Proetcontra - ali potrebujemo protivirusnike na telefonih?

Ali res menite, da moramo protivirusnike, ki smo se jih navadili na računalnikih, imeti tudi na mobilnih telefonih?

Vsekakor!

Boris Šavc

Protivirusni programi so nekdaj veljali za počasne skupke kode, ki so obtežili še tako peresno lahek računalniški sistem. Stalno so nekaj preverjali in se posodabljali, računalnik pa se je vlekel kot slovenski vlaki. Danes je situacija popolnoma drugačna, varnostnih aplikacij običajen uporabnik sploh ne opazi več. Delujejo v ozadju in ga varujejo pred zlorabami, okužbami, ribarjenjem, krajo osebnih podatkov in še kaj bi se našlo. Življenja brez protivirusnika na računalniku si ne predstavljamo več.

Drugače je na pametnih telefonih, kjer zaščite pregovorno ne potrebujemo. Mogoče prepričanje leta nazaj ni bilo tako napačno in v primeru zaprtih operacijskih sistemov pogojno pije vodo še danes, a zlikovci se vse bolj usmerjajo v zlorabe pametnjakovičev, ki jih je, roko na srce - na svetu vedno več. Računalnike uporabljamo iz leta v leto manj, medtem ko s telefonom hodimo po novem celo na stranišče in v posteljo. Na njih imamo bančne kartice, žgečkljive fotografije, službeno elektronsko pošto, zaupne dokumente in sorodno digitalno bogastvo, do katerega bi se radi nepridipravi na vsak način dokopali.

Kot v primeru računalnikov tudi pri uporabi pametnih telefonov velja, da smo sami sebi največji sovražnik. Nepozornost pri spletnem brskanju, preprosta številčna koda za dostop do telefona, nameščanje nepreverjenih aplikacij in podobne lahkomiselne prakse nas lahko precej drago stanejo. Veliko mirneje bomo spali, če pametnjakoviča opremimo s protivirusnim programom. Mobilni varnostniki škodljive kode praviloma ne brišejo, zlahka pa jo zaustavijo oziroma nas nanjo pravočasno opozorijo. Obenem nas varujejo pred neumnostmi na spletu, ščitijo pred krajo telefon in podatke na njem, blokirajo oglase in preverjajo, ali katera od nameščenih aplikacij le ni preveč radovedna glede na običajna merila.

Poleg običajnih varnostnih zadolžitev opravljajo vrsto dodatnih storitev, med katerimi težko spregledamo povezovanje VPN, ki poleg zaščitenega spletnega pohajkovanja nudi tudi dostop do sicer geografsko onemogočenih vsebin. Testirati znajo brezžična omrežja, sproščati pomnilnik RAM, čistiti lokalni disk, zaklepati posamezne aplikacije, skrivati fotografije, varčevati z baterijo in nadomeščati dežurni požarni zid. Staršem omogočajo nadzor otrok, da vidijo, kje so in kaj počnejo, po potrebi pa jih lahko celo programsko omejijo. V bistvu ne gre več zgolj za protivirusne programe, temveč za celovito zaščito mobilnega prijatelja. Ki jo na telefonu preprosto moramo imeti!

Kmalu, vendar ne še

Matej Šmid

Priznam, bil sem med tistimi, ki so najbolj glasno zasmehovali proizvajalce protivirusnih programov in njihove agencije PR, ki so nas prepričevale, da jih na mobilnih telefonih nujno potrebujemo. Protivirusnike namreč.

Imel sem resne razloge za to – nikoli se mi še ni zgodilo, da bi na telefon dobil virus in tudi tovrstnih poročil v svetu ni bilo ravno veliko. Vsaj v primerjavi z množico virusnih napadov na namizne računalnike, o katerih smo redno brali. Priznam sicer, da se mi je že takrat zdelo, da je to malce nenavadno glede na to, da so pametni telefoni pač računalniki, enako kot vsi drugi. Vendar so telefoni precej bolj zaprt sistem, kot smo se navadili, da so računalniki. Na iPhone tako in tako lahko namestimo le aplikacije, ki jih je v trgovini prej preveril Apple, le na Android telefonih se lahko posebej potrudimo in trgovino v celoti zaobidemo. Če tega ne počnemo, nas torej tudi tam varuje – Google. 

No, vsaj teoretično. Izkaže se, da se je Google dolga leta čisto preveč zanašal na »umetno inteligenco« oziroma strojno pregledovanje množice aplikacij, ki jih razvijalci vsakodnevno (vsakominutno!) naložijo v trgovino Play. Danes skorajda redno beremo o tem, kako so varnostni raziskovalci tam našli toliko in toliko aplikacij, ki so v resnici kradljivci osebnih podatkov, stroji za širjenje oglasov ali celo pravi pravcati izsiljevalski virusi. Še več, največkrat sploh ne gre za aplikacije, ki bi bile »zlobne« same po sebi, ampak le vsebujejo kakšno komponento, ki služi za njene postranske dejavnosti. Razvijalci same aplikacije velikokrat sploh ne vedo, kaj taka komponenta v ozadju počne. In velikokrat tega ne vedo niti uporabniki…

V letu 2019 sem tako tudi sam že prišel pod udar aplikacij, ki so delovale brez težav in točno tako, kot so se oglaševale, vendar so se mi na telefonu naenkrat začeli prikazovati tudi celostranski oglasi, ki jih je ta ista aplikacija sprožala v ozadju. Še več, to se ni začelo dogajati takoj, ampak z nekajdnevnim zamikom, zaradi česar sem imel velike težave, kako izslediti aplikacijo, ki je bila dejanski krivec. Najbolj žalostno – pri tem »čiščenju« mi ni znal pomagati prav noben protivirusnik! Res je sicer, da mi okužene aplikacije ne bi pustil namestiti (preverjeno), odstraniti pa sem jo vseeno moral kar sam.

Virusi na telefonih torej so, protivirusniki pa počasi vendarle napredujejo. Še malo, pa bom lahko rekel, da jih zares potrebujem(o). Za zdaj pa sta še vedno najučinkovitejša trohica previdnosti in dovolj znanja. 

Kmalu, vendar ne še

Priznam, bil sem med tistimi, ki so najbolj glasno zasmehovali proizvajalce protivirusnih programov in njihove agencije PR, ki so nas prepričevale, da jih na mobilnih telefonih nujno potrebujemo. Protivirusnike namreč.

Imel sem resne razloge za to – nikoli se mi še ni zgodilo, da bi na telefon dobil virus in tudi tovrstnih poročil v svetu ni bilo ravno veliko. Vsaj v primerjavi z množico virusnih napadov na namizne računalnike, o katerih smo redno brali. Priznam sicer, da se mi je že takrat zdelo, da je to malce nenavadno glede na to, da so pametni telefoni pač računalniki, enako kot vsi drugi. Vendar so telefoni precej bolj zaprt sistem, kot smo se navadili, da so računalniki. Na iPhone tako in tako lahko namestimo le aplikacije, ki jih je v trgovini prej preveril Apple, le na Android telefonih se lahko posebej potrudimo in trgovino v celoti zaobidemo. Če tega ne počnemo, nas torej tudi tam varuje – Google.

No, vsaj teoretično. Izkaže se, da se je Google dolga leta čisto preveč zanašal na »umetno inteligenco« oziroma strojno pregledovanje množice aplikacij, ki jih razvijalci vsakodnevno (vsakominutno!) naložijo v trgovino Play. Danes skorajda redno beremo o tem, kako so varnostni raziskovalci tam našli toliko in toliko aplikacij, ki so v resnici kradljivci osebnih podatkov, stroji za širjenje oglasov ali celo pravi pravcati izsiljevalski virusi. Še več, največkrat sploh ne gre za aplikacije, ki bi bile »zlobne« same po sebi, ampak le vsebujejo kakšno komponento, ki služi za njene postranske dejavnosti. Razvijalci same aplikacije velikokrat sploh ne vedo, kaj taka komponenta v ozadju počne. In velikokrat tega ne vedo niti uporabniki…

V letu 2019 sem tako tudi sam že prišel pod udar aplikacij, ki so delovale brez težav in točno tako, kot so se oglaševale, vendar so se mi na telefonu naenkrat začeli prikazovati tudi celostranski oglasi, ki jih je ta ista aplikacija sprožala v ozadju. Še več, to se ni začelo dogajati takoj, ampak z nekajdnevnim zamikom, zaradi česar sem imel velike težave, kako izslediti aplikacijo, ki je bila dejanski krivec. Najbolj žalostno – pri tem »čiščenju« mi ni znal pomagati prav noben protivirusnik! Res je sicer, da mi okužene aplikacije ne bi pustil namestiti (preverjeno), odstraniti pa sem jo vseeno moral kar sam.

Virusi na telefonih torej so, protivirusniki pa počasi vendarle napredujejo. Še malo, pa bom lahko rekel, da jih zares potrebujem(o). Za zdaj pa sta še vedno najučinkovitejša trohica previdnosti in dovolj znanja.

Matej Šmid