Vzpon Kitajske

Objavljeno: 26.3.2019 | Avtor: Matej Huš | Kategorija: Dosje | Revija: April 2019

Ko govorimo o mobilnih omrežjih, umetni inteligenci in drugih novih tehnologijah, običajno pomislimo na Silicijevo dolino, toda tej pregovorno zibelki visoke tehnologije in inovacij za ovratnik diha najbolj poseljena država na svetu. Kitajska obvladuje proizvodnjo ključnih elementov, vlaga milijarde v infrastrukturo in vodi pri razvoju številnih novih tehnologij.

Kitajska je velika država z veliko prebivalci. Tretja največja država na svetu z največ ljudmi in drugim največjim gospodarstvom je velesila že samo zaradi omenjenega. Toda na področju tehnologije ima Kitajska še večji vpliv, kot bi sklepali zgolj iz povprečne statistike. Kitajska je daleč največji proizvajalec številnih strateško pomembnih kovin in mineralov, brez katerih ni elektronike. V zadnjem času pa svojo prevlado prestavlja še stopničko više na lestvici. Kitajska podjetja vodijo pri razvoju in postavitvi moderne infrastrukture za telekomunikacije ter modernih tehnologij za avtomatizacijo.

Redke zemlje so kitajske zemlje

Moderni čipi so resda silicijevi, a v njih je še kopica drugih elementov. Skupina 17 elementov v periodnem sistemu se imenuje »redke zemlje«, svoje ime pa so dobili zaradi razpršenosti. Zaradi svojih edinstvenih magnetnih in električnih lastnosti so nujno potrebni v elektronskih napravah, Kitajska pa ima nad njihovo proizvodnjo skoraj monopol.

Do sredine preteklega stoletja so jih, v bistveno manjših količinah, pridobivali iz najdišč v Indiji in Braziliji, kasneje pa v Južni Afriki in ZDA. V 80. letih so začeli te elemente v velikanskem obsegu pridobivati Kitajci, ki imajo še danes 90-odstotni tržni delež. Kitajske zaloge so seveda velike, a ne tako nesorazmerno velike, kot je njihova proizvodnja. Z nizko ceno in ohlapnimi okoljskimi standardi so namreč v 90. letih s trga skoraj v celoti izrinili preostale proizvajalce iz Avstralije, Brazilije, Južne Afrike in ZDA.

Kitajska se je z ZDA pred desetimi leti zapletla v spor zaradi redkih zemelj, saj so ugotovili, da lahko z omejitvami izvoza teh elementov, potem ko so uspešno zavladali na trgu, zasledujejo strateške interese. Kitajska je vse od leta 2006 močno obdavčevala prodajo redkih zemelj in določala kvote za izvoz. Leta 2010 so izvozne kvote zmanjšali za 40 odstotkov, zaradi česar so cene na svetovnem trgu eksplodirale. Posamezni elementi so se podražili tudi za 40-krat. Leta 2011 nekaterih kovin, denimo cerija in prazeodima, na trgu skoraj ni bilo mogoče dobiti. K visokim cenam in nestabilnosti trga je pripomogla tudi muhavost kitajskih oblasti, ki so izvoz redkih zemelj uporabljale kot geostrateško orožje. Ko sta se Kitajska in Japonska leta 2010 zapletli v diplomatski spor zaradi trka kitajske ribiške in japonske patruljne ladje, je Kitajska za dva meseca nehala izvažati redke zemlje na Japonsko. Cene so poletele v nebo. V letu 2011 so podivjale tudi cene delnic rudnikov in podjetij, ki so se ukvarjala s pridobivanjem teh kovin.

Redke zemlje danes pridobiva in izvaža v glavnem Kitajska.

Zaradi nevzdržne situacije na trgu, s katerega je Kitajska predhodno z dampingom izrinila druge proizvajalce, so ZDA, Evropska unija in Japonska vložile pritožbo pri Svetovni trgovini organizaciji (WTO). Kitajsko so obtoževali kršitve pravil WTO, ki razen za posebej navedene izdelke prepovedujejo izstopne dajatve in izvozne kvote. Kitajska se je branila, da to počne zaradi varovanja okolja in ljudi. Pridobivanje redkih zemelj je res umazan in okoljsko sporen postopek, a kitajski argumenti tedaj WTO niso prepričali. Omejitve pri pridobivanju bi bile dopustne, diskriminacija pri prodaji že izkopanih in prečiščenih elementov pa ne. WTO je leta 2014 razsodil proti Kitajski, ki je sprostila proizvodnjo in prodajo, tako da so cene upadle na predkrizne ravni.

Ko je Kitajska v letu 2011 omejila izvoz redkih zemelj, so cene eksplodirale. Slika: Molycorp.

V letih 2011–2014 je nekaj ameriških in evropskih podjetij zbralo denar in se lotilo ponovne aktivacije ostalih najdišč rud z redkimi zemljami. Toda ko so cene leta 2015 vnovič upadle, je šlo veliko teh podjetij v stečaj, tudi odprti kop Mountain Pass v Kaliforniji, ki je bil v 80. letih največji proizvajalec redkih zemelj.

Kitajska je vnovič zarožljala z redkimi zemljami lani. Aprila 2018 je kitajsko ministrstvo za industrijo in informacijsko tehnologijo povečalo kvoto za izkop v prvem polletju 2018 za 40 odstotkov. V resnici se proizvodnja ni povečala, temveč je administrativni ukrep zgolj legaliziral številne nezakonite kope in rudnike, katerih nadzor je Kitajska močno okrepila. Poleg konsolidacije trga velikih kitajskih proizvajalcev, ki jih je zdaj šest, je večji nadzor eden izmed razlogov za vnovično rast cen redkih zemelj, ki se je začela leta 2017.

Oktobra lani pa je Kitajska sporočila, da bo v drugem polletju kvota zmanjšana. Pojavila so se poročila, da bo proizvodnja znašala le 45.000 ton ali najmanj po letu 2013, kar je prestrašilo industrijo po vsem svetu. Teden dni pozneje so z ministrstva sporočili, da gre za administrativni ukrep, ker je bila kvota za prvo polletje zaradi zamude večja (60 odstotkov letne). Skupna kvota v letu 2018 pa je ostala pri 120.000 tonah.

Zaradi najnovejših carin in grozeče trgovinske vojne je ponovno mogoče, da Kitajska uporabi monopol na trgu redkih zemelj za svoje interese, česar se proizvajalci elektronike močno bojijo. Ne gre pa le za redke zemlje. Britansko geološko združenje je leta 2015 ocenilo, da je Kitajska glavni proizvajalec 23 elementov izmed 41, ki so nujno potrebni za moderno gospodarstvo in življenjski slog.

Tehnologija

Kitajska ima jasne načrte tudi na tehnološkem področju. Leta 2013 je kitajski predsednik Ši Džinping napovedal iniciativo En pas ena cesta (BRI) oziroma novo svilno pot. V sklopu te iniciative investirajo v več kot 70 držav v Aziji, Afriki in Evropi. Iniciativa vključuje tudi obsežno gradnjo železniških prog, na katerih Kitajska sproti polaga tudi optične kable. To je ključnega pomena za šest držav brez dostopa do morja (in s tem podmorskih optičnih kablov) v osrednji Aziji.

Kitajska na tem področju, ki je bilo še ne nedavno v ruski interesni sferi, pospešeno gradi telekomunikacijsko infrastrukturo. Leta 2006 je ZTE začel graditi afganistansko optično omrežje, Huawei pa tadžikistanskega. Kitajska in Rusija skupaj gradita najdaljše kopensko optično omrežje TEA (Trans-Europe Asia), ki bo povezovalo Zahodno Evropo in Kitajsko prek Rusije. Prednost te povezave je dolžina, ki je bistveno manjša od podmorskih kablov, zato so zakasnitve manjše. Med Londonom in Hongkongom bo signal po TEA potoval 190 milisekund, po čezpacifiškem podmorskem kablu 320 milisekund, po čezindijskem pa 300 milisekund. Podobnih projektov je še več, denimo TASIM (Trans Eurasian Information Superhighway) in DREAM (Diverse Route for European and Asian Markets). Promet med Evropo in Kitajsko bo v prihodnosti čedalje bolj potoval po kopenskih optičnih kablih.

Strah pred Huaweijem

Na prve strani zahodnih časnikov se je kitajski tehnološki gigant Huawei prebil decembra, ko so v Kanadi aretirali ustanoviteljevo hčer in finančno direktorico Meng Wanzhou. Ostati je morala v Kanadi, kjer sodišče odloča o izročitvi ZDA. Tam ji želijo soditi zaradi domnevnih kršitev sankcij proti Iranu, ki mu je Huawei prek podružnic prodajal računalniške izdelke z ameriškimi komponentami.

Že pred tem so zahodne države sumničave gledale Huawei. Leta 2017 so ZDA, Avstralija in Nova Zelandija svojim podjetjem prepovedale, da bi pri postavljanju mobilnih omrežij 5G uporabljala Huaweijevo opremo. Kanada se še odloča, a jo veže sporazum o spodbujanju in zaščiti investicij s Kitajsko. Velika Britanija, kot peta članica obveščevalnega konzorcija Petero oči, bo odločitev sprejela aprila letos. Nemčija pa ne bo a priori izločila Huaweija (ali kateregakoli drugega) v gradnji omrežij 5G, so sporočili iz Berlina. Kaže, da bo Hauwei v EU pod budnim nadzorom, a bo imel dostop do trga.

Japonska je lani decembra prepovedala nakup Huaweijeve telekomunikacijske opreme. Na ravni vladnih služb in sistemov strateškega pomena so ZDA že avgusta 2018 prepovedale uporabe Huaweijeve opreme in proizvajalca ZTE. V vseh primerih gre za strah, da ima kitajska oprema zaradi domnevne povezave podjetij z vladajočo Komunistično partijo vohunske in prisluškovalne sposobnosti.

Novi kabli imajo pomembne geopolitične posledice. Promet iz Evrope do Japonske danes potuje bodisi po kablu SEA-ME-WE3 pod Sredozemskim morjem, skozi Sueški prekop, Indijski ocean in kitajske vode bodisi pod Atlantikom, prek ZDA in pod Pacifikom. Direktna kopenska povezava po Evraziji bo Rusiji, Kitajski in ostalim državam omogočila povsem odrezati ZDA od svojih komunikacij, tako geografsko kot infrastrukturno. Dogajanje na podmorskih kablih, tudi v Indijskem oceanu, je namreč bistveno manj pod nadzorom kakor kopenski kabli. Podvodno prisluškovanje ali prestrezanje prometa na obalnih točkah (SEA-ME-WE3 jih ima 39) ni znanstvena fantastika in se je že dogajalo. Na kopnem tuje države tega seveda ne morejo početi.

Mobilna omrežja nove ali kitajske generacije

Kot kaže, bo letos vendarle napočil čas za mobilno omrežje 5G. Standard je bil dokončno sprejet junija lani, letos pa so tudi veliki proizvajalci mobilnih telefonov začeli v novih modelih podpirati 5G. Lani je bila to Motorola, letos LG, Samsung in seveda kitajski Huawei. Do konca leta se bo seznam nedvomno še dopolnil.

Potrebujemo pa še infrastrukturo, sicer nam vsi moderni telefoni ne bodo nič koristili. Prvi so omrežje postavili in zagnali v žepnem Katarju, letos pa prihaja v nekatera ameriška mesta, zbudili so se tudi Korejci. Evropa in Kitajska bosta sledili do konca leta 2020. Zagon omrežja zahteva postavitev ali nadgraditev infrastrukture, kjer je ključno vprašanje, kdo bo to počel. Najbolje so na ta podvig pripravljena kitajska podjetja, predvsem Huawei.

Optični kabli so skrita hrbtenica omrežij 5G, saj se nanje priključuje oprema. Lastnik kabla določa, priklop katere opreme bo dovolil. Pričakovani sklep je, da bo Kitajska na svoje kable dovoljevala priklop le svoje opreme, torej bo gradila 5G tudi v večjem delu Azije.

Kitajska je v svoji 13. petletki (2016–2020) 5G označila kot strateško industrijo in novo področje rasti. Prvikrat v zgodovini ima priložnost, da na področju telekomunikacij vodi in ne sledi. Evropa je v 90. letih prva uvedla 2G, Japonska deset let pozneje 3G in ZDA leta 2011 4G. Peta generacija pa na Kitajsko prihaja brez zamude. Kitajska podjetja imajo prvikrat resno možnost, da namesto ponavljavcev postanejo inovatorji.

Vlada nadzira vse tri velike operaterje – China Mobile, China Telecom in China Unicom. Gradnja omrežja 5G v Pekingu, Šanghaju in Šendženu tako poteka po partijskem dekretu. Raziskave so se začele že leta 2013, leta 2016 pa prvi preizkusi. Medtem ko v ostalih državah investicije v 5G sledijo ekonomskih zakonitostim, je na Kitajskem to politični projekt, podobno kot je bil včasih vesoljski program v ZDA in Sovjetski zvezi.

Kitajska v načrtovanem mestu Šiongan preizkuša samovozeče avtomobile, ki komunicirajo prek 5G. Slika: CGTN

Ni pa nacionalni ponos edini razlog za močno podporo 5G. Kitajska pričakuje tudi gospodarske in družbene učinke. Kitajska akademija za informacijsko in telekomunikacijsko tehnologijo (CAICT) je izračunala, da bo 5G do leta 2030 na Kitajskem ustvaril osem milijonov delovnih mest. Kdor bo prvi postavil ustrezno infrastrukturo, jo bo zlahka prodajal po vsem svetu. Ker bo 5G omogočil internet stvari (IoT), s tem pa tudi pametne domove, pametne mesta in pametna vozila, Kitajska pričakuje, da bo s 5G laže upravljati mesta in ljudi.

Pomembna razlika v primerjavi z ZDA bo v hitrosti postavitve omrežja, čeprav sta obe državi skoraj enako veliki. Kitajski operaterji bodo večidel uporabljali del spektra blizu 3G in 4G, zato bodo lahko uporabljali iste bazne postaje z ustrezno nadgradnjo. V ZDA bodo uporabljali višje frekvence, zato bodo potrebovali tri- do štirikrat več baznih postaj kakor za 4G. In tudi pokritost s 4G je na Kitajskem za velikostni razred boljša kot v ZDA.

Kitajska inteligenca

Umetna inteligenca je področje, kjer imajo ZDA in delno Evropa še vedno vodilni položaj. Največ visokotehnoloških podjetij in raziskav na tem področju naredijo v ZDA, podjetja so v razvoju še vedno pred kitajsko konkurenco. Strojno učenje, nevronske mreže, humanoidni roboti so v Silicijevi dolini dlje kot drugod. Toda v drugem aspektu umetne inteligence Kitajska prepričljivo vodi – to je v uporabi za nadzor. Samodejno prepoznavanje obrazov v množici je na Kitajskem že rutina. Aprila lani so na koncertu s 60.000 obiskovalci prepoznali in aretirali iskanega posameznika, kar ni niti edini niti prvi tovrstni primer. V državi je več kot 200 milijonov nadzornih kamer (CCTV).

Bloombergova paranoja

Zaskrbljenost nad kitajskimi nameni pa včasih preraste vse okvire in se spremeni v paranojo. Oktobra lani je Bloomberg objavil odmeven in izčrpen članek o strežnikih podjetja Super Micro Computer, ki jih uporablja več deset ameriških podjetij, tudi Apple in Amazon. Bloomberg je trdil, da naj bi bili na matičnih ploščah kitajski prisluškovalni čipi. Začel se je lov na te čipe, ki pa jih v naslednjih tednih ni našel nihče. Čeprav je Bloomberg vztrajal, da je zgodba verodostojna, ker so jo preverili pri več virih (sedemnajst naj bi jih bilo), so odzivi strank Super Micro Computerja, ameriške in kitajske vlade, potrdili, da gre za raco. Kitajska na matične plošče ni množično vgrajevala prisluškovalnih čipov. Zgodba tako predstavlja enega največjih madežev v Bloombergovi zgodovini.

To tehnologijo uporabljajo tudi za iskanje izgubljenih otrok in starejših, preprečevanje kriminala, samodejni nadzor in kaznovanje v prometu, preverjanje identitete v bolnišnicah, nadzor v javnem prometu, pri preverjanju potnikov na letališčih, prijavi v hotelih itn. Kitajska vzpostavlja tudi velikanski sistem družbene bonitetne ocene, ki bo sčasoma pokrival vse državljane. Sistem so začeli uvajati leta 2014. Umetna inteligenca spremlja obnašanje ljudi ter beleži vse njihove prestopke: od prečkanja ceste pri rdeči luči ali vodenju psa brez povodca do neplačevanja davkov ali širjenja neresničnih novic. Od vsega je odvisna ocena posameznika, kar mu lahko onemogoči nakup letalskih vozovnic, pridobitev določenega delovnega mesta ali druge sankcije, če je prenizka. Samo lani so 23 milijonom ljudi onemogočili nakup vozovnic za hitre vlake ali letala, ker so imeli prenizko oceno.

Kitajska se zaveda, da je potreben tudi razvoj umetne inteligence. Pred poldrugim letom je predsednik Ši Džinping predstavil smel načrt za gospodarski razvoj, v katerem je kot ključne tehnologije za transformacijo Kitajske v napredno gospodarsko velesilo izpostavil prav umetno inteligenco, internet in big data. Do leta 2030 želi Kitajska postati vodilni sila na področju umetne inteligence, zato bo v prihodnjem desetletju vanjo vložila 1000 milijard dolarjev. Leta 2017 so zagnali Razvojni načrt za umetno inteligenco nove generacije, ki že kaže rezultate.

Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO) je januarja predstavila izsledke študije o razvoju umetne inteligence. Največji portfelj patentov imajo še vedno ameriška podjetja (IBM 8920, Microsoft 5930) in japonski konglomerati. Po drugi strani pa je med 20 najboljšimi univerzami in inštituti, ki razvijajo umetno inteligenco, kar 17 kitajskih (merjeno po patentih). Še posebej Kitajska raziskuje strojno in globoko učenje.

Da prehaja umetna inteligenca iz laboratorijev v prakso, kaže tudi spremenjeno razmerje med številom znanstvenih člankov in patentov. Leta 2010 je znašalo 8 : 1, zdaj je le še 3 : 1. Večino patentov prijavijo podjetja – med 30 organizacijami z največ patenti je 26 podjetij, poleg njih pa 4 univerze. Največ patentov prijavijo japonska, ameriška in kitajska podjetja. Kitajska povečuje število prijavljenih patentov za 70 odstotkov vsako leto.

Število prijavljenih patentov na področju umetne inteligence. Slika: WIPO Technology Trends 2019.

Prihodnost je zdaj

Kitajska ima tudi svoje probleme, s katerimi se bo morala soočiti. Velikost države je tudi slabost, majhna kupna moč prebivalstva (v povprečju) ter razrahljani okoljski standardi in problemi z onesnaženostjo so lahko prepreka pri tehnološkem razvoju.

Kitajski razvoj, čeprav se povečuje število zahtevnih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo, še vedno v veliki meri temelji na poceni delovni sili. Na primer, na Kitajskem je ogromno mladih ljudi, ki delajo kot označevalci podatkov (data labelers). Za trening umetne inteligence potrebujemo kakovostne podatke, zato vas Google včasih vpraša, na kateri fotografiji je prehod za pešce, semafor, avtobus ali hidrant. Kakor nekateri v Foxconnu za 2–3 dolarje na uro v predolgih delavnikih sestavljajo pametne telefone, tako drugi cele dneve označujejo fotografije (podobno kot v Afriki: Človeški roboti, Monitor 12/2018). Zaslužek je majhen, a za kitajske razmere povsem primerljiv s plačo običajnih delavcev. Kitajska ima zadosti ravno dovolj izobraženih ljudi in primerno nizek standard, da si lahko privošči graditi svojo tehnološko premoč s celim spektrom del: od najzahtevnejših z najvišjo dodano vrednostjo do najslabše plačanih.

Kitajski razvoj temelji tudi na poceni delovni sili, ki označuje fotografije za trening umetne inteligence. Slika: Huizhong Wu/Motherboard.

Ne trdimo, da bo Kitajska v bližnji prihodnosti zasenčila ZDA, Evropo in Japonsko kot tradicionalna razvojna središča visokih tehnologij. Ima pa politično voljo in ustrezne pogoje, da se pri nekaterih tehnologijah učvrsti kot vodilna. Trenutno se zdi, da bo 5G prva tehnologija, kjer bo moral svet budno spremljati in slediti Kitajski namesto obratno. Huawei ima že več kot 25 pogodb za dobavo opreme za 5G in je dobavil že več kot 10.000 baznih postaj, so sporočili konec leta 2018. Danes je ta številka bržkone še večja.

Skeptikom zaradi domnevnega kitajskega vohunjenja pa odvrnimo, da vsaj od Snowdnovih razkritij vemo, da kibernetski napadi in prisluškovanje niso neznanka prav nobeni resni državi.

Kaj in od kod so redke zemlje

Sedemnajst kemijskih elementov – vseh petnajst lantanoidov, skandij in itrij – imenujemo redke zemlje. V nasprotju z imenom niso pretirano redke, so pa zelo razpršene. Medtem ko je cerija kot najpogostejšega predstavnika v Zemljini skorji v povprečju 66 ppm (delcev na milijon), kar je več kot, na primer, bakra, je zelo malo mest, kjer bi bil dovolj skoncentriran za rentabilno pridobivanje. Rud in nahajališč, iz katerih bi jih lahko pridobivali, je malo.

Redke zemlje imajo številne edinstvene električne in magnetne lastnosti, zaradi katerih je njihova uporaba v moderni elektroniki nenadomestljiva. Neodim uporabljamo v magnetnih za zvočnike in diske, lantan v lečah, itrij, terbij in evropij pri izdelavi računalniških zaslonov itd.

Glavna proizvajalka Kitajska je leta 2017 pridobila 105.000 ton redkih zemelj, Avstralija 20.000, Rusija pa 3.000 ton. Trenutno znaša kitajski tržni delež okrog 80 odstotkov, a je pri posameznih redkih zemljah seveda večji. Poleg tega ima Kitajska večino obratov za rafinacijo rud in dejansko pridobivanje redkih zemelj ter je lastnik rudnikov tudi v drugih državah (npr. Mountain Passa v Kaliforniji), kar delež dvigne nad 90 odstotkov. Ameriško računsko sodišče je leta 2010 v raziskavi ocenilo, da bi vzpostavitev in zagon ustrezne infrastrukture za pridobivanje redkih zemelj v ZDA trajala poldrugo desetletje.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki