Varni na vseh frontah

Od zadnjega preizkusa protivirusnih in protivohunskih programov je minilo več kot poldrugo leto. V tem času smo bili priča novim, še zahtevnejšim grožnjam, vendar se evolucija pozna tudi protivirusni programski opremi.

Groženj v obliki virusov, trojanskih konjev, črvov in spletnih mest, ki ribarijo za podatki ali poskusijo namestiti škodljive programe, je čedalje več, obenem pa se zdi, da so vedno manj opazne. Nekatere namreč blokirajo že spletni brskalniki in vgrajeni požarni zidovi, za druge pa poskrbi varnostna zaščita, ki jo namestimo posebej.

In vendar je redno nadgrajevanje varnostnih paketov nujno, saj se grožnje neverjetno razvijajo. V zadnjih letih tako vedno več časa porabimo za brskanje po družabnih omrežjih. Aplikacije, ki se v njih  predstavljajo kot pomoč, so lahko v resnici zamaskirani zlonamerni programi, ki poskušajo marsikaj: pridobiti čim več osebnih podatkov, razpošljejo se vsem stikom, ki jih ima uporabnik, poskušajo okužiti čim več naprav …  

Protivirusnik ni vse, potrebujete tudi požarni zid. Tisti, ki je vgrajen v Windows 7 in 8, ni slab, še bolje je imeti katerega iz preizkušenih paketov.

Obenem čedalje bolj počnemo stvari, za katere si pred leti še mislili nismo, da bodo na voljo kar iz udobja naslanjača. Že uporaba elektronske banke je hitro, dokaj poceni in predvsem našemu prostemu času prilagojeno opravilo, ki pa ima to dokaj neugodno lastnost, da je ranljiva. Nekdo, ki pridobi uporabnikov certifikat in geslo, lahko brez obotavljanja počisti vsebino uporabnikovega računa. Pri uporabnikih, ki imajo več računalnikov, se rado dogaja, da je certifikat za spletno bančništvo nameščen v vseh – v otroških, kjer je privzeto največ varnostnih tveganj, v kakšnem starem računalniku in, kar nas čudi – v računalnikih v podjetjih. Kot bi pustil bančno kartico nekje samo zato, da bi bila pri roki.

Nikakor ne le Okna!

Najbolj so seveda na udaru uporabniki okolij Windows, še posebej tisti, ki sistemov ne posodabljajo redno in ne uporabljajo protivirusne zaščite, saj je odstotek uporabe Oken še vedno prevladujoč. Pomaga pa tudi to, da avtorji škodljive programske opreme bolj poznajo okolja Windows in programirajo zanje.

Toda zadnja leta smo priča pravemu razmahu Applovih računalnikov. Operacijski sistem je za uporabnike dokaj preprost, oblika izdelkov fantastična, zmogljivosti tudi in, ne nazadnje, so tudi statusni simbol. Čeprav je veljalo, da v svetu Appla ni virusov, to ne drži več. Čedalje več je črvov in ranljivosti v programski opremi, ki jo zlonamerni programi brez težav izkoristijo. No, ker se črv ne zna sam infiltrirati v sistem, bo buden uporabnik hitro opazil, da program, ki se želi namestiti, nima najboljših namenov, in bo namestitev preklical.

Če se nam že protivirusnik sesuva, to vsekakor ni dober znak.

Tudi svet Linuxa ni več imun za take grožnje, čeprav je veljalo, da v Linuxu ni virusov. So, jih je pa manj. Linux in Mac sta resda že privzeto varnejša, saj v kontekstu uporabnika ni mogoče spreminjati sistemskih nastavitev in je za to potreben korenski (root) dostop. Taka zaščita je tudi v okolju Windows od različice 7 naprej, bolj znana kot UAC (User Account Control), ki z različnimi stopnjami zaščite preprečuje programom, da bi samodejno spreminjali sistem ali vanj pritajeno nameščali programe.

V resnici je zadnje čase največji vzrok za več okužb računalnikov ranljivost programske opreme. Spomnimo se samo ranljivosti v Javi, ki je nameščena v skoraj vseh računalnikih, in posledic, ki so jih prinesle okužbe z različnimi različicami virusa Ukash, bolj znanega kot »Obvestilo slovenske Policije«.

Čeprav kroži mit, da se računalnik, ki ni povezan v internet, ne more okužiti z virusom, to ni res. Ključki USB, ploščki s programsko opremo – vse to je potencialni vir okužbe.  Zato velja pravilo, da morajo biti programi posodobljeni na najnovejše različice, protivirusna zaščita tudi, uporabiti pa velja tudi ščepec zdravega razuma in potrjevati samo namestitev programov, ki naj bi bili zaupanja vredni. Še najbolje pa je, da uporabnik nima skrbniških pravic nad računalnikom.

Preizkusili smo …

Na naslednjih straneh smo se osredotočili na celotno zaščito sistema Windows in pregledali pakete, ki poleg protivirusne zaščite ščitijo tudi pred drugimi vrstami groženj, kot so nezaželena elektronska sporočila, programi za zaznavanje pritiskov tipk in premikov miške ter podobne, ki prežijo na nas iz vseh kotičkov interneta.

Povečana raba spletnega bančništva in različne druge oblike uporabe spleta, ki zahtevajo varno okolje odjemalca, so vzpodbudile snovalce varnostnih rešitev, da v svoje izdelke vgradijo tudi zaščito za te transakcije. Prav tako je že pogosta uporaba peskovnikov, izoliranih koščkov pomnilnika, v katerih zaganjamo neznane in sumljive programe, nekateri pa so dodali tudi preverjanje samega okolja, če manjkajo kakšni popravki, kot je zdravje sistema in podobno.

Večina preizkušenih programov svoje delo opravlja uspešno, nekateri bolj, drugi malce manj, pri tistih, kjer smo naleteli na težave, ki lahko resno ogrozijo varnost vašega računalnika, pa smo vas posebej opozorili. Kljub temu smo bili med preizkušanjem včasih kar presenečeni nad obnašanjem nekaterih protivirusnih programov, saj pomanjkljivosti od uveljavljenih izdelovalcev z leti izkušenj res nismo pričakovali.

Protivirusniki delujejo v ozadju, a kljub temu ne škodi, če tu in tam poženemo ročno preverjanje sistema.

V zakup je treba vzeti tudi to, da niti dva sistema nista enaka, da lahko en protivirusni program na enem računalniku teče gladko, na drugem pa računalnik popolnoma upočasni in naredi neuporabnega za normalno delovanje. Zato jih pred nakupom vsekakor najprej preizkusite.