehnoloških velikanov uporabljajo tudi pri vožnji z avtomobilom (pametni razvedrilni in navigacijski sistem), domačem poslušanju glasbe in gledanju filmov, nakupovanju itd. Pri nas ljudje še poslušamo radio, a je popoln rez od velike petorke vseeno izziv.

Na tem mestu moram priznati, da si mesečnega posta od moderne tehnologije pač nisem mogel privoščiti, ker v službi uporabljamo Microsoftove operacijske sisteme ter Outlookovo elektronsko pošto, ker sta pri znanstvenoraziskovalnem delu Google in Google Scholar nujna sogovornika in ker bi daljši mrk od elektronske pošte poskrbel za precej nejevoljnih obrazov (tudi šefov). Sem pa en teden, izvzemši osem ur službenih obveznosti, živel brez velike petorke povsod drugod.

Mobilni telefon

Odklop od petih velikanov je tudi tehnični izziv. Še najlaže gre to pri pametnih telefonih, kjer je rešitev zelo preprosta. Pametni telefon je treba ugasniti in dati v predal, saj druge alternative skoraj ni. Celo novi BlackBerryji imajo Android. Poslovil sem se od svoje androidne Motorole in v domačem predalu izbrskal staro Nokio 3310 ter jo usposobil. To sicer ni neposredno Googlova krivda, a vrnitev v preteklost ni enostavna. Najprej je bilo treba najti polnilnik (da, pred USB so bili časi nešteto priključkov), potem pa razmisliti o logistiki, ker sem imel samo enega. Bo doma ali v službi? Kdaj in kje bom polnil telefon? Kaj pa, če ga pozabim? Na koncu sem polnilnik odnesel v službo in poskrbel, da sem telefon v osmih ur napolnil.

Kaj pripada veliki peterici

Ni trivialno ugotoviti, kateri naslovi IP poleg teh na lastnih domenah pripadajo veliki peterici. Uporabljena Gizmodova skripta izkorišča številke avtonomnih sistemov (Autonomous System Numbers), ki pripadajo omenjenim podjetjem.

Avtonomni sistem (AS) je set usmerjevalnikov s skupno politiko usmerjanja, ki sodi pod eno tehnično administracijo, uporablja en protokol in je navzven viden kot enotna entiteta. Po prvotni definiciji so bile to večje entitete, denimo posamezni ponudniki dostopa do interneta ali zelo velike organizacije, danes pa je definicija manj striktna. Vsak AS ima svojo številko, ki mu jo dodeli regionalni registrar.

Z AS si je Dhruv Mehrotra pomagal identificirati, kateri naslovi IP pripadajo petim velikanom. Toda če to naredimo, se bo še vedno naložil GitHub, čeprav je njegov lastnik Microsoft. Podobno velja za cel kup drugih strani, ki, na primer, domujejo na Amazon Web Services (AWS). Kaj se dogaja?

Razlog so CDN (content delivery network), zaradi katerih internet deluje tako hitro. Popularnih spletnih strani nam često ne strežejo matični strežniki, temveč dobimo shranjeno aktualno verzijo od kakšnega posredniškega strežnika. CDN danes skrbijo za velik del interneta in ne nudijo le spletnih strani, temveč tudi objekte na njih (večpredstavnostne vsebine, datoteke za prenos, aplikacije, streaming itd.). S tem se ukvarjajo velika podjetja, denimo Akamai, Cloudflare, Rackspace in številna druga.

Strani, ki nam jih na primer servira Akamaijev CDN, enostavni filter ne bo blokiral, zato ima Gizmodova skripta fašistično možnost (--fascist), kjer blokiramo tudi vse CDN. To po eni strani pomeni, da bomo zagotovo blokirali tudi vse vsebine, ki nam jih velika peterka streže prek CDN, po drugi strani pa bomo blokirali cel kup nedolžnih strani. Če blokiramo CDN, postane internet resnično neuporaben.

Naslednji izziv je bil aktivacija, saj je imel pametni telefon micro SIM, v staro Nokio pa seveda sede kartica v prvotni velikosti. K sreči sem že od pamtiveka pri istem operaterju, kar velja tudi kartico, ki sem jo v teh letih odrezal na micro velikost, a k sreči obdržal plastični ostanek. Tako je z malo previdnosti kartica sedla v telefon, ki je kmalu zažvrgolel z značilno Nokijino melodijo.

Da bi prenesel sporočila, fotografije in drugo večpredstavnostno vsebino, nisem niti upal – pa tudi potrebe ni bilo. Toda imenik bi bilo lepo imeti. Moderni telefoni imajo imenik shranjen lokalno in v oblaku, kar je priročno, ko ga menjamo – za drugi pametni telefon. Če pa prestopimo na nepametnega, imenika seveda ni. K sreči tudi moderni Android omogoča kopiranje stikov (vsaj telefonskih številk) na kartico SIM, tako da je stara Nokia zmogla prikazovati, kdo me kliče. Saj ne da bi bilo to zelo pomembno, je pa koristno, ko gredo v klici v drugi smeri. Minili so časi, ko sem še znal kakšno telefonsko številko na pamet.

Tudi moderni Androidi znajo prekopirati stike na kartico SIM, da jih lahko prenesemo na drug telefon brez interneta.

Teden dni življenja z neumnim telefonom niti bil tako naporen, kot sem bil pričakoval. Pred poskusom sem zavestno razmišljal, kolikokrat pogledam na telefon. Vreme, prosta kolesa v sistemu BicikeLJ, novice na MMC RTV, elektronska pošta ali zgolj zabijanje časa med čakanjem. V resnici teden dni pozneje nisem imel kakšnih hudih pretresov. Vreme lahko preverim doma, službeno elektronsko pošto sem pač bral v službi, teden dni brez Gmaila pa v resnici hitro mine. Z neodzivnostjo na zasebno pošto sem sicer nekolikanj jezil svoje prijatelje, a če bi želel trajno opustiti Google, bi izbral kakšnega drugega ponudnika. ProtonMail je zelo primeren kandidat za vse, ki imajo radi zasebnost in ne želijo imeti opravka z vohljajočimi ameriškimi podjetji.

Izklop na vseh napravah

Če imamo doma več naprav, ki se povezujejo v internet, denimo pametni televizor, pametne termostate, več osebnih in prenosnih računalnikov ter pametne telefone, je smiselno blokado izvesti centralno. Pomislili bi, da zadostuje ustrezno nastaviti domači usmerjevalnik ali modem, a to ne pomaga, če naprave fizično odnesemo drugam, kar s prenosnimi napravami seveda počnemo. Rešitev je postavitev lastnega VPN.

Včasih bi rekli, da potrebujemo kakšen star računalnik, ki ga vklopimo v domači usmerjevalnik in na katerega namestimo najbolj okleščeno različico Linuxa. To še vedno drži, lahko pa uporabimo kar Raspberry Pi z Linuxom, nanj namestimo OpenVPN in VyprVPN (navodila so, na primer, tu: https://thepi.io/how-to-use-your-raspberry-pi-as-a-vpn-router/), nastavimo uporabniško ime in geslo za prijavo, pa imamo svoj VPN. Če se poigramo z iptables (glej drugi okvir), lahko poskrbimo, da skozi tak VPN ne potuje promet do velike peterke.

Potem moramo zgolj vsako napravo prepričati, da se z internetom povezuje prek VPN. Na MacOS lahko uporabimo Tunnelblick za OpenVPN, na iOS je to kar OpenVPN, prav tako na Windows. Tako nastavljene naprave bodo od koderkoli najprej komunicirale z našim Raspberryjem Pi, ki jim ne bo dovolil kontaktirati Googla, Appla, Facebooka, Microsofta ali Amazona.

Računalnik

Zagotovo se je najtežje odreči peterici velikanov na osebnem računalniku. Če imamo Applov računalnik, smo po vseh uradnih poteh obsojeni na Applov ekosistem in rešitve ni. Obstajajo načini za namestitev Linuxa nanje, a ti presegajo znanje povprečnega uporabnika in okvir tega članka. Postopek sicer ni zelo zapleten, odgovor pa najdete na Googlu. Če ste se Googlu odpovedali, poznajo odgovore tudi drugi brskalniki, denimo Ask.com.

Na PC lahko poganjamo Linux, kar je prvi pogoj za odstranitev Microsofta. Kdor ne želi packati po svojem računalniku, če na njem teče Windows, lahko uporabi zagonski CD z Linuxom (live CD), jaz pa sem vzel starejši prenosni računalnik, na katerem (v glavnem zaradi starosti) teče Linuxova distribucija Lubuntu, ki je nekakšen okleščen Ubuntu.

Naslednji korak je poskrbeti, da računalnik ne bo komuniciral s strežniki velike peterice. Lubuntu resda nima nameščene nesnage, ki bi sama klicala naokoli, čeprav to ni samoumevno. Ob nameščanju priljubljene distribucije Ubuntu 18.04 LTS imamo namreč na izbiro možnost z razvijalcem Canonical deliti nekatere podatke. To odstrtje je bistveno manj invazivno kakor Microsoftova analitika v Windows 10, a vseeno obstaja. Kakorkoli, pravi izziv je brskanje po spletu.

Ni namreč dovolj, da se zavestno odločimo, da ne bomo obiskovali domen velike peterice. Vsi so pohrustali cel kup drugih podjetij in razvili številne druge storitve, ki prav tako sodijo pod njihovo okrilje. Le kot primer: WhatsApp je Facebookov, Skype Microsoftov, Dropbox pa uporablja Amazonovo infrastrukturo.

Koliko jih je

Peterica velikanov domuje na skupaj več kot 70 milijonih naslovov IP. V primerjavi s štirimi milijardami vseh naslovov IPv4 (že nekaj let so vsi podeljeni) se to sicer sliši malo, a večino jih imajo odjemalci. Analiza prometa, ki ga ustvarjamo ob normalni uporabi elektronskih naprav, je precej bolj povedna. Ocenjeno čez palec vsak drugi paketek, ki ga pošljemo v internet, roma do enega izmed omenjene peterice. Gizmodov eksperiment je ocenil, da jih je 60 odstotkov, ker Američani še intenzivneje uporabljajo storitve peterice.

Število naslovov IP, na katerih domuje velika peterica. Podatki: Gizmodo, Goodbye Big Five.

Zato sem predelal kratko skripto, ki so jo prvotno uporabili pri Gizmodovem eksperimentu in jo najdemo na GitHubu (glej okvir). Z njo sem v Linuxov požarni zid iptables vnesel pravila, ki zavračajo ves promet z naslovov IP, za katere vemo, da pripadajo Microsoftu, Googlu, Facebooku, Amazonu ali Applu. Rezultat je bil – neuporaben računalnik. Ker skripta omogoča blokado posameznih podjetij, sem lahko preveril, kako močno se pozna odsotnost posameznega podjetja.

Del kode skripte za blokado velike peterice na MacOS (predelava za Linux je trivialna).

Amazon

Na prvi pogled bi pričakoval, da blokada Amazona ne bo močno vidna. V Sloveniji nakupovanje na Amazonu pač še ni tako samoumevno in pogosto kakor v ZDA, v sobah pa tudi nimamo Echa, Kindla, ali naročnine na Amazon Prime. V ZDA na Amazon odpade 50 odstotkov vseh nakupov, pri nas pa seveda manj.

Toda – Amazon je postavil AWS (Amazon Web Services), kjer domuje na tisoče spletnih strani in storitev. To pomeni, da si z njegovo blokado onemogočimo strani, za katere tega sploh ne bi pričakovali. Gizmodo, Motherboard, GitHub in Airbnb so primeri žrtev. Ker uporabljajo CDN (glej okvir), jih lahko manj striktna blokada spregleda. A dvoma ni, vse to so Amazonovi najemniki. Celo aplikacija za varno šifrirano komuniciranje Signal umre, če ugasnemo Amazon. Vpliv njegove blokade na brskanje je ogromen in nepričakovan. Težko vnaprej napovemo, katera spletna stran ne bo dostopna.

Najpogostejši prizor med brskanjem po spletu, ko blokiramo tudi CDN.

Vsi z maslom na glavi

Odgovorov, zakaj bi kdo želel živeti (tudi na internetu) brez peterice omenjenih podjetij, je lahko več. Niso vsi skrb za zasebnost, povsem sprejemljiv razlog je tudi na načelni ravni. Vsa podjetja imajo namreč na svoji vesti številne zavržene prakse ali hude incidente.

Amazon je znan po slabih pogojih dela, nizkem plačilu in ustrahovanju delavcev, ki ponekod sploh ne upajo na stranišče, temveč imajo pri sebi plastenko. Amazon si ni podredil le več kot 50 odstotkov ameriške trgovine, temveč z AWS in EC2 ogromen del interneta in številne spletne strani. Na teh področjih ima Amazon dejansko monopol. Kar se tiče zasebnosti, pa Amazon ni tako zelo na tapeti kot Facebook, a ne pozabimo, da je lani maja Alexa snemala pogovor in ga poslala naključnemu človeku v lastnikovem imeniku.

O Facebooku ne gre izgubljati besed. Lanski škandali, kjer je bila afera Cambridge Analytica le vrh ledene gore, pričajo, da se podjetje ne ustavi pred ničemer. Cilj je zbrati vse podatke o vseh in to čim bolje unovčiti. Storitev, ki jo za to nudi, je sicer prikladna, praktična in s pozitivnimi efekti, a raziskave so že pokazale, da redna in pretirana uporaba Facebooka negativno vpliva na razpoloženje.

Google je imel svoj čas slogan Ne bodi zloben (Don't be evil), a je pred leti izginil. Zlobni jeziki so tedaj dejali, da Google že ve, zakaj se je to zgodilo. Lani se je Googlu primeril fiasko z računi Google+, kjer so razkrili osebne podatke pol milijarde uporabnikov. Vemo tudi, da je Google beležil lokacijo uporabnikov Androida, tudi ko so to izključili. Dodajmo še družbene pretrese, saj so se lani v podjetju soočili s hudimi protesti zaposlenih proti seksizmu.

Apple je največkrat na tapeti zaradi izmikanja plačilu davkov, čeprav to počno prav vsi tehnološki velikani. Hkrati njegove naprave sestavljajo na Kitajskem v slabih delovnih pogojih in za obupno plačilo, zaradi česar so ga preiskovale že številne nevladne organizacije.

Microsoft se je v zadnjih letih presenetljivo popravil, a je v začetku tisočletja bil hude bitke z varuhi konkurence. Toda tedanje globe in zavedanje, da ne morejo ali smejo postati monopolist na nobenem področju, so poskrbeli, da je današnji Microsoft pravzaprav najmanj vsiljiv od velike peterice.

Mark Zuckerberg je moral lani pričati pred ameriškim Kongresom zaradi afere Cambridge Analytica. Slika: Jim Watson/AFP.

Google

Naslednji trd oreh je Google, ki že dolgo ni več le iskalnik, temveč ima tudi našo (upam, da zgolj) zasebno elektronsko pošto, koledar, dokumente, zemljevide, imenik telefonskih številk itd. Večine teh storitev nisem imel niti možnosti pogrešati, ker jih na starem nepametnem telefonu pač ni. Na računalniku mi je najbolj manjkal iskalnik Google, medtem ko se z brskalnikom Firefox živi brez težav. Kljub intenzivnemu iskanju nisem našel spodobnega nadomestka za Google. Bing, Yahoo in DuckDuckGo so bili vsi nedostopni, ker gostujejo na Microsoftovih ali Amazonovih strežnikih.

V Sloveniji se da brez zemljevida čisto lepo preživeti, Google Calendar pa nadomestita beležnica in svinčnik ali zgolj skoncentrirano razmišljanje. Priznam, pomagala sta mi pregovorna nedružabnost in siceršnje izogibanje sestankom. Še največja težava je elektronska pošta, ki je en teden pač stala neprebrana. Tudi alternative po definiciji ni – kar ljudje pošljejo na Gmail, pač moram pogledati tam, dokler jih ne navadim pošiljati kam drugam.

Zanimiv stranski učinek je, da ogromno spletnih strani deluje malo drugače. Integriranih Googlovih zemljevidov ni, analitični piškotki in s tem strani se nalagajo v nedogled (in se nikoli ne naložijo), Dropbox uporablja Google za preveritev, ali je uporabnik človek in ne stroj (in zato ob blokadi ne dovoli vpisa).

V belem okvirju bi moral stati Googlov zemljevid, a je seveda blokiran. Veliko spletnih strani izgubi del funkcionalnosti in se nalaga v nedogled, če ni Googla.

Facebook

Facebook nima tako širokega nabora storitev kakor Google, a je kljub temu presenetljivo široko razpredel svoje lovke po internetu. Poleg istoimenske matične storitve pod njegovo okrilje sodijo še WhatsApp, Instagram, Facebook Messenger pa tudi pri nas redkeje uporabljeni Oculus, Onavo itd. Izkazalo se je, da se zgolj z blokado Facebooka spletna izkušnja ni kaj dosti spremenila. Nekatere strani so se nalagale dlje, vsem so manjkali vključki za deljenje na družbenih omrežjih, kakšnih večjih pretresov pa ni bilo.

Gledanja v Facebook in Instagram se človek res hitro odvadi, sploh če ima dovolj drugih opravil. Kontaktiranje prek WhatsAppa in Messengerja so zamenjali smsi (Viber prav tako odpade zaradi Amazonovega AWS). Priznam, pri blokadi Facebooka nisem bil tako temeljit, da bi predhodno deaktiviral ali kar izbrisal svoj račun – predvsem ker sem vedel, da bo tedna slej ko prej konec.

Apple

Pri izključitvi Appla iz svojega življenja je vpliv zelo odvisen od tega, s katerega pola prihajate. Kdor uporablja iPhone in Mace, bo imel precej preglavic. Ne le da se bo moral odpovedati tem napravam, izgubil bo tudi vrsto uporabnih orodij, od imenika ali iTunes dalje, ter seveda dostop do oblaka iCloud. Kdor uporablja Android telefon in računalnik z Windows ali Linuxom, bo od vseh petih blokad Applovo čutil najmanj.

Ker sodim v zadnjo skupino, blokade Appla skorajda nisem opazil. Applova spletna ni bila dostopna, FaceTima ali iClouda ne uporabljam, drugih Applovih naprav pa nimam. Pri brskanju po spletu nisem opazil nobenih večjih lukenj in nedostopnih strani.

Microsoft

Za konec je ostal še Microsoft. Najočitnejša pomanjkljivost je manko Skypa in Xboxovega omrežja, umrejo tudi spletni urejevalniki dokumentov (Office 365). Izginejo tudi LinkedIn, GitHub in kopica strani, ki domujejo na Azuru. Ta je sicer manj razširjen kot Amazonov AWS, a se vseeno opazi.

Lahko pa se zgodi, da Microsoft uporabljamo tudi, ko to najmanj pričakujemo. Veliko bankomatov ima nameščeno eno od različic Windows (Tudi bankomat je računalnik, Monitor 09/15), Windows poganja računalnike, ki krmilijo zaslone na letališčih in železniških postajah, celo na kakšni blagajni jih najdemo. Tej pasivni uporabi pač ne moremo uiti. Celo marsikatera spletna stran še vedno ždi na strežnikih, ki jih poganja Microsoftova programska oprema. Tega ne vemo a priori in zato ne moremo preprečiti.

Ostale naprave

Ker je kovačeva kobila vedno bosa, ostalih pametnih naprav sploh nimam. Avtomobil imam tako star, da na registrski tablici sploh nima modrega pasu s simbolom Evropske unije, torej ni govora o kakšni asistenci ali pametnem računalniku. Tudi skoraj dve desetletji star radio je iz časov, ko je bil Google še zgolj zamisel.

Bilo pa bi drugače, če bi imel kakšen modernejši avtomobil, po možnosti iz trenutnega desetletja. Dražji modeli imajo razvedrilne sisteme, vključno z radiem, ki so jih izdelali Microsoft, Apple ali kdo drug. V takem primeru bi bil obsojen na vožnjo v tišini, tako pa sem lahko neovirano poslušal modrosti Mihe Šaleherja in žametni glas Nataše Štefe.

V svojem poskusu je Gizmodo ugotavljal, da imajo tudi doma precej spremenjen ritem. Izklop velikanov je pomenil odsotnost Spotifyja, izginotje Netflixa in Amazon Videa. Čeprav, na primer, Netflix v Sloveniji imamo, si upam trditi, tudi iz pogovorov s prijatelji in sodelavci, da je pri nas bistveno manj razširjen kakor v ZDA. Tudi raznih pametnih zvočnikov in mikrofonov iz Amazona, pametnih termostatov za hiše, pametnih ur in merilnikov utripa ter podobno je pri nas precej manj. Na tem področju me je odrekanje najmanj oziroma tako rekoč nič prizadelo.

Kaj pa za zmeraj?

Preživeti en teden dni brez naprav in storitev velike peterice ni enostavno, je pa lažje, kot sem si predstavljal. Pomemben razlog je bila časovna omejenost, saj sem vedel, da gre le za teden dni. Tako nisem bil prisiljen iskati alternativ, ampak sem preprosto počakal. Dropbox in Box Sync se pač nista sinhronizirala, Skypa nisem uporabljal, brez izobraževalnih posnetkov na YouTubu je bilo zlaganje perila dolgočasnejše. In seveda nenehno pričakovanja, katera spletna stran bo blokirana, ker uporablja kak del blokirane infrastrukture: CNet se bo odprl takoj, Slashdot se bo nalagal v nedogled (a odprl), Skype pač ne. Še največji izziv je predstavljalo iskanje informacij, ker je Google res prikladen sogovornik.

Saj veste, najprej bereš neko spletno stran in se domisliš, da bi poiskal še neki drug pojem. Google pogosto že po treh, štirih črkah pravilno predlaga besedo, včasih celotno frazo. Temu primerni so tudi zadetki pri iskanji – največkrat zelo uporabni. Konkurenčni iskalniki, ki jasno vedo tudi manj o meni, so slabši. Google, na primer, že iz črk OJ predlaga Ojstrico in tudi prvi zadetek je na stran hribi.net. Priljubljena alternativa za zasebnostno osveščene je DuckDuckGo, ki pa domuje v Amazonovih podatkovnih centrih in ni bil dostopen. Binga jasno tudi ni bilo. Ostane Ask.com, kjer je povezava do hribi.net šele šesta. Podobno velja za vse iskalne termine.

Za stalno se veliki peterici ne bi odpovedal. V resnici je žalostno dejstvo, da se jim sploh ne moremo. Apple in Facebook lahko blokiramo brez večjih pretresov, brez Googla si res otežimo življenje, Microsofta v resničnem življenju in Amazona v spletnem življenju pa niti tehnično ne moremo blokirati. Obvladujeta tako velik del infrastrukture, da brez njiju ne gre. Še najlepši del poskusa je bilo življenje brez pametnega telefona.

Priznam, prikladnost in udobje v tem primeru pretehtata pomisleke glede zbiranja podatkov in varovanja zasebnosti. A svet ni črno-bel. Tako kot pri Facebooku nista edini možnosti nanj naložiti vse osebne podatke in fotografije ter jih odpreti vsakomur ali ga sploh ne uporabljati, je pri vseh storitvah mogoče najti srednjo pot. Nič ni narobe, če imamo svoj elektronski naslov za domačo uporabo pri Googlu, nakupovalni profil na Amazonu in če uporabljamo Facebook za komuniciranje s prijatelji in z znanci. Zavedati pa se moramo, čeprav verjetno nismo dovolj zanimivi, da bi se nas kdo podrobno lotil, vsaj v brezosebni obliki podjetja spremljajo in skladiščijo, kar le lahko.

Kaj se zgodi, ko vtipkamo spletni naslov

Ko odpremo brskalnik in vanj vtipkamo www.monitor.si, se nam čez kakšno sekundo odpre znana spletna naše revije. Toda v tem času se je zgodilo precej spraševanja in pogovarjanja. Brskalnik mora najprej ugotoviti, kateremu naslovu IP ustreza ta domena (ta korak lahko preskočimo, če vtipkamo neposredno IP). Brskalnik najprej preveri, ali ima IP za to domeno v svojem predpomnilniku, sicer vpraša predpomnilnik na ravni operacijskega sistema ali naš lokalni usmerjevalnik. Šele če nikjer ne najde dovolj svežega podatka, se pozanima pri ponudniku dostopa do interneta, ki ima tudi svoje kopije. Šele če nič od tega ne deluje, pošlje zahtevek za razrešitev strežnikom DNS, ki razrešijo naslov.

Nato brskalnik vzpostavi povezavo TCP s strežnikom na ugotovljenem naslovu IP. Povezava se vzpostavi šele po tristopenjskem rokovanju (three-way handshake). Brskalnik na odjemalcu pošlje paketek SYN (synchronize), strežnik odgovori ACK (acknowledge), kakor mu potem odgovori še odjemalec. Povezava je vzpostavljena.

Šele zdaj se začne prenašati vsebina spletne strani. Brskalnik največkrat pošlje zahtevek GET z dodatnimi informacijami (podatki o brskalniku in računalniku, vsebina določenih piškotkov, zahtevek po ohranjanju povezave TCP aktivne itd.). Strežnik zahtevek prejme, pošlje v obdelavo (request handler) in pripravi odziv v ustreznem formatu (HTML, XML, JSON …). Strežnik nato pošlje odgovor (npr. HTTP) z vsemi zahtevanimi informacijami, ki jih brskalnik prejme in prikaže. Stran se je naložila.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki