Pravica do popravila - Zakaj moramo vedno kupiti novo?

Objavljeno: 28.5.2019 | Avtor: Matej Huš | Kategorija: Dosje | Revija: Junij 2019

V nekih drugih časih je bilo samoumevno, da bomo pokvarjene stroje popravili, pogosto sami. S prihodom elektronske revolucije se je to zavedanje spremenilo in nenadoma smo dobili kopico naprav, ki se jih popraviti ne izplača. Nekateri proizvajalci pa so šli še korak dlje in domača popravila namenoma preprečujejo. Začel se je boj za pravico do popravila.

Na legalnem delu interneta najdemo torrent z zanimivim imenom: John Deere Service Advisor. Sodeč po opisu, gre za modifikacijo oziroma odklep programske opreme, ki jo sicer prodaja proizvajalec kmetijske mehanizacije John Deere. V domače hekerje se je prelevila skupina, na katero bi pomislili nazadnje – kmetje svoje traktorje priklapljajo na prenosne računalnike in popravljajo z ukrajinsko kodo nejasne provenience. Problem je v ZDA prerasel v boj na državni ravni, Evropska unija pa je (seveda ne zaradi ameriških kmetov) januarja letos sprejela zakonodajo, ki od proizvajalcev zahteva daljšo življenjsko dobo naprav in dostopnost rezervnih delov.

Moderni traktorji so računalniki na kolesih. Slika: John Deere

Omejitve, ki jih John Deere postavlja na traktorje, se zdijo bolj primerne za programsko opremo kot za stroj, a v resnici ima traktor vgrajeno lastno programsko opremo. Ta preprečuje nepooblaščene posege v traktor, kjer je poseg definiran zelo široko. Zamenjava menjalnika je strojni poseg, ki ga lahko opravi vsak sposoben mehanik, a tak traktor ne bo vozen. Dokler se ne pripelje tehnik iz John Deera, ki traktor priključi na računalnik in avtorizira novi del, se stroj ne bo nikamor peljal.

Evropska pravila po aprilu 2021

Januarja letos je Evropska unija sprejela zakonodajo o pravici do popravila, ki je najstrožja na svetu. Ne vključuje vsega, za kar so si potrošniške organizacije prizadevale, saj so bili pritiski lobističnih skupin zelo močni, a je kljub temu korak v pravo smer. Od aprila 2021, ko se bo začela uporabljati, bodo morali proizvajalci zagotoviti:

– da je naprave mogoče enostavno in s široko dostopnimi orodji razstaviti ter jim zamenjati sestavne dele (odpadejo torej lepljenje, čudni vijaki, zavarjena ohišja);

– da so serviserjem na voljo rezervni deli za ključne komponente, ki se lahko pokvarijo;

– da so rezervni deli dobavljivi v 15 dneh;

– da so pooblaščenim serviserjem na voljo ustrezna navodila za popravila.

To je manj od zahtev potrošniških organizacij. Končna različica besedila je namreč toliko razvodenila, da ne zahteva več splošne dostopnosti rezervnih delov in navodil, temveč morajo biti na voljo zgolj uradnim servisom vsaj sedem let po koncu prodaje. Dovoljena pa sta skupno pakiranje in prodaja rezervnih delov, tako da bo treba kupiti celoten paket, četudi bo odpovedal le en majhen del. Tudi navodila za popravilo morajo razkriti šele po dveh letih od začetka prodaje.

Vse to je kompromisna rešitev. Proizvajalci so namreč lobirali samo za recikliranje komponent, medtem ko o popravljivosti niso želeli niti slišati. V trenutnem razmerju sil se več ni dalo iztržiti.

Težava ni le v ceni, ki jo John Deere zaračuna za takšen poseg. Kmetje si ne morejo privoščiti čakati tedne na popravilo, če se jim mehanizacija pokvari, ko je čas, denimo, za žetev, najbližji pooblaščeni mehanik pa je lahko oddaljen stotine kilometrov (svet je velik!) ali pa zgolj prezaseden.

Toda v licenčni pogodbi je med drugim z velikimi tiskanimi črkami zapisano, da John Deere ni odgovoren za nobeno škodo (vključno s posledicami za pridelek), ki bi nastala zaradi delovanja ali nedelovanja programske opreme. To velja za kakršnokoli uporabo traktorjev John Deere, saj imajo že vgrajeno programsko opremo. In te traktorje morejo popravljati zgolj pooblaščeni serviserji. Ne gre za prepoved, temveč tehnično omejitev.

Zato ni presenetljivo, da obstajajo forumi, kjer je mogoče kupiti aktivacijske kode, posebne kable, odklenjeno programsko opremo ter druge načine za samostojno popravljanje traktorjev John Deere. S to opremo se da storiti še kaj drugega, denimo dvigniti največjo dovoljeno hitrost (blokada). Ali je to početje zakonito, ni enostavno odgovoriti. Licenčna pogodba med proizvajalcem in kupcem to prepoveduje, po drugi strani pa je v DCMA (Digital Millennium Copyright Act) dodana izjema, ki za vozila (torej tudi traktorje) dovoljuje spremembo računalniških programov, če je to potrebno za diagnostiko, popravilo ali drugo zakonito modifikacijo.

Na temačnih forumih se prodajajo orodja in nasveti za odklep programske opreme na traktorjih. Slika: Motherboard.vice.com

Sedem let stara ideja

Progresivne ideje za zaščito potrošnikov običajno izvirajo iz Evrope, a za pravico do popravila elektronske opreme so se prvi začeli boriti Američani. Zvezna država Massachusetts je leta 2012 sprejela zakon, ki je od proizvajalcev avtomobilov zahteval razkritje potrebne dokumentacije in informacij, da lahko katerikoli mehanik popravlja vozila. Zakon sicer ne velja na zvezni ravni, a so se proizvajalci v memorandumu vseeno zavezali k spoštovanju v vseh 50 zveznih državah.

Ta dogodek je navdihnil ustanovitev Digital Right to Repair Coalition, ki se je vmes razširila in preimenovala v The Repair Association (TRA) ter si prizadeva doseči isto tudi pri elektronski opremi. Med ustanovitelji TRA je več nevladnih organizacij in tudi, na primer, priljubljena spletna stran iFixit, ki objavlja fotografije in natančne opise razstavljenih elektronskih naprav ter sestavnih delov. TRA se zavzema za pravico do popravila na štirih področjih, in sicer so to medicinska oprema, kmetijska mehanizacija, elektronika za domačo rabo in oprema za podatkovne centre.

Rešitve na državni ravni

V Evropski uniji bodo morali proizvajalci od leta 2021 poskrbeti, da bo mogoče njihove naprave enostavno razstaviti, popraviti in da bodo rezervni deli dovolj dolgo na voljo (več v okvirju). Gre za posodobitev direktive 2009/125/EC, ki je bila sprejeta pred desetimi leti in postavlja ekološke zahteve za več kot 40 vrst električnih naprav (vse od hladilnikov do žarnic).

V ZDA bitka še poteka. Po legalizaciji odklepa telefonov in enostavnejših popravil avtomobilov so zdaj na vrsti vse elektronske naprave. V letih 2014–2016 so v New Yorku, Massachusettsu, Minnesoti in Južni Dakoti poskušali sprejeti zakonodajo, ki bi zagotavljala pravico do popravila, a so bili zaradi lobiranja proizvajalcev neuspešni. Šele organizacija aktivistov v TRA in sodelovanje kmetov sta prinesla napredek.

Garancija ali stvarna napaka

V Sloveniji imajo potrošniki dve osnovni pravici, ki ju lahko uveljavljajo ob težavah z izdelki. Garancija je širše poznana in je za elektronsko blago (seznam je v Pravilniku o blagu, za katero se izda garancija za brezhibno delovanje) obvezna v trajanju vsaj eno leto. Uveljavljamo jo pri garantu ali na pooblaščenem servisu, če izdelek ne deluje brezhibno, in sicer kadarkoli v garancijskem roku. Garant mora napako odpraviti, običajno izdelek popravi. Šele če v 45 dneh napake ne zmore odpraviti, lahko zahtevamo nov izdelek.

Stvarna napaka je širša pravica, ki jo imamo, kadar izdelek nima lastnosti, ki so potrebne za običajno rabo, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane, ki so potrebne za posebno kupčevo rabo, ki je bila ali bi morala biti proizvajalcu znana, ali kadar se izdelek ne ujema z vzorcem in modelom, ki je bil prikazan. Prodajalec (in ne proizvajalec ali pooblaščeni servis) odgovarja za napake, ki so obstajale, ko je bil izdelek izročen kupcu, in napake, ki so se pojavile pozneje, če je vzrok zanje obstajal že prej. Potrošnik mora prodajalca o napaki obvestiti v dveh mesecu po odkritju, nato pa lahko sam izbere odpravo napake, vrnitev preveč plačanega dela kupnine, zamenjavo izdelka z novim ali vrnitev kupnine. Pravice do uveljavljanja stvarne napake ugasnejo v dveh letih po nakupu izdelka.

Zapisano velja za fizične osebe, ki jih varuje Zakon o varstvu potrošnikov, medtem ko morajo podjetja uveljavljati te pravice glede na Obligacijski zakon.

V letih 2017 in 2018 je približno polovica ameriških zveznih držav sprejela zakonodajo, ki je uvajala vsak nekaj pravic do popravila. Proizvajalci kmetijske mehanizacije so februarja lani podpisali podoben memorandum kot proizvajalci avtomobilov, veljati bo začel leta 2021. Od lanskega oktobra so vozila, pametni telefoni in gospodinjski aparati izvzeti iz DMCA, torej jih lahko zakonito popravljamo ali vzdržujemo tudi s posegi vanje (niso pa proizvajalci dolžni tega omogočati). Nacionalne zakonodaje pa še ni.

Namerno upočasnjevanje telefonov

Internetni forumi in vaške krčme so polne zgodb ljudi, ki so prepričani, da so današnji izdelki optimizirani tako, da brž po koncu garancijskega obdobja odpovedo. Resnica je enostavnejša. Proizvajalci preprosto izračunajo, koliko se privarčuje s cenejšimi deli in kolikšno verjetnost za okvaro to prinese. Dodaten dejavnik je včasih še znamka oziroma ugled, a računica je na koncu vedno ekonomska.

Včasih pa gredo dlje. Apple je leta 2017 povzročil val ogorčenja, ko se je izkazalo, da imajo občutki uporabnikov o čedalje manjši hitrosti starejših naprav trdno podlago. Že leto pred tem smo brali o starejših iPhonih 6S, ki so se nenadoma ugašali. Januarja 2017 je iOS 10.2.1 težavo »odpravil«, a so se uporabniki kmalu začeli pritoževati nad počasnejšim delovanjem telefonov. Šele decembra istega leta, ko se je na Redditu pojavil dokaz, da menjava baterije telefon spet pohitri, za kar ni nobene smiselne fizikalne razlage, je Apple priznal svoje početje. V starejših telefonih z iztrošenimi baterijami so, po lastnih trditvah, da bi preprečili neželene izklope, programsko upočasnili procesor, da bi zmanjšali konične obremenitve baterije. Šele leta 2018 je Apple ponudil cenejšo zamenjavo baterij na iPhonih 6S (ne pa tudi starejših), kasneje pa je izdal iOS 11.3, ki prinaša več nadzora nad delovanjem baterije. Apple se je zaradi tega zapletel v nekaj tožb, predvsem pa se je okrepilo zavedanje javnosti, da so baterije potrošni material, ki morajo biti preprosto zamenljive.

Posnetek hitrosti iPhona 6S s staro baterijo (levo) in novo baterijo, ki je povzročil pravi vihar. Slika: TeckFire/Reddit

Italija je Apple in Samsung zaradi tega tudi kaznovala s petimi milijoni evrov globe. Zadnjemu so očitali, da posodobitve programske v letu 2016 niso bile ustrezno prilagojene za Galaxy Note 4 (iz leta 2014), zato so ga preobremenile in povzročale nepotrebne izklope ter druge težave pri delovanju. Tudi Francija, ZDA, Južna Koreja in Brazilija zaradi omenjenega upočasnjevanje telefonov preiskujejo Apple.

Digitalno podpisovanje

Na dogodku lanskega novembra je Apple predstavil nove modele MacBook Air in Mac mini, ki imajo tako kot MacBook Pro in iMac Pro vgrajen varnostni čip T2. To je dvignilo precej prahu, ker čip Applu teoretično daje možnost, da v celoti prepreči nepooblaščeno popravljanje ali samo menjanje komponent.

T2 vsebuje koprocesor z varno enklavo, ki je v glavnem zadolžena za TouchID, šifriranje vsebine in varni zagon. T2 tudi združuje številne krmilnike, ki bi skrbeli za SSD, zvok, kamere itd. T2 ima vgrajen koprocesor (SoC), ki ima zapisane šifrirne ključe za FileVault in varni zagon. Pri varnem zagonu T2 preveri, ali imajo vse vključene komponente (UEFI firmware, bootloader, jedro, razširitve jedra) Applov podpis. Nekaterih komponent zaradi T2 že zdaj ni moč menjati samostojno (na MacBook Pro matična plošča, TouchID, zaslon, zgornji del ohišja). Po zamenjavi teh komponent bo treba pognati program Apple Service Toolkit 2, sicer se naprava ne bo zbudila. Sistem še ni operativen, se pa številno bojijo, da bo Apple na tak način zaklenil vse komponente.

Kako je na Applovem servisu

Minili so časi, ko so na servisih pogledali, kateri model naprave imamo, in iz predale potegnili ustrezni rezervni del ter ga vgradili. Na tem področju ima sistem najbolj dodelan Apple, zato poglejmo, kako deluje. Srce predstavlja sistem GSX (Global Service Exchange), do katerega imajo dostop vsi pooblaščeni proizvajalci in serviserji. V GSX je zapisanih čudo informacij o vsaki Applovi napravi, ki je bila kadarkoli prodana. Identifikacija se izvede s serijsko številko. V GSX so podatki, kateri model ima določeno serijsko številko, kateri rezervni deli so primerni zanj, kdaj in kje je bila naprava prodana, o zgodovini servisiranja itd. Prek GSX se ureja tudi naročanje rezervnih delov. V sistemu so tudi informacije o izobraževanju za serviserje, pomembna obvestila itd. Dostop do GSX je odvisen od vloge uporabnike: servisi vidijo svoj del (ne vsi istega), prodajalci svojega, Apple pa vse.

Ko pride na servis okvarjena naprava, je treba najprej preveriti, ali sploh obstajajo rezervni deli. Ti se načelno zagotavljajo pet let (doživljenjske garancije so omejene na pet let dobavljivosti rezervnih delov), kar velja za telefone, računalnike, tablice itd. Originalni rezervni deli so na voljo izključno na pooblaščenih servisih, ker jih Apple ne prodaja nikomur drugemu. Obstajajo neoriginalni zasloni in baterije, ki lahko delujejo povsem spodobno, toda nepooblaščeni servisi originalnih ne glede na trditve ne morejo dobiti.

Srce vseh Applovih servisov je sistem GSX.

Včasih je vsaka zamenjava dela z neoriginalnim pomenila, da je pooblaščenega servisiranja naprave konec. Pred meseci pa je Apple politiko omilil in zdaj je mogoče tudi v aparatih z neoriginalnimi baterijami in celo ekrani uradno vgraditi originalne dele (exchange!).

Zanimivo je, da ima Apple na voljo dva sistema cen za rezervne dele: exchange in stock. Prvi se uporabi, ko servis pokvarjeni del pošlje nazaj v Apple. Na način exchange je moč zamenjati tudi cel aparat, če se ga ne da popraviti, na kar stranka seveda nima vpliva. Vse menjave so vedno enako za enako, tako da ni moč spremeniti niti barve ohišja, kaj šele česa drugega. Tudi vse omejitve, denimo zaklep, ostanejo povsem enake. Deli po sistemu exchange so cenejši kot v redni prodaji – na primer zamenjava celotnega iPhona X stane 700 evrov (ne glede na kapaciteto!), nov telefon pa stane 1000 evrov (za različico 64 GB).

Odklepanje telefonov

Najuspešnejši primer upora potrošnikov proti sponam proizvajalcev predstavlja pravica do odklepa telefona in uporabe pri kateremkoli operaterju. Na prelomu tisočletja je bilo še posebej običajno, da so bili telefoni zaklenjeni pri operaterju, odklepanje pa je bilo po ameriškem zakonu DMCA iz leta 1998 nezakonito. Electronic Frontier Foundation (EFF) je dosegla začasen dveletni izvzem telefonov iz DMCA (2006–2012), a to ni bila trajna rešitev.

Januarja 2013 so aktivisti na uradni platformi We The People pripravili peticijo za odklep telefonov, ki je bliskovito dobila podporo. V 30 dneh jo je podpisalo več kot 114.000 ljudi, kar je dovolj, da se je Bela hiša morala odzvati. Zahtevo so podprli in začel se je dolg postopek usklajevanja z obema domova kongresa. Poldrugo leto pozneje je začel veljati zakon, ki izrecno dovoljuje odklep telefonov.

V EU so pravila različna, načelno pa je odklep povsod zakonit. Razlike so v zakonitosti zaklepa in obveznosti operaterjev, da na željo lastnika telefon odklenejo. V Sloveniji je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) tedaj še Mobitelu prepovedala zaklepanje telefonov zaradi prevladujočega tržnega položaja, za druge operaterje pa predpisov ni. V Sloveniji se danes prodajajo v glavnem odklenjeni telefoni, operaterji pa tudi starejše modele brezplačno odklenejo.

Poglejmo še, kje se menjajo deli. Manjši servisi ne morejo menjati ničesar, večjim pa Apple dovoli več. Primer so zasloni, k uradni menjavi katerih sodita še novi zvočnik in biometrika (prstni odtis ali Face ID). Razlog je varna enklava, ki ima shranjene biometrične podatke, do katere Apple ne dovoljuje dostopa.

Kadar uničeni del ne pride do Appla, se cene obračunajo po sistemu stock, ki so bistveno višje. V praksi je takih primerov manj, na primer če bi zavarovalnica zahtevala uničeni del ali kaj podobnega. Večji servisi dobijo rezervne dele na zaupanje. Toda če Apple kasneje (čez kakšen mesec) pri pregledu vrnjenega dela ne najde napake (da je bil, na primer, zaradi slabe diagnostike zamenjan tudi nepoškodovan del) ali če dobava zamudi, servisu preprosto zaračuna stock ceno. To je razlog, da vam na servisu ne morejo narediti usluge in zamenjati dela, ki morda ni tako zelo poškodovan ali kakorkoli drugače šušmariti. Iz Cupertina vedno pride račun, na koncu je treba le določiti, kdo ga bo poravnal.

Kot zanimivost povejmo še, da obstaja program SSA (Self-Servicing Account), ki večjim institucionalnim uporabnikom dovoljuje, da sami popravljajo izključno lastne Applove naprave z rezervnimi komponentami, ki jih dobavlja Apple. Namenjen je organizacijam, ki posedujejo več kot 1000 naprav, letno popravijo vsaj 25 naprav, imajo ustrezne prostore za popravila in dovolj denarja.

Boj še ni končan

V EU bomo dobili šibko različico pravice do popravila leta 2021, v ZDA pa prav zdaj potekajo ostre bitke. V skoraj polovici zveznih držav so nekaj podobnega že uzakonili, na zvezni ravni pa še ni poenotenja. Glavna zagovornica je demokratska senatorka iz Massachusettsa Elizabeth Warren, ki je problematiko pripeljala na naslovnice nacionalnih medijev. Nasproti ji stojijo lobisti proizvajalcev, ki poudarjajo, da bi s tem uporabnike izpostavili nevarnosti nekakovostnih popravil ali celo nevarnostni za zdravje. Eden izmed lobističnih argumentov v Kaliforniji je bil tudi, da bi pri nepooblaščeni menjavi baterij te lahko predrli in povzročili požar.

Odpor proizvajalcev proti popravilom ima zanje ekonomski smisel. Današnja elektronika je dovolj dobra, da jo menjamo kasneje. To besedilo nastaja na pet let starem prenosnem računalniku, ki deluje enako dobro kot prvi dan. Zato postajajo za proizvajalce nakupi novih izdelkov zaradi okvare in ne nadgradnje starih čedalje pomembnejši. Raziskava ENDS Europe je pokazala, da se je delež gospodinjskih aparatov, ki so se okvarili v prvih petih letih, povečal s 7 odstotkov leta 2004 na 13 odstotkov leta 2013.

Večinoma smo sicer omenjali tehnične omejitve (ni rezervnih delov, šifrirni ključi itd.), a nekateri proizvajalci preprosto fizično otežijo vsakršno odpiranje naprav. Microsoftov prenosnik Surface Laptop je leta 2017 na iFixitu za popravljivost dobil oceno 0 od 10. Opisali so ga kot zlepljeno pošast, ki je ni mogoče nadgraditi. To ni edini tak primer, saj je lepljenje (zaradi česar v modernih pametnih telefonih niti baterije ne moremo zamenjati sami) čedalje pogostejše. Nekoliko blažji, a še vedno moteč problem je uporaba nestandardnih vijakov (Torx, Torx Security, Torx Plus, Pentalobe). Zlasti Apple jih rad uporablja na svojih napravah. Preden jih odpremo, moramo tako skoraj zagotovo še v železnino po komplet izvijačev.

Microsoftov Surface Laptop je zlepljen in ga ni mogoče normalno odpreti. Slika: iFixit

Vijaki z nestandardnimi vzorci zahtevajo nakup posebnega orodja, da lahko naprave odpremo. Slika: iFixit

Na koncu moramo omeniti še okoljski vidik. Če napravo popravimo, ustvarimo manj odpadkov, kot če jo zavržemo. V resnici trenutno proizvajalce subvencionirajo države, zlasti tiste, kjer končajo elektronske smeti. Kitajska je letos že omejila uvoz nekaterih smeti – večinoma plastike, tekstila in papirja. Tudi druge južnoazijske države so začele ostreje nadzorovati zakoniti in nezakoniti uvoz odpadkov.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki