Kako razbliniti informacijske mehurčke

Objavljeno: 27.11.2018 | Kategorija: Na zvezi | Revija: December 2018

Informatiki skušajo rešiti težavo, imenovano informacijski mehurček, ki so jo pomagali ustvariti sami, a raziskave kažejo, da spletna polarizacija kljub vsemu ni tako preprosta, kot velja med ljudmi.

Adam Piore, MIT Technology Review

  

Deb Roy, eden najboljših ameriških strokovnjakov za družabne medije, je lani sodeloval na vrsti okroglih miz v majhnih mestih srednje Amerike – v krajih, kot sta Platteville v Wisconsinu in Anamosi v Iowi. Česa takšnega Roy, vodja Laboratorija za socialne stroje (Laboratory for Social Machines), ki deluje v okviru Media Lab na massachusetskem tehnološkem institutu, ni vajen: v prostorih ni bilo računalniških zaslonov, niso razglabljali o objavah po Twitterju in drugih omrežjih, temveč je samo neposredno poslušal vodilne ljudi v lokalnih skupnostih in prebivalce, kako razlagajo o svojih sosedih.

To, kar je slišal, ga je globoko pretreslo.

»Ugotovila sem, kaj so napisali na Facebooku,« je Royu povedala starejša ženska. »Njihova stališča so tako skrajna in nesprejemljiva, da se nočem več družiti in pogovarjati z njimi.« Podobno mnenje je slišal neštetokrat.

»To so ljudje, s katerimi se v svojem majhnem mestu srečujejo vsak dan,« je rekel. »Strinjali so se, da se ne strinjajo. Ko se razdeljenost in balkanizacija kažeta celo na hiperlokalni ravni – da digitalni svet dejansko utiša naše besede in nas ločuje v stvarnem svetu, tudi ko imamo dostop drug do drugega – je nekaj hudo narobe.«

Roy je leta 2014 ustanovil svoj laboratorij, da bi med drugim raziskoval, kako je družabna omrežja mogoče uporabiti za preseganje pristranskega argumentiranja, ki pogosto deli ljudi. Njegov izhodiščni položaj za takšne raziskave je nemara idealen. Med letoma 2013 in 2017 je inženir, sicer rojen v Kanadi, delal za Twitter kot glavni medijski strokovnjak in zbiral ter analiziral pogovore v družabnih omrežjih. Ko je odprl laboratorij, mu Twitter ni omogočil le popolnega dostopa do čisto vsake objave, in to v realnem času, temveč mu je tudi pomagal z desetimi milijoni dolarjev, da bi laže razčlenil vse te podatke o interesih, željah in dejavnostih ljudi, ter našel način, kako jih uporabiti v splošno javno korist.

Za Roya in vrsto drugih raziskovalcev, ki preučujejo vpliv interneta na družbo, najhujša težava, ki so jo razgalile predsedniške volitve leta 2016, ni to, da so Rusi izrabili Twitter in Facebook za širjenje propagande in da je svetovalno podjetje Cambridge Analytica nezakonito dobilo dostop do zasebnih podatkov o več kot 50 milijonov Facebookovih uporabnikov, temveč da smo se vsi, in to čisto prostovoljno, umaknili v hiperpristranske virtualne kotičke, za kar so precej kriva družabna omrežja in internetne družbe, ki določajo, kaj se nam prikazuje, saj spremljajo, kaj klikamo, in nam nato dovajajo sorodne vsebine. Hkrati se presejejo nasprotni vidiki in ostane nam le vsebina, ki še okrepi naša prepričanja.

To je sloviti informacijski mehurček, koncept, ki je postal priljubljen s knjigo iz leta 2011,, Filter Bubble, avtorja Elija Pariserja, internetnega aktivista in ustanovitelj spletišča za viralne video posnetke Upworthy. »Navsezadnje demokracija deluje le, če smo državljani zmožni razmišljati onkraj naših ozkih samointeresov,« je zapisal Pariser. »A v ta namen moramo imeti enako stališče do sveta, ki si ga delimo. Informacijski mehurčki pa nas porivajo v nasprotno smer – ustvarjajo občutek, da so naši ozki samointeresi vse, kar je.«

Pa je res tako? Raziskave kažejo, da ni tako preprosto.

Nekakšna vojna

Pravni strokovnjak Cass Sunsteinn je že leta 2007 opozoril, da internet spodbuja »obdobje enklav in niš«. Navajal je poskus iz leta 2005 v Koloradu, med katerim so 60 Američanov iz konservativnega Colorado Springsa in liberalnega Boulderja, mest, ki sta oddaljeni okoli 150 kilometrov, zbrali v majhne skupine in jih prosili, naj odločijo o treh spornih vprašanjih (politika proti diskriminaciji, istospolna poroka in mednarodni sporazum o globalnem segrevanju). V skoraj vseh primerih so ljudje oblikovali bolj skrajna stališča, potem ko so se pogovarjali s somišljeniki.

»Zaradi interneta lahko ljudje poskus iz Kolorada v spletu neverjetno preprosto ponovijo, tudi z drugačnimi nameni,« je Sunstein zapisal v publikaciji o visokošolskem izobraževanju Chronicle of Higher Education. »Vlada splošna nevarnost, da bodo tisti, ki iščejo somišljenike, naj bo to v internetu in drugod, na koncu samozavestni v svoji zmoti preprosto zato, ker niso bili dovolj pogosto izpostavljeni nasprotnim argumentom. Misliti utegnejo celo, da so njihovi someščani nasprotniki ali sovražniki v nekakšni vojni.«

Pa so za to res kriva družabna omrežja? Raziskovalci s stanfordske univerze so v raziskavi, katere ugotovitve so letos objavili v publikaciji Proceedings of the National Academy of Sciences, preiskovali politično polarizacijo v Združenih državah Amerike in sklenili, da se ta veliko hitreje povečuje v demografskih skupinah, za katere je najmanj verjetno, da uporabljajo družabna omrežja in internet. »Ljudje, stari 65 let, se polarizirajo hitreje kot mlajše starostne skupine, kar je ravno nasprotno od pričakovanega, če bi bili glavni gonili res družabna omrežja in internet,« je poudaril Levi Boxell, glavni avtor raziskave.

Še več, večina ljudi ni ujeta v izolirnih sobah, kot nam dopovedujejo, trdi Grant Blank s sodelavci, raziskovalci z instituta Oxford Internet Institute, ki so raziskovali, kako je s tem med odraslimi v Veliki Britaniji in Kanadi.

»Odmevne sobe je mogoče tolmačiti na pet načinov, in pravzaprav ni pomembno, katerega uporabimo, saj so rezultati zelo dosledni pri vseh – odmevnih sob ni,« trdi Blank. »Ljudje v resnici prebirajo veliko občil. V povprečju iščejo po petih različnih medijskih virih, približno treh klasičnih in dveh spletnih, in pri tem naletijo na različna mnenja. Ljudje naletijo na mnenja, s katerimi se ne strinjajo, in si premislijo na podlagi tega, kar preberejo v medijih.«

Celo Pariser, ki je krstil pojav, imenovan informacijski mehurček, se strinja, da ne smemo kriviti samo interneta. To bi lahko obenem pomagalo pojasniti, zakaj liberalne elite niso zaznale prodora Trumpa, saj velik del osrednjih ZDA ni prebiral objav liberalcev v družabnih omrežjih; in v Blankovi raziskavi so dejansko prišli do sklepa, da je večina raziskovalcev, ki je odkrila tak učinek, preučevala le te kulturne elite. A za večino Trumpovih privržencev so bile pogovorne radijske postaje, krajevna poročila in mreža Fox – predinternetni informacijski mehurček – veliko pomembnejši viri od objav na Twitterju in lažnih novic na Facebooku.

Podatki iz podjetja za raziskavo javnega mnenja Pew podpirajo predstavo, da se polarizacija ne poraja le v internetu. Po volitvah 2016 so v podjetju Pew ugotovili, da 62 odstotkov Američanov novice resda prebira v družabnih omrežjih, a jih je le 18 odstotkov priznalo, da to počnejo pogosto, kar je bil očitno podatek v oklepaju, ki so ga v večini člankov o raziskavi izpustili. Novejša raziskava podjetja Pew pa prinaša podatek, da le pet odstotkov ljudi trdno zaupa v informacije.

»Internet v tem primeru nikakor ni vzročni dejavnik,« je komentiral Ethan Zuckerman, ki vodi središče za obveščenost civilne družbe in njeno vključevanje v politično razpravo Center for Civic Media na massachusetskem tehnološkem institutu. »Vendar menim, da smo priča pojavu, ki se je začel z mrežo Fox News in se zdaj očitno širi v prostor družabnih omrežij.«

Kaj torej lahko storimo proti temu, če sploh kaj?

Trije poskusi rešitve

Po volitvah leta 2016 je Zuckerman z nekaj sodelavci razvil orodje, imenovano Gobo, ki uporabnikom omogoča, da oblikujejo svoj mehurček po meri ob pomoči drsnikov za nadzor nad vsebinskimi filtri. Drsnik za, denimo, »politiko« sega od lastnega stališča (uporabnika) do širokega zornega kota. Če izbere tega, je izpostavljen tudi medijskim virom, ki jih navadno verjetno ne bi nikoli videl.

A pri Facebooku niso pokazali pravega navdušenja nad tem orodjem. »Facebook namreč skrbi, oziroma je prepričan, da bi zelo malo ljudi želelo razširiti svoj vir novic – in najbrž ima prav,« je priznal Zuckerman.

Drugo orodje, Social Mirror, so razvili sodelavci laboratorija Deba Roya. Na začetku leta so poročali o rezultatih poskusa s tem orodjem. Social Mirror ob pomoči vizualizacije podatkov uporabnikov Twitterja omogoča pogled s ptičje perspektive na to, kako se njihova mreža sledilcev in prijateljev vklaplja v splošne okvirje Twitterja. Večina tistih, ki so jih povabili k uporabi orodja, je bila politično dejavna na Twitterju in veliko jih je presenečeno ugotovilo, da so ujeti v skrajno desničarske ali skrajno levičarske mehurčke.

A učinek poskusa je bil le kratkega daha. Čeprav je nekaj udeležencev teden dni po končanem poskusu začelo slediti bolj raznolikim računom na Twitterju kot prej, so se dva ali tri tedne pozneje že vrnili v stare, poenotene tirnice. Še več, ljudje, ki so vendarle sledili tudi računom ne ravno po njihovi meri – in te so jim predlagali strokovnjaki, da bi čim prej začeli z objavami o več temah kot prej – so nazadnje poročali, da so zdaj še manj pripravljeni razpravljati z ljudmi z drugačnimi političnimi stališči.

Ne ravno spodbudni rezultati so Zuckermana spodbudili, da je razvil radikalnejšo rešitev za pokanje informacijskih mehurčkov: odpiranje družabnih platform z davkoplačevalskim denarjem, katerih naloga bi bila zagotoviti pester in globalen pogled na svet.

Kot je opozoril v svojem prispevku za Atlantic, je bil za zgodnje ZDA značilen izrazito strankarski tisk po meri zelo specifičnega občinstva. Toda založniki in uredniki so se večinoma držali strogih kulturnih pravil in objavljali širok nabor člankov iz različnih delov države in različnih političnih struj. Javne televizijske in radijske postaje v številnih demokratičnih državah so prav tako pozorne na to, da zagotavljajo širok nabor stališč. Kot je prepričan Zuckerman, ni realno pričakovati, da se bodo platforme, kot je Facebook, obnašale podobno: njihov poslovni model jih žene, da zadovoljujejo našo naravno človeško željo po združevanju z ljudmi, ki so nam podobni.

Javna družabna platforma z družabnim poslanstvom, meni Zuckerman, bi v vir novic lahko dovajala tudi nenavadna stališča in nas prisilila, da pokukamo iz svojega udobja. Strokovnjaki bi lahko preverjali algoritme in tako zagotovili, da se nam prikazuje nepristranski nabor stališč. Hkrati priznava, da se bodo ljudje seveda pritoževali zaradi javnega financiranje takšne platforme in dvomili o njeni nevtralnosti. A ker ni druge učinkovite rešitve, pravi, bi jo bilo vredno preizkusiti.

Težava je v nas

Jay Van Bavel, socialni psiholog, ki dela na newyorški univerzi, je preučeval objave v družabnih medijih in analiziral, katere bodo najverjetneje deležne velike pozornosti. Ugotovil je, da objave, s katerimi se bralec laže poistoveti s skupino, aktivirajo najprimitivnejše neintelektualne dele možganov. Če na primer republikanski politik ljudem govori, da se priseljujejo tujci in spreminjajo kulturo ter prevzemajo delovna mesta domačinov, ali če demokrat študentkam govori, da krščanski demokrati želijo odpraviti ženske pravice, imajo njune besede moč. Bavelova raziskava torej nakazuje, da se je treba izogibati intelektu in meriti na čustva, če želimo premagati strankarske razkole.

Po poskusu z orodjem Social Mirror so se sodelavci iz Royevega laboratorija lotili projekta, imenovanega FlipFeed. Ta je člane Twitterja izpostavil pred drugimi uporabniki z drugačnimi političnimi stališči. Martin Saveski, glavni avtor raziskave, pravi, da je šlo za to, kako spremeniti mnenje ljudi o nasprotni strani. V enem od poskusov so sodelujoče prosili, naj si vedno, ko naletijo na nasprotno mnenje, predstavljajo, da je tisti, s komer se ne strinjajo, njihov prijatelj. Tisti, ki so dobili takšno navodilo, so pogosteje povedali, da bi se v prihodnosti radi pogovorili s tem človekom in da razumejo, zakaj ima drugačno mnenje.

Rezultati so se skladali s še eno Pariserjevo ugotovitvijo. Opazil je, da se nekaj najboljših političnih spletnih razprav odvija na športnih forumih, na katerih ljudi že druži skupna ljubezen do nekega moštva. Zato domneva, da so vsi najprej navijači te ekipe, šele nato politično konservativni oziroma liberalni. Med njimi je že vzpostavljena čustvena povezava, še preden sploh začnejo razpravljati o politiki.

V različnih projektih, od Zuckermanovih do Royevih in drugih, si v resnici prizadevajo tehnologijo uporabiti tudi za to, da bi se začeli posvečati vsebinam zunaj našega političnega mehurčka. Pa je to tudi izvedljivo? Roy sam je povedal: »Mislim, da ni čiste in zgolj tehnološke rešitve.«

Morda se moramo nazadnje sami odločiti, da se bomo izpostavili vsebinam iz širšega nabora virov, in se nato poglobiti vanje. Bi vam bilo to všeč? No, pomislite, kakšna je druga možnost: s svojo zadnjo ogorčeno politično objavo ne boste veliko dosegli, saj raziskave kažejo, da se tisti, ki jo bodo prebrali, skoraj zagotovo že tako ali tako strinjajo z vami.

   

Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki