Aplikacije za sledenje COVID-19 - HomeoAPPatija informacijske družbe

Objavljeno: 26.5.2020 | Avtor: Domen Savič | Kategorija: Dosje | Revija: Junij 2020

Aplikacije za sledenje stikov z morebiti okuženimi – da ali ne? Tehnologija obstaja, celo več jih je, toda ali tudi deluje? Ali smo kot družba pripravljeni na izzive, ki jih tovrstno sledenje, čeravno domnevno v prid vseh, prinaša?

Pandemija koronavirusa poleg izzivov na medicinskem področju odpira tudi druga družbena vprašanja, saj gre za globalen pojav, v katerega so vključene vse države sveta. Boj proti virusu poteka tako na medicinsko-biološki ravni, kjer strokovnjaki z analizami odkrivajo lastnosti novega virusa in poskušajo najti cepivo oziroma zdravilo, kot tudi na tehnološki ravni, kjer industrija informacijske tehnologije ugotavlja, kako bi lahko najbolj pomagala zajeziti pandemijo koronavirusa.

Indijska aplikacija je med bolj invazivnimi, rezultati omejevanja širjenja koronavirusa pa so vprašljivi.

Industrija informacijske tehnologije je v preteklih letih izgubila kar nekaj priljubljenosti, tako pri zakonodajalcih kot tudi končnem uporabniku. Zlorabe osebnih podatkov, sodelovanja z državnimi obveščevalnimi službami in zmanjšano zagotavljanje varnosti izdelkov informacijske tehnologije so slabo izhodišče za začetek boja proti covidu-19.

V skladu s trendi informacijske družbe preteklih let so prvo fronto boja proti koronavirusu zasedle aplikacije za pametne telefone, s katerimi različni pobudniki poskušajo analizirati širjenje virusa, pomagati posamezniku, da ta lahko relativno enostavno izve, ali je s svojim vedenjem povečal možnost okužbe, oziroma pomagati vladnim službam, da imajo boljši pregled nad stanjem na terenu.

V skladu s trendi informacijske družbe preteklih let se tudi na tem področju ni bilo mogoče izogniti klasičnim otroškim boleznim razvoja informacijskih storitev na novem, do zdaj še neobdelanem področju. Vprašanja zasebnosti, dostopa do zdravstvenih podatkov in splošne uporabnosti so na področju aplikacij za boj proti koronavirusu še toliko pomembnejša, saj gre dejansko lahko za življenje in smrt.

V Evropski uniji sta trenutno aktualna dva protokola: PEPP-PT (Pan-European Privacy-Preserving Proximity Tracing) in DP-3T (Decentralised Privacy-Preserving Proximity Tracing). Oba temeljita na bluetooth tehnologiji, razlikujeta pa se po načinu komunikacije.

Koronavirus aplikacije, s katerimi naj bi državljanke in državljani hitro ugotovili, ali so bili v stiku z okuženo osebo in morajo zato tudi sami obiskati zdravnika, sledijo klasičnemu trendu razvoja novih izdelkov informacijske družbe. Na trgu je trenutno veliko konceptualnih izdelkov, poteka boj med različnimi protokoli spremljanja okužb, pravniki in zasebnostni aktivisti opozarjajo na nesprejemljive vdore v zasebnost in le redki se vprašajo, ali bodo aplikacije dejansko služile namenu, za katerega so bile ustvarjene.

Avstrijska aplikacija dobro uravnotežuje varovanje zasebnosti in uporabnost, še vedno pa je odgovornost uporabe prepuščena uporabniku. Aplikacijo je razvil Rdeči križ.

Bitka za protokole

Vse se začne s protokoli, ki jih aplikacije uporabljajo kot osnovni gradnik. Ključna pri covid-19 aplikacijah je namreč izmenjava podatkov med uporabniškimi napravami, ki mora biti enostavna, hitra in predvsem varna s stališča uporabniške zasebnosti. Govorimo namreč o občutljivih podatkih z zdravstvenega področja, hkrati pa se trenutno v veliki večini primerov uporabnik sam odloča za uporabo, brez krovnega poenotenega nadzora nad izmenjavo oziroma kroženjem teh informacij.

Tehnološka zmeda

25 analiziranih aplikacij za spremljanje okužbe s koronavirusom predstavlja mešanico tehnologij in protokolov, od katerih pri nobeni od aplikacij ni zagotovljeno varovanje zasebnosti, prav tako pa ni jasno, ali aplikacije dejansko pomagajo pri omejevanju širjenja virusa.

Najprej si moramo odgovoriti na vprašanje, kateri protokol aplikacij je najboljši. Definicija najboljšega protokola se seveda razlikuje od posameznika do posameznika, saj protokoli isti primarni izziv rešujejo na različne načine, vsak pa po svoje žrtvuje nekaj drugega – eni uporabnost, drugi zasebnost.

Ker se boj proti pandemiji odvija na globalnem trgu, lahko spet opazujemo kulturni boj med Zahodom in Vzhodom, kjer glavno razliko spet igra odnos do posameznikove zasebnosti.

V Evropski uniji sta tako trenutno aktualna dva protokola: PEPP-PT (Pan-European Privacy-Preserving Proximity Tracing) in DP-3T (Decentralised Privacy-Preserving Proximity Tracing). Oba temeljita na bluetooth tehnologiji, razlikujeta pa se po načinu komunikacije.

PEPP-PT deluje tako, da v prvem koraku uporabnik naloži aplikacijo, in če zboli, sam sebe označi kot bolnika s koronavirusom. Podatki se naložijo na centralni strežnik, od koder nato aplikacija prečeše imenik uporabnikov te aplikacije in ugotovi, s katerimi je bil lastnik telefona v preteklih treh tednih v stiku na podlagi bližine obeh pametnih telefonov, ter na podlagi več faktorjev izračuna možnost okužbe. Nato izbrancem z najvišjim faktorjem mogoče okužbe pošlje obvestilo o povečani možnosti okužbe.

Protokol DP-3T je nastal kot odziv na PEPP-PT, več pozornosti pa naj bi namenjal uporabnikovi zasebnosti. DP-3T v primerjavi s PEPP-PT ne uporablja centralne točke za analizo, temveč vse izračune opravi na uporabnikovem telefonu, kar bolj varuje njegovo zasebnost.

Tretji protokol nastaja v sodelovanju dveh pregovornih nasprotnikov – Appla in Googla, ki v spopadu s pandemijo razvijata skupni protokol. Ta naj bi deloval tako na napravah z operacijskim sistemom iOS (Apple) kot tudi na napravah z operacijskim sistemom Android (Google), prav tako pa naj bi za povezovanje uporabljal bluetooth način. Ključ te tehnološke rešitve je, da bodo aplikacije, ki jo bodo uporabljale, beleženje bluetooth lahko uporabljale v ozadju. Mobilni operacijski sistemi namreč tega privzeto ne dovoljujejo, zato je treba vse druge aplikacije imeti pognane v ospredju in se z njimi »aktivno ukvarjati«.

Bitka za aplikacije

A protokoli so samo del zgodbe. Druga stopnja so aplikacije in tudi tukaj je trenutno na trgu vedno večja gneča.

Ker gre za hitro spreminjajoče se področje, za zdaj ne obstaja poenotena zbirka teh aplikacij, prav tako pa nadzor nad zbiranjem podatkov z aplikacijami še ni vzpostavljen na globalni ravni. Posamezni mediji in nevladne organizacije na obeh straneh Atlantika se trudijo beležiti razmere na trgu do trenutka, ko se bo politika odločila za poenoten pristop.

Velik pomen strokovnjaki pripisujejo tudi informirani javnosti. V Indiji policisti takole obveščajo državljanke in državljane o pomembnosti boja proti koronavirusu.

Tako medij MIT Technology Review v članku, ki ga lahko preberete v tokratni rubriki Iz tujega tiska, beleži 25 različnih aplikacij, s katerimi različne države oziroma nacionalne iniciative spremljajo širjenje koronavirusa.

V različnih državah po svetu najdemo celo vrsto aplikacij, s katerimi želijo vlade zagotavljati boljšo obrambo pred koronavirusom in preprečiti nadaljnje širjenje okužb. Tako jih trenutno razvijajo oziroma že uporabljajo v državah, kot so Avstralija, Avstrija, Bolgarija, Kitajska, Ciper, Češka, Finska, Francija, Nemčija, Gana, Islandija, Indija, Iran, Irska, Izrael, Italija, Malezija, Nizozemska, Norveška, Poljska, Severna Makedonija, Singapur, Švica, Turčija, Združeno kraljestvo. Glavno razliko med njimi lahko najdemo prav v obravnavanju posameznikove zasebnosti in zagotavljanju uporabnosti aplikacije.

Velika večina (72 odstotkov) jih za sledenje uporablja protokol bluetooth, ki predstavlja najboljši kompromis med uporabniško zasebnostjo in varnostjo, saj lahko deluje le na krajše razdalje, podatki pa se običajno ne izvažajo v oblačne storitve, temveč ostajajo na uporabnikovi napravi. Hkrati te aplikacije večinoma ne beležijo geografske lokacije uporabnika, temveč samo bližino drugega uporabnika iste aplikacije – skrb za zasebnost je tako večja.

Dobra tretjina (37 odstotkov) analiziranih aplikacij za sledenje okužbam uporablja bolj problematično spremljanje fizične lokacije uporabnika prek čipa za GPS – aplikacije tako beležijo fizično lokacijo uporabnika in jo na strežniški strani primerjajo z geografsko lokacijo drugega uporabnika. To odpira nove možnosti zlorabe in nadzora, saj mora uporabnik aplikacije svojo geografsko lokacijo pošiljati na strežnik, kjer jo centralni sistem primerja z lokacijami drugih uporabnikov.

Razlika med protokoli

Protokol PEPP-PT za spremljanje okužb podatke uporabnika posreduje na strežnik in nato iz centralnega zbirnika obvešča uporabnike združljive aplikacije, ki so imeli stik z okuženim. Protokol DP-3T podatke zadrži na uporabnikovi napravi in obvešča samo tiste, ki imajo neposreden stik z okuženim in naloženo združljivo aplikacijo.

Od 25 analiziranih aplikacij jih manjšina uporablja enega od dveh protokolov, s katerimi poskušajo raziskovalci omogočiti večjo povezljivost in izmenjavo podatkov – protokol DP-3T uporablja samo 12 odstotkov analiziranih aplikacij, protokola PEPP-PT pa nobena. Protokol podjetij Apple/Google je na seznamu analiziranih aplikacij prisoten v 28 odstotkih, večinoma v kombinaciji s tehnologijo bluetooth.

V Sloveniji take aplikacije trenutno še ni, čeprav ministrstvo za zdravje o tem že razmišlja. V intervjuju za Delo je državna sekretarka na ministrstvu za zdravje Tina Bergant pojasnila, da želijo v Sloveniji zaščititi našo ustavno pravico do zasebnosti, zato so pri oceni in morebitni kasnejši izbiri aplikacij zelo previdni. Dodala je še: »Razmišljamo o odprtokodni, prostovoljno nameščeni aplikaciji, ki bi nudila najvišjo stopnjo zaščite uporabnikov, vendar pa bi še vedno omogočila zaščito skupnosti pred širjenjem virusa. S tega vidika se nam zdi varnejša različica DP-3T.«

Bitka za priljubljenost

Večina analiziranih aplikacij za sledenje razširjenosti okužbe koronavirusa deluje na prostovoljniosnovi. Uporabnik si mora sam naložiti aplikacijo, sam poskrbeti za njeno pravilno delovanje in tudi za to, da v primeru okužbe sam naredi primerne korake (obisk zdravnika, samoizolacija). Aplikacije niso nadomestek za obisk zdravnika oziroma strokovni pregled, ki bi potrdil sum okužbe, temveč služijo samo kot zgodnji obveščevalni sistem.

V večini držav aplikacije uporabljajo prostovoljno. Tako je za nameščanje in uporabo odgovoren uporabnik sam, prav tako večina držav uporabe aplikacije ne spodbuja z oglaševalskimi kampanjami oziroma drugimi ukrepi. Izjeme so bolj represivne države (Kitajska, Indija, Izrael), kjer oblasti uporabljajo zelo stroge ukrepe in sankcije, s katerimi spodbujajo uporabo COVID-19 aplikacij.

Kitajska aplikacija ne obvešča samo o stikih z okuženimi, temveč deluje kot zdravstveni potni list, ki odklepa dejanska vrata v javnem življenju.

V Indiji državne in lokalne oblasti neuporabo aplikacije za sledenje virusu kaznujejo z zaporom, odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oziroma denarno kaznijo. Aplikacija združuje sledenje s tehnologijo bluetooth, povezuje uporabnika s ponudniki storitev telemedicine in uporablja t. i. zero rating princip za izmenjavo podatkov, da je lahko uporabnik neprestano povezan s centralnim strežnikom. Poleg vsega omogoča hitro identifikacijo problematičnih področji, ki se jih mora uporabnik telefona izogibati – kombinacija signala GPS in strežniških podatkov uporabniku z rdečo barvo sporoča nevarne lokacije, kjer je zabeleženih veliko okužb, in z zeleno barvo varne lokacije, kjer okužb ni oziroma je tveganje manjše.

Podobno taktiko je izbrala Kitajska, ki se je z relativno poenotenim državnim pristopom lotila sledenja posameznikom prek pametnih telefonov. Poleg sledenja prek mobilnega omrežja in sistema navigacijskih satelitov ima tudi ta aplikacija barvne kode, s katerimi lahko uporabnik vstopa v javno življenje oziroma na javna mesta (uradi, restavracije ...). V boju proti covidu-19 se podatki s kitajske aplikacije pošiljajo na več različnih koncev, med drugim tudi na strežnike kitajske policije, ki lahko tako relativno hitro odstrani kršitelje karantene oziroma identificira okužene.

Ali sploh delujejo?

A ključno vprašanje uporabnosti aplikacij ostaja – ali dejansko služijo svojemu namenu in ali z njimi dejansko zmanjšujemo širjenje okužb? Podatki s terena so za zdaj izredno slabi, saj različne države beležijo nezadostno stopnjo uspeha pri zajezitvi okužbe z uporabo aplikacij.

Na strani razočarancev nad čudeži moderne tehnologije je zagotovo otoška država Islandija. Presenetljivo, saj gre za državo z izredno majhnim pretokom ljudi in izredno majhno populacijo (na Islandiji živi dobrih 350.000 ljudi), ki je povrh vsega dosegla izredno veliko razširjenost državne aplikacije za boj proti virusu, saj jo uporablja slaba polovica vseh državljank in državljanov.

»Tehnologija je bolj ali manj ... nočem reči neuporabna,« pojasnjuje Gestur Pálmason, policijski inšpektor, ki nadzira uporabo aplikacije in boj proti pandemiji, »a treba je poudariti, da brez ročnega dela medicinskega osebja in drugih vidikov kampanje boja proti koronavirusu ne spreminja razmer v državi.«

Homeopatija informacijske družbe

Vedno več je tudi kritikov tehnokratskega pristopa k reševanju zdravstvene pandemije, ki opozarjajo, da avtomatizirana tehnologija ne bo rešila problema zdravstvene krize pandemije, temveč bo odprla samo nova vprašanja zasebnosti in puščanja zasebnih podatkov. Kritiki opozarjajo na nenatančnost poročanja, na problem lažno pozitivnih primerov, na ustvarjanje lažnega občutka varnosti in zlorabo podatkov o okuženih pri politiki in drugih mednarodnih akterjih, ki bi radi sejali družben razdor.  

Tudi Singapur poroča o relativnem neuspehu pri omejevanju in analizi širjenja pandemije koronavirusa z rabo aplikacije. Svarilo je toliko pomembnejše, saj je Singapur veliko časa in energije vložil v razvoj aplikacije, ki spoštuje posameznikovo zasebnost in s podatki ravna izredno pazljivo.

Najprej je tukaj težava pri razširjenosti aplikacije. Po podatkih z začetka aprila 2020 je aplikacijo proti koronavirusu v Singapurju naložilo slabih 20 odstotkov vse populacije te države, po ocenah oblasti pa bi se morala uporaba povečati vsaj za štirikrat. »Uporabnik mora biti zelo motiviran za uporabo, medtem ko nagrada ni zelo oprijemljiva,« je neuspeh komentiral tržni analitik Frederic Giron. Singapurske oblasti pa bodo več energije vlagale v promocijo vladnih poskusov spremljanja in omejevanja okužb, saj uporabnost aplikacije ne predpisujejo z zakoni, temveč ostaja uporaba prostovoljna.

Tudi Združeno kraljestvo je za zdaj relativno nezadovoljno z uporabo in razširjenostjo aplikacije. Prvo različico je namreč razvila britanska državna zdravstvena služba (NHS), a se je po politični intervenciji in svarilih o nezadostnih varovalkah uporabniške zasebnosti kasneje odločila, da bo namesto lastne aplikacije raje počakala na izdelke skupnega razvoja podjetij Google in Apple, ki jih je na začetku sicer zavračala kot nezadostne.

V vseh omenjenih primerih gre za tehnološko bolj napredne države, medtem ko kritiki opozarjajo, da so večje slepe pege na tehnološko nepodprtih področjih na svetu, kjer poleg težav s pokritostjo mobilnega omrežja velik izziv predstavljajo tudi zastareli telefoni, ki ne podpirajo protokolov, potrebnih za delovanje aplikacij.

Islandija svojo aplikacijo za sledenje okužbam razvija na odprtokodni način, uporablja jo slaba polovica vseh državljank in državljanov.

Razmere v Sloveniji

Tudi slovenska odločevalska elita je hitro napovedala vpeljevanje aplikacije za spremljanje pandemije, napovedi pa so doživele več javnih kritik, tako neodvisnih nadzornih organov kot tudi nevladnih organizacij in splošne javnosti.

Informacijski pooblaščenec je v času od začetka pandemije v Sloveniji objavil več mnenj in priporočil, v katerih svari pred pretirano rabo informacijske tehnologije za zajezitev okužb, ki bi pomenila vdor v posameznikovo zasebnost.

Opozarja na več načel, ki bi morala biti upoštevana pri razvoju aplikacij, in sicer: načelo zakonitosti ukrepov (tudi ustavnim določbam glede omejevanja temeljnih pravic), načelo časovne omejenosti ukrepov – to pomeni tudi izbiro ukrepov, katerih posledice za temeljne pravice posameznikov so vnaprej jasne, načelo sorazmernosti in nujnosti glede na zasledovane legitimne in zakonite cilje (poseg je dopusten, če z drugimi manj invazivnimi sredstvi zakonitega cilja resnično ni mogoče doseči) ter zagotavljanje ustreznega nadzora (zlasti tudi ustavnega in sodnega nadzora) nad ukrepi.

Podobno opozarja varuh človekovih pravic. Ko se je aprila 2020 sprejemala protikoronska zakonodaja, ki je imela v prvem predlogu vpisane tudi izredno invazivne postopke sledenja posameznikom, je varuh opozoril, da je »ključno vprašanje sorazmernosti posega v pravico do zasebnosti in varovanja osebnih podatkov ter kako bo izvajanje pooblastil vplivalo na skupine prebivalstva, ki nimajo dostopa do tovrstne tehnologije ali je ne uporabljajo.«

So aplikacije informacijska homeopatija?

Svarila zasebnostnih aktivistov in kritikov tehnodeterminističnega pristopa pa so medtem vedno glasnejša.

Tudi Izrael uporablja vse dostopne tehnologije za spremljanje širjenja okužb, kar je že izzvalo proteste nevladnikov in predstavnikov ljudstva zaradi kršenja zasebnosti.

Evgenij Morozov opozarja na utrjevanje prepričanja, da je tehnologija odgovor na družbene probleme in da lahko samo s tehnologijo dosežemo družbeni preboj. »Koronavirus pandemija bo samo še pospešila tehnokratsko razmišljanje, ki ne bo ponudilo odgovora na ključno vprašanje – kako smo se znašli v taki situaciji in kaj lahko naredimo na področju preventive,« piše v svoji kolumni z naslovom Tehnologija boja proti koronavirusu vzpostavljanja novo državo nadzora (The tech ‘solutions’ for coronavirus take the surveillance state to the next level).

Podobno razmišlja Naomi Klein, ki v eseju Visokotehnološka koronska distopija (High-tech corona dystopia) graja ameriški način razmišljanja o zajezitvi pandemije, saj so se tehnološke korporacije že povezale z demokratično izvoljenimi vladarji in začele vzpostavljati sistem nadzora, ki naj bi zajezil širjenje okužb. »Skrbi, da digitalni velikani uničujejo naše medije, trgovino, javni prevoz oziroma odločevalski sistem, ni več. Zdaj smo vsi spet na strani tehnologije, ki ponuja nove obljube o reševanju civilizacije pred biološko smrtjo zaradi koronavirusa,« opozarja.

Do podobnih ugotovitev prihaja tudi David Kaye, osebni poročevalec Združenih narodov za svobodo izražanja, ki v kolumni Proti uravnoteževanju (Against Balancing) svari pred gnilimi kompromisi zasebnosti in varnosti v primeru koronavirusa. »Ščitenje človekovih pravic ni vprašanje uravnoteževanja, temveč zavedanja odgovornosti vladarjev, ki morajo uporabo orodij in omejitev utemeljiti z zakonodajo,« opozarja.

A če so aplikacije po do zdaj zbranih podatkih izredno neučinkovite za zajezitev širjenja okužb s koronavirusom, so po drugi strani izredno učinkovite pri kršenju posameznikove zasebnosti in vzpostavljanju nove resničnosti na področju zmanjševanja občutljivosti državljank in državljanov na nadzor.

Tehnologije obraznega prepoznavanja, spremljanje geolokacije posameznikov in zbiranje ter analiziranje zdravstvenih podatkov, ki ga opravljajo tretje osebe, brez kakršnegakoli zagotovila, da bo to dejansko vplivalo na razrešitev medicinske krize, namreč vse bolj normalizirajo tako početje in pri uporabnikih vzbujajo tudi občutek neobhodnih sprememb v načinu življenja, kot smo ga poznali do zdaj. Zelena za varnost, rdeča za nevarnost. Dokler ne zmanjka baterije.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki