Zavarujmo se!

Objavljeno: 19.9.2017 | Avtor: Matej Huš | Kategorija: Dosje | Revija: Oktober 2017

Razvoj tehnologije je omogočil, da imamo že po povsem dostopnih cenah na voljo najrazličnejše nadzorne kamere, s katerimi lahko nadziramo naše posestvo. Izbiramo lahko med pripravljenimi sistemi, pametnimi kamerami in povsem garažnimi (DIY) rešitvami. Poglejmo, na kaj moramo biti pozorni pri izbiri.

O varnostnih sistemih smo nazadnje pisali lani (Monitor 01/16, Doma tudi, ko nas ni!), ko smo si ogledali interaktivne varnostne sisteme. Pred tem smo (Monitor 08/14, Da bodo dom in poslovni prostori varni) si ogledali različne alarmne sisteme in sestavili (Monitor 08/13, Sam svoj varnostnik) svojo kamero za nadzor na daljavo. Razvoj je v tem času precej napredoval, tako da imamo danes na voljo širok izbor naprav. To pot se bomo osredotočili na varnostne kamere.

Kaj želimo?

Preden se lotimo primerjanja specifikacij različnih kamer, se moramo vprašati, kaj sploh želimo in kakšne pogoje imamo. Odgovor »čim boljši videonadzor« je podobno slab, kot če bi si zaželeli »čim boljšega avtomobila«. Prvo vprašanje je, ali želimo videonadzor, ki bo jasno viden in katerega funkcija bo tudi odvračati vlomilce, ali pa želimo bolj prikrito snemanje za tiho klicanje varnostne službe in analizo posnetkov. Naslednja pomembna odločitev bo, ali želimo kamere uporabljati samo v notranjih prostorih ali tudi zunaj. Razlika je pomembna, saj se pogoji razlikujejo glede osvetlitve in izpostavljenosti vremenskim dejavnikom. V praksi pa to prinese tudi drugačno zagotavljanje napajanja in povezljivosti.

S tem je povezan tudi premislek, kakšno ločljivost posnetkov želimo. Če je kamera namenjena le preverjanju, da se ne dogaja kaj sumljivega, in proženju alarma, potem visoke ločljivosti ne potrebujemo. Povsem drugače pa je, če želimo biti sposobni koga s posnetka tudi prepoznati. Toda ob tem ne smemo pozabiti, da se tudi najzmogljivejše kamere enostavno premaga – z masko. Na prvi pogled nenavadna zahteva je tudi zvok. Nekatere kamere podpirajo tudi zajem zvoka, druge spet ne. V praksi se sicer izkaže, da to ni najuporabnejša funkcija, saj je smiselna zgolj uporaba hrupa kot enega izmed prožilcev alarmov. A potem se dogaja, da se tak sistem pogosto sproži po nepotrebnem, tega pa varnostne službe zagotovo niso vesele, poleg tega trpi tudi naša denarnica.

Na koncu moramo premisliti, kakšne pametne kamere želimo in kaj bi s posnetki radi počeli. Pasivne kamere, ki zgolj snemajo dogajanje, so precej neuporabne, saj bomo imeli v najboljšem primeru lep posnetek vlomilcev, ki nam odnašajo premoženje. Precej bolj smiselno je izbrati kamere, ki so dovolj pametne, da nas ob čudaških dogodkih kontaktirajo in ki lahko pokličejo tudi varnostno službo. V tem primeru bodo imeli vlomilci omejen čas, v katerem bodo lahko kaj pobrali.

Od varnostnih kamer pa danes zahtevamo sposobnost snemanja ponoči (night vision) in detektor gibanja, da ne snemamo po nepotrebnem.

IP ali CCTV

Minil je čas, ko so bile najboljša izbira analogne visokoločljivostne (AHD) kamere, ki so bile povezave v zaprt sistem (CCTV). Glavna pomanjkljivost takega sistema je prav zaprtost in s tem povezana togost, saj ga je težko razširiti, sliko imamo le na osrednjem zbirnem mestu (monitorju, videorekorderju ipd.), ni mogoč dostop prek interneta, komunikacija je zgolj enosmerna (kamera ne more sprejemati ukazov) itd. Posnetki se prek koaksialnega kabla pošiljajo nešifrirano, zato jim lahko tudi kdorkoli prisluškuje. Skratka, AHD se poslavlja.

Kamere IP

Zato so dandanes za domačo rabo smiselna rešitev kamere IP. Vgrajen imajo tudi osnovni računalniški sistem (embedded) z Linuxom, ki je zadolžen za stiskanje posnetkov in komunikacijo z omrežjem. Kamere stisnjene (navadno H.264 ali H.265) posnetke oddajajo prek omrežja (ethernet ali Wi-Fi), kjer se zbirajo na NVR (network video record), računalniku ali kakšni drugi pametni napravi. Kamere so že tako pametne, da lahko signal posredujejo naprej, a reagirajo že same. Številne imajo tudi režo za kartice SD, tako da lahko nekaj posnetkov shranijo tudi krajevno.

Na prvi pogled se zdijo brezžične kamere bolj praktične, a tudi v tem primeru se kablom ne bomo mogli izogniti, saj je treba do kamer pripeljati napajanje. Številne uporabljajo tudi baterije, le da je te treba redno menjati. Najuporabnejši je zato kombiniran pristop, ko kamera načeloma uporablja omrežna napajanje, ima pa tudi baterijo za premoščanje izpadov. Navsezadnje ne želimo, da bi vlomilci zunanjo kamero onesposobili že z rezanjem kabla. Seveda pa lahko vedno nastavimo sistem tako, da nas obvesti o nedosegljivosti kamere, ne glede na vzrok.

Če se torej odločimo za brezžične kamere, bodo te oddajale signal prek Wi-Fi. Preveriti je treba, katere frekvence uporabljajo. Poceni kamere podpirajo zgolj 2,4 GHz in ne omogočajo spreminjanja kanalov, kar lahko popolnoma zatrpa ta del spektra in naredi brezžični dostop do interneta zelo počasen (če seveda ne uporabimo usmerjevalnika na 5 GHz).

IFTTT

Za nenavadno kratico se skriva angleška fraza if this then that, torej če to, potem tisto. Gre za brezplačno spletno storitev, ki omogoča avtomatizacijo in povezovanje opravil, ki so ponavljajoča in vsebujejo storitve, ki se sicer ne znajo pogovarjati med seboj. IFTTT podpira zelo široko množico naprav in storitev, od Facebooka in spletnih vremenskih napovedi do pralnih strojev, termostatov in različnih detektorjev.

V IFTTT lahko enostavno izdelamo preprosta pravila, kako naj ti izdelki med seboj sodelujejo. Ko se opere perilo, lahko dobimo sporočilo, objavo po Twitterju ali pa žarnice v dnevni sobi poblisnejo, je eden izmed nešteto primerov. Številne moderne nadzorne kamere podpirajo IFTTT, torej jih lahko enostavno integriramo med druga opravila. Tako dobimo sporočilo ali se zgodi kaj drugega, ko zaznajo vlomilca.

Naslednja možnost IFTTT so aplikacije Do, ki omogočajo enostavno krmiljenje številnih naprav. Če želimo prekiniti delovanje kamere, ker smo se na primer odločili organizirati piknik, bi morali poiskati pametni telefon, ga odkleniti, poiskati aplikacijo pametne kamere, vpisati geslo in poiskati kamero, ki jo želimo izključiti. Za vklop bi celoten postopek ponovili. IFTTT omogoča ustvaritev bližnjice, kjer to storimo z enim klikom.

Žične kamere teh težav nimajo in so načeloma zanesljivejše, saj signal teče po ethernetnem kablu. A jih je zato zahtevneje postaviti in so v zunanjih razmerah občutljivejše. Moderne kamere podpirajo PoE (power over ethernet). To pomeni, da lahko prek istega ethernetnega kabla pošiljajo podatke in prejemajo električno energijo.

Delovanje

Dragi integrirani sistemi, ki jih tudi pri nas tržijo številna podjetja, vsebujejo več različnih detektorjev (tudi centralizirane kamere) in računalniški sistem, ki spremlja signale in se odziva nanje. Detektorje lahko sproži gibanje, dim, razbito okno, vibracije, hrup, računalniški sistem pa sami nastavimo, kako strogo mora obravnavati posamezne signale. Ptič na zunanjem detektorju ga ne sme sprožiti, razbito okno pa vsekakor. Ob aktivaciji lahko sistem stori več stvari, denimo pokliče varnostno službo ali policijo, nam pošlje sporočilo, začne glasno piskati itd.

Kadar uporaba takega sistema ne pride v poštev, pa se lahko zadovoljimo z decentraliziranimi kamerami IP. Te so povezane v omrežje, tako da ima vsaka svoj naslov IP. Kamere so lahko povezane v NVR, kar omogoča enostavno centralizirano krmiljenje in tudi napajanje (prek PoE), lahko pa so povezane neposredno v interno omrežje kakor vse druge naprave. V slednjem primeru gre za pravi razpršen sistem DIY, kjer se mora kamera zanašati na lastno pamet. Do slike dostopamo prek spletne ali mobilne aplikacije, lahko pa kameri tudi nastavimo, kdaj nam pošlje kakšno sporočilo. Še zlasti pripravno je, če podpira IFTTT (glej okvir). Seveda pa moramo pri teh sistemih policijo poklicati sami.

Vrste kamer

Kamer je več vrst, pri izboru pa moramo imeti v mislih namen in področje rabe. Za pokritje majhnega področja so v rabi kamere v obliki škatle (box camera), ki imajo fiksen zorni kot. Te so sorazmerno velike in okorne, njihova prednost pa je enostavno menjavanje različnih leč.

Kamere v obliki cevi (bullet camera) so oblika, ki jo največkrat povezujemo z videonadzorom. Še vedno snemajo na fiksno lokacijo in so zelo očitne (včasih to želimo) tako glede prisotnosti kakor smeri snemanja. Navadno so dobro odporne proti vremenskim pojavom, ker so zaprte v ohišje, so pa zaradi svoje oblike privlačna tarča za nepridiprave, ki jih lahko onesposobijo. Primernejše so zlasti za nadzor manjših prostorov, paziti pa moramo na mrtve kote. Tudi tem je mogoče menjati leče.

Kamere v kupoli (dome camera) so precej manjše in včasih skorajda neopazne. Za nadzor notranjih prostorov je z estetskega vidika včasih to nujno. Nameščene so na strope ali stene v ohišje, ki ima obliko obrnjene kupole in je navadno tako zatemnjeno, da ne moremo videti, kam kamera snema. Velikokrat imajo tudi dodatne funkcije, denimo termopogled ali snemanje v infrardečem spektru. Najboljše imajo tudi vir infrardeče svetlobe za snemanje v trdi temi. So precej odpornejše in jih vandali težje uničijo, saj jih morajo fizično zdrobiti.

Najzmogljivejše so tako imenovane kamere PTZ. Kratica pomeni pan-tilt-zoom, torej obrni-nagni-približaj. Gre torej za pametnejšo različico kamer v kupoli, a pogled na cene takoj razkrije, zakaj sta v ločenih kategorijah. Te kamere so dovolj pametne, da jih lahko krmilimo na daljavo, torej spreminjamo smer snemanja in približamo sliko. To pomeni, da jih lahko z modernimi sistemi upravljamo kar prek interneta oziroma pametnega telefona.

Kaj izbrati?

Žal je nemogoče odgovoriti na to vprašanje. Res so kamere PTZ najzmogljivejše, a to še zdaleč ne pomeni, da so vedno in povsod najboljša rešitev. Odgovor je povsem odvisen od konkretnega primera, torej kaj želimo nadzorovati in kakšen sistem bi radi postavili.

Da bo vse po pravilih

Videonadzor predstavlja velik poseg v zasebnost posameznikov, zato ga Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) precej strogo ureja. Načeloma z videonadzorom nastaja zbirka osebnih podatkov, to pa prinaša določene omejitve in pogoje, med drugim je treba imeti postavljeno obvestilo o izvajanju videonadzora in zagotoviti, da je dostop do podatkov omejen in da so zlorabe nemogoče.

Videonadzor izključno lastne posesti je po ZVOP-1 izvzet, zato v takem primeru ne potrebujemo obvestila in posebnih ukrepov. Pomembno pa je, da res snemamo le lastno posest. Nikakor ne smemo snemati javnih ali skupnih površin, torej niti ceste pred hišo, sosedovih garažnih vrat ali skupnega parkirišča.

V večstanovanjskih hišah je za uvedbo videonadzora skupnih prostorov potrebno soglasje solastnikov, ki imajo vsaj 70 odstotkov lastniških deležev. Tudi v tem primeru je treba objaviti obvestilo, dovoljen pa je le videonadzor skupnih prostorov in vhodov, ne pa, denimo, vhodov v posamezna stanovanja, kleti ali lastniških parkirišč.

Za več informacij se lahko obrnemo na Informacijskega pooblaščenca, ki ima na svojih spletnih straneh številne informacije in odgovore na vprašanja.

Preprosta povezava kamere v domače omrežje.

Različne vrste kamer. Zgoraj: škatlasta in cevasta, spodaj: kupola in PTZ.

IFTTT omogoča nastavljanje pravil, s katerimi lahko kamero povežemo s pametnimi opravili.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki