Avtorji, pravice in obdavčeni video trakovi. In Kopriva.

Objavljeno: 26.5.2020 | Avtor: Matic Gselman | Kategorija: Dosje | Revija: Junij 2020

Koliko se bodo podražili računalniki, telefoni in diski? Društvo Kopriva po skoraj 25 letih začenja zbiranje nadomestil za zasebno reproduciranje in ocene govorijo, da naj bi poslej za avtorje letno zbrali okoli 2,8 milijona evrov.

Slovenija je po osamosvojitvi pohitela z ureditvijo področja intelektualne lastnine. Zakon, ki smo ga sprejeli pred četrt stoletja, je bil sodoben, njegov namen pa je bil zlasti na področju materialnih pravic avtorjev ustvariti položaj, kot ga imajo v vseh normalnih državah. Na določenih področjih so se zadeve dokaj hitro uredile s podzakonskimi akti, drugod, denimo pri pravici do zasebnega reproduciranja, pa je takoj zatem zazijala prva, skoraj desetletje trajajoča pavza. Kdove, zakaj, verjetno tudi zato, ker pri nas v odnosu do avtorjev vlada nekoliko čudno ozračje, v katerem si njihova dela z veseljem brezplačno izposodimo. Pisalo se je leto 2006, ko je tedanja vlada končno sprejela uredbo o višini zneskov nadomestil za zasebno reproduciranje. Z drugimi besedami, nekoliko je podražila naprave za tonsko in vizualno snemanje v najširšem smislu, da bi z izkupičkom poplačala avtorje, katerih intelektualna lastnina je pogosto žrtev kopiranja. Ker so avtorske pravice zasebne narave, je bilo treba počakati še na avtorje, da se zberejo v kolektivni organizaciji, ki bi ta denar pobirala in razdeljevala. To je bila najprej Avtorska agencija za Slovenijo, nato pa do leta 2009 zavod IPF.

Že tedaj je poteza dvignila nemalo prahu, saj smo novinarji preračunavali, za koliko se bodo podražile naprave, ki v sebi skrivajo katero od oblik zapisovanja sposobnega pomnilnika. Računalniški diski, denimo. Naši uvozniki so pravila večinoma spoštovali in dajatev prišteli v ceno, a ker sta pozneje obe kolektivni organizaciji dovoljenje za zbiranje denarja izgubili, je vse skupaj počasi potihnilo. Najpogumnejši trgovci so cene zlagoma vrnili na staro raven, nekateri pa morda tudi ne in razliko pospravili v žep. Kakorkoli, trajalo je vse do letos, torej novo izgubljeno desetletje, da se je zgodba z nadomestili začela odvijati dalje.

Računalnik, ki stane med 1.200 in 1.500 evri, bo od prvega julija dražji za 12,20 evra, enak znesek bomo plačali tudi za mobilni telefon in tablico, ki staneta nad 1.000 evrov.

Kje se je zapletlo? Nihče ne ve, znano je le, da uradniki na uradu za intelektualno lastnino od avtorskih organizacij ves ta čas niso prejeli zakonsko popolne vloge, da bi ji izdali dovoljenje, zaradi česar so imeli zvezane roke. Temu je pozneje pritrdilo tudi sodišče, ki je s tem v zvezi vodilo osem postopkov. Pooblaščeno organizacijo smo tako dobili šele lani julija, imenuje se društvo Kopriva, letos v začetku leta pa je uspešno zaključilo pogajanja s trgovinsko zbornico o tarifah in drugih podrobnostih. Po skoraj 25 letih se torej zbiranje nadomestil začenja zares in ocene govorijo, da naj bi poslej za avtorje letno zbrali okoli 2,8 milijona evrov.

Em, zasebno reproduciranje?

Zagotovo se zlahka strinjamo, da avtorji zaslužijo kak dodaten cekin za v MP3 »zripano« glasbo ali skopiran film. Slovenija ni edina, ki se je problema avtorskih nadomestil lotila v katoliškem duhu in na način izvirnega greha, po katerem je država z oslinjenim prstom v vetru ocenila, da vsi državljani tu in tam ukrademo kaj avtorskega in nas je zato treba pavšalno denarno kaznovati. Izhodišče za to tiči v pravu EU. Ta avtorjem priznava škodo, ki jo zaradi tega utrpijo, in jim zato pripada »pravično nadomestilo«.

Velika večina držav se je to pravičnost odločila udejanjiti z nekakšno pavšalno kompenzacijo, ki jo obračuna ob prodaji oziroma uvozu medijev in naprav, ki omogočajo kopiranje. Torej diski, ploščki DVD in Blu-Ray, pomnilniške kartice, predvajalniki, skenerji pa seveda računalniki. A razlike znotraj držav članic so iracionalno astronomske. Trošarine na prazne medije pozna 22 držav, na predvajalnike MP3 18, na tiskalnike 12 in na osebne računalnike 10. Med zadnjo četverico je mimogrede tudi Slovenija. Še bolj variirajo pobrani evri na glavo prebivalca. Podatki so sicer iz leta 2017: v Avstriji je to 1,17 evra, na Danskem 0,67, vodita pa Francija s 3,38 in Madžarska s 2,24 evra na glavo prebivalca. Za Slovenijo podatka seveda ni, a če verjamemo oceni, da bomo na leto zbrali 2,8 milijona, potem je račun precej preprost. Naše povprečje bo nekje okoli poldrugega evra, kar nas uvršča nekje v povprečje EU, ki znaša 1,42 evra.

Denar tudi od »neavtorskih« naprav

En od argumentov nasprotnikov nove dajatve je dejstvo, da obstaja veliko strojne opreme, ki je sicer sposobna zapisovati podatke, a svojo življenjsko dobo opravi, ne da bi kdaj koli shranila kaj avtorskega. Imamo podjetja, ki upravljajo velike podatkovne centre, v katerih potrebne petabajte prostora zagotavlja množica vgrajenih diskov. Primerov je še veliko, denimo superračunalniške ustanove.

V Mariboru na inštitutu Izum pravkar sestavljajo novi superračunalnik, imenovan Vega, ki bo z 10 petaflopsi najzmogljivejši pri nas in šesti na evropski lestvici najmočnejših superračunalnikov. Pravkar je v teku javno naročilo za shranjevalni sistem, ki bo sestavljen iz primarnega podatkovnega polja iz običajnih diskov v velikosti vsaj 25 PB, dodano pa bo še visokozmogljivo podatkovno polje iz pogonov SSD, ki bo zmoglo še vsaj dodatne 3 PB. Skupaj torej vsaj 28 PB podatkovnega prostora. Superračunalnik seveda ne bo hranil avtorskih del.

Število samih diskov za zdaj še ni znano, saj je to odvisno od bodočih ponudb, pa vseeno dajmo za primer predpostaviti, da bodo vsi veliki po 10 TB. Na ta način dobimo grozd 2800 diskov, za katere bo »kopriva_nadomestilo« – če jih bodo kupili po 1. juliju - stalo 8 evrov po kosu. Skupaj bo avtorjem torej na račun kanilo solidnih 22.400 evrov. Kot rečeno - za naprave, ki nikoli ne bodo služile za zapisovanje česa avtorskega.

Slovenija je sicer ubrala sistem tarif, pri katerem sta odločilna veleprodajna cena izdelka in velikost pomnilnika oziroma snemalni čas, ki ga mogoča, pri nekaterih izdelkih pa fiksni znesek na posamezno enoto. Ker se bodo tarife s 1. julijem tudi nekoliko podražile, navajamo kar nekatere prihajajoče zneske. Računalnik, katerega nabavna (veleprodajna) cena je med 1.200 in 1.500 evri, bo dražji za 12,20 evra, enak znesek bomo plačali tudi za mobilni telefon in tablico, ki staneta nad 1.000 evrov. Običajni diski in pogoni SSD so v tabeli izenačeni, kar je mimogrede čudno, glede na razmik v ceni. Za disk velikosti med 3 in 5 TB bo novi davek znašal 2,35 evra, za disk nad 10 TB pa 8 evrov. Obdavčeni so tudi analogni mediji s po 0,19 evra na kos, pri čemer bi bilo zanimivo vedeti, ali sem sodijo tudi vinilne plošče, na katere večina s svojo domačo opremo razen prahu ne more posneti ničesar.

Za disk velikosti med 3 in 5 TB bo novi davek znašal 2,35 evra, za disk nad 10 TB pa 8 evrov.

Gledano primerjalno z drugimi državami smo v Sloveniji zajeli praktično vse, kar je moč zajeti, razen, denimo, tiskalnikov, drugod pa so sčasoma izločili precej skupin izdelkov. V Avstriji je vrhovno sodišče leta 2009 odločilo, da so nadomestila upravičena le pri napravah, ki so zasnovane z namenom kopiranja, zaradi česar so se tarife rešili prodajalci osebnih računalnikov. Špansko podjetje Padawan pa je leta 2010 spor s tamkajšnjo avtorsko organizacijo pripeljalo vse do Sodišča Evropske unije, ki je odločilo, da zapisljivi mediji in naprave, kupljeni v poslovne namene, ne morejo biti predmet nadomestil, zaradi česar je nekaj časa v zraku visela tudi grožnja, da bi avtorji morali vrniti preplačane zneske. Bodo tudi naša podjetja šla po tej, ne prav poceni in skoraj zagotovo dolgotrajni sodni poti? Naših lokalnih težav je namreč še nekaj.

Problemi

Prvo slabost naše tarife predstavlja tehnični napredek, kajti diski 10 TB že čez nekaj let ne bodo več predstavljali vrha ponudbe, zato se tabela enkrat letno usklajuje s trendom rasti v EU, pri čemer se upošteva tržni deleži tipičnih zmogljivosti, za vir podatkov pa je v sporazumu s trgovinsko zbornico določena organizacija FutureSource. Zapleteno? Oh, seveda. Naši uvozniki in trgovci zaradi tega ne vedo, koliko bodo plačevali v prihodnosti.

V Avstriji je vrhovno sodišče leta 2009 odločilo, da so nadomestila upravičena le pri napravah, ki so zasnovane z namenom kopiranja, zaradi česar so se tarife rešili prodajalci osebnih računalnikov.

Druga težava Slovenije se nanaša na majhnost trga. V nekaterih večjih državah so podražitev prevzeli proizvajalci naprav. To omenja tudi vseevropska raziskava, ki ugotavlja, da so cene določenih izdelkov v večjih državah članicah ostale enake ne glede na višino avtorskega nadomestila. Pri nas se to po napovedih ne bo zgodilo in podražitev katerega od diskov, četudi za samo deset evrov, zna še dodaten delež domačih potrošnikov pognati v – tuje spletne trgovine. Kar je slabo. Potrošnik bo s čezmejnim nakupom prihranil nekaj evrov, gmotno pa bodo pri nas na škodi vsi: avtorji bodo brez nadomestila, trgovci brez marže in država brez davka. Vse to bo namreč skupaj z denarjem za razgradnjo naprave namesto Slovenije prejela, denimo, Avstrija ali Nemčija. Govorili smo z uvoznikom, ki je želel ostati anonimen, in zaupal nam je, da naši kupci teh razlik v ceni ne razumejo in jih pripisujejo oderuškim maržam slovenskih trgovcev. Kar seveda ne drži, zaslužki so pri nas manjši kot, denimo, v Avstriji.

Kopriva vs. trgovci

Čeprav so do danes razmerja s Koprivo večinoma že uredili, pa naši trgovci novih obveznosti večinoma niso sprejeli z nasmeškom. Prej nasprotno. Najprej, društvo Kopriva je v njihovih očeh namreč pravcati mini Furs, ki mu je treba polletno poročati o prodaji in nato nakazovati denar. Trgovinska zbornica, ki se je z njimi pogajala, pa ne zastopa interesov vseh prodajalcev. V resnici se nihče od zavezancev za plačilo nadomestila, s katerimi smo poskušali navezati stik, ni želel izpostaviti poimensko. Po naših podatkih pa noben od desetih velikih ponudnikov mobilne telefonije ni njen član, se pravi niso mogli vplivati na vsebino pogajanj, kljub temu pa nosijo posledice. Ta podjetja se po naših informacijah zdaj poskušajo organizirati na novo in ustanoviti lastno združenje, ki bi pozneje s Koprivo poskušalo doseči lastne pogoje.

Podražitev katerega od diskov, četudi za samo deset evrov, zna še dodaten delež domačih potrošnikov pognati v – tuje spletne trgovine. Anonimni uvoznik nam je zaupal, da naši kupci teh razlik v ceni ne razumejo in jih pripisujejo oderuškim maržam slovenskih trgovcev.

Da se kuha manjši upor, govorijo tudi podatki, ki smo jih dobili v Koprivi. Konec lanskega leta, ko bi morala podjetja prvikrat poročati o prodaji za drugo polovico lanskega leta, svojih poročil niso oddali nekateri zgoraj omenjeni ponudniki mobilne telefonije, zaradi česar so se znašli v prekršku.

Končno pridemo še do bolj zapletenega problema plačil za nazaj. V resnici bi lahko avtorji lepega dne povsem legitimno sprožili vprašanje, morda tudi na sodišču, kje je njihov denar vse od leta 2009. Enoznačnega odgovora nismo dobili, a po večinskem mnenju Kopriva nima pravice terjati plačil za nazaj. Po drugi strani pa tudi ne more dajati odpustkov, saj obveznost podjetij v resnici ni ugasnila, le izvajala se ni. Od avtorjev smo neformalno izvedeli, da bodo zadovoljni, če se bodo razmerja uredila za naprej, v tem primeru naj ne bi vztrajali pri vrtanju po preteklih obveznostih.

Kdo koliko?

Kopriva, ki bo zbrana sredstva razdelila med svoje članice, torej organizacijo AIPA (zastopa pravice avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del), ZAMP (pravice avtorjev in del s področja književnosti znanosti in publicistike ter njihovih prevodov), SAZAS (pravice avtorjev in imetnikov pravic na avtorsko zaščitenih glasbenih delih) in IPF (pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov), te pa naprej med svoje člane. Ključ za delitev nadomestila, ki ga predpisuje zakon, je 40 odstotkov avtorjem, 30 odstotkov izvajalcem in 30 odstotkov proizvajalcem fonogramov oziroma producentom. Še pred delitvijo pa si bo za svoje delovanje lahko do 20 odstotkov odščipnila Kopriva, za leti 2019 in 2020 celo 30 odstotkov. V najslabšem primeru bi pri 2,8 milijona to zneslo do 560 tisoč evrov, za prvi dve leti pa celo do 840 tisoč evrov letno, a vodstvu zatrjujejo, da bodo dejanski stroški na koncu precej nižji.

Tabela [PDF]

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki