Področje digitalizacije oddajanja televizijskih programov v Sloveniji je v zadnjih tednih res aktivno. Konec septembra je Ministrstvo za gospodarstvo izvedlo mednarodno konferenco o digitalni televiziji »Televizija v letu 2012«, konec oktobra pa smo na drugem sestanku Foruma za digitalno radiodifuzijo dobili tudi standard, po katerem bomo prenašali video signal. (O principih digitalnega zemeljskega oddajanja pišemo v članku »Digitalna zemeljska televizija«, ki bo izšel v novembrski številki.) Sestanek Foruma je bil javen, organiziral pa ga je Direktoriat za elektronske komunikacije iz omenjenega ministrstva (MG-DEK) v sodelovanju z Agencijo za pošto in elektronske komunikacije (APEK).

Po uvodu generalnega direktorja Direktoriata Matjaža Janše je Tanja Kerševan Smokvina (APEK) predstavila izhodišča za strategijo razvoja digitalnih radiokomunikacij v Sloveniji. APEK ima na voljo šest mesecev za pripravo strategije, ki jo bo potem sprejemal parlament. Prehod na digitalno zemeljsko oddajanje moramo (po sklepih EU) zaključiti do leta 2012, pri čemer nas še dodatno priganja dejstvo, da imamo trenutne frekvence za analogno oddajanje na voljo le to leta 2015. Na radijskem področju se ne bo kaj dosti spremenilo, saj se radijske analogne frekvence ne ukinjajo. Digitalni radio se bo vpeljal na območju 174 – 200 MHz, razmišljajo pa o tem, da bi v enem VHF kanalu uvedli digitalni kanal, v katerem bi se oddajale le radijske postaje.

Stanje pri televizijskem oddajanju je bistveno drugačno – tukaj je prehod iz analognega v digitalno neizogiben. Poudarila je, da bodo prehod opazila predvsem gospodinjstva, ki televizijo sprejemajo izključno s prizemeljnim oddajanjem (se pravi ne po kabelskem omrežju, satelitu ali internetu). Takih je v Sloveniji manj kot 40% oziroma približno 200 tisoč.

Na voljo je sedem digitalnih omrežij (UHF kanalov), od tega ta trenutek dve, druge frekvence pa se bodo sproščale, ko bomo ugašali analogno oddajanje. Nekatera od teh omrežij bodo uporabljena tudi za prenos signalov omrežij, ki še nastajajo (telefonija četrte generacije, WiMax).

Za njo je Miha Krišelj (APEK) predstavil predlog razdelitev programov v omrežja (multiplekse). Slovenija bo razdeljena na tri območja (zahod, center, vzhod), ki bodo uporabljala različne frekvence (ker ne obstaja frekvenca, ki bi jo lahko uporabili po celi državi). V prvem multipleksu se bi oddajali štirje programi državne televizije (Slovenija 1, Slovenija 2, TVSI – še neobstoječ program za tujce, in parlamentarni kanal), en regionalni program (TV Koper na zahodu in TV Maribor na vzhod, za center pa se še ne ve) in trije komercialni programi, ki imajo ta trenutek več kot 40% pokritost prebivalstva – POP TV, Kanal A in TV3. Dve mesti v multipleksu sta ta trenutek še nedodeljeni.

Tudi v drugem multipleksu bi bilo na voljo deset kanalov, od tega trije regionalni in sedem, ki bi jih lahko izbiral operater in bi v njih prenašal razne tuje programe. (Operater v tem kontekstu je tisti, ki upravlja z oddajniki za digitalno radiodifuzijo. Ta trenutek se še ne ve, kdo bo to prevzel in ali bomo imeli enega ali več operaterjev.) Tukaj nastopi še »manjši« problem, ker se po trenutni zakonodaji zemeljsko ne sme oddajati programov, ki ne nastajajo v Sloveniji. Kako bo ta problem rešen, se še ne ve.

Vse zgoraj napisano velja le, če za oddajanje ne bomo uporabili običajnega kodiranja video signala MPEG2, temveč novejši in boljši MPEG4 (bolj natančno MPEG4 Part 10 / H.264 AVC, kar je najnovejša in najboljša podvarianta standarda). Če bi uporabili MPEG2, bi lahko oddajali le po pet programov v multipleksu.

Vodilna ideja predloga je ponuditi omenjenim 200.000 gospodinjstvom bistveno več, kot imajo sedaj (običajno od enega do štiri kanale s srednje dobro sliko), zato da bodo z veseljem kupili digitalni sprejemnik in se bodo hitro sprostili analogni kanali in s tem omogočili nadaljnjo širitev digitalne radiodifuzije.

Zadnji govorec je bil Smiljan Mekicar (MG-DEK), ki je predstavil prednosti in pomanjkljivosti kodiranj MPEG2 in MPEG4.

Glavne prednosti standarda MPEG2 so, da je uveljavljen (gre za osnovni kodirni sistem za DVB) in dobro preizkušen ter ta trenutek bistveno cenejši – tako z vidika oddajne opreme kakor tudi digitalnih sprejemnikov (osnovne različice so na voljo za 50 € in manj). Slabosti pa je kar nekaj: na začetku bi bilo na voljo le deset programov, kar je premalo za regijske in lokalne programe, zato bi imeli uporabniki manjšo motivacijo za preklop. Ker bomo na oddajanje MPEG4 eventualno prišli v vsakem primeru (MPEG4 je uporabljen za kodiranje televizije velike ločljivost HDTV), bi se morali v primeru izbire kodiranja MPEG2 čez nekaj let ukvarjati s še enim spreminjanjem sistema.

MPEG4 ima kar nekaj prednosti – omogoča boljše stiskanje, se še razvija in izboljšuje in je združljiv za nazaj (sprejemniki, ki znajo dekodirati MPEG4, obvladajo tudi MPEG2), zato bi lahko gledalci na obmejnih področjih s takimi sprejemniki brez težav sprejemali tudi programe naših sosedov. Poleg tega je to de facto standard za slike velike ločljivosti v bližnji prihodnosti (HDTV, Blu-ray). Glavni minus pa je, da je procesorsko precej zahteven, oddajna oprema je dražja, pa tudi sprejemnikov je še zelo malo in so dragi (250 € in več). Res pa je, da lahko pričakujemo bistvene pocenitve v letu ali dveh.

Iz vsega povedanega je bilo jasno razvidno da tako APEK kakor MG-DEK navijajo za standard MPEG4. V diskusiji, ki se je razvila po zaključku predstavitev, pa se je izkazalo, da se z njimi strinjajo tudi predstavniki medijev.

Izvedeli smo, da se je tehnični kolegij RTV Slovenija pred kratkim jasno izrazil za podporo MPEG4. Tudi manjše televizijske postaje so za MPEG4, saj bodo le pri tem načinu oddajanja takoj v začetku dobile na voljo prostor za digitalno oddajanje. POP TV in Kanal A sta sicer za rešitev s čimmanjšimi stroški (kar bi bil MPEG2), a zaradi priprave na kasnejši prehod na HDTV podpirata MPEG4. Podporo MPEG4 je izrazil tudi predstavnik Oddajnikov in zvez (morebitni prvi operater digitalne radiodifuzije), ki je dodal, da je zaradi velikega vložka v opremo nujno čimprej določiti, kateri standard se bo uporabljal.

Slišali smo le eno večjo pomanjkljivost oddajanja MPEG4 – ker sprejemajo zamejski Slovenci v Italiji digitalne programe po standardu MPEG2, ne bodo več mogli gledati Slovenskih programov (brez nakupa dodatnega/novega sprejemnika), ko bomo ugasnili analogno oddajanje. Ker se je izkazalo, da vse strani podpirajo MPEG4, je Matjaž Janša objavil, da bodo to zapisali tudi v strategiji razvoja.

Deset programov v 15 Mb/s multipleksu je odločno preveč, tudi če bo oddajanje v MPEG4. Poleg slike in zvoka je namreč treba oddajati še kaj – RTV SLO hoče oddajati vsebine MHP (Multimedia Home Platform – sistem za izvajanje programov na strani sprejemnikov), oddajati pa bo treba tudi teletekst, ki zaseda 376 kb/s (krat recimo trije teleteksti – za RTV SLO, POP+A in TV3 – pa je tega že za 1 Mb/s). No, kako bo z MHP, bomo še videli. Ena od prvih uvajalcev in najglasnejših zagovornikov, Finska, je že ugasnila oddajanje MHP-ja, ker so ugotovili, da za gledalce ni zanimiv (pa še nihče ni hotel plačati 100 € višje cene za sprejemnik).

Poleg tega MPEG4 dosega veliko stopnjo stiskanja tako, da ukinja polne slike (I-okvirje). Ko preklopimo kanal na televizorju, mora ta počakati prvo naslednjo polno sliko, da lahko začne kazati video, kar pri visoki stopnji stiskanja lahko traja tudi nekaj sekund.

Čeprav bomo še nekaj časa čakali, da Strategijo napišejo in jo potrdi parlament, je prihodnost jasna – v Sloveniji bomo gledali MPEG4. Če razmišljate o nakupu opreme, ki jo boste uporabljali tudi čez več kot tri leta, potem imejte to vsekakor v mislih.

Za prijavo morate vklopiti JavaScript v svojem brskalniku.