Video na traku

Objavljeno: 26.9.2017 | Avtor: Miran Varga | Kategorija: Zgodovina | Revija: Oktober 2017

Če pade po tleh, se ne poškoduje. S predvajanjem vedno nadaljujemo na mestu, kjer smo končali. Shrani lahko do šest ur videa in omogoča hitro previjanje naprej in nazaj. Ne pozna nadležnih menijev ali hroščatih nalagalnikov. Celo reklamne bloke lahko dobesedno odrežemo – s škarjami in lepilnim trakom. Ta magična stvar je danes že polpretekla zgodovina. Govor je o videokaseti.

Takole je videti notranjost kasete VHS. Video vsebina se hrani na magnetnem traku.

Ljudje se že od nastanka televizije navdušujemo nad gibljivimi slikami na zaslonih, zapakiranih v manjše ali večje škatle. Ker pa čas neusmiljeno teče, se je prav vsakomur izmed nas že kdaj primerilo, da ni mogel biti pred televizorjem v trenutku, ko je bil na programu nam ljub film, nadaljevanka ali tv serija. Morebiti sta se dve zanimivi vsebini predvajali hkrati (film in športni dogodek), spremljali pa smo lahko le eno. Nič čudnega, da so inženirji že zelo zgodaj prišli na zamisel, da bi veljalo video shraniti v obliki, primerni za rabo v gospodinjstvih. Tako je leta 1956 ugledal luč sveta prvi sistem, ki je znal na trak shraniti sliko, katero je prejemal televizor. Podjetje AMPEX Company je za svojo rešitev AMPEX VRX-1000 zahtevalo kar 50.000 dolarjev in še dodatnih 300 za vsako 90-minutno kaseto s trakom, zato je bila prodaja bolj butična. A led je bil prebit. Magnetni zapis videa na trak ni bil več rezerviran le za tv postaje in filmske studie.

Tehnološki preboj

Namera med ogledom tv programa snemati drug program za poznejši ogled je dražila predvsem Japonce, ki so se takoj lotili reševanja izziva. Podjetje Victor Company of Japan (JVC) je leta 1959 razvilo video snemalnik, ki je uporabljal dve magnetni glavi, leto pozneje pa še različico, ki je podpirala barvne vsebine. A tudi zanju je veljalo, da sta bili namenjeni predvsem profesionalnemu trgu. Sony je leta 1963 pripravil novo različico tračnega video snemalnika, a je bila tudi ta opremljena z nalepko z visoko ceno, previsoko za povprečno gospodinjstvo. Na naslednji tehnološki preboj in praktično pocenitev tehnologije je bilo treba počakati več kot desetletje. Vmes so japonska podjetja presenetljivo začela sodelovati. Korporacije Sony, JVC in Matsushita (korporacija, ki si je pred 60 leti lastila podjetje Panasonic, katerega ime je pozneje prevzela) so za domači trg leta 1969 predstavile nov standard za snemanje videa. Rodil se je format U-matic, ki je zaživel leta 1971, a je bila oprema še vedno draga in manj primerna za domačo rabo. Za zaprtimi vrati pa so japonski tekmeci razvijali vsak svojega aduta za napad na gospodinjstva.

Prvi uradni video snemalnik s sistemom kaset VHS je bil Victor HR-3300, predstavljen je bil 9. septembra 1976.

JVCjeva inženirja Yuma Shiraishi in Shizuo Takano sta že leta 1971 izdelala jasen načrt, kako bo videti nova rešitev. Zahteve so bile jasne: sistem mora biti združljiv z vsemi klasičnimi televizorji, kakovost slike kar najbolj podobna vhodnemu viru oddajanja, kasete, ki so izmenljive med različnimi napravami, pa morajo biti sposobne hraniti vsaj dve uri video posnetkov. Za video snemalnike so bili cilji naslednji: biti morajo cenovno dostopni, enostavni za uporabo in vzdrževanje, pa tudi razširljivi, da lahko uporabniki povežejo nanje video kamero ali drug video snemalnik. Leta 1972 je JVC zašel v finančne težave in se soočil s krčenjem stroškov in reorganizacijo, splavitev video snemalnikov se je znašla na čakalni listi. To pa ni ustavilo obeh inženirjev, da ne bi v tajnosti še naprej razvijala svoje zamisli in leto pozneje izdelala prvi delujoč prototip.

Gigantske bitke za prevlado formatov zapisa

Japonsko ministrstvo za trgovino in industrijo (MITI) je že čutilo napetosti med izdelovalci in jih leta 1974 pozvalo k standardizaciji le enega formata zapisa, v katerem se bo shranjevala video vsebina. Prvi je udaril Sony in leta 1975 predstavil novo rešitev Betamax, s katero je tudi prepričal omenjeno ministrstvo v to, da Betamax postane uradni standard za video zapis v državi, tekmecem pa bo tehnologija dostopna ob plačilu licenčnine.

Za prvo omembo kratice VHS (angl. Video Home System), ki je de facto povezana z video kasetami, je leta 1976 poskrbel JVC. Kot se je izkazalo pozneje, je VHS postal pravi standard za analogni zajem videa na trak, ki se je v video snemalnikih uporabljal ob pomoči plastičnih kaset. JVC je za razliko od Sonyja stavil na odprti standard brez plačevanja licenčnine za tehnologijo.

Sonyju je s tehnologijo Betamax skoraj uspelo podrediti področje snemanja in predvajanja videa, a so tekmeci v njem videli veliko grožnjo in podprli odprti standard VHS.

Na Daljnem vzhodu se je hipoma razplamtela prava vojna video zapisov, saj so se tekmeci zavedali, kako velik posel in zaslužek sta na kocki. JVC se je povezal z Matsushito in drugimi izdelovalci (Hitachi, Mitsubishu, Sharp) v boju proti Sonyju in MITI. Tekmeci so znali še kako izpostaviti Betamaxovo omejitev snemalnega časa na eno uro kot tehnološko inferiornost, »pozabili« pa omeniti, da omogoča zajem videa v višji kakovosti in uporablja manjše kasete.

Vzpon in padec videokaset

Videokasete VHS je svetovna javnost spoznala leta 1977 na sejmu CES v ZDA. Na novinarski konferenci so predstavniki podjetja JVC medijem predstavili delovanje video snemalnika, ki je obvladal tudi predvajanje ter hitro previjanje traku naprej in nazaj. Prve videokasete so lahko na magnetni trak shranile dve uri videa. Pred 40 leti so videokasete veljale za neverjetno kompakten in majhen medij, kar je močno pripomoglo k njihovi poznejši priljubljenosti. Nad njimi se je v naslednjih desetletjih navduševal ves svet.

Že leta 1977 je VHS Betamaxu prevzel okoli 40 odstotkov posla z video snemalniki, ko pa so se v bitko vključili še drugi veliki svetovni trgi, je hitro postalo jasno, da bo sistem VHS končni zmagovalec. Samo v ZDA je trg video snemalnikov leta 1987 veljal 5,3 milijarde dolarjev, 90 odstotkov vseh snemalnikov pa je uporabljalo sistem kaset VHS. Bitka je bila odločena.

Pornografski jeziček na tehtnici

Svoj delež so v bitki formatov video zapisa prispevali tudi različni studii in ustvarjalci vsebin. Korporacija Sony s svojimi studii in nekaj zavezniki ni bila kos pritiskom trga, ki si je želel odprtih standardov in cenovno ugodnih videokaset in snemalnikov. H končnemu uspehu in prevladi sistema VHS je zelo veliko prispevala tudi porno industrija. Sony namreč ni dovolil, da bi se prek kaset Betamax širila pornografska vsebina, JVC in drugi pa teh zadržkov niso imeli.

Pornografski videi so skrbeli za odlično prodajo video snemalnikov, z njimi so dobro služile tudi izposojevalnice.

Svoj vrhunec je sistem videokaset in snemalnikov VHS dosegel leta 2001. To leto so po svetu namreč izdelali in prodali več sto milijonov videokaset – če bi jih postavili v vrsto, bi z njimi razdaljo med Zemljo in Luno dosegli več kot 987-krat! V ZDA so še leta 2005 objavili raziskavo, po kateri si je, čeprav takrat že v zelo očitnem tehnološkem zatonu, video snemalnik s kasetami VHS lastilo in ga aktivno uporabljajo 95 milijonov ameriških gospodinjstev!

Zadnjo krsto v žebelj sistema VHS so seveda zabili v Hollywoodu in drugod po svetu, ko so filmski studii in drugi ustvarjalci video vsebin opustili izdajanje na kasetah VHS. Zadnji filmski naslov, izdan v zapisu VHS in distribuiran na videokasetah, je bil Zgodovina nasilja iz leta 2006.

Pomemben del tehnološke zgodovine

V nekem trenutku so bile videokasete in video snemalniki med uporabniki tako razširjeni in priljubljeni kot tehnologija, ki jih je nasledila. Šele ploščki DVD in pretežno predvajalniki DVD so po zaslugi kakovostnega preskoka (višja ločljivost) in manj občutljivih nosilcev zamajali imperij video snemalnikov in kaset VHS. Tehnologiji sta še pred poldrugim desetletjem sobivali in uporabljali celo iste distribucijske in prodajne kanale. Gledano z današnjimi očmi, se zdijo videokasete VHS stare kot dinozavri, sploh v primerjavi z današnjimi napravami, ki vse po vrsti premorejo funkcionalnost predvajanja in snemanja video posnetkov. Čez nekaj let bomo bržkone tudi o ploščkih DVD pisali kot o tehnologiji nekega preteklega časa, saj imajo tudi ti že aktivne naslednike.

Takole je videti notranjost video snemalnika – malce spominja na računalnik.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki