Veliki test kompaktnih fotoaparatov

Objavljeno: 31.8.2010 | Avtor: Vladimir Djurdjič | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: Julij 2010 | Teme: preizkus, foto

Kompaktni fotoaparati so danes skorajda "potrošna roba", tokrat smo jih preizkusili 30, nekatere med njimi že v prejšnjih številkah Monitorja. Želimo vam, da najdete svojega favorita, ki ga boste z zadovoljstvom uporabljali, vsaj dokler se mu ne pripeti kaj hudega ali si zaželite česa več.

Še več preizkušenih modelov najdete na

www.monitor.si/testi.

Canon Ixus 110IS

Preizkušeno v Monitorju 6/2009

Canonov Ixus 110 IS je povsem značilen predstavnik žepnega razreda digitalnih fotoaparatov. V oči pade njegovo izredno majhno oziroma tanko ohišje, ki ga brez težav pospravimo v še tako tanek žep. Ohišje je kovinsko (in glede na mere dokaj masivno) in dodatno lakirano, gre pa za zelo kakovosten aparat. Oblikovanje je enostavno a elegantno, tudi kričečih napisov praktično ni. Število tipk je razmeroma nizko, za večino opravil skrbi vrtljivo kolesce, ki je hkrati tudi štirismerna tipka. Namembnost vsake od štirih smeri pa niti ni označena - to zvemo šele, ko se tipke dotaknemo in se na zaslonu izrišejo ikone. Zadaj najdemo še dve tipki (za predvajanje fotografij in vstop na menu) ter tristopenjsko stikalo. Pri slednjem izbiramo med zajemom videa, fotografiranju v načinu program (ter v drugih scenskih načinih) in samodejnem načinu. Edina graja na račun ohišja je pomanjkanje kake opore za desni palec pri enoročnem fotografiranju.

Aparat nima ravno veliko ročnih funkcij, nastavimo lahko občutljivost ISO (ta gre do ISO 1600) in temperaturo beline. Dobrodošel je program za dolgi čas odprtosti zaslonke, kjer lahko nastavimo čase od ene pa do petnajst sekund (tu bomo seveda potrebovali stativ). Zelo dobro se obnese sistem optične stabilizacije slike, zaradi katerega uspejo fotografije tudi pri nekoliko daljših časih kot sicer.

Fotografije so sicer dobre kakovosti, šuma je nekaj, a nekako v povprečju glede na druge žepne aparate. Aparat zajema dokaj kakovosten video, tudi v slabši svetlobi, ločljivost pa gre do 1280 × 720 pri 30 slikah na sekundo. Med zajemom videa deluje tudi stabilizacija slike, žal pa odpadeta tako zumiranje kot samodejno ostrenje.

Objektiv je dokaj povprečen, vsaj kar zadeva razpon goriščnic. Te segajo od solidno širokih 28 mm pa do 112 mm - štirikratni zum, torej. Ostrenje je med hitrejšimi in sorazmerno natančno, dobro pa se obnese tudi v slabših svetlobnih razmerah (spet v primerjavi z drugimi žepnimi aparati). Dodan je tudi sistem zaznavanja obrazov, ki prilagodi nastavitve za čim lepše in pravilnejše fotografiranje ljudi. Canon je vgradil zadnjo generacijo svojega procesorja Digic, zaradi česar je aparat nadvse odziven.

Ixus 110IS je odličen mali aparat, ki bi ga na podlagi tehničnih lastnosti brez težav priporočali. Žal je njegova cena še vedno opazno previsoka - 317 evrov je le malo preveliko.

Canon Ixus 110IS

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 28-112 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,8-5,8; ostrenje 0,5 m-neskončno (2 cm makro); domet bliskavice 4 m; ISO: samodejno ali ročno do 1600.

Tehnična zmogljivost: 5.

Kakovost fotografije: 7.

Zasnova aparata: 5.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si.

Cena: 317 EUR.

Za: Ohišje in oblika, uporabniški vmesnik, hitrost delovanja, kakovost videa.

Proti: Cena, opora pri enoročnem fotografiranju.

Canon Ixus 130

Preizkušeno v Monitorju 3/2010

Drugi Ixus, novejši model 130, se hvali s podobnimi merami kot Ixus 110 IS - pravzaprav je še tanjši. V imenu je sicer izgubil črki, ki označujeta optično stabilizacijo, pa čeprav je ta še vedno vgrajena (in se odlično obnese). Ohišje je tako kot pri drugih Ixusih elegantno, a relativno preprosto, zaobljenost je na pogled lepa, a se bojimo, da se lahko aparat tudi kdaj nehote izmuzne iz rok. Kakovost izdelave je zelo dobra, ohišje je aluminijasto.

Podobno kot pri ohišju je tudi pri tipkah v ospredju videz, zaradi česa so skoraj poravnane s površino aparata. Zaradi tega smo imeli kar nekaj težav pri delu -manj jih bodo imeli seveda tisti s tanjšimi prstmi. Podobno lahko zapišemo tudi za druge tipke - torej stikalo za zumiranje in stikalo za preklop med načini delovanja, ki sta oba malce premajhna.

Objektiv je praktično enak kot pri modelu Ixus 110 IS, pokriva področje od 28 pa do 112 mm. Ostrenje je zelo dobro, v načinu makro deluje do razdalje treh centimetrov (pri najširšem kotu). Vgrajena je tudi funkcija prepoznavanja obrazov, ki ji je dodano prepoznavanje mežikov in nasmeškov. Dodali pa so tudi kar nekaj programskih možnosti, denimo možnost simuliranja objektiva "ribje oko" ali pa programskega zmanjševanja globinske ostrine, zaradi katere se zdi panorama mesta bolj podobna fotografiji makete.

Kakovost zajema je zelo dobra. Sprva se nam je sicer zdelo, da so barve nekoliko premočne, a se je izkazalo, da je za to kriv le zaslon - ko prenesemo fotografije v računalnik, so barve bolj pravilne. Tipalo premore ločljivost 14 milijonov pik, kar je po našem mnenju že preveč, kljub temu pa je šuma razmeroma malo glede na bližnjo konkurenco. Tudi video je soliden, ločljivost je 720p, je pa stiskanje bolj slabo, saj velja minuta posnetka kar 170 MB na pomnilniški kartici. Za izvoz videa je zelo dobrodošel tudi izhod HDMI.

Zelo dobro se obnese uporabniški vmesnik, ki je med bolj jasnimi in enostavnimi. Kot pri drugih Canonih novejših generacij je tudi tu v rabi procesor Digic 4, tako aparat deluje hitro in je presenetljivo odziven. Ixus 130 je odličen žepni aparat, ki ima le malo premajhne oziroma prenizke tipke, a to bo motilo le uporabnike z debelejšimi prsti. Še malo bolj nadležna je visoka cena, saj zanj zahtevajo 300 evrov.

Canon Ixus 130

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 14,1 milijona pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 28-112 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,8-5,9; ostrenje 0,3 m-neskončno (3 cm makro); domet bliskavice 4 m; ISO: samodejno ali ročno do 1600.

Tehnična zmogljivost: 7.

Kakovost fotografije: 7.

Zasnova aparata: 5.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si.

Cena: 300 EUR.

Za: Tanko ohišje, enostavna raba, ostrenje.

Proti: Cena, dostopnost nekaterih tipk.

Canon Powershot G11

Preizkušeno v Monitorju 1/2010

Canonovi digitalni aparati iz serije G so že kar nekaj let sinonim za kakovost izdelave in rabe, ki se že približuje tisti iz profesionalnih aparatov DSLR. Priljubljena je tako med najbolj zahtevnimi amaterskimi uporabniki kot med profesionalnimi uporabniki, predvsem kot pomožni aparat.

Kakovost izdelave je vidna že na daleč, o njej pa se prepričamo, ko vzamemo aparat v roke, saj je med težjimi tovrstnimi napravami. Tudi po velikosti ni med najmanjšimi aparati - sicer ga lahko pospravimo v žep, pod pogojem, da ni med najmanjšimi. Kakovost je sicer boljša kot pri marsikaterem cenejšem modelu DSLR. Aparat je eden redkih, ki ima še vedno okular - čeprav je ta silno majhen. Ima pa zato vrtljiv zaslon, ki olajša fotografiranje pri čudnih kotih - na primer, ko hočemo slikati čez množico ljudi. Je pa zaslon malenkost manjši kot pri predhodniku.

Aparat je tudi razred zase pri dostopu funkcij na ohišju. Na zgornji strani ima kar tri vrtljive gumbe - enega klasičnega za izbiro programa in dva za igranje z osvetlitvijo. Eden izmed njiju je za prilagajanje osvetlitve, drugi pa za izbiro vrednosti ISO. Pri gumbu za izbiro programa sta na voljo tudi dve stopnji, ki ju uporabnik nastavi sam. Zadaj je še dobra štirismerna tipka, okoli katere je nameščeno kolesce.

Novo je tipalo, ki glede na predhodnik ponuja celo manjšo ločljivost! Število megapik je tako padlo s 14,7 na 10 megapik, kakovost fotografij pa se je zaradi tega celo izboljšala. Ločljivost je še vedno čez vrh glave dovolj, a so dosegli opazno nižjo stopnjo šuma. Canonovo odločitev lahko nedvomno pohvalimo in upamo, da se bodo podobno odločili še kje drugje. Občutljivost gre sicer do ISO 3200, v posebnem programu pa celo do ISO 12800. Posebnost je tudi vgrajen ND filter za trenutke, ko je svetlobe preveč. Fotografiramo lahko tudi v formatu RAW, česar pri drugih kompaktnih aparatih praktično ne najdemo.

Objektiv ima nekaj sodčkavosti pri najširšem kotu, pokriva pa goriščnice od 28 pa do 140 mm (v klasičnem formatu Leica). Vgrajen je optični stabilizator slike, ki svoje delo dobro opravi. Powershot G11 je, gledano v celoti, odličen aparat, katerega najslabša lastnost je vsekakor cena. 582 evrov je veliko, pravzaprav je že povsem primerljivo s cenejšimi aparati DSLR. A kupci serije G tudi sami vedo, zakaj izbrati prav te aparate, saj so razred zase. Nova generacija pri tem ni izjema.

Canon Powershot G11

Razred: Zmogljivi.

Efektivna ločljivost tipala: 10 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 28-140 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,8-4,5; ostrenje 0,5 m-neskončno (1 cm makro); domet bliskavice 7,0 m; ISO: samodejno ali ročno do 3200.

Tehnična zmogljivost: 5.

Kakovost fotografije: 8.

Zasnova aparata: 7.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si.

Cena: 582 EUR.

Za: Zmanjšana ločljivost in znižan šum ter dinamični razpon tipala, kakovost ohišja, vgrajen ND filter, dostopnost funkcij na ohišju, trajanje akumulatorja, vrtljiv zaslon.

Proti: Cena, majhno optično iskalo, manjši zaslon od predhodnika.

Canon Powershot SX1 IS

Preizkušeno v Monitorju 10/2009

Canon je že dolgo dejaven na področju kompaktnih aparatov z veliko optično povečavo. Do nedavna so bili to aparati serije Powershot S, zdaj pa so v imenih dobili še črko "X". Model SX1 IS predstavlja vrh Canonove trenutne ponudbe na tem področju, premore pa kar dvajsetkratni zum. Nekateri tekmeci (denimo Olympus) se hvalijo še z zmogljivejšimi zumi, a nam se zdi že dvajset povsem dovolj.

SX1 ima, tako kot se za tak aparat spodobi, zelo zmogljivo optično stabilizacijo slike. Objektiv sega od povprečno širokih 28 mm pa do dolgih 560 mm. Na širokem delu smo opazili kar nekaj sodčkastega popačenja, vidne je tudi nekaj kromatske aberacije, ostrina pa je zgolj povprečna. Vse to niti ne preseneča, saj je bistveno teže izdelati objektiv, ki pokrije tak širok spekter goriščnic.

Tipalo je tipa CMOS (sorodni SX10 IS ima tipalo CCD), ločljivost je deset milijonov pik. Šuma je kar nekaj, tudi pri nižjih vrednostih ISO, pri najvišji (ISO 1600) pa so fotografije le pogojno uporabne. Fotoaparat zajema video pri visoki ločljivosti FullHD, med snemanjem pa omogoča tudi optično zumiranje. Če pri tem uporabljamo hitrejšo stopnjo, bomo v videu slišali tudi motorček, medtem ko je uporaba počasnejše stopnje približevanja bistveno tišja. Zanimiv je dodatek označb na objektivu, ki označujejo goriščne razdalje, izražene v klasičnem Leica formatu.

Menuji so med bolj preglednimi, glede na izbrani način fotografiranja se spreminja tudi število možnosti na menujih. Aparat seveda omogoča vse ročne nastavitve, tako zaslonke kot časa. Seveda so na voljo tudi vsi najpogostejši samodejni programi. Ergonomija aparata je dobra, čeprav deluje ohišje dokaj plastično, zaradi uporabe štirih baterij tipa AA pa je tudi razmeroma težko. Malo slabše je tudi kolesce za nadzor zaslonke, časa ali ekspozicije, saj ne daje povratne informacije, nastavitve moramo spremljati prek zaslona LCD. Ta je vrtljiv, za zaščito se lahko pospravi tudi obrnjen proti ohišju.

Powershot SX1 IS je odličen aparat, vsekakor eden izmed boljših na področju velikega razpona goriščnic. Žal je tudi eden izmed najdražjih, saj velja 516 evrov. Če ne potrebujemo visoke ločljivosti FullHD pri videu, je tako boljša izbira cenejši brat, model SX10 IS.

Canon Powershot SX1 IS

Razred: Zmogljivi.

Efektivna ločljivost tipala: 10 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 28-560 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,4-5,3; ostrenje 0,5 m-neskončno (0 cm makro); domet bliskavice 4,8 m; ISO: samodejno ali ročno do 1600.

Tehnična zmogljivost: 5.

Kakovost fotografije: 7.

Zasnova aparata: 7.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si.

Cena: 516 EUR.

Za: Velika optična povečava, zajem videa FullHD, vrtljiv zaslon, možnost namestitve zunanje bliskavice.

Proti: Cena, teža, nezanesljiv vrtljivi gumb.

Canon Powershot SX120 IS

Preizkušeno v Monitorju 1/2010

Velik razpon goriščnic, torej zum, postaja nova modna muha. Področje, kjer so še pred nedavnim vladali značilni, razmeroma dragi aparati, se razširja. Razponi goriščnic se še naprej večajo, s tem pa se znižuje cena aparatom, ki premorejo manj ekstremne objektive. Tak je tudi Canonov Powershot SX120 IS. Gre za razmeroma kompakten aparat (ki pa mu kljub vsemu ne moremo dati oznake žepni), ki ima objektiv z desetkratnim zumom. Gre za naslednika modela SX110 IS, a imata praktično vse lastnosti enake.

Prva novost je tipalo, ki premore zdaj 10 megapik - pri predhodniku smo imeli eno megapiko manj. Nekih bistvenih razlik zaradi tega nismo opazili, takšne ločljivosti so že tako ali tako vrh glave - kakovost fotografij je namreč zelo dobra. Občutljivost lahko zvečamo do ISO 1600, kjer je kar nekaj šuma, a tam do ISO 800 gre brez večjih težav.

Druga novost pa je novi procesor, ta se imenuje Digic IV. V praksi smo opazili predvsem izboljšano odzivnost, ki jo še kako cenimo. Aparat ima tudi izboljšan sistem za prepoznavo obrazov, saj jih prepozna do 35 hkrati. Pri tem prilagodi nastavitve za čim boljšo osvetlitev in ostrino obrazov.

Vse drugo pa je enako kot pri predhodniku. Objektiv pokriva goriščnice od 36 pa do 360 mm, po našem mnenju je najširši kot zajema preozek. Objektiv sicer ni po kakovosti nič posebnega - opazili smo kar nekaj sodčkastega popačenja na širokem koncu. Kot vsi aparati z večjim zumom je tudi tu vgrajena optična stabilizacija slike, ki svoje delo opravi solidno. Zumiranje je razmeroma počasno in glasno, zato ga med zajemom videoposnetkov ne moremo uporabljati. Ločljivost videa je sicer klasičnih 640 × 480, po kakovosti je povsem soliden.

Pohvalimo vključitev ročnih funkcij, ki jih bodo naprednejši uporabniki še kako veseli. Seveda imamo na voljo tudi veliko samodejnih programov, nov pa je tudi način Easy. Gre za program, ki je načeloma podoben klasičnemu samodejnemu programu (torej "Auto"), a s to razliko, da še zaklene menuje in s tem onemogoči kakršnekoli (neljube) spremembe. Kakor nalašč torej za tiste trenutke, ko aparat potisnemo v roke nekomu, ki po lastnih prepričanjih z njim ne zna delati.

Powershot SX120 IS je torej zelo dober aparat, ki pa prinaša premalo novosti glede na predhodnika. Še najbolj smo pogrešali širši kot zajema, prepričali pa so nas dobra odzivnost, preprosta uporaba in kakovostne fotografije.

Canon Powershot SX120 IS

Razred: Zmogljivi.

Efektivna ločljivost tipala: 10 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 36-360 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,8-4,3; ostrenje 0,5 m-neskončno (1 cm makro); domet bliskavice 3,0 m; ISO: samodejno ali ročno do 1600.

Tehnična zmogljivost: 5.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 6.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si.

Cena: 228 EUR.

Za: Preprosta raba, kakovost posnetkov, optična stabilizacija slike, odzivnost.

Proti: Najširši kot zajema le 36 mm, praktično brez razlik glede na predhodnika.

Casio Exilim EX-H15

Casiov model Exilim EX-H15 meri med zmogljivejše kompaktne aparate, ki pa so kljub vsemu dovolj majhni za kak ne premajhen žep. Aparat je sicer večji od žepnih modelov, zato malo lepše sede v roko. Ohišje je dokaj kakovostno in lepo oblikovano, malce zmoti le razmeroma velika količina napisov na sprednji strani (je pa res, da je za to precej kriva nalepka, ki jo zlahka odstranimo).

Najpomembnejši del aparata je vsekakor objektiv, ki pokriva izredno uporabne goriščnice od 24 pa do 240 mm. Predvsem široki kot je zares odličen in uporaben - na drugi strani pa gre na tele območje ravno dovolj, da nismo pogrešali nobenega milimetra. Dodali so tudi optično stabilizacije slike, ki svoje delo opravi solidno, čeprav tega med fotografiranjem sprva ne opazimo. Pri nekaterih konkurenčnih izdelkih se slika med polovičnim držanjem sprožilca vidno umiri, tu pa kljub vsemu opazimo vibracije. A kot rečeno, se to na fotografijah ne pozna, so torej dovolj ostre.

Tipalo nosi 14 milijonov pik, kar je očitno bistveno preveč za tako velikost. Aparat se proti šumu bori že pri najnižjih ISO vrednostih (te gredo od ISO 64 do ISO 3200), kar pomeni, da fotografije pri večjih povečavah spominjajo na akvarele. Podobno počno sicer tudi nekateri drugi aparati, a večinoma pri višjih ISO vrednostih kot tu. Ko pa začnemo občutljivost višati, je to še bolj očitno - čeprav priznamo, da je šuma posledično razmeroma malo. Video je povprečen, ločljivost 1280 × 720, zvok pa enokanalni. Med snemanjem videa ne moremo uporabljati optičnega zuma.

Ohišje je načeloma kakovostno, malo manj smo bili zadovoljni z dostopnostjo funkcij in tipkami. Na takem aparatu bi bilo zelo dobrodošlo kako funkcijsko kolesce več, tako pa moramo vse opraviti prek menujev oziroma tipk, ki so malce prenizke. Nadležna je tudi postavitev tipke za zajem videa, ki leži pod palcem in jo mimogrede ponesreči pritisnemo.

Menuji so dobro razdeljeni in prijazni do uporabnika. Aparat ima veliko različnih samodejnih programov in funkcij, tudi funkcijo zaznavanja obrazov. Bolj pa mu zamerimo, da nima možnosti ročne nastavitve časa in zaslonke. Glede na uporaben objektiv bi si to vsekakor zaslužil. Aparat je tako dobra izbira za tiste, ki želijo nekaj več, a se ne nameravajo poglobiti v fotografsko teorijo.

Casio Exilim EX-H15

Razred: Zmogljivi.

Efektivna ločljivost tipala: 14 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 24-240 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,2-5,7 ostrenje 0,15 m-neskončno (7 cm makro); domet bliskavice 5 m; ISO: samodejno (64-3200) ali ročno.

Tehnična zmogljivost: 7.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 6.

Prodaja: Eurofoto, www.eurofoto.si.

Cena: 290 EUR.

Za: Uporaben razpon objektiva, zmogljivost akumulatorja.

Proti: Cena, tipke, postavitev tipke za zajem videa, programsko glajenje šuma, ni ročnega programa.

Casio Exilim EX-20FH

Preizkušeno v Monitorju 2/2009

Casio je pred dobrim letom in pol poslal na trg silno hiter fotoaparat, ki je zmogel zajemati video s kar 1200 slikami na sekundo - model Exilim EX-F1. Aparat smo preizkusili tudi mi in posneli kar veliko zabavnih filmčkov, ki drastično upočasnijo dogajanje, saj se ena sekunda v realnosti pretvori v posnetek, dolg kar štirideset sekund. S tem lahko opazujemo dogajanja, ki jih s prostim očesom nikakor ne vidimo - recimo prižiganje sveče, kjer vidimo letenje isker. Edina težava tega aparata je bila njegova silno visoka cena.

Casio je od takrat že poslal na trg cenejše in manj zmogljive aparate, ki se kljub vsemu bahajo z razmeroma hitrimi posnetki. Tak je tudi model EX-20FH, ki kljub vsemu ostaja razmeroma zmogljiv in niti ni ravno poceni. Na videz sicer spominja na večino aparatov z velikim razponom goriščnic - zumom. Ohišje je kompaktno in daje občutek kakovosti. Ergonomija je odlična, saj aparat zelo lepo sedi v roki in ni pretežek. Smo pa pogrešali kaj več tipk ali kako funkcijsko kolesce več, saj se moramo vse prevečkrat spuščati v menuje. Ti na žalost niso ravno najbolj prijazni in pregledni.

Kot smo omenili, je bistvo hitro zajemanje zaporednih fotografij oziroma videa. Najvišja hitrost je s 1200 slik na sekundo (kolikor jih zmore EX-F1) padla na še vedno visokih 1000 - pri tem je ločljivost le 224 × 56 pik na sekundo, to pa je v praksi silno nizko. Pri malce počasnejših (a vendarle hitrih) 420 slikah na sekundo je ločljivost malo višja, 224 × 168. Pri tem ima zelo dober sistem za urejanje filmčkov že v samem aparatu, ki smo ga veliko uporabljali, saj so sicer filmi opazno predolgi. Če preklopimo na statično fotografijo, lahko slikamo štirideset slik na sekundo pri ločljivosti dobrih 7 milijonov pik (tipalo jih sicer premore 9). Pri tem moramo seveda tudi upoštevati svetlobo, saj bo čas zaslonke pri visokih hitrostih toliko krajši - v notranjosti lahko na res hitre posnetke pozabimo, vsaj če nimamo na voljo par reflektorjev.

Zelo uporaben je izbor goriščnic, objektiv začne pri širokih 26 milimetrih in se raztegne vse do 520 mm, na obeh koncih je torej pridobil glede na EX-F1. Razočarani pa smo bili nad uporabo nestandardnega priključka - aparat v tem cenovnem razredu bi vsekakor potreboval navaden MiniUSB. Sicer pa gre za zelo dober aparat, ki ponuja zares veliko ustvarjalnih možnosti. Je pa tudi cena temu primerna.

Casio Exilim EX-20FH

Razred: Zmogljivi.

Efektivna ločljivost tipala: 9 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 26-520 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,8-4,5; ostrenje 0,4 m-neskončno (1 cm makro); domet bliskavice 7 m; ISO: samodejno ali ročno do 1600.

Tehnična zmogljivost: 5.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 7.

Prodaja: Tobos, www.tobos.si.

Cena: 576 EUR.

Za: Hitrost snemanja filmov, hitrost zajema zaporednih fotografij, kakovost ohišja, razpon objektiva.

Proti: Nestandarden priključek, dosegljivost funkcij na ohišju, zgradba menujev.

Kodak EasyShare M530

Razen tega pa M530 nima kakšnih posebnih funkcij. Na voljo je nekaj "scenskih" načinov, pa fotografiranje panorame, v katerem aparat sam sestavi tri posnetke, posnete v vodoravni smeri. Svoje delo opravi dobro, kljub temu pa se tak način sestavljanja panoram ne more meriti z boljšimi programi na to temo. Je pa seveda res, da uporabnikov, ki so dovolj nezahtevni, da bodo uporabljali M530, takšni programi ne zanimajo. Od posebnih funkcij se nam je zdela zanimiva še izbira "Pan" za snemanje posnetkov v gibanju, ki pa uporabi predolg osvetlitveni čas, zato težko dosežemo ostrino objekta, ki mu sledimo.

Tudi tehnične značilnost fotoaparata ne prepričajo. Objektiv seže od 36 pa do 108 mm, zaslonka ni nič posebnega, bliskavica pa je skromna. Tudi vrednosti ISO sežejo le do 1000.

Slike so sicer dovolj kakovostne, a premočno stisnjene. 2 MB je premalo za shranjevanje podatkov z dvanajstmilijonskega tipala. Video je le pogojno uporaben. Ločljivost je 640 x 480, slika zelo tresoča, med snemanjem pa lahko uporabljamo le digitalni zoom, kar je seveda popolnoma neuporabno.

Glavna aduta M530 sta torej funkcija EasyShare in cena, ki je vsekakor ugodna.

Kodak EasyShare M530

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 36-108 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,1-5,6; ostrenje 0,50 m-neskončno (5 cm makro); domet bliskavice 4 m; ISO: samodejno ali ročno (do 1000).

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 5.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si.

Cena: 99 EUR.Ceneje.si

Za: Cena, sestavljanje panorame v fotoaparatu.

Proti: Slabe tehnične lastnosti, slabo podprto snemanje videa, preveliko stiskanje posnetkov.

Kodak EasyShare Z950

Model Z950, ki spada v serijo Kodakovih zmogljivih fotoaparatov, svojih sposobnosti ne razkazuje na daleč. Spodobno optiko in kar nekaj zanimivih funkcij so zaprli v neugledno črno ohišje, ki je videti kot blok črne plastike. Nekaj takega bi od fotoaparata morda pričakovali pred desetimi leti, dandanes pa zagotovo ne.

Z950 se hvali z desetkratno optično povečavo in objektivom Schneider-Kreuznach, a ne gre za enega boljših izdelkov tega izdelovalca. Zorni kot objektiva se začne pri razmeroma skromnih 35 mm in sega do dobrih 350 mm. V teleskopskem delu je objektiv odličen, v širokokotnem pa prikazuje zelo sodčkasto sliko.

Način delovanja izberemo z vrtljivim izbirnikom, poleg njega pa najdemo le še nekaj gumbov - enega za samosprožilec, drugega za bliskavico, pa seveda krmilo za zumiranje. Na zadnji strani so poleg zaslona štirje gumbi, pa tipka Share in krmilna paličica, ki je uporabljena za premikanje po menujih in potrditev izbire. Zaslonček je, milo rečeno, slab. Pogosto se zgodi, da svetel zgornji del slike potegne barvne črte po vsem zaslonu. Na posneti sliki takih težav ni opaziti.

Na voljo nam je množica nastavitev. Poleg raznih prednastavitev, ki ne prinašajo nobenih novosti (razen morda panoramskih fotografij, ki se sestavljajo kar v fotoaparatu, kar je dandanes že precejšnja redkost), imamo na voljo tudi popolnoma ročno krmiljenje, pri katerem lahko nastavimo skoraj vse, tudi moč bliskavice. Le ročnega ostrenja fotoaparat ne pozna.

Slike so dobre, z definiranimi podrobnostmi in brez opaznega šuma (vsaj v dobro osvetljenih razmerah). Zmotilo nas je le, da so precej stisnjene. Kljub tipalu z 12 milijonom pikami so posnetki veliki le okoli 2 MB. Presenetilo nas je tudi, da panoramska slika ni nič večja, a smo nato ugotovili, da je visoka le 1680 pik (namesto običajnih 3000). Video je posnet v ločljivost 720p in je korektno izdelan. Slika je dobra, težave se pokažejo le pri ostrenju, ki je silno počasno.

Poglavitna prednost fotoaparata v primerjavi s konkurenco naj bi bila funkcija EasyShare. Gre za enostavno nalaganje slik na Facebook, Flickr in v Kodakovo fotogalerijo, pa tudi za enostavno nalaganje videov na YouTube. Fotoaparat priključimo, izberemo fotografijo, pritisnem gumb EasyShare in programska oprema v računalniku poskrbi za objavo.

Kodak EasyShare Z950

Razred: Zmogljivi.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 35-350 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,5-4,8; ostrenje 0,50 m-neskončno (6 cm makro); domet bliskavice 5,4 m; ISO: samodejno ali ročno (do 1600).

Tehnična zmogljivost: 4.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si.

Cena: 164 EUR.Ceneje.si

Za: Močan teleobjektiv, enostavno deljenje fotografij, ročne nastavitve.

Proti: Močan sodček v širokokotnem delu, premočno stiskanje fotografij.

Nikon Coolpix L110

Digitalni fotoaparati z velikim razponom goriščnic, tako imenovani "super zoom" aparati, so v zadnjih nekaj letih postali zelo priljubljeni, marsikdo jih vidi tudi kot tekmece cenejšim aparatom tipa DSLR. Podjetja so tako začela ponujati tudi cenejše različice teh aparatov - ti imajo malo manj zuma, hkrati pa tudi kako funkcijo manj kot dražji modeli z veliko povečavo. Nikonov novi Coolpix L110 je značilni primer novega vala teh aparatov.

Osnova je solidno zmogljiv objektiv, ki pokriva goriščnice od razmeroma širokih 28 mm pa do povsem dovolj dolgih 420 mm. Premore torej petnajstkratni zum - in čeprav imajo nekateri dražji tekmeci tudi po dvajset in večkratne zume, se nam zdi objektiv tega Nikona povsem dovolj dolg. Ima tudi spoštljiv makro, saj lahko pri najširšem kotu ostri tudi do razdalje enega centimetra. Kakovost objektiva je za ta cenovni in zmogljivostni rang povsem povprečna - nekaj popačenj je, a jih opazimo predvsem takrat, ko jih iščemo. Vgrajena optična stabilizacija slike je pri takih povečavah praktično nujna, tu se dobro izkaže.

Pri samem fotografiranju smo močno pogrešali ročne programe - pri aparatu, ki se želi kosati z zmogljivejšimi kompaktnimi modeli, bi to vsekakor pričakovali. Tako se bomo morali zanašati na avtomatiko. Ta svoje delo večinoma opravi povsem zgledno, z ročnimi programi bi prišli na svoj račun le tisti bolj zahtevni (oziroma umetniški) uporabniki. Ročno bomo lahko spreminjali le temperaturo beline in občutljivost ISO. Slednja gre do ISO 1600 oziroma do ISO 6400 pri znižani ločljivosti 3 milijone pik. No, šum postane preveč očiten že pri ISO 1600.

Samo ohišje je zelo kakovostno, zanimiva je uporaba svetleče plastike. Aparat s tem seveda pridobi na videzu (preizkušen je bil vinsko rdeče barve), a se na njem tudi poznajo prstni odtisi. Hkrati pa smo imeli občutek, da so možnosti padca iz rok zaradi gladke plastike malce večje kot pri uporabi bolj hrapavih materialov. So pa v Nikonu poskrbeli za gumo pri ročaju za desno roko. Delo je tako solidno, enako velja za tipke, čeprav bi si morda želeli kako vrtljivo tipko za hitrejše delo z menuji in skakanje po fotografijah. Mogoče bodo te reči rezervirane za kak dražji model.

Coolpix L110 je načeloma dobro uravnovešen aparat, ki spoji velik razpon goriščnic z enostavno uporabo in konkurenčno ceno. 259 evrov je namreč primerljivo z marsikaterim bistveno manj zmogljivim modelom.

Nikon Coolpix L110

Razred: Kompaktni.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 28-420 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,5-4,5; ostrenje 0,5 m-neskončno (1 cm makro); domet bliskavice 5,4 m; ISO: samodejno (100-1600, do 6400 pri 3 MP) ali ročno.

Tehnična zmogljivost: 7.

Kakovost fotografije: 7.

Zasnova aparata: 6.

Prodaja: Partnerji Nikon, www.nikon.si.

Cena: 259 EUR.

Za: Velik zum, ostrenje in zumiranje med zajemom videa, cena.

Proti: Ni ročnih programov.

Nikon Coolpix P100

Nikonov letošnji adut v skupini zmogljivih aparatov je "profesionalni" P100. Najpomembnejše spremembe? Snema video v ločljivosti HD1080, optična povečava objektiva pa je skoraj neverjetnih 26x, od širokokotnih 26 mm pa vse do 678 mm (seveda govorimo o 35 mm ekvivalentih).

P100 je na zunaj skoraj povsem enak predhodniku P90. Gre za fotoaparat, ki je po videzu podoben zrcalnorefleksnim napravam, le da mu ne moremo menjati objektiva. Krmila so razporejena vsepovsod po telesu, tako da se moramo na delo z njim kar nekaj časa privajati. Lažje delo bodo imeli dolgoletni uporabniki Nikonovih naprav, saj P100 sledi oblikovnim vodilom podjetja.

Objektiv je torej enormen, kaj pa delo z njim? Lahko bi bilo bolje. Najprej moramo pograjati zumiranje, ki je bistveno prehitro in nekako skakajoče - nekaterih velikosti skoraj ne moremo nastaviti, oziroma za to potrebujemo nekaj poskusov. Ostrenje je hitro, a v tele delu objektiva zelo nenatančno. Podobno velja za merjenje osvetlitve - pri ekstremnih približevanjih se kaj hitro zgodi, da je slika presvetljena ali podsvetljena. Ko pa posnetek uspe ... no, takrat je pa odličen, kljub temu da ima P100 "le" deset milijonov pik v tipalu CMOS.

Tudi tipalo si zasluži nekaj kritike. Nikon se hvali, da gre za "revolucionarno", od zadaj osvetljeno tipalo, ki ima majhen šum in veliko občutljivost. Če je res tako, zakaj je minimalna občutljivost ISO 160? Pa tudi kakšnih občutnih zmanjšanj šuma nismo opazili. V bistvu je od ISO 800 dalje slika slaba. Če pa marketinških obljub ne poslušamo, je P100 odličen fotoaparat. Kakovost slik je dobra, funkcij je silno veliko - od popolnoma samodejnega dela pa do povsem ročnih nastavitev - najbolj pa očara zaslonček, ki ga lahko potegnemo iz fotoaparata in obrnemo navzgor ali navzdol. Kapo dol pred mojstrom, ki si je to izmislil. Takšnega zaslončka bi si želeli v vsakem fotoaparatu.

Dobro je rešeno tudi snemanje filmov. Na voljo sta nastavitvi HD in HS. Prva, pričakovano, snema visoko ločljive filme, in to kar v formatu 1080p/30 (se pravi s 30 sličicami na sekundo), seveda z uporabo zooma in samodejnim ostrenjem! HS pa pomeni "High Speed", velika hitrost, se pravi način, v katerem lahko posnamemo film z 240 sličicami na sekundo (lahko pa tudi manj), le da je ločljivost pri tem zmanjšana na 320 x 240.

Odličen fotoaparat za vse, ki imajo radi fotografiranje iz daljav.

Nikon Coolpix P100

Razred: Zmogljivi

Efektivna ločljivost tipala: 10 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 26-678 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,8-5; ostrenje 0,5 m-neskončno (1 cm makro); domet bliskavice 10 m; ISO: samodejno ali ročno (do 3200).

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 7.

Zasnova aparata: 5.

Prodaja: Partnerji Nikon, www.nikon.si.

Cena: 348 EUR.ceneje.si

Za: Širokokotni objektiv z ekstremnim teleobjektivom, vrtljivi zaslonček, video 1080i, odličen makro.

Proti: Močan sodček na širokokotnem koncu objektiva, najnižji ISO le 160, slabo iskalo, v slikah ni zapisana orientacija posnetka.

Nikon Coolpix S4000

Majhen, prijeten in rad ima dotike - tako bi lahko opisali Nikonov model S4000. Serija S pri Nikonu zajema žepne modele in model 4000 ni nobene izjema, svoje mesto bo našel v vsakem žepu ali žepku. Kaj pa dotiki? Hja, S4000 ni samo majhen, temveč ima vgrajen za dotik občutljivi zaslon, ki ga dodobra izrablja vgrajena programska oprema.

Na fotoaparatu namreč skoraj ni gumbov. Na vrhu najdemo sprožilec in lepo skrit (a dostopen) gumb za vklop, zadaj gumb za izbiro načina fotografiranja (klasično fotografiranje, scenski načini, portreti in video) ter gumb za preklop v predogled fotografij in ... to je to! Vse druge možnosti dosežemo s klikanjem po zaslonu. Pravzaprav smo na trenutke imeli občutek, da sta celo ta dva gumba tam le zato, ker je bilo desno od zaslončka pač še malo prostora ...

O običajnih dobrotah, ki jih dandanes ponujajo fotoaparati, se pravi sledenju obrazom, opozorilom pred mežikanjem in podobnih oslarijah, pardon, koristnih funkcijah, ne bi govorili. amS4000 ima vse, kar potrebujete, pa še kaj zraven. Bolj zanimive so lastnosti, ki izkoriščajo za dotik občutljivi zaslon. Še najmanj uporabno je proženje z dotikom - tapnete po zaslonu, fotoaparat izostri objekt na točki dotika in posname sliko. Zabavno, a ste lahko skoraj prepričani, da boste pri tej operaciji fotoaparat vsaj malo premaknili. Na podoben način, z dotikom torej, lahko izberete točko, glede na katero fotoaparat osvetli posnetek, ali pa določite premikajoči se objekt, ki naj mu fotoaparat z ostrenjem sledi.

Menujski sistem na dotik je dobro načrtovan, le nekatere ikonice so rahlo preblizu skupaj za debele moške prste in se nam je včasih zgodilo, da smo po menujih splezali v napačno smer. Kaj hujšega pa se zaradi tega ni zgodilo. V nežnih ženskih rokah se bo S4000 odlično počutil.

Zajem videa je na prvi pogled dobro rešen. Fotoaparat zajema sliko velikosti 1280 x 720 pik (720p) s 24 sličicami na sekundo in jo shranjuje v zapisu Motion JPEG. Vse lepo in prav, a je ostrenje zelo počasno, še huje pa je, da se zaslonka ne prilagaja enakomerno, temveč v kritičnih razmerah slika hitro skače iz pretemne v presvetlo in nazaj.

Če spadate med fotografe, ki jim je zunanji videz pomembnejši od tehnične popolnosti, potem je S4000 vsekakor odlična izbira.

Nikon Coolpix S4000

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 27-108 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,2-5,9; ostrenje 0,5 m-neskončno (8 cm makro); domet bliskavice 4,5 m; ISO: samodejno ali ročno (do 3200).

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 5.

Prodaja: Partnerji Nikon, www.nikon.si.

Cena: 156ceneje.si

Za: Zaslon na dotik, širokokotni objektiv.

Proti: Slabo prilagajanje zaslonke med snemanjem videa.

Nikon CoolPix S630

Preizkušeno v Monitorju 3/2009

Nikonova "S" serija CoolPix digitalnih fotoaparatov je namenjena stilsko naprednejšim modelom, pri katerih je za večino opravil odgovorna vgrajena elektronika. Gre za aparate, ki so čim bolj prijazni do uporabnikov, pri tem pa naj bi delovali tudi kot modni dodatki. Model S630 je med bolj zmogljivimi.

V razmeroma majhno žepno ohišje so strpali objektiv s kar sedemkratnim zumom. Ta je med boljšimi pri žepnih modelih, hvali se z razmeroma majhnim popačenjem na obeh koncih - tako v širokem kot v tele območju. Žal pa je široki kot vse prej kot to - 37 mm (v 35 mm ekvivalentu) ni prav nič široko, prej nasprotno. Res škoda, z veseljem bi zamenjali nekaj mm v tele območju (tu gre do 260 mm) za širši kot. Je pa res, da je tak objektiv tako cenejši kot bolj kakovosten. Pri zumu nas je zmotil enostopenjski pomik, kjer so stopnje predaleč narazen, pohvalimo pa lahko makro funkcijo, kjer lahko ostrimo do 2 cm.

Tipalo poznamo že iz vrst Nikonovih modelov. Občutljivost sega do ISO 6400 (pri znižani ločljivosti), zrnatosti pa je razmeroma malo - tam do ISO 1600. Zahvala za to gre predvsem programskemu odstranjevanju šuma, ki pa je po drugi strani odgovorno za mehko oziroma neostro sliko. Ločljivost je dovolj visoka, tipalo namreč premore 12 milijonov pik. K ostrejšim slikam predvsem pri večjih povečavah veliko prispeva tudi vgrajena optična stabilizacija slike. Video zajema pri standardni ločljivosti 640 × 480 pri 30 slikah na sekundo.

Kot smo že omenili, se pri takih aparatih slika pri samodejnih načinih, ročnih tu ne bomo našli. Nastavljamo lahko le ISO in temperaturo beline, oboje pa zmore tudi sam aparat. Različnih scenskih načinov je veliko, med njimi tudi možnost za izdelavo panoram. Za boljše fotografije ljudi je dodana funkcija prepoznavanja obrazov, ki prepozna kar do 12 obrazov. Poleg navadnega samodejnega programa je na voljo tudi samodejna izbira scene, kjer se aparat sam odloči med šestimi različnimi scenami.

Ohišje je dobro oblikovano in glede na velikost dobro sede v roko. Celoten aparat je malce zavit, kar olajša držanje z desno roko, zadaj pa je dovolj opore za palec. Upravljanje je odlično, za to poskrbi kolesce, ki je obenem tudi štirismerna tipka.

Nikon CoolPix S630

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 37-260 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,5-5,3; ostrenje 0,6 m -neskončno (2 cm makro); domet bliskavice 5,5 m; ISO: samodejno ali ročno do 6400.

Tehnična zmogljivost: 7.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si.

Cena: 297 EUR.

Za: Sedemkraten zum, stabilizacija slike, velik in uporaben razpon ISO, velikost in teža, kakovostno ohišje.

Proti: Najširši kot zajema le 37 mm, programsko mehčanje fotografij pri višjih vrednostih ISO.

Nikon Coolpix S8000

Nikon je trgu ponudil stilsko dovršen model z veliko optično zmogljivostjo, ki se nekako postavlja ob bok Sonyjevemu DSC H-55 in Canonovemu SX200, tako po tehnični plati kot tudi cenovno, le da je razmerje goriščnic pri prvem za odtenek večje, pri slednjem pa je postavljeno nekoliko bolj proti širokem kotu.

Nikon je zaprt v elegantno tanko aluminijasto ohišje, ki je pravilne oblike, le pri objektivu je nekoliko izbočen, zaradi česar gre lepo tudi v žep kavbojk. Ohišju zamerimo nekoliko slabše držalo, ki otežuje enoročno fotografiranje, saj je zavoljo manjših mer nekoliko premajhno, kljub temu da je oblečeno v prijetno nedrsljivo plast posebnega mehkega nanosa barve. Tudi opora za palec ni zgledna, saj ni postavljena na mesto, kjer bi jo želeli, aparat pa je opremljen tudi z izskočno bliskavico.

Veliko bolj očara samo delovanje, saj je aparat odziven in se odlično znajde pri ostrenju v praktično vseh razmerah. Ostri natančno in težav mu ne povzročajo niti slabše svetlobne razmere, opremljen pa je tudi z odličnim sledenjem objektu v posebnem scenskem načinu. Najbolj navduši možnost fotografiranja skozi ovire, ko nam je uspelo fotografirati okolico skozi okenske rolete. Malokateri kompakten aparat se znajde v takšnih razmerah!

Optično je na širokem področju aparat zelo povprečen, saj s 30 mm najmanjše goriščnice nikakor ne navdušuje, odlično pa se žepni velikosti poda 300 mm na tele področju, kjer je v pomoč tudi odlična optična stabilizacija. Geometrijsko popačenje objektiva je vselej majhno, bolj pa razočarajo vijolični robovi in sijaji. Pri največji povečavi tudi podrobnosti niso tako dobro razvidne kot pri nekaterih optično zmogljivejših modelih, k čemur nekaj doprinese tudi zrnatost fotografij pri najnižji ISO nastavitvi. Ta se s stopnjevanjem občutljivosti ne povečuje veliko, zato je za manjše povečave uporaben po celotnem območju, vse do nastavitve ISO 3200. Odlična je reprodukcija barv, fotografije pa prikazuje odličen tripalčni zaslon s kar 921.000 pikami ločljivosti.

Zajemanju videa je namenjena posebna tipka, ki požene snemanje v HD ločljivosti 720p, končni izdelki pa so z 1 MB/s prostorsko nerazsipni. Zmoti le neprijeten pisk, ki ga aparat pušča v sicer dobri stereo zvočni sledi, med zajemanjem videa pa prav tako ni mogoče fotografirati.

Za upravljanje je namenjena tudi štirismerna tipka, ki je obenem tudi uporabno kolesce, menui pa so povsem takšni, kot jih poznamo z drugih Nikonov in ne potrebujejo privajanja, upravljanje pa je nasploh enostavno in hitro.

Nikon S8000 je odličen aparat, ki mu je zaradi dobre uporabne vrednosti mogoče oprostiti pomanjkljivosti, pa tudi svojo ceno 247,00 evrov brez težav upravičuje.

Nikon Coolpix S8000

Razred: Zmogljivi.

Efektivna ločljivost tipala: 14,2 milijona pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 30-300 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,5-5,6; ostrenje 1 cm (makro)-neskončno; ISO: samodejno ali ročno (100-3200).

Tehnična zmogljivost: 4.

Kakovost fotografije: 7.

Zasnova aparata: 6.

Prodaja: Partnerji Nikon, www.nikon.si.

Cena: 247,00 EUR.

Za: Kompaktna oblika, optične zmogljivosti, ostrenje, zaslon, cena, prostorsko nerazsipni HD video.

Proti: Pomanjkanje ročnega nadzora, enoročno fotografiranje, pisk v videu.

Olympus FE-4040

Novi Olympusovi žepni digitalni fotoaparati so te dni kar preplavili naš laboratorij. Med srednje zmogljivimi modeli je tudi FE-4040, ki se želi prikupiti najprej z videzom, šele nato pa s specifikacijami. Kot večina novih Olympusov tudi tega dobimo v različnih barvah (nam se zdi še najbolj eleganten v beli barvi), seveda pa je ohišje tanko in lahko, povsem žepno.

Kar nekaj tokrat preizkušenih Olympusovih aparatov ima enako tipalo, ki ima kar 14 milijonov svetlobnih pik - med njimi je tudi FE-4040. O tako visokih številkah težko najdemo kako pohvalno besedo, saj se večinoma le jezimo nad nepotrebno velikimi datotekami, medtem ko ni kakovost nič boljša. No, je povsem solidna, a ne na škodo ločljivosti.

Pri žepnih modelih težko najdemo veliko ročnih nastavitev, FE-4040 ni nobena izjema. Samodejni program se načelom zelo dobro znajde, na voljo pa je tudi veliko scenskih programov. Sami bomo nastavljali le občutljivost ISO - ta gre do 1600 oziroma do 3200 v posebnem scenskem programu, oziroma temperaturo beline. Dodali so tudi nekaj posebnih učinkov, a se nam zdi to le pogojno zanimivo. Tudi sicer smo najraje ostali pri samodejnem programu, saj so menuji med počasnejšimi in bolj okornimi.

Aparat je sicer zelo kakovostno narejen, motile pa so nas malo premajhne tipke. Te so dokaj nizke, najmanj prijazna pa je štirismerna tipka, ki zahteva dosti natančnosti. Zaslon je dober, njegova diagonala meri 6,9 cm, ločljivost pa je 230.000 pik. Optično stabilizacijo slike bomo zaman iskali, na voljo je le digitalna. Objektiv začne pri solidno širokih 26 mm (v klasičnem formatu leica), a hitro konča pri 105 mm - zum je torej štirikraten.

FE-4040 je dokaj povprečen aparat, ki po ničemer ne izstopa iz množice. Boljše izbire najdemo tudi med drugimi Olympusovimi modeli, sploh ker cena tega aparata niti ni izstopajoče nizka - velja namreč 169 evrov.

Olympus FE-4040

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 14 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 26-105 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,6-5,9; ostrenje 0,6 m-neskončno (4 cm makro); domet bliskavice 5,2 m; ISO: samodejno (100-1600, 3200 scenski) ali ročno.

Tehnična zmogljivost: 7.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Olympus Slovenija, www.olympus.si.

Cena: 169 EUR.

Za: Širokokotni objektiv, polnjenje prek vmesnika USB, mere in teža.

Proti: Nepregledni menuji, majhne tipke.

Olympus FE-5030

Olympus je na trg poslal novo ofenzivo svojih lično oblikovanih žepnih modelov. Različnih modelov je zelo veliko, pri tem pa so razlike včasih komaj opazne. Eden izmed srednje uvrščenih je model FE-5030. Gre za majhen žepni aparat lepega videza, ki je na voljo v več barvah (poleg zadržane bronaste še bela, svetlo modra in svetlo roza). Ohišje je zelo kompaktno in kakovostno, so se nam pa zdele tipke malo premajhne in preblizu skupaj. Še največ težav smo imeli s kvadratno štirismerno tipko, seveda bodo imeli manj težav tisti z manjšimi rokami. Svoje sicer dodajo še malce nepregledni in počasni menuji.

Lani je na trg prihajalo silno veliko žepnih aparatov s 12 milijoni pik, letos pa se je ta številka še povečala - kar na 14 milijonov pik. Brez praktičnega pomena, seveda, a bojda pomaga pri prodaji. Kakorkoli že, fotografije so tu dobre, a nič posebnega. Šum je na povprečni ravni - od ISO 400 naprej imajo fotografije bolj dokumentarno vrednost (občutljivost sicer gre do ISO 3200). Barve so dobre, predvsem žive, pravilne pa malo manj.

Zelo uporaben je široki kot - v tem primeru gre za 26 mm v klasičnem 35 mm formatu. Na drugi strani, torej tele območju, so stvari malce bolj zadržane, objektiv gre do 130 mm. Tako govorimo o petkratnem zumu, a je to kljub vsemu pohvalno in ravno dovolj uporabno za večino motivov. Omenimo še, da je stabilizator slike le digitalen - škoda.

Pri teh aparatih seveda kraljujejo samodejni programi - tudi tu ni ravno veliko ročnih možnosti. Nastavljali bomo lahko občutljivost ISO in temperaturo beline, za drugo poskrbi aparat. Pri tem mu gre še kar dobro - na voljo je sicer tudi i-Auto način, ki se odloči, kakšen motiv fotografiramo, in priredi nastavitve. A v praksi se ne odnese bistveno drugače od klasičnega samodejnega načina. Pri nočnih posnetkih bi si želeli še kakšno počasnejšo možnost, saj je najdaljši čas osvetlitve le štiri sekunde (različnih scenskih možnosti je sicer 14).

Olympus lahko pohvalimo zaradi končnega prehoda na pomnilniške kartice SD - te so bistveno bolj razširjene kot kartice xD, hkrati pa tudi hitrejše. Pri videu tako ni več omejitev, ki so jih imeli starejši Olympusi - ki so lahko v kosu zajeli video, dolg le deset sekund. Sicer pa je novi FE-5030 dobro zaokrožen žepni aparat, tudi cenovno se nam je zdel zelo uravnovešen: velja 164 evrov.

Olympus FE-5030

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 14 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 26-130 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,8-6,5; ostrenje 0,6 m-neskončno (7 cm makro); domet bliskavice 5,4 m; ISO: samodejno (100-3200) ali ročno.

Tehnična zmogljivost: 7.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Olympus Slovenija, www.olympus.si.

Cena: 164 EUR.

Za: Širokokotni objektiv, polnjenje prek vmesnika USB, mere in teža, petkratni zum.

Proti: Nepregledni menuji, majhne tipke.

Olympus mju 5010

Tokrat preizkušeni mali Olympus je na voljo v treh barvah, v našem primeru pa je bil odet v lakirano aluminijasto ohišje rožnate barve in je bil zelo po volji uporabnicam nežnejšega spola, ki so med tokratnim preizkusom ob pogledu nanj kar zavreščale.

Opremljen z 1 GB namenskega pomnilnika, zagotavlja fotografiranje brez uporabe kartice SD ali pa, ko je ta povsem zapolnjena in je pred nami še en izlet na potovanju. Zaslon je dobre kakovosti, tipke pa so osvetljene z belo barvo, tako da z dosegljivostjo ponoči ne bo težav. Hitro in uporabno je tudi kolesce, zajemanju videa pa je namenjena posebna tipka, ki omogoča hiter začetek zajemanja v vsakem trenutku. Pri uporabi sprožilca smo naleteli na podobno težavo kot pri zmogljivejšem modelu 7040, le da je v tem primeru včasih še teže otipljiv zaradi kromirane površine okrog njega.

Če želimo fotografije pregledovati brez vklapljanja aparata in odpiranja objektiva s petkratno povečavo, je treba to možnost vklopiti na menuju, to pa je nekoliko nejasno; enako je tudi s shranjevanjem nastavitev, s katerimi smo fotografirali pred izklopom.

Tipalo se ponaša s 14 megapikami in je nekoliko bolj občutljivo za šum, aparat pa ima težave tudi s prilagajanjem beline, predvsem pri višjih vrednostih ISO. Popačenja objektiva niso pretirano opazna, še posebej ko vzamemo v zakup širok kot zajema 26 mm, ki nam omogoča kar nekaj prostih rok pri kadriranju. Nekoliko slabši je le makro, ki tudi v svojem "super" načinu ne omogoča vedno dovolj bližinskega fotografiranja. Svetlomer se odreže odlično tudi v najtežjih razmerah, pri spreminjanju ekspozicije pa je na voljo tudi predogled, ki prikazuje predogled fotografiranja z različnimi osvetlitvami hkrati.

Ob priklopu na računalnik se nam izpiše tudi trenutna napolnjenost baterije in pregled nad pomnilnikom, v najnovejšem okolju Windows tudi brez dodatne namestitve gonilnikov.

Omeniti velja še menuje, ki so sicer pregledni in enostavni za uporabo, vendar na trenutke nekoliko počasni, moti pa to, da je dostop do nekaterih nastavitev nekoliko dolgotrajen.

Olympus mju 5010 je sicer odličen aparat, predvsem po zaslugi širokega objektiva in kakovostnega ohišja ter novega zajemanja visoko ločljivih posnetkov. Kljub temu velja ob ceni 208 evrov preveriti tudi le nekaj evrov dražjo konkurenco znotraj hiše.

Olympus mju 5010

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 14,0 milijona pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 26-130 mm (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,8-6,5; ostrenje 7 cm (super makro)-neskončno; domet bliskavice 4,7 m; ISO: samodejno ali ročno (64-1600).

Tehnična zmogljivost: 7.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Olympus Slovenija, www.olympus.si.

Cena: 208,30 EUR.

Za: Prijetno ohišje, kolesce, širok kot zajema, izbira ekspozicije.

Proti: Polnilec, sprožilec, zrnatost posnetkov pri višjih občutljivostih, izbira beline pod umetnimi lučmi.

Olympus Mju-7030

Olympus svoje stilsko dovršene digitalne aparate najmanjših mer uvršča v serijo Mju, na preizkus pa smo dobili predstavnika Mju-7030. Preizkušeni aparat je očaral predvsem nežnejši spol, saj je bilo njegovo ohišje temno rožnate barve - na voljo pa sta še srebrna in temno modra. Zadaj opazimo solidno velik zaslon (njegova diagonala meri 6,85 cm), desno od njega pa funkcijske tipke, kjer smo z veseljem uporabljali vrtljivo kolesce, ki je hkrati tudi štirismerna tipka. Manj navdušeni smo bili nad preostalimi tipkami, ki so razmeroma majhne in malce prenizke (to bo manj motilo tiste s tanjšimi prsti).

Največja prednost tega aparata je vsestranski objektiv, ki se hvali s kar sedemkratnim zumom - to je glede na majhnost in lahkost ohišja zelo pohvalno. Goriščna razdalja objektiva se začne pri povprečno širokih 28 mm in gre do 196 mm. Omenimo, da je zadnje čase na voljo vse več žepnih aparatov, ki začno pri širokem kotu 26 mm - nekateri pa celo pri manj. Pri tem jih Mju-7030 odločno prekaša v tele območju. Pri tem je zelo uporabna tudi optična stabilizacija slike; v Olympusu omenjajo še digitalno stabilizacijo, ki pa le poveča občutljivost ISO.

Slednja gre do ISO 1600, a je pri teh vrednostih preveč šuma - po našem mnenju so fotografije dovolj kakovostne do vključno ISO 400, više pa si ne bi želeli. Tipalo je enako, kot ga v Olympusu vgrajujejo v kar nekaj različnih žepnih modelov, premore pa 14 milijonov pik. To je po našem mnenju preveč, saj nam fotografije po nepotrebnem jemljejo veliko prostora na pomnilniških nosilcih. Pri slednjih lahko pohvalimo uporabo pomnilniških kartic SD, ki so cenejše in hitrejše kot Olympusove kartice tipa xD. Prijetno presenečeni smo bili tudi nad vgrajenim pomnilnikom pri Mju-7030. Medtem ko ima večina aparatov le nekaj deset MB (dovolj za manj kot deset fotografij), so v ta model vgradili kar en GB prostora.

Kot smo pri žepnih modelih navajeni, tudi tu ni ravno veliko ročnih nastavitev, namesto njih pa imamo veliko različnih scenskih načinov. Načeloma pa bomo brez večjih težav shajali z navadno avtomatiko, imenovano Program Auto. Aparat ima tudi njeno pametnejšo različico (Intelligent Auto), ki naj bi prepoznala prizor (denimo portret) in prilagodila nastavitve - čeprav bistvenih razlik med tem prej opisanim samodejnim programom nismo opazili. Pri zajemu videa je aparat povprečen - ločljivost je klasična 640 × 480 pri 30 slikah na sekundo, v uporabi pa je razmeroma potraten kodek MJPEG.

Olympus Mju-7030

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 14 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 28-196 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3-5,9; ostrenje 0,7 m-neskončno (2 cm makro); domet bliskavice 5,4 m; ISO: samodejno (100-1600) ali ročno.

Tehnična zmogljivost: 8.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Olympus Slovenija, www.olympus.si.

Cena: 189 EUR.

Za: 1 GB vgrajenega pomnilnika, polnjenje prek vmesnika USB, mere in teža, sedemkratni zum.

Proti: Nepregledni menuji, majhne tipke.

Olympus mju 7040

V kakovostno modro aluminijasto ohišje odeti Mju je drugi z vrha lestvice na novo predstavljenih Olympusovih žepnih modelov, ki ponuja kar nekaj dobrodošlih novosti. Ena je vsekakor ta, da se v njegovem ohišju skrivata kar 2 GB notranjega pomnilnika, ki dejansko omogočata zajemanje fotografij in tam nista le za okras oziroma kot presežek pomnilnika, potrebnega za delovanje. Poleg tega je tudi izbira kartic pri Olympusovih aparatih po novem ugodnejša in pestrejša, saj so njihove xD zamenjale veliko bolj razširjene in hitrejše SD. To botruje tudi hitrejšemu delovanju in predvsem možnosti zajemanja videoposnetkov pri najboljši kakovosti dlje kot le 10 sekund, kar je bila še pred nedavnim velika hiba Olympusov. Tega ni več in video je mogoče zajemati kar v HD ločljivosti formata 720p.

Aparat lepo sede v roko, za zajemanje videa pa je na ohišju posebna tipka, namenjena le temu opravilu. Vse tipke so lepo osvetljene za uporabo ponoči in kakovostno izdelane. Nekaj pripomb gre le na račun sprožilca, ki stoji na izbočenem delu zgornjega dela aparata, zaradi česar je treba nekaj privajanja in ga je včasih nekoliko teže pritisniti, predvsem kadar nam mraz najeda prste.

Tipalo, opremljeno s kar 14 megapikami, se pohvali z zelo majhno občutljivostjo za šum glede na svojo velikost in zasnovo, aparat pa se lahko pohvali tudi z zelo dobro izbiro beline praktično v vseh razmerah. Izjema je fotografiranje strogo črno-belih motivov pri največji povečavi, kjer fotografije postanejo nekoliko rumene. Pred tipalom stoji hiter in odziven objektiv s 7-kratnim razmerjem goriščnic, ki ima sicer nekaj težav s popačenjem predvsem pri najdaljših goriščnicah, ko postane vbočen, vendar v praksi ni moteče. Ostrenje deluje dobro, z uporabo možnosti supermakro pa lahko fotografiramo objekte, ki so od prednje leče oddaljeni vsaj 2 cm.

Na voljo so še zabavni programi, ki lahko popačijo ljudi in druge fotografirane na marsikateri zanimiv način, od možnosti fisheye pa vse do programa magic, ki nekoliko popači barve na fotografiji, da so portretiranci videti, kot bi bili alkoholizirani.

Nekoliko zmoti še sistem polnjenja baterije v samem aparatu, ki onemogoča uporabo ene in polnjenje dodatne baterije hkrati, za polnjenje pa je treba uporabiti dva kabla, med katerima stoji polnilec. Neprijetno.

Olympus je s prenovljeno serijo Mju svoje aparate končno pripeljal tako daleč, da ne delujejo več okamnelo in v določenih pogledih zastarelo. Mju 7040 se odlikuje z nizko občutljivostjo za šum, širokim razponom goriščnic, kakovostnim ohišjem in hitrim delovanjem, poleg tega pa je opremljen z izhodom mini HDMI. Cena 245 evrov se zdi za tako dobro opremljen aparat zelo solidna.

Olympus mju 7040

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 14,0 milijona pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 28-196 mm (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,0-5,9; ostrenje 2 cm (super makro)-neskončno; domet bliskavice 5,7 m; ISO: samodejno ali ročno (64-1600).

Tehnična zmogljivost: 8.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Olympus Slovenija, www.olympus.si.

Cena: 245,27 EUR.

Za: Razpon goriščnic, hitro delovanje, vgrajeni pomnilnik, kartice SD, občutljivost za šum.

Proti: Polnilec, sprožilec.

Panasonic Lumix DMC-TZ7

Preizkušeno v Monitorju 6/2009

Panasonicov Lumix DMC-TZ7 je naslednik nadvse priljubljenega in hvaljenega modela TZ5. Gre za zelo zmogljiv, a še vedno žepni aparat. Ohišje je celo tanjše kot pri predhodniku, kljub temu da je vgrajen objektiv s še večjim razponom goriščnic. Te gredo od izredno širokih 25 mm pa do zelo dolgih 300 mm. Povedano drugače, aparat se hvali z 12-kratnim zumom, ki pa nam je všeč predvsem zaradi zelo širokega kota. Seveda je vgrajena tudi dobra optična stabilizacija slike, brez katere bi bili posnetki v tele območju hitro preveč streseni.

Žal pa ima aparat tu in tam vseeno težave z neostrimi posnetki. Največji krivec za to je razmeroma pozno proženje bliskavice - naprednejši uporabniki jo bodo seveda vklopili sami, a bomo pri samodejnih nastavitvah in malce slabši svetlobi hitro dobili stresen posnetek. Drugi razlog za slabo ostrino pa je močno programsko odstranjevanje šuma pri višjih vrednostih ISO - gre za mehčanje fotografije, ki ga pri večjih povečavah hitro opazimo. Kljub tem manjšim težavam smo s kakovostjo fotografij zadovoljni - barve so pravilne, pri dobri svetlobi (oziroma uporabi bliskavice) pa tudi dovolj ostre. Občutljivost gre od ISO 80 pa do ISO 1600. Do te skrajne vrednosti je šuma razmeroma malo, na koncu pa vmes poseže že omenjena elektronika. Tako kot pri predhodniku lahko fotografije zajemamo pri širokem razmerju 16 : 9 ali pa pri bolj navadnem 4 : 3.

Zelo dober je zajem videa. Tega lahko snemamo pri ločljivosti do 720p (tako kot pri predhodniku). Nova pa je uporaba zapisa AVCHD Lite (torej kodeka H.264), ki se še kako pozna pri velikosti zajetih video posnetkov, ki zdaj zasedejo polovico manj prostora kot pri predhodniku, ki je uporabljal zapis Motion JPEG. Kljub temu nismo opazili kakšne večje razlike v kakovosti videa. Vgrajen je stereo mikrofon, v katerem pa se hitro pozna šum vetra. Med zajemom videa lahko uporabljamo tudi optični zum, le da je v tem primeru precej počasnejši kot pri fotografiranju.

Zagon aparata je zelo hiter, za kar je odgovoren procesor, imenovan Venus IV. Tudi sicer je odzivnost odlična. Menuji so dokaj pregledni in enostavni. Za nastavitve bo odgovorna elektronika, ki svoje delo opravi zgledno. Pogrešali smo možnost ročne nastavitve časa in zaslonke, ki bi si ju tak aparat vsekakor zaslužil. Kljub vsemu gre za odličen večstranski aparat, ki ima zares uporaben razpon goriščnic, pri tem pa tudi cena ni pretirana.

Panasonic Lumix DMC-TZ7

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 10 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 25-300 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,3-4,9; ostrenje 0,5 m-neskončno (3 cm makro); domet bliskavice 5,3 m; ISO: samodejno ali ročno do 1600.

Tehnična zmogljivost: 7.

Kakovost fotografije: 8.

Zasnova aparata: 7.

Prodaja: PC Hand, www.pchand.si.

Cena: 364 EUR.

Za: Dober in uporaben razpon goriščnic, hitro delovanje, uporaba H.264 kodeka pri videu.

Proti: Močno odstranjevanje šuma, ki povzroči mehko sliko, občasno neostre slike zaradi pozne uporabe bliskavice.

Panasonic Lumix DMC-TZ10

Panasonicova serija TZ ("Travel Zoom") je že nekaj časa sinonim za majhne fotoaparate z objektivi, ki jih odlikujeta tako razpon kot tudi kakovost. Nič čudnega, saj jih izdeluje slovita leica. Lanska modela TZ6/TZ7 je nadomestila letošnja generacija - TZ8, TZ9 in TZ10 - od katere smo si ogledali najzmogljivejši model.

Za poznavalce naj povemo, da je TZ10 v bistvu le TZ7 z večjim tipalom (12 milijonov pik namesto 10), boljšim ročnim nadzorom nad fotografiranjem in sprejemnikom GPS. Druge pa bodo zanimali tehnični podatki. Objektiv seže od odličnih 25 mm do spodobnih 300 mm, pri tem pa je pohvalno, da je sodčkastost slike na širokokotnem koncu majhna, na tele koncu pa popačenj slike ne opazimo. Zaslonka je povprečna, od 3,3 do 4,9, osvetlitveni časi pa klasični, od dvatisočinke do 60 sekund. Slednje je seveda uporabno le pri nočnem fotografiranju.

Glavni adut TZ10 je vgrajeni sprejemnik GPS. Pri površnem ogledu fotoaparata ga skoraj ne opazimo, saj je povsem skrit v notranjosti, razkriva ga le rahlo izbočen del z napisom "GPS". Sprejemnik omogoča zapis koordinat v EXIF informacijo slik JPG, te podatke pa izkoriščajo najrazličnejši programi za prikaz lokacije na zemeljskem površju. Povedano bolj enostavno - ko fotografirate s TZ10, vam Picasa pokaže, kje je bila slika posneta. Vgrajena je tudi obširna baza lokacij (menda jih je več kot pol milijona), ki dobro pokriva tudi Slovenijo. Če se izgubite, vam bo fotoaparat lahko povedal, kje približno ste

Nadzor nad kakovostjo slike so temeljito izboljšali. Na voljo nam je popolnoma ročni način, pa nastavljanje moči obdelave slike v fotoaparatu (kontrast, ostrenje, odstranjevanje šuma). Res škoda, da TZ10 še vedno ne zna shranjevati slik v zapisu RAW. Kaj hočemo, neko prednost pa le morajo pustiti dražjim modelom.

Snemanje videa je enako kakor pri modelu TZ7. Video ločljivosti 720p se zapiše v format AVCHD Lite, ki so mu lahko dodani tudi podatki o lokaciji posnetka. Posnetki so bistveno manjši, kot če bi bili narejeni v formatu Motion JPEG, a enako kakovostni. Med snemanjem lahko spreminjamo goriščnico (pri tem se hitrost zumiranja upočasni - odlično!) in ostrimo, a ostrenje je enako počasno kakor v TZ7. Škoda, da se niso malo pozabavali še s tem delom programske opreme. So pa posnetki ostri in barvno odlični.

Lumix DMC-TZ10 je prava izbira za vse, ki radi v (malo večjem) žepu nosijo zmogljiv fotoaparat.

Panasonic Lumix DMC-TZ10

Razred: Zmogljivi.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 25-300 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,3-4,9; ostrenje 0,5 m-neskončno (3 cm makro); domet bliskavice 5,4 m; ISO: samodejno ali ročno (do 6400).

Tehnična zmogljivost: 5.

Kakovost fotografije: 7.

Zasnova aparata: 6.

Prodaja: PCHand, www.pchand.si.

Cena: 310 EUR, če ste zadovoljni z rdečim, sicer pa 350 EUR.ceneje.si

Za: GPS, dober ročni nadzor.

Proti: Opazen šum pri slabo osvetljenih posnetkih.

Pentax Optio I-10

Leta 1979 je Pentax predstavil najmanjši zrcalno-refleksni aparat vseh časov, Asahi Pentax 110 Auto, ki je ravno zaradi svoje majhnosti, dodatkov in skoraj povsem samodejnega delovanja postal priljubljeno fotografsko orodje za vsakdanjo rabo. Kakovost fotografij je bila kljub uporabi manjšega filma 110 več kot zadovoljiva, kot dodatek pa je bilo na voljo kar nekaj le temu modelu namenjenih leč in dve bliskavici.

Tokrat preizkušeni Pentax ni zrcalno-refleksni aparat, pa čeprav po videzu zelo spominja na predhodnika, kateremu želi biti v poklon. Ohišje deluje zaradi končne obdelave površine kakovostno in trpežno, odličen pa je tudi oprijem, tako za levo kot tudi za desno roko. Na sredini aparata, tam kjer je nekoč počival sistem zrcal in okular, se zdaj skriva vgrajena bliskavica, ki je primerno oddaljena od obeh rok, da je bojazen pred prekrivanjem s prsti odveč. Na zadnji strani "grbe" pa je zvočnik.

Tam, kjer bi se v analognih časih skrival napenjalec, ga zdaj posnema gumb za spreminjanje goriščnice objektiva s 5-kratno povečavo. Razpon tega sega od 28 pa do 140 mm, kar ni nič posebnega, pa tudi kakovost objektiva je povsem povprečna, saj je ta enak kot na primer v žepnem modelu H90. Enako velja v tem razredu za tipalo, ki se ponaša z 12-megapikami ločljivosti. Povsem povprečno je, je pa opremljeno s sistemom za stabilizacijo slike. Končni izdelki so večinoma dobre kakovosti, zrnatosti postane opaznejša šele pri ISO 1600, vendar so barve nekoliko šibkejše že stopnjo prej. Preseneča dobro ostrenje aparata, I-10 pa se zna osredotočiti tudi na obraze otrok ali pa domačih živali, kot so psi in mački.

Zeleni tipki, ki vselej spremeni način delovanja v poenostavljenega, lahko dodelimo tudi namembnost po lastni želji, pri fotografiranju pa vselej zmoti črn rob na strani ne najbolj prepričljivega zaslona, ki uporabnika ovira pri izbiri uravnotežene kompozicije.

Omeniti velja še sledenje ostrenja objektom, ki dobro sovpada z zanesljivim ostrenjem, aparat pa omogoča tudi pomoč pri kadriranju portretirancev, kar bo v pomoč predvsem manj veščim uporabnikom. Težava je le v tem da se zmanjšanje polja okrog portreta izvaja digitalno, zaradi česar se zmanjša kakovost slike.

Pentax ponuja za ceno okroglih 200 evrov na pogled zanimiv in nostalgičen aparat, ki mu kljub ugodni ceni manjka pika na i.

Pentax Optio I-10

Razred: Kompaktni.

Efektivna ločljivost tipala: 12,0 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 28-140 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,5-5,9; ostrenje 40cm- neskončno (8cm makro); domet bliskavice 4,0 m; ISO: samodejno ali ročno (80-6400).

Tehnična zmogljivost: 5.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Foto Beseničar, www.fotobesenicar.com

Cena: 200,40 EUR.

Za: Poklon malemu posebnežu iz konca sedemdesetih, ostrenje, oprijem, postavitev bliskavice, uporaba večih digitalnih filtrov hkrati, cena.

Proti: Ni dovolj za pravi poklon predhodniku, črn rob na strani med fotografiranjem.

Pentax Optio H90

Optio H90 je predstavnik nove hišne linije oblikovno dovršenih žepnih aparatov. Ena izmed njegovih poglavitnih posebnosti je ravno prečiščena minimalistična oblika, ki že na prvi pogled nakazuje uporabo aluminija. Vendar je ta žal uporabljen le na sprednjem zgornjem delu aparata, drugje ga zamenja sicer kakovostna plastika. Nasploh daje ta aparat zelo kakovosten vtis. Številni izdelovalci so v zadnjem času poiskali oblikovni navdih v vzhodni kulturi in sem se je zdaj zatekel tudi Pentax.

Tako jim je tehnično razmeroma osnovnemu aparatu uspelo dodati višjo noto prestiža. Da ne gre za vrhunski žepni aparat, poleg pomanjkanja prikazanega aluminija kaže tudi odsotnost prave stabilizacije slike, kakršne smo vajeni na primer v Canonovih modelih Ixus ali pa Nikonovi seriji S. Če se za trenutek vrnemo k ohišju, pa lahko pohvalimo tudi držalo, ki ima poleg sprednje mehke gume tudi dovolj prostora in oprijema ob zaslonu, pri katerem bi si sicer želeli nekoliko višjo ločljivost. Vedno redkeje naletimo na žepni aparat, ki bi solidno stal v eni roki.

Ločljivost tipala se nasprotno zdi ravno pravšnja in se ponaša z 12 megapikami, zrnatost fotografij ni pretirana in te so pogojno uporabne tudi pri najvišjih občutljivostih. Pa čeprav je zrnatost nekoliko bolj opazna že pri občutljivosti ISO 800. Tudi pri tem aparatu pa odločno popačenje objektiva rešuje programsko odstranjevanje, ki ga ni mogoče izklopiti.

Programske rešitve tega aparata so zelo napredne. Poleg tega, da je ostrenje opremljeno s sledenjem objektov in deluje prepričljivo, je Optio H90 opremljen celo z reševanjem nenamerno izbrisanih fotografij. To deluje zelo dobro, tudi če po izbrisu aparat izključimo. Manj uspešen je le, če mu po izbrisu odstranimo baterijo. Poseganje po namenski programski opremi za pridobitev fotografij spačenih obrazov, ki so jih portretiranci sami izbrisali, tako ne bo potrebno. Pentax podpira tudi pomnilniške kartice Eye-Fi, ki omogočajo brezžični prenos prek omrežja WLAN na računalnik. Na preizkusu nas je zmotila popolna zamrznitev aparata, ki jo je ozdravila šele odstranitev akumulatorja, vendar je to po vsej verjetnosti naključje, saj se je v celotnem obdobju preizkušanja pripetilo le enkrat.

Za ceno 143 evrov bo pri Optiu H90 marsikdo našel vse tisto, kar zahteva od žepnega aparata.

Pentax Optio H90

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 12,0 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 28-140 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,5-5,9; ostrenje 40cm-neskončno (8 cm makro); domet bliskavice 2,4 m; ISO: samodejno ali ročno (80-6400).

Tehnična zmogljivost: 5.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Foto Beseničar, www.fotobesenicar.com.

Cena: 143 EUR.

Za: Podpora karticam Eye-Fi, prijetna oblika in dobra kakovost izdelave, držalo, reševanje izbrisanih fotografij.

Proti: Ohišje ni zares v celoti aluminijasto, kot želi biti, med preizkusom je nepojasnjeno zamrznil, nima stabilizacije slike.

Pentax Optio W90

Optio W90 je naslednik modela Optio W80, s katerim si deli večino tehničnih lastnosti, ne pa tudi povsem na novo razvitega ohišja. To je zdaj vodoodporno do globine šest metrov in nasploh deluje bolj trpežno. Je tudi odpornejše proti udarcem, saj mu gumirana zaščita omogoča, da se ne boji niti višine 1,2 m.

Tudi ko takšnega aparata ne izpostavljamo robnim razmeram vzdržljivosti, ohišje navdušuje z odličnim oprijemom, zaradi česar brez težav fotografiramo z eno roko v položajih, ko bi kak konkurent že kritično drsel med prsti. Okrog objektiva, ki ostaja enak že tretjo generacijo zapored, so nameščene tri diode LED, ki pripomorejo k odlični in enakomerni osvetlitvi med bližinskim fotografiranjem. Poleg tega med uporabo pripomorejo k izjemno atraktivnemu videzu, ki mu je na našem preizkusu marsikdo namenil začudeni: "Hudo!".

Tipalo se ponaša z 12 megapikami ločljivosti in ga ne zmotijo občutljivosti do vključno ISO400, kasneje pa pokaže nekaj zrnatosti, vendar ta tudi pri občutljivosti ISO6400 za kompaktni aparat ne postane nesmiselno visoka.

Objektiv se ponaša s širokim kotom 28 mm, čeprav bi si pri podvodnem fotografiranju, kjer so objekti povečani za približno faktor ene tretjine, želeli tudi kak milimeter manj. Pridela kar nekaj sodčkavosti, vendar je to vidno le pri predogledu, na zajeti fotografiji pa je ta programsko odpravljena in te možnosti ni mogoče izklopiti, kot omogoča nekatera konkurenca.

Nadzor nad aparatom je dober, še posebej ko vsem tipkam na 4-smerni ploščici in posebni namenski zeleni tipki dodelimo svojo lastnost, kot je na primer ostrina, ekspozicija ali nastavljanje občutljivosti ISO.

Aparat odlično rabi svojemu namenu in se lahko pohvali tudi z visoko ločljivim videom višine 720 vrstic, vendar je ta slabše kakovosti kot pri nekateri konkurenci, pa tudi prostorsko ni zaradi tega prav nič manj potraten, saj vsaka minuta zahteva dobrih 170 MB na pomnilniški kartici.

Optio W90 je predvsem po zaslugi svojega ohišja odličen aparat v segmentu vzdržljivih kompaktov, vendar ga med povprečje postavlja ravno to, da podobno kot vsi še vedno ni opremljen z optično stabilizacijo slike. Za 289 evrov, kolikor velja, pa pri Pentaxu prilagajo še atraktivno zanko z aluminijasto vponko.

Pentax Optio W90

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 12,1 milijona pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 28-140 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,5-5,5; ostrenje 50 cm-neskončno (1 cm makro); domet bliskavice 3.9 m; ISO: samodejno ali ročno (50-6400).

Tehnična zmogljivost: 5.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Foto Beseničar, www.fotobesenicar.com.

Cena: 289 EUR.

Za: Ohišje in oprijem, osvetlitev pri makro fotografiranju, nastavljive tipke za bližnjice.

Proti: Video bi lahko bil boljši in prostorsko manj potraten, manjka mu prava stabilizacija slike.

Samsung PL150

Samsungova mala žepna igračka na prvi pogled ni videti nič posebnega, po podrobnem ogledu pa preseneti z nekaj koristnimi dodatki. Hitro opazimo dober objektiv, ki se začne pri širokokotnih 24 mm in potegne do spodobnih 135 mm, pri tem pa ima odlično "oglatost" (pravokotniki niso trebušasti) na obeh koncih. Prava posebnost fotoaparata, ki mu daje čisto svoj šarm, pa je drugi zaslonček na sprednji strani.

Gre za majhen barvni zaslonček z 61.000 pikami in diagonalo malo manj kakor štiri centimetre. (Majhen? Pred šestimi leti je bila to normalna velikost zaslončkov na zadnji strani!) Med običajnim delom je zaslonček neviden. Skrit je namreč pod ohišjem in ko je ugasnjen, je skoraj natančno take barve kot ohišje. Ko pa se prižge, krepko izboljša uporabno vrednost fotoaparata.

V nekaterih načinih se zaslonček prižge samodejno, denimo pri rabi samosprožilca. Takrat odšteva zadnjih nekaj sekund, da se lahko bolje pripravimo na sprožitev. Z zaslončkom je povezan tudi poseben način samosprožilca, namenjen fotografiranju skokov. (Oziroma ljudi med skokom, kar je priljubljena internetna zabava. Če morda niste vedeli.) V tem načini fotoaparat odšteva pet sekund, nato da znak za skok (na zaslončku, seveda), ter naredi tri zaporedne posnetke, v upanju, da vas bo vsaj en ujel v zraku.

Zaslonček lahko prižgemo tudi ročno s posebnim gumbom. V tem primeru zna delovati v treh načinih - avtoportret, skupinski avtoportret in fotografiranje otrok. V zadnjem primeru se na zaslončku nariše smejoči klovn, aparat pa vključi funkcije "smile shutter" in naredi posnetek, brž ko se otrok zasmeje. Funkcijo smo neštetokrat preizkusili in prav na vsaki žrtvi je odlično delovala.

Vgrajenih je še nekaj "kreativnih" funkcij, denimo fotografiranje "miniatur" (fotoaparat odizostri sliko na spodnjem in zgornjem delu, da ponaredi učinek omejene globinske ostrine) in slik z ekstremnim širokokotnikom ("fish eye"), ki pa ni dovolj dodelan. Rezultati so videti zelo umetni in ne bodo prepričali gledalcev.

Fotografije so na prvi pogled lepe, ob bolj natančnem ogledu pa opazimo, da programska oprema preveč intenzivno odstranjuje šum in se zato izgubijo podrobnosti. Razen tega so slike kakovostne, šum pa skoraj neopazen do ISO 400. Fotoaparat snema tudi video (720p), a med zumiranjem ugasne zvok.

Samsung PL150

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 27-135 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,5-5,9; ostrenje 0,80 m-neskončno (5 cm makro); domet bliskavice 3,4 m; ISO: samodejno ali ročno (do 3200).

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Eurofoto, www.eurofoto.si.

Cena: 196 EUR.Ceneje.si

Za: Širokokotni objektiv, nizek šum do ISO 400.

Proti: Skromna bliskavica, mikro SD, premočna obdelava slik v fotoaparatu.

Samsung WB650

Samsungov  WB650 sicer ne spada med manjše fotoaparate, a ko si enkrat ogledamo njegove specifikacije, nam je takoj jasno, da ga v manjše ohišje skoraj nismo mogli spraviti. Sprejemnik GPS verjetno ni zavzel pretirano veliko prostora, ga pa je toliko več odpadlo na objektiv s spodobnim obsegom. Že 24 mm, kolikor "potegne" v širokokotni smeri, je odlična številka, spodoben pa je tudi teleskopski konec, kjer se povečava neha pri 360 mm. Ja, objektiv zmore faktor povečave 15x, kar preseže le redkokateri fotoaparat, noben med njimi pa ni manjši od Samsungovega.

Telo aparata je torej veliko, a lepo sede v roko, kontrole na njem pa so pametno razporejene. Način delovanja izbiramo z vrtljivim gumbom, ki mu dela družbo še nekaj tipk za hiter dostop do funkcij in premikanje po menujih. Pa gumb za vklop geopozicijskega sprejemnika, seveda. Zaslonček je izdelan v tehnologiji AMOLED in je naravnost odličen - svetel in razločen tudi pri močnem soncu.

Glavna aduta aparata sta torej GPS in ekstremne povečave, zato bi pričakovali, da so ravno rabo teh funkcij temeljito izpilili. Pa ni tako. GPS je počasen, ob vsakem vklopu potrebuje nekaj minut, da najde položaj. Ko aparat izklopite, se ugasne tudi sprejemnik, kar je sicer lepo, ker ne troši akumulatorjev, a pri naslednjem vklopu spet potrebuje dolgo časa, da se najde na zemeljskem površju, tudi če se medtem aparat ni premaknil. V fotografije se shranijo koordinate, imena lokacij pa ne. Za slednje bi morali v fotoaparat naložiti zemljevide s Samsungovega spletišča, a nam zaradi kratkega časa testiranja tega žal ni uspelo narediti.

Objektiv je v širokokotnem delu odličen, pa tudi tam nekje do goriščnice 240 mm se dobro obnese, potem pa ga začne malo "zmanjkovati". Pa verjetno niti ni problem v optiki, temveč v elektroniki. Pri skrajnih povečavah se začnejo težave z ostrenjem (fotoaparat ostri na manj pomemben del slike) in izbiro osvetlitve (slike so pogosto presvetljene). Opazili smo tudi, da je izbira osvetlitvenega časa pogosto neprimerna povečavi (osvetlitveni časi so predolgi).

Razen tega pa WB650 ne moremo dosti očitati. Vgrajene so vse uporabne in neuporabne funkcije, ki jih od sodobnega fotoaparat pričakujemo, video snema v ločljivost 720p (a brez zvoka med zumiranjem), ročne nastavitve pa so odlične, na voljo je celo ročno ostrenje.

Samsung WB650

Razred: Zmogljivi.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 24-360 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,2-5,8; ostrenje 0,80 m-neskončno (8 cm makro); domet bliskavice 5 m; ISO: samodejno ali ročno (do 3200).

Tehnična zmogljivost: 5.

Kakovost fotografije: 7.

Zasnova aparata: 6.

Prodaja: Eurofoto, www.eurofoto.si.

Cena: 315 EUR.Ceneje.si

Za: Širokokotnik, dober teleobjektiv.

Proti: Počasen GPS, težave z ostrenjem v teleskopskem koncu objektiva.

Sony Cyber-shot DSC-W220

Preizkušeno v Monitorju 12/2009

Sony DSC-W220 je še eden izmed množice žepnih malčkov tega japonskega podjetja. Uvrščen je še korak višje od modela DSC-W310, čeprav sta si na prvi pogled zelo podobna. Tudi DSC-W220 ima odlično, zelo kakovostno ohišje, ki se zlahka skrije v vsak žep. Tudi tu moramo biti malce bolj previdni pri delu, da se nam aparat ne izmuzne iz rok. Preizkušeni aparat je bil odet v svetlo sivo barvo, a so na voljo tudi druge (denimo roza).

Zadaj imamo majhno kolesce, s katerim izbiramo način fotografiranja. Pod njim so klasično razporejene tipke, v vogalu pa sta tipki za zumiranje, ki sta po našem mnenju malo majhni. Zaslon meri čez diagonalo 6,8 cm, njegova ločljivost je tipičnih 230.000 pik.

Objektiv premore štirikratni zum, od povprečno širokih 30 mm pa do (dovolj dolgih) 120 mm. K temu so dodali tudi optično stabilizacijo slike. Popačenja ni pretirano, ostrina je povprečna. Tipalo premore 12 milijonov pik, kar je za tako majhen kos elektronike preveč. Šum opazimo že pri nižjih vrednostih ISO - te se sicer povzpnejo do ISO 3200. Bliskavica je razmeroma šibka, a malenkost boljša kot pri DSC-S930. Tako kot pri drugih Sonyjih so barve razmeroma močne in malce preveč tople.

Aparat ima dokaj jasne in pregledne menuje, sploh ker ni ravno veliko možnosti. Programov slikanja je razmeroma malo (vsega skupaj 13), a nam je to všeč, saj nekatera podjetja tlačijo na menuje še tako čudne programe (denimo namenski program za fotografiranje domačih ljubljencev). Dodano je prepoznavanje obrazov in prepoznavanje nasmeškov. Zelo uporaben se nam zdi program "Easy Mode", ki skrije vse nepotrebne funkcije - na voljo nam ostane le krmiljenje bliskavice ter nastavljanje velikosti fotografije. Tudi tu se aparat ne ukvarja s podrobnostmi o posameznih ločljivostih, temveč pove, da je večja fotografija za natisniti na velikosti do A3, manjša pa za fotografije, velike 13 × 18 cm. Video je povprečen, ločljivost je standardna SD (640 × 480) pri hitrosti 30 slik na sekundo.

O Cyber-shotu DSC-W220 bi lahko rekli, da pravzaprav ni nič presenetljivega. Gre za lep žepni aparat, ki je predvsem enostaven za uporabo. Z razmeroma ugodno ceno je kar ugodna ponudba, vsaj za manj zahtevne uporabnike.

Sony Cyber-shot DSC-W220

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 30-120 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,8-5,8; ostrenje 0,5 m-neskončno (4 cm makro); domet bliskavice 3,9 m; ISO: samodejno ali ročno do 3200.

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 5.

Prodaja: Sony, www.sony.si.

Cena: 154 EUR.

Za: Enostavnost rabe, kakovost ohišja, videz, stabilizacija slike.

Proti: Šum.

Sony Cyber-shot DSC-W310

Preizkušeno v Monitorju 3/2010

Sonyjev Cyber-shot DSC-W310 je razmeroma ugoden žepni aparat, ki pa se po kakovosti in zmogljivosti uvršča nad najcenejše digitalne aparate. To vidimo takoj, ko ga primemo v roke, saj ima presenetljivo kakovostno in lepo oblikovano kovinsko ohišje. Žal pa ne sede ravno dobro v roko, saj nima ničesar, kar bi olajšalo prijem. Fotografiranje z eno roko se tako lahko kaj hitro konča z bližnjim srečanjem tal.

Aparat uporablja, tako kot marsikateri Sony, pomnilniške kartice MemoryStick Pro Duo. Tipke zadaj so dovolj kakovostne, njihova razporeditev je povsem klasična. Tudi zaslon je kar dober, njegova ločljivost je 230.000 pik, diagonala pa meri slabih 7 centimetrov, obe številki sta povsem značilni za srednji rang žepnih aparatov.

Aparat premore 12 milijonov pik, kar je za majhno tipalo CCD očitno preveč, saj smo šum opazili že kar pri ISO 100. Z višanjem občutljivosti pa je ta seveda skokovito naraščal (občutljivost sicer gre do ISO 3200). Kaj veliko ročnih nastavitev ni, igramo se lahko le z občutljivostjo in temperaturo beline. Aparat tudi nima namenskega načina za makro fotografijo, najbolje je, da mu določimo točko ostrenja (sicer išče objekte za tistim, kar želimo slikati). Ima kar nekaj scenskih načinov, dodali pa so tudi "easy mode", ki je še bolj omejen samodejni način. Tu se skrijejo skoraj vse možnosti, na voljo ostanejo vklop in izklop bliskavice, zakasnitev proženja, velikost posnete fotografije in nastavitve za zaznavanje nasmeškov.

Objektiv je še kar dober, vsaj glede na ceno. Pohvalimo lahko zlasti razmeroma širok kot 28 mm, na tele območju gre do 112 mm (to se nam zdi za navadno rabo dovolj). Po kakovosti ni nič posebnega, ni ravno najostrejši - je pa vsaj geometrijskega popačenja malo. Nič kaj posebej navdušeni nismo bili nad ostrenjem, ki rado greši pri pokrajinskih posnetkih. Video je po kakovosti povprečen, njegova ločljivost je 640 × 480, zvok pa le enokanalen (mono). Med zajemom videa ne moremo uporabljati optičnega zuma.

Cyber-shot DSC-W310 je soliden in lep mali aparat, ki ga zlahka uporabljajo tudi manj vešči fotografi. Njegova največja hiba je šum, ki ga nezahtevni sicer ne bodo opazili, njegov najmočnejši adut pa je nizka cena.

Sony Cyber-shot DSC-W310

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 28-112 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,0-5,8; ostrenje 0,5 m-neskončno (5 cm makro); domet bliskavice 3 m; ISO: samodejno ali ročno do 3200.

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Sony, www.sony.si.

Cena: 130 EUR.

Za: Enostavnost rabe, cena, kakovost ohišja, videz.

Proti: Domet bliskavice, šum.

Sony Cyber-shot DSC-HX1

Preizkušeno v Monitorju 2/2009

Sonyjev DSC-HX1 je zastavonoša njihovih zmogljivih kompaktnih fotoaparatov, primerja se s cenejšimi aparati DSLR. Že na prvi pogled je jasno, da gre za model z velikim razponom goriščnic - zum je tu dvajsetkraten, razteza se od dovolj širokih 28 pa do dolgih 560 mm (v klasičnem, 35. mm formatu). Ohišje je med boljšimi v tem razredu, je sicer plastično, a kakovostno. Ergonomija je solidna, aparat lepo sede v roko, na spodnji strani je tudi majhen kos gume, ki preprečuje zdrse na gladkih površinah. Zmotil nas je kapel USB, ki je združen s priključki za video signal.

Motorček pri objektivu omogoča zumiranje pri dveh različnih hitrostih, kjer pa je tudi hitrejša malce počasna (denimo v primerjavi s Canonovim SX1). Opazili smo tudi občasno nenatančnost samodejnega ostrenja. Kljub velikemu razponu goriščnic je popačenja zelo malo, dobro se obnese tudi optična stabilizacija slike. Za objektivom je postavljeno tipalo z ločljivostjo devet milijonov pik. Občutljivost se giblje od ISO 125 pa do ISO 3200, kjer je za zares čiste in ostre fotografije bolje, da ne presežemo občutljivosti ISO 200. Naprej se že opazi šum, ki hitro naraste, a to se dogaja tudi pri drugih konkurentih. Omeniti velja, da aparat malo poudarja rdečo barvo (to sicer počno praktično vsi Sonyji), kar sicer ni najbolj pravilno, a so portreti videti toliko toplejši.

Aparat nima vmesnika za zunanjo bliskavico ("hot shoe"), ima pa majhen (digitalni) okular. Ta je premajhen za resno rabo, tudi barve niso povsem pravilne. Malo boljši je zaslon, ki ga lahko nagnemo v navpični smeri (a ga ni mogoče zavrteti). Pohvalimo lahko vrtljivo kolesce, ki počiva pod palcem, podobno kot pri aparatih DSLR. Tu je še bolj uporabno, saj lahko s pritiskom nanj hitro zamenjamo njegovo funkcijo (z njim lahko nastavljamo kompenzacijo osvetlitve, zaslonko, čas ali vrednost ISO). Sprašujemo se, zakaj nimajo tega vsi zmogljivejši aparati (sploh aparati DSLR), saj se zelo dobro obnese. Aparat seveda omogoča vse ročne nastavitve, ponuja pa tudi veliko samodejnih programov.

Video posnetki so kar solidne kakovost, najvišja ločljivost je razmeroma visokih 1440 × 1080 (večina boljših aparatov zajema video pri ločljivosti 1280 × 720). Med zajemom videa lahko tudi zumiramo, a le pri nižji hitrosti, tako da se zvok motorčka skorajda ne pozna. Zvok je sicer malo slabši kot video. DSC-HX1 je torej zelo dober aparat, ki ima nekaj pomanjkljivosti, a tudi kar nekaj prednosti.

Sony Cyber-shot DSC-HX1

Razred: Zmogljivi.

Efektivna ločljivost tipala: 9 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 28-560 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,8-5,2; ostrenje 0,1 m-neskončno (1 cm makro); domet bliskavice 9,1 m; ISO: samodejno ali ročno do 3200.

Tehnična zmogljivost: 7.

Kakovost fotografije: 7.

Zasnova aparata: 7.

Prodaja: Sony, www.sony.si.

Cena: 420 EUR.

Za: Širok razpon goriščnic objektiva, kakovost izdelave, ergonomija, kakovost videa, vrtljiv gumb za napredne nastavitve.

Proti: Občasno nenatančno samodejno ostrenje, razmeroma počasno zumiranje, kabel za priklop na računalnik.

Sony Cyber-shot DSC-S930

Preizkušeno v Monitorju 12/2009

Sonyjev malček po imenu Cyber-shot DSC-S930 je eden izmed najcenejših fotoaparatov, ki so trenutno na voljo. Gre za vstopni model, ki je razmeroma majhen, kljub temu pa večji in debelejši od večine strogo žepnih modelov. Ohišje je plastično in ne daje kakega občutka kakovosti. Zaradi uporabe dveh baterij tipa AA je tudi malce težek - čeprav je ohišje brez njiju lažje kot ohišja večine manjših aparatov. Preizkušeni aparat je bil odet v svetlo roza barvo, kar zna očarati marsikatero uporabnico.

Objektiv je po pričakovanju zelo omejen. Trikratni zum nas načeloma ne bi motil, a kaj, ko se začne pri prav nič širokih 36 mm (gre pa do 108 mm v tele področje). Verjamemo, da bi bil bolj uporaben, če bi se začel pri 28 mm in tudi prej končal - pri širokem kotu se vsak milimeter še kako pozna. Sicer pa ni objektiv nič posebnega, popačenja ni preveč, optične stabilizacije slike pa niti nismo pretirano pogrešali. Bolj nas je zmotila nizka zmogljivost bliskavice, ki stežka osvetli kaj več kot nekaj metrov. Malce staromodno je tudi ostrenje, ki je počasno in malce preglasno.

Aparat nima kaj prida ročnih možnosti, a ima zato več kot dovolj samodejnih načinov, avtomatika pa se povsem zgledno obnese. Od dodatnih funkcij ima DSC-S930 še zaznavanje obrazov. Zum krmilimo z dvojico tipk na zadnji strani, tam je tudi drsnik, s katerim menjavamo med zajemom fotografije, ogledom fotografij in snemanjem videa. Menuji so solidni, možnosti ni preveč. Je pa zaslon med manjšimi, tudi ločljivost je bolj na repu, premore le 112.300 pik (večina žepnih modelov se danes hvali z 230.000 pikami).

Fotografije so se nam zdele dovolj kakovostne za ta rang, barve so malce premočne, hkrati vlečejo proti rdeči. Tipalo premore 10 milijonov pik, kar je povsem dovolj. Občutljivost gre vse do ISO 3200, kar je odločno preveč, saj je že prej veliko šuma - zares čiste so le fotografije do ISO 200. Slab je tudi, kar zadeva zajem videa, kjer je ločljivost zelo nizka - le 320 × 240.

Cyber-shot DSC-S930 je predvsem poceni - stane manj kot sto evrov. Za to dobimo enostaven aparat, ki pravzaprav po ničemer ne izstopa. Omenimo morda še uporabo Sonyjevih pomnilniških kartic MemoryStick, ki so dražje in manj razširjene od klasičnih kartic SD.

Sony Cyber-shot DSC-S930

Razred: Kompaktni.

Efektivna ločljivost tipala: 10 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 36-108 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,9-5,4; ostrenje 0,5 m-neskončno (5 cm makro); domet bliskavice 3 m; ISO: samodejno ali ročno do 3200.

Tehnična zmogljivost: 4.

Kakovost fotografije: 5.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Sony, www.sony.si.

Cena: 99 EUR.

Za: Enostavnost rabe, cena.

Proti: Domet bliskavice, razpon objektiva, nizka ločljivost videa, glasno in počasno ostrenje.

Tabela z rezultati 1

Tabela z rezultati 2

Tabela z rezultati 3

Tabela z rezultati 4

Tabela z rezultati 5

Pogled v laboratorij

Splošno mnenje je, da so kompaktni fotoaparati, v nasprotju z modeli DSLR, nekakšne igrače, s katerimi zna ravnati prav vsak. To pomeni, da se nanje tudi spozna prav vsak. Skratka, da jih lahko tudi preizkušamo tako, da jih le na hitro vzamemo v roke, naredimo nekaj "slikic" in to je to.

Ne, ni tako, v resnici je lahko s temi "igračkami" prav toliko dela kot z modeli DSLR, le nekoliko drugačnega morda. Preizkusiti je namreč treba množico najrazličnejših dodatkov in modrosti, ki so se jih izdelovalci odločili vgraditi.

Več o preizkušanju fotoaparatov v našem laboratoriju si sicer lahko preberete na koncu velikega testa modelov DSLR na naslednjih straneh.

Trije za različne potrebe

Pri kompaktnih aparatih imamo že nekaj časa tri razrede - zmogljive, kompaktne in žepne aparate. Zmogljivi modeli so tisti, ki ponujajo sorazmerno veliko zuma in optično stabilizacijo slike, hkrati pa imajo na voljo popolne ročne nastavitve. Gre za aparate, ki se lahko po eni strani merijo s cenejšimi aparati DSLR, po drugi strani pa so dobra izbira za vsakogar, ki želi odlično kakovost slike v manjšem in bolj prenosljivem ohišju.

Zmogljivi

Pri teh zmogljivih aparatih si je zlati Monitor prislužil Canonov model PowerShot SX120 IS. Gre za dober aparat z desetkratnim zumom in dobro optično stabilizacijo slike. Aparat je med bolj odzivnimi, kljub solidnim zmogljivostim pa zelo enostaven za uporabo. Tudi kakovost posnetkov je zelo dobra. Najboljša lastnost tega modela pa je glede na kakovost res ugodna cena - le 200 evrov. Pri tem ima seveda nekaj omejitev, predvsem malo slabši široki kot in zajem videa pri standardni ločljivosti SD, a se nam za to ceno zdi res odličen izdelek.

Žepni

Na drugi strani so žepni modeli. Za to, da pride aparat v to skupino, mora biti njegov volumen dovolj majhen - gre za aparate, ki dobesedno gredo v vsak žep. Pri teh je ergonomija podrejena majhnim meram, tako da smo omejeni s tipkami na ohišju, za nastavitve bo aparat večinoma skrbel sam. Ciljni uporabniki niti ne želijo kaj preveč ročnih možnosti - a danes se elektronika kar dobro znajde. Žepni aparati pa so hkrati tudi najbolj modni med vsemi. Večino jih lahko dobimo v različnih barvnih odtenkih, ohišja pa so nemalokrat olepšana s kakim brušenim aluminijem.

Med žepnimi modeli že dlje časa izstopajo Sonyjevi aparati in tudi tokrat ni nič drugače - zlati Monitor prejme Sony Cyber-shot DSC W220. Aparat se je odlično izkazal že na preizkusu cenejših aparatov decembra lani, še vedno pa je odlična izbira. Ohišje je majhno, a kakovostno, objektiv pa ponuja zelo uporabno razmerje goriščnic, dodano ima tudi optično stabilizacijo slike. Aparat je kakor nalašč za manj vešče uporabnike, saj se hvali s preprostim "Easy" načinom, ki poleg vseh nastavitev poskrbi za to, da se tudi menuji poenostavijo do skrajnosti. Najboljši del aparata pa je nizka cena - 154 evrov. Še malce cenejši je njegov dvojček, model DSC W210, ki pa nima optične stabilizacije slike.

Kompaktni

Vmes med žepnimi modeli in zmogljivimi so klasični kompaktni aparati - modeli, ki so preveliki, da bi bili žepni, a jim kljub temu nekaj manjka, da bi se uvrstili med zmogljive. To so najbolj klasični fotoaparati, večinoma imajo srednje zmogljiv zum, praviloma so brez ročnih funkcij. Veliko jih uporablja baterije AA, praviloma pa so cenejši kot aparati iz drugih dveh taborov - čeprav so tudi izjeme.

Zlati Monitor v tem segmentu gre Nikonovemu modelu Coolpix L110. Gre za preprost model, ki pa ima kar petnajstkratni zum. Zum deluje tudi pri zajemu videa, enako velja za samodejno ostrenje. Aparat ima tudi optično stabilizacijo slike, edina ovira, zaradi katere ni v razredu zmogljivih aparatov, je pomanjkanje ročnih programov za nastavitev zaslonke in časa. Za vse, ki tega ne potrebujejo, a bi radi soliden aparat z dobrim dosegom, pa je zelo dobra izbira.

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki