Objavljeno: 24.11.2009 | Avtor: Miran Varga | Monitor November 2009 | Teme: preizkus

Glasbena nadgradnja

Glasba je stalna spremljevalka ljudi. Odkar smo ljudje ob pomoči prevoznih sredstev, predvsem avtomobilov, postali mobilnejši, pa nas seveda spremlja tudi v jeklenih konjičkih. Razvoj glasbenih zapisov je s prihodom tehnologije za skoraj brezizgubno stiskanje datotek v format mp3 dobil pravi zagon, ki ga je razmah širokopasovnih povezav v internet le še nadgradil. Temu (pre)skoku pa izdelovalci avtomobilov, morebiti tudi zanalašč, niso bili kos.

Uporabniki smo se zato morali znajti po svoje, če smo želeli v avtomobilu predvajati glasbo, zapisano v priljubljenih glasbenih formatih mp3, wma in drugih. Trenutna ponudba avtomobilske pločevine je večinoma opremljena s predvajalniki CDjev, starejši modeli pa se lahko pohvalijo z danes že zgodovinskimi kasetarji. S tem seveda ni nič narobe, le manj praktično je, če želimo v našem jeklenem konjičku imeti in predvajati gore glasbe, ki smo jo v internetni dobi nakupili ali nabrali v medmrežju. Snemanje kaset in CDjev, ki so tipično omejene na 60 do 90 minut glasbe na nosilec, je namreč v današnjih časih skrajno omejujoče, pa stroškovnega vidika še omenili nismo. Seveda so nekateri modeli avtomobilov, predvsem tisti z višjimi stopnjami opreme, opremljeni še z izmenjevalnikom CDjev, ki v svojo hrambo sprejme tipično 6 (nekaj redkih modelov pa tudi 8, 10 ali celo 12) optičnih nosilcev CD ter tako avtonomijo glasbe še ustrezno poveča na sprejemljivejšo raven. A tak dodatek nam izdelovalci avtomobilov zelo drago prodajo, prav tako kot tudi funkcijo predvajanja glasbenih datotek v zapisu mp3, ki je sicer na voljo le v avtomobilih zadnjih letnikov (nekako od modelnega leta 2007 naprej). Od 300 do 500 evrov doplačila za takšno glasbeno razvajanje je seveda v očeh marsikaterega kupca novega avtomobila ravno še na meji dobrega okusa, a se nekateri tudi s tem stroškom kaj hitro sprijaznijo, še posebej, če niso seznanjeni z alternativami, ki jih opisujemo v tem članku. A še preden se lotimo novosti, si oglejmo, kako smo zadeve reševali v preteklosti.

Srž problema

Najbolj zanesljivo je seveda zamenjati radio v celoti. Vendar to ni niti enostavno, niti lepo.

Zakaj smo pravzaprav pristali pri modifikaciji glasbenega sistema avtomobila? Desetletje in več nazaj so se avtomobilski izdelovalci držali standardnih mer in oblik, ki so narekovale vgradnjo avtoradijev mer 1 DIN (1 je višina 50 mm, DIN pa pogovorno označuje standard ISO 7736, ki določa mere avtoradija - zunanje so 180 × 50 mm). S tem so lastnikom avtomobilov omogočili razmeroma preprosto zamenjavo tovarniško vgrajenega avtoradia z zmogljivejšimi modeli, ki jih ponujajo številni izdelovalci rešitev zabavne elektronike. Ti t. i. "aftermarket" avtoradii so tudi med prvimi dobili podporo za glasbene datoteke v zapisu mp3, kasneje pa prav tako za različne pomnilniške nosilce - kartice SD/MMC ter ključke USB. Z njimi smo tudi starejši avtomobil zlahka spremenili v miniaturni disko. Nekateri modeli avtoradiev so celo postregli s priključkom "aux-in" na prednji strani, v katerega so uporabniki preprosto vtaknili stereo kabel in ga povezali z izhodom za slušalke na poljubnem predvajalniku ter tako kar najhitreje prišli do poslušanja alternativega glasbenega vira.

Avtoradii, ki jih danes lahko zasledimo na policah trgovin z avtoakustiko, vsi po vrsti podpirajo glasbene datoteke mp3. Med uporabniki so zelo priljubljeni modeli, ki premorejo vmesnik USB ter režo za kartice SD, ki naredijo poslušanje glasbe še preprostejše.

Sledilo je prehodno obdobje, ko so armaturne plošče avtomobilov dobivale vse več oblin, pravokotna podoba avtoradia pa se v takšno okolje ni najbolj podala, zato so izdelovalci vsak po svoje reševali stilske izzive, ki so jim jih zadali oblikovalci notranjosti prevoznih sredstev. Še najpogosteje so pri tem uporabili različne obrobe in nastavke, s katerimi je avtoradio vsaj navidez pridobil nekaj oblin. Tudi ti avtoradii so bili v svoji osnovi klasični avtoradii "DIN-mer", zato jih je bilo bolj ali manj težko nadomestiti z uporabniku privlačnejšimi in zmogljivejšimi modeli, prodajalci nadomestnih delov in opreme pa so dobesedno čez noč v svojo ponudbo uvrstili celo vrsto plastičnih dodatkov (blend) raznovrstnih oblik, ki so zapolnili po ekstrakciji zevajočo praznino. Volk sit, koza cela, bi lahko dejali.

Tudi če se zdi vgradnja drugega avtoradia na prvi pogled neizvedljiva s stilskega vidika, pa plastični dodatki, ki veljajo od 10 do 15 evrov, to misel kaj hitro postavijo na trhle temelje.

Težava je nastala nekaj let kasneje, ko so se praktično vsi izdelovalci avtomobilov odločili za bolj stilsko integracijo avtoradia v armaturno ploščo ter njegovo uporabo za prikaz drugih informacij o stanju avtomobila (potovalni računalnik, izpisi opozoril ...). Seveda so to naredili tudi zato, da bi lastnike avtomobilov zaščitili pred vlomi v vozilo in krajami avtoradiev, zato jim lahko potezo vsaj delno oprostimo. A to je že a priori pomenilo, da postane tovarniško vgrajen avtoradio praktično nezamenljiv, saj je ponavadi skrit za armaturno ploščo in tako močno integriran v osnovni komunikacijski sistem vozila, da bi njegova odstranitev/zamenjava občutno vplivala na funkcionalnost omenjenega sistema.

Na pol delujoče rešitve

Pri iskanju rešitev, ki bi vgrajenemu avtoradiu dodale možnost predvajanja računalniško stisnjene glasbe, pa tudi glasbe iz drugih virov, je že krepko pred desetletjem nastala rešitev v obliki adapterja za kasete, ki je bil nič drugega kot klasična kaseta, opremljena s stereo priključkom, prek katerega smo kasetarju posredovali nov vir glasbe. V danes že skoraj zgodovinskih časih so to nalogo prevzemali predvsem različni discmani, saj takrat prenosnih predvajalnikov mp3 še ni bilo na spregled. So pa tudi slednji kasneje to nalogo zgledno opravljali. Adapter za kasete je naprodaj še danes in, kot ste lahko videli na oktobrskem MonitorTV, še vedno solidno služi namenu, za katerega je bil izdelan. Gre tudi za precej poceni rešitev, katere največja odlika je cena, ki se tipično giblje med 10 in 15 evri, pa tudi preprostost rabe in univerzalnost priključka sta pomenila, da je po tem prijemu posegalo na tisoče avtomobilistov. Žal ima adapter za kasete tudi precej pomanjkljivosti, zato so ga v nekaj letih izpodrinile sodobnejše rešitve. Prva pomanjkljivost je sama kakovost predvajane glasbe, saj dosega le "standarde" za predvajanje s traku na kaseti, to pa je, vsaj dokler zadeve niso bile delane zgolj na Kitajskem in s ciljem doseganja najnižjih stroškov, še vedno zaslužilo oceno dobro. Takšna rešitev tudi nikoli ni veljala za elegantno, saj je iz avtoradia vedno štrlel kabel, ki je rabil za povezovanje alternativnega avdio vira.

Še pomnite, kakšni so bili prvi adapterji za kasete? No, še danes so v rabi, in čeprav kakovost zvoka ni zavidljiva, so ena preprostejših rešitev za posodobitev zvočne podobe starejšega avtomobila z minimalnim vložkom.

Takole smo se kasetnega prilagojevalnika lotili v MonitorTV.

Zato so uporabniki iskali naprej in iznašli precej elegantnejšo rešitev, t. i. oddajnike FM (ang. FM transmitter). Prvi taki oddajniki so vsebovali po dve fiksni frekvenci spektra FM (tipično sta to bili 88,10 in 107,50 MHz), prek katerih so po radijskih valovih oddajali avdio signal, ki je v napravo prav tako prihajal prek stereo priključka. Moč teh mini oddajnikov je bila seveda omejena, tipičen doseg pa nekako v rangu od 9 do 23 metrov. To je bilo ravno dovolj za poslušanje glasbe. oddajnik FM, ki se je napajal iz cigaretnega priključka, pa je imel, vsaj zdi se tako, še več težav kot adapter za kasete. Kakovost predvajane glasbe je bila tako pogojena ne le s kakovostjo oddajnika, temveč tudi s kakovostjo radijskega sprejemnika v avtomobilu in je bila večinoma zgolj sprejemljiva. K manjšemu uspehu te rešitve je prispeval tudi velik razmah radijskih postaj, ki so hitro zasedle večino radijskih frekvenc in tako motile oddajnike FM s fiksnimi nastavitvami. Zato so izdelovalci omenjenih igračk pripravili modificirane modele, ki so že premogli nastavljivo frekvenco (med 76,00 in 108,00 MHz), a so medtem že tudi radijske postaje dvignile moč svojih oddajnikov, zato so zlahka zmotile nastavljeno frekvenco in uporabnika pripravile do iskanja novega prostega kanala. Slednje je bilo in je še posebej moteče na vseh področjih, kjer je na voljo veliko radijskih postaj, denimo na slovenski obali, kjer poleg slovenskih viž in novic na radijskih valovih kaj hitro najdemo tudi cel kup sosednjih, predvsem italijanskih in hrvaških radijskih programov.

Oddajniki FM se vso svojo življenjsko dobo spopadajo s precej težavami. Zdi se, da so radijske postaje ta boj vsekakor dobile.

Kljub naštetim oviram je šel razvoj oddajnikov FM nezadržno naprej. Izdelovalci so jih opremili z dekodirniki mp3 zapisa in priključki USB, zato so znali kaj hitro brati tudi stisnjeno glasbo, boljši modeli so premogli celo zaslone LCD in gumbe za upravljanje (preskok med skladbami, mapami ...).

Vgradnja xCarLink na Monitor TV

Tako kot večina kupcev glasbene škatlice xCarLink smo se tudi pri Monitorju odločili za vgradnjo dodatka v lastni režiji. In tokrat je tudi dejansko šlo za režijo, saj je celoten postopek zabeležila tudi kamera MonitorTV, zato si vgradnjo lahko ogledate na DVDju prejšnje, oktobrske številke naše revije.

Za vgradnjo naprave smo skupaj s snemanjem prispevka potrebovali slabo uro, večino časa pa smo porabili za raziskovanje armaturne plošče avtomobila in njeno pazljivo razdiranje, saj smo to počeli prvič. Prav tako vsem uporabnikom tipa "sam svoj mojster" priporočamo potrpežljivost pri razdiranju notranjosti avtomobila, saj ima večina sodobnih avtomobilov celo vrsto gradnikov sestavljenih iz plastike in med seboj povezanih s plastičnimi zatiči, ki jih vsekakor ni dobro polomiti, če se želimo v prihodnje veseliti glasbenih ritmov brez spremljave čričkov. Ko pa enkrat zadevo podremo in spet sestavimo, je bistveno laže - danes bi za vgradnjo vmesnika xCarLink v enak avtomobil potrebovali le 10 minut.

xCarLink - univerzalna rešitev

K sreči je pereč problem vgradnih in stežka zamenljivih avtoradiev pri podjetjih zbudil dovolj zanimanja, da so začela razvijati alternativne rešitve. Ene najbolj razširjenih so vsekakor vmesniki izdelovalca xCarLink, ki takšnim avtoradiem dodajo točno to, kar jim manjka, obenem pa ohranijo vse njihove funkcije nedotaknjene oziroma take, kot jih je predvidel izdelovalec avtomobila. Zamisel, ki jo je v praksi zelo dobro izvedlo omenjeno podjetje, je zelo dobra. Sodobni avtoradii imajo namreč bore malo vhodov, prek katerih bi lahko vanje pripeljali avdio signal, tipično je temu namenjen le vhod za izmenjevalnik CDjev, in prav tega rešitve xCarLink izkoriščajo.

Vmesnik xCarLink se torej priklopi na vhod za izmenjevalnik CD, katerega delovanje tudi simulira. Izdelovalec je poskrbel za podporo praktično skoraj vsem blagovnim znamkam avtomobilov in aktualnih modelov na trgu, zato z izbiro (in dobavljivostjo) ne bi smelo biti težav. Namestitev naprave xCarLink je zato še najbolj odvisna od položaja in dostopnosti avtoradia, večinoma pa to pomeni, da se moramo prebiti do zadnje plati avtoradija, saj je tam navadno nameščen vtič, ki predvideva priklop CD izmenjevalnika. Tudi če je izmenjevalnik CDjev že vgrajen v avtomobil, to ni težava, saj je naprodaj ustrezen razdelilni kabel, ki omogoča delovanje obeh naprav. Večinoma je vgradnja srednje zahtevna, saj od nas zahteva, da podremo dobršen del osrednje sredinske konzole. Pri tem si velja pomagati z različnimi shemami za posamezen avtomobil, ki jih najdemo na avtomobilističnih spletnih forumih, vmesniki xCarLink pa so po svetu že precej razširjeni, zato so za nekatere modele avtomobilov na voljo celo namestitveni video vodiči na spletišču YouTube (in podobnih spletnih mestih).

Tako kot pri večini spletnih izkušenj lahko tudi tokrat ugotovimo, da je nekdo posamezno zadevo pred nami že počel in celo spravil na video. Torej, še za odtenek boljše kot slike in opisi na spletnih forumih.

Kako xCarLink sploh deluje? V škatlico kompaktnih mer je vgrajen glasbeni odkodirnik, ki zmore predvajati glasbene datoteke v zapisu mp3 ter wma, vzorčene med 32 in 320 kbs, kar je zagotovilo za dobro kakovost reproduciranega zvoka (kakovost glasbe s ploščka CD je primerljiva z vzorčenjem med 128 in 160 kbs). Na voljo sta dva modela naprave xCarLink, zato smo oba tudi preizkusili. Funkcijsko nekoliko bolj univerzalen model ima na vhodni strani reži za pomnilnike USB ter pomnilniške kartice SD ter priklop za modul bluetooth, ki mu bomo nekoliko več pozornosti posvetili v nadaljevanju prispevka. Druga možnost v ponudbi je različica, namenjena predvajalnikom glasbe Apple iPod, ki je s ceno 99 evrov celo desetaka cenejša od različice USB/SD/BT. Ta omogoča, da predvajano glasbo krmilimo tudi prek predvajalnika iPod (podprti so vsi modeli, razen modela Nano - ta namreč nima primernega fizičnega priključka za omenjeno funkcionalnost), pri modelu USB/SD pa je upravljanje vmesnika xCarLink v domeni gumbov avtoradia in morebitnih gumbov na obvolanskih ročicah. Vmesnika imata dodan še klasični vhod AUX IN (pri modelu USB/SD/BT je ta izveden kar s pomočjo priključka za modul BT), prek katerega glasba neposredno potuje do avtoradia, če je nanj priklopljen ustrezen glasbeni vir.

Število funkcij in njihovo delovanje se lahko nekoliko razlikujeta med posameznimi avtomobilskimi znamkami, saj vsi tovarniški avtoradii ne podpirajo vseh možnosti, tipično pa velja, da se lahko po skladbah premikamo naprej in nazaj, jih pospešeno previjamo, zamenjamo mapo predvajanja in/ali izberemo možnost naključnega predvajanja. Jasno imamo tudi popoln nadzor nad glasnostjo predvajanja skladb. Ker, kot že rečeno, xCarLink simulira delovanje strežnika s CDji, je omejena tudi podpora številu map, v katerih so shranjene glasbene datoteke - tipično je torej podprtih od 6 do 12 map, odvisno od izvedbe avtoradia; posamezno mapo namreč prepozna/prevede kot plošček CD. Slednje se sicer na prvi pogled zdi večja omejitev, a ko ugotovimo, da posamezna mapa lahko hrani do 999 skladb, je strah odveč. Izdelovalec naprave priporoča, da so mape poimenovane preprosto CD01, CD02 ..., CD06, pa tudi v praksi smo ugotovili, da mu imena map z manj pogosto uporabljanimi znaki (÷, {, # ...) znajo včasih povzročili kakšno težavico (tega pri modelu za iPod seveda ni). Model USB/SD/BT podpira tudi hitre kartice SDHC, kar pomeni, da lahko vanj brez težav vstavimo tudi za 8 in več gigabajtov stisnjenih glasbenih datotek, ki jih zlepa ne bomo preposlušali. Žal xCarLink zaenkrat še ne podpira branja dodatnih informacij iz datotek mp3, t. i. oznak ID3, s katerimi bi na zaslonu avtoradia izpisoval več informacij (omogoča seveda prikaz številke mape in časa predvajanja), zato so pri večini avtoradiev skladbe preprosto označene s številko (Track 78, ipd), to pa seveda do uporabnika ni najbolj prijazno, a je vsaj v primeru uporabe različice za iPod manj moteče, saj lahko v tem primeru predvajano skladbo spremljamo na zaslonu predvajalnika. Glasbeni vmesnik xCarLink tudi skrbi, da se priklopljeni predvajalnik iPod med delovanjem tudi polni, zato je skrb o izpraznitvi baterije odveč, celo nasprotno, če smo pred tem predvajalnik uporabljali drugje, ga bomo med vožnjo ob poslušanju glasbe še napolnili.

Pohvaliti velja to, da sta povezovalna kabla obeh različic dovolj dolga, da omogočata praktično montažo vmesnika xCarLink kjerkoli v prednjem delu kabine - večina uporabnikov se bo verjetno odločila za postavitev škatlice v predal pred sovoznikom (po navadi ta možnost zahteva najmanj dodatnega razdiranja), z nekaj dodatnega podiranja gradnikov avtomobilske notranjosti in kakšnim vrtanjem pa lahko napravi pripravimo prostor tudi v morebitnem predalu pod avtoradiem ali prostoru pod voznikovim naslonom za roko.

Vmesnika xCarLink, različici USB/SD/BT ter iPod/BT, imata še eno odlično lastnost, in sicer možnost priklopa modula bluetooth, ki preprosto rešuje funkcijo prostoročnega telefoniranja v avtomobilu. Bluetooth modul, ki pri pooblaščenih prodajalcih velja 59 evrov, se preprosto priklopi na ustrezno mesto na vmesniku xCarLink ter postavi v voznikovo bližino (priloženi mikrofon ima tudi precej dolg kabel, tako da ga je moč elegantno speljati na želeno mesto), po povezavi z mobilnim telefonom pa je že pripravljen za sprejemanje in oddajanje klicev. Vgrajena pamet ob sprejemu telefonskega klica samodejno začasno izklopi predvajanje glasbe prek vmesnika xCarLink in ga po končanem pogovoru zopet nadaljuje. Če imate mobilnik, ki podpira standard A2DP za prenos glasbe prek vmesnika bluetooth, si lahko na ta način tudi predvajate priljubljene skladbe, shranjene v vašem mobilniku.

Dodajanje vmesnika bluetooth za prostoročno telefoniranje je mala malica in hkrati ena velikih prednosti modula xCarLink v primerjavi s sorodnimi rešitvami.

xCarLink

Kaj: Vmesnik za predvajanje glasbenih datotek mp3 in wma na standardnih avtoradiih.

Prodaja: Eurora, www.xcarlink.si.

Cena: 99 EUR (različica iPod), 109 EUR (različica USB/SD/BT), 59 EUR (vmesnik bluetooth)

Za: Preprosta in učinkovita rešitev za razširitev glasbenih sposobnosti tovarniških avtoradiev, enostavno dodajanje bluetooth vmesnika za prostoročno telefoniranje.

Proti: Zahteva razdiranje armaturne plošče avtomobila.

Dražja alternativa

V zadnjem času postajajo vse bolj priljubljeni tudi vgradni večfunkcijski sistemi švicarskega izdelovalca Zenec, ki v sodobnih avtomobilskih konzolah ne nadomestijo le avtoradia, temveč ponudijo še bistveno več funkcionalnosti, saj predstavljajo pravcati večpredstavni center, zmogljivejšim modelom pa je dodana še funkcija GPS navigatorja. Zaenkrat še niso tako razširjeni kot vmesniki xCarLink, saj so na voljo le za najbolj razširjene modele avtomobilov (pretežno nemškega izvora), razlog pa tiči tudi v višji ceni, saj bodo kupčevo denarnico olajšali za nekaj evrskih stotakov, pa tudi tisočaka lahko cenovno dosežejo in presežejo. Bo pa kupec takšnega sistema imel enega najpopolnejših avdio/video/navigacijskih sistemov v avtomobilu, ki bo funkcijsko povezan s potovalnim računalnikom in obvolanskimi gumbi ter ročicami, obenem pa še vedno cenejši od ločenega nakupa vseh naprav, ki jih nadomešča.

Najzahtevnejši uporabniki si lahko omislijo tudi pravi večpredstavni kotiček v svojem avtomobilu. Rešitve Zenec niso najcenejše, so pa zagotovo med najboljšimi, ko gre za zamenjavo celotnih sistemov. Žal so na voljo le za omejeno število modelov vozil, predvsem novejših letnikov.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji