Objavljeno: 27.2.2018 | Avtor: Jure Forstnerič | Monitor Marec 2018

Vitko računalništvo - test tankih prenosnikov

15. januarja 2008 je Steve Jobs predstavil Applov Air. Danes ni dvoma, da gre za privzeto obliko prenosnikov.

Računalniki so se ves čas razvoja pomikali v smer miniturizacije, po zgodnjih zametkih so se pravi prenosniki uveljavili v devetdesetih. Prenosni računalniki so šli v smer vedno tanjših in lažjih ohišij, a so bili premiki razmeroma zvezni, brez večjega pretresa.

Poseben mejnik je bil projekt One Laptop per Child (OLPC), ustanovljen pred trinajstimi leti. Gre za program, po katerem bi otrokom v državah tretjega sveta omogočili dostopno računalništvo. Projekt je v sodelovanju s partnerji razvil majhen, poceni prenosni računalnik, a so ga na trgu prehiteli drugi. Najvidnejši (in najuspešnejši) med njimi je bil Asus s svojim EEE PCjem, majhnim prenosnikom, ki je požel nemalo uspeha tudi pri nas. A ti »netbooki« so kmalu tudi poniknili. Nekaj let je prodaja še tekla, toda njihovi zasloni so bili večinoma premajhni, vedno so bili bodisi premalo strojno zmogljivi bodisi predragi.

Razvoj je tekel naprej, netbooki so pokazali, kaj je mogoče, a da kljub vsemu potrebujemo dovolj velike zaslone. Prihod res tankih računalnikov je bil tako le vprašanje časa. Je pa v računalništvu pogosto potreben katalizator, to je bil v tem primeru Apple. Steve Jobs je njihov MacBook Air predstavil na konferenci januarja 2008, ko ga je proti koncu predstavitve potegnil iz klasične poslovne rumene kuverte.

Drugi izdelovalci so hitro sledili Applovemu zgledu in predstavili svoje ultratanke prenosnike. Svoje je dodal Intel, ki je nekaj let zatem registriral oznako Ultrabook, s katero so definirali ta segment. Obenem so namenili kar nekaj denarja izdelovalcem pri razvoju. Merila za te prenosnike so se čez leta spreminjala, med drugim je tudi zaradi teh spreminjajočih se meril oznaka bolj ali manj zamrla – vsaj v strogi obliki. Oznako sicer pogosto najdemo v spletnih trgovinah, enostavno zaradi lažjega razvrščanja izdelkov.

Danes je takih tankih prenosnikov kar veliko. Z razširitvijo ponudbe so se razširili tudi cenovni okviri, pod katerimi dobimo te modele. Znižanje cen in razširitev ponudbe lahko pripišemo več dejavnikom, od boljših proizvodnih zmogljivosti do vedno boljše tehnologije, predvsem z izboljšavami pri procesorjih in pogonih SSD. Prvi danes potrebujejo bistveno manj energije za primerljive zmogljivosti kot pred desetimi leti (posledično oddajajo manj toplote, to olajša oblikovanje tankega ohišja), pogoni SSD pa so postali predvsem dovolj poceni.

Razen najzmogljivejših prenosnikov, predvsem tistih za igričarje, se večina drugih vsaj nekoliko trudi s tanjšimi in lažjimi ohišji. K temu je prispeval tudi zaton optičnih nosilcev. Tako je že težko potegniti mejo, kateri prenosnik je dejansko res »tanek«. Intelova zadnja specifikacija (iz leta 2013) pravi, da prenosnik ne sme biti debelejši od 23 milimetrov pri 14- ali večpalčnem zaslonu, pri manjših zaslonih sme v debelino meriti do 20 milimetrov.

Teh mer se na naših preizkusih držimo tudi sami, s tem da gre očitno vsa industrija počasi v to smer. Seveda so tudi izjeme. Kot rečeno, so najočitnejši prenosniki za igričarje, te smo preizkusili pred kratkim. Pri njih so zaradi zmogljivih grafičnih kartic potrebne resnejše hladilne rešitve (večja hladilna rebra in večji ventilatorji). Počasi gre tudi pri cenejših prenosnikih, sploh večjih modelih (15- in 17-palčnih). Tam se za ohišje uporablja večinoma plastika, to pa zahteva več globine, da ostane ohišje dovolj rigidno, drugače bi prehitro prišlo do neljubega zvijanja.

Predstavljamo si, da bo šlo v še večje skrajnosti. Ena izmed pomembnejših tehnologij na tem področju so zasloni OLED. Ti prinašajo kup potencialnih prednosti pri takih napravah, med drugim tudi izredno tanko zasnovo, saj ne potrebujejo ločene osvetlitve, in možnost uporabe z lahkimi, prilagodljivimi plastičnimi podlagami. Izdelovalci so že prikazali prototipe zaslonov, ki jih lahko enostavno zvijemo v majhen zvitek.

Potencialno zanimive rešitve se znajo zgoditi tudi na drugi strani, pri tipkovnicah. Ko bomo prišli do resnih alternativ, bodo hitro postale povsem odvečne, te prenosne računalnike bodo lahko nadomestile resnično tanke tablice, kasneje pa (če povežemo s prejšnjim razmišljanjem) kar zaslonski zvitki. Mlajša generacija je po nekaterih meritvah na virtualnih tipkovnicah praktično enako hitra kot starejša na klasičnih, fizičnih tipkovnicah, umetna inteligenca, ki pomaga pri natančnosti virtualnih tipkovnic, pa postaja vedno boljša. Obenem razvijajo tudi rešitve za glasovno upravljanje (Amazonova Alexa in Google Assistant, recimo).

Tanki prenosniki so tako danes eden izmed segmentov, a vse bolj postajajo privzeta oblika prenosnikov oziroma (bodimo pošteni) računalnikov. Ponujajo praktično vse, kar potrebuje večina

Preizkus

Na preizkus smo zbrali 13 različnih prenosnikov petih znamk, od tega smo jih nekaj preizkusili v zadnjih mesecih, nekaj je bilo novih. Večina prenosnikov stane več kot tisoč evrov, drugače so odstopanja v obe smeri, a večina je prej dražjih kot cenejših.

Na splošno lahko rečemo, da smo bili s fizično kakovostjo ohišij tokrat zelo zadovoljni. Nič ne preseneča, da so dražji modeli načeloma narejeni bolje. Zanimivo, da dajejo manjši prenosniki, torej tisti z diagonalami zaslona 13,3 ali 14 palcev, boljši občutek kot večji, 15,6-palčni modeli. Je pa tudi to razumljivo, saj potrebujejo večja ohišja tudi več notranjih učvrstitev.

Klasična velikost zaslona pri tankih modelih ostaja 13,3 palca. Ponuja dobro razmerje med majhnostjo in uporabnostjo. To dobimo pri Dellovem XPS 13, HPjevem Spectru x360, Applovem MacBook Proju (lahko si omislimo tudi večji model) in Acerjevem Swiftu 1. Na drugi strani sta velika Dell XPS 15 in HPjev Envy x360 s 15,6-palčnima zaslonoma. To bo za marsikoga udobnejše za delo, se pa pozna pri volumnu in teži. Vsi drugi modeli padejo vmes, a so bliže tistim manjšim, saj imajo 14-palčne zaslone (če smo natančni, ima Lenovo Yoga 920 13,9-palčni zaslon). Izbor velikosti zaslona je sicer subjektivno vprašanje posameznika, a sami bi v tem segmentu raje izbrali manjši, 13,3-palčni zaslon.

Edini med tokrat preizkušenimi ima plastično ohišje HPjev Pavilion x360 (obenem je edini HPjev prenosnik na preizkusu, ki še ne uporablja HPjevega novega, elegantnejšega logotipa). Je pa ohišje kljub temu zelo kakovostno, torej trdno in kompaktno, ne zvija se omembe vredno, natančnost izdelave je zelo dobra. Podobno velja za druge modele, ti imajo aluminijasto ohišje. Tu nas je prijetno presenetil Acerjev Swift 1, najcenejši prenosnik na preizkusu, ki ima kljub nizki ceno tanko aluminijasto ohišje.

Bi pa omenili, da so pri tako tankih ohišjih pogosti razmeroma ostri robovi. To smo opazili pri dražjem Acerjevem Swiftu 3 (modelu SF315) in HPjevem Envyju x360, pri slednjem je tak predvsem spodnji rob spodnjega ohišja. To torej ne moti med tipkanjem, a opazimo, ko prenosnik primemo v roke.

Kot se vidi že iz imen več preizkušenih modelov, ponujajo možnost, da se zaslon zavihti za 360 stopinj okoli tipkovnice, tam pa poklopi, da dobimo tablično obliko. To velja za tri preizkušene HPjeve modele (pri HPju to označujejo z »x360« v imenu) in za Lenovov Yoga 920. Že večkrat smo pisali o tem, da je tablični način v Windows 10 še vedno razmeroma omejen (predvsem zaradi slabe prilagojenosti programov), a zna biti ta možnost kljub vsemu koristna – sploh, ker res ne doda praktično ničesar k debelini, obenem pa pri tem dobimo vedno tudi zaslon, občutljiv za dotik.

Tečaji so pri vseh omenjenih modelih solidni, najbolj poseben je pri tem Lenovov Yoga, ki ima tečaj, ki se razteza čez vso širino naprave, spominja pa na kovinske paščke iz malih členov, ki jih najdemo pri nekaterih dražjih ročnih urah. Velja še omeniti, da sta zaslona pri Dellovih modelih XPS oba občutljiva za dotik, ta možnost je tudi pri Lenovovem ThinkPadu X1 Carbon (preizkusni model tega sicer ni imel). Kakovost zaslonov je na splošno zelo dobra, pohvalimo lahko to, da ne najdemo več ločljivosti pod FullHD, torej 1920 × 1080. Z najvišjo ločljivostjo se pohvalita HPjev Spectre x360 in Dellov XPS 15 (oba 3840 × 2160), sledi Dellov XPS 13 (3200 × 1800), za njim pa še Applov MacBook Pro in Lenovov ThinkPad X1 Carbon (prvi 2560 × 1600, drugi 2560 × 1440).

Ti tanki prenosniki od nekdaj merijo tudi na slogovno zahtevnejše uporabnike. Pri videzu so razlike seveda povsem subjektivne, tako bo imel vsak svoje mnenje, kateri je najlepši. No, za nas to res ni bilo težko vprašanje – sami bi izpostavili HPjev Spectre x360, ki v poplavi aluminijasto sivih modelov močno izstopa z elegantno kombinacijo izredno temno vijolično-rjave barve in z zlatimi obrobami. Seveda pa priznamo, da so vsi preizkušeni modeli lepi, še najbolj staromodno deluje ThinkPad X1 Carbon – a bo prav to marsikoga tudi pritegnilo.

Če smo že pri ohišjih, nadaljujmo z eno izmed poglavitnih slabosti takih tankih profilov – pomanjkanjem vmesnikov. Formula pri teh napravah gre nekako tako – na voljo so trije vmesniki USB, v poljubni kombinaciji USB 3.0 s klasičnim priklopom in USB-C (torej dva navadna USBja in en USB-C ali nasprotno). Zraven je še kombiniran vmesnik za slušalke in mikrofon, to pa je tudi vse. Nekateri imajo ločen vhod za polnjenje, drugi uporabljajo USB-C tudi za napajanje (tam, kjer sta vsaj dva ta vmesnika).

Nekoliko radodarnejšim modelom je dodan še izhod HDMI, kar je dobrodošlo tako za uporabo dodatnega zunanjega zaslona kot takrat, ko želimo prenosnik priklopiti na televizor (ali projektor). HDMI tako najdemo pri Lenovovem X1 Carbonu in IdeaPadu 720s, HPjevem Elitebooku, Pavilionu x360 in Envyju x360, to imata oba Acerjeva Swifta 3 in Dellov XPS 15. Omrežni vmesnik se je pri teh napravah že pred časom upokojil, namesto tega imamo pač povsod brezžične možnosti (tako WiFi kot Bluetooth). Posebnež je pri tem Applov MacBook Pro, ki ima samo vmesnike USB-C, a kar štiri, katerikoli izmed njih lahko rabi tudi za napajanje prenosnika.

Čeprav ponuja USB-C res velike hitrosti in lahko prek enega takega vmesnika ob pomoči razdelilcev in adapterjev hkrati priključimo veliko drugih naprav (brez težav lahko na enem tem vmesniku hkrati priključimo omrežni vmesnik, HDMI in še kak USB), se nam v tem trenutku zdi zelo koristno, da imamo na računalniku še vedno kak navaden USB. Enostavno so naše pisarne še vedno prepolne naprav, ki ne poznajo drugega kot ta klasični podatkovni vmesnik. Tako ključki USB kot zunanji pogoni, pa tudi zunanje naprave, kot so miši, tipkovnice, tiskalniki, optični bralniki, USB tip A (kakor se uradno imenuje ta vtič), zato bo še nekaj časa ostal najbolj razširjena možnost priklopa.

Tanka ohišja so omejitev tudi pri tipkovnicah, saj imajo te res malo hoda. Najboljša je pri Lenovovem ThinkPadu X1 Carbon, ta ima vsaj za naše prste najprijetnejšo obliko tipk in tako dober hod kot tudi dober povratni odziv. So pa tudi pri drugih dobre, takoj za omenjenim modelom so tipkovnice HPjevih in Dellovih modelov. Vse bi lahko imele večji hod, a ponujajo dobro povratno informacijo. Sledi Applova tipkovnica, ki ima zelo dober povratni odziv, a imajo tipke res majhen hod. Tipkovnice pri Acerjevih modelih so nekoliko slabše vpete in opazi se nekaj vdiranja (predvsem na sredini tipkovnice), najboljši (torej z najtršo vpeto tipkovnico) je Swift 3 SF315. Imajo pa praktično vsi prenosniki tudi osvetljene tipkovnice – edini, ki tega nima, je HPjev Pavilion x360.

Pri slednih ploščicah je Apple še vedno v ospredju, čeprav so razlike manjše, kot so bile pred nekaj leti. Apple vodi predvsem po natančnosti prepoznavanja kretenj z več prsti, obenem ima tudi največjo ploščico. Velja omeniti tudi Touchbar, ozek zaslon nad tipkovnico, občutljiv za dotik. Ta ponudi različne možnosti, odvisno od uporabljenega programa. O njem smo sicer več pisali decembra 2016 (članek Jabolčni dotik) in kasneje novembra 2017 (članek Čudežna vrstica), a nekako lahko rečemo, da nas rešitev ni pretirano navdušila. Koristnejši se nam zdi zaslon, občutljiv za dotik. Pri tem omenimo še Lenovov Yoga 920, pri katerem dobimo tudi pisalo za risanje ali pisanje po zaslonu. To se z majhnim plastičnim čepom pripne v vtičnico USB. Za druge prenosnike, ki imajo zaslone, občutljive za dotik, si seveda lahko omislimo pisala tretjih izdelovalcev, a je kjub temu koristno, da tu dobimo že priloženo.

Strojna zasnova je povsod Intelova. Gre za mešanico procesorjev sedme in osme generacije Core i. Razlike med generacijama so res majhne, gre za majhno prenovo, kjer je sedma znana pod kodnim imenom »Kaby Lake«, osma pa »Kaby Lake R«. V kratkem se pričakuje tudi mobilne različice novih procesorjev, ki jih Intel šteje kot del osme generacije, a nosijo drugo kodno oznako, konkretno »Coffee Lake«. Ti naj ne bi prinesli bistvenih tehnoloških izboljšav, predvsem si lahko obetamo več jeder v določenem cenovnem segmentu.

Kot rečeno, so razlike med procesorji v preizkušenih prenosnikih res majhne, opazimo jih le pri procesorsko intenzivnih opravilih (denimo kodiranje videa ali zvoka), ki se malenkost hitreje končajo. Izjema je tu najcenejši prenosnik na preizkusu, Acerjev Swift 1, kjer je strojna zasnova najbolj trpela zaradi varčevanja pri ceni. Uporablja namreč procesor Pentium N4200, ki je na zmogljivostnih preizkusih občutno počasnejši od drugih, tudi med rabo opazimo, da ne sodi v isti rang.

Dodaten problem je tudi majhna količina pomnilnika, saj je to edini preizkušeni prenosnik, ki je imel le 4 GB pomnilnika. Danes je to po našem mnenju premalo za udobno delo. Tudi če uporabljamo prenosnik le za brskanje po spletu, so današnje spletne strani (predvsem zaradi strojno zahtevnejšega oglaševanja) presenetljivo zahtevne. Tako bomo s številnimi zavihki v brskalniku zelo hitro porabili ves pomnilnik (kolikor ga pač ne porabi sam operacijskih sistem in storitve, ki tečejo v ozadju). Za posamezna opravila (en dokument, le par zavihkov v brskalniku, po možnosti z dodatkom za blokiranje oglasov) bo dovolj dober, le zavedati se moramo njegovih omejitev.

Drugi so bolje založeni s pomnilnikom, praviloma ga imajo 8 GB, nekateri modeli tudi že 16 GB. Tu je prijetno navdušil Dellov XPS 15, ki je imel vgrajenih kar 32 GB, seveda pa pri vseh teh prenosnikih najdemo tudi različice z več (ali manj) pomnilnika. Na splošno se nam zdi danes 8 GB spodnja meja, 16 GB pa pravšnje za udobno rabo.

Ena od osnovnih zahtev že na samem začetku Intelove prodajne ofenzive z oznako »Ultrabook« je bila uporaba negibnega pogona SSD. S tem smo bili res zadovoljni, saj menimo, da v današnjih prenosnikih klasični vrtljivi pogoni res nimajo več kaj iskati – tudi pri najcenejših modelih ne. Tu se pri Acerjevem Swift 1 spet pozna nižja cena, saj ima le 128 GB prostora. To bo za nezahtevne uporabnike dovolj, a velja opozoriti, da se lahko ta količina presenetljivo hitro napolni. 256 ali še raje 512 GB je danes tudi cenovno že dovolj dosegljivih, glede na cenovno umestitev nas je pozitivno presenetil Lenovov IdeaPad 720s, saj je imel 1 TB pogon SSD. Enako velja tudi za Dellov XPS 15, a je to že občutno dražji prenosnik.

Grafične kartice so pri teh modelih seveda bolj v drugem planu. Razen IdeaPada 720s, Swifta 3 SF315 in XPS 15 imajo vsi prenosniki vgrajene Intelove kartice. IdeaPad in Swift 3 imata Nvidiine kartice, ki niso bistveno zmogljivejše od Intelovih, edina resna izjema je Dellov XPS 15. Ta uporablja Nvidiino GeForce GTX 1050 in bo zmogel tudi kakšno novejšo igro. Je pa res, da bomo pri tem zaslišali tudi ventilatorje in opazili nekoliko toplejše ohišje.

Pri preizkusu akumulatorjev uporabljamo program MobileMark 2014, ki poganja vrsto različnih programov in simulira neko povprečno delo aktivnega uporabnika. Pri tem nastavimo svetlost zaslona na najvišjo, a ugasnemo brezžično povezavo v splet. V zadnjih letih so odstopanja zaradi različnih opravil lahko res velika. Torej bo neki prenosnik z res »lahkotnim« delom brez težav zdržal osem ur, pri hudi obremenitvi pa bo isti prenosnik pokleknil že po manj kot dveh urah. Enostavno gre za to, da so današnji procesorji (pa tudi drugi deli strojne opreme) res agresivni pri varčevanju z energijo, ko pa jih polno obremenimo, nimajo resnih vzvodov za varčevanje.

Rezultati so zbrani v tabeli, velja omeniti, da je rezultat pri Applovem prenosniku pridobljen z našo rabo, saj omenjeni program na Applovem sistemu ne deluje. Kljub temu lahko rečemo, da smo pri tem z vsemi prenosniki zadovoljni, saj lahko računamo na kakih šest ali več ur rabe. Izjema je le Dellov XPS 15, kjer se pač pozna kombinacija zmogljivega procesorja, grafične kartice, količina pomnilnika in nekoliko večji zaslon.

V uvodu smo omenili, da so se cene teh naprav razširile v obe smeri. To je koristno, sploh pa se nam zdi, da je ponudba okoli tisoč (in nekaj manj) evrov že res dobra. V tem okvirju dobimo kar nekaj dobrih naprav, ki pravzaprav nimajo omembe vrednih slabosti. Kakšna ima malenkost večje (debelejše) ohišje, a je zato cenejša, druga ima morda malenkost zmogljivejši procesor, a manjši pogon. Naprave, ki se približajo dva tisoč evrom (ali jih presežejo), pa so vsaka po svoje vrhunske. Spet so nekatere pač zmogljivejše, a z višjo ceno (in po možnosti večjim ohišjem – denimo Dellov XPS 15), druge pa malenkost cenejše, a tudi z nekoliko nižjo ločljivostjo in manjšo količino pomnilnika (recimo Lenovov Yoga 920).

Malo v svojem razredu je Applov MacBook Pro (»with Touchbar«, kot temu modelu uradno rečejo jabolčniki). Ta je strogo po številkah malo predrag, obenem bi si želeli vsaj en klasični vmesnik USB. A po drugi strani so Applovi računalniki vedno nekoliko razred zase, kar zadeva cenovno umeščenost, ponujajo pač drugačno, samosvoje računalniško okolje.

Prav zaradi drugačnega operacijskega sistema je Applove računalnike nekoliko nehvaležno primerjati z računalniki z okoljem Windows. Po strojni plati praktično ni razlik, pri uporabniški pa gre za osebne preference. Tisti, ki so vajeni dela v macOS, bodo z novim MacBook Projem vsekakor zadovoljni.

Zlati Monitor

Podeliti zlati Monitor postaja vse težje, saj so razlike med modeli dovolj majhne, da gre enostavno za to, kateri dejavnik nam je najpomembnejši. Če bi morali s prstom pokazati na eno izmed preizkušenih naprav, bi bil to Lenovov Yoga 920, tesno za petami bi mu bila Dellov XPS 13 in HPjev Spectre x360.

Vsi trije ponujajo res tanko (1,4 centimetra pri Lenovu in HPju, 1,5 centimetra pri Dellu), kakovostno ohišje, dobre zmogljivosti ob vzdržljivem akumulatorju. Lenovo po našem mnenju kljub vsemu malenkost vodi zaradi nižje cene in bolj vzdržljivega akumulatorja, imata pa zato Dell in HP zaslona z višjo ločljivostjo in prostornejši pogon SSD. Pri tem je HPjev Spectre še zelo lep prenosnik, oba z omenjenim Yogo pa omogočata tudi rabo v hibridnem, tabličnem načinu.

Med cenejšimi modeli bi izpostavili Acerjev Swift SF314-52. Ponuja solidno aluminijasto ohišje z dovolj zmogljivo strojno opremo in solidno baterijo za cenovno dosegljivih 930 evrov. Omembo pa si zasluži tudi najcenejši med tokrat preizkušenimi modeli, Acerjev Swift 1. Resda nekoliko zaostaja po strojni zmogljivosti, a če se zavedamo njegovih omejitev, je zelo kakovosten majhen prenosnik, idealen za nekoga, ki si želi majhno, lahko napravo za na pot in nima pretiranih zahtev po rabi večjega številka programov hkrati.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji