Tudi prihodnost bo tridimenzionalna

Objavljeno: 26.10.2010 | Avtor: Primož Gabrijelčič | Kategorija: Vklop | Revija: Oktober 2010

V začetku septembra je v Amsterdamu potekal redni sejem profesionalne televizijske opreme IBC (International Broadcasting Convention, www.ibc.org). Takšne sorte sejme v Monitorju običajno izpustimo, saj bralcev ne zanima, kakšne satelitske oddajnike, objektive za televizijske kamere in nosilce za razsvetljavo si lahko privoščite, če imate v žepu nekaj deset tisoč evrov preveč. Tokrat pa smo naredili izjemo, malo zaradi tridimenzionalne televizije, ki je bila na ogled po vsem sejmišču, malo pa zaradi slovenskih podjetij, ki so prikazovala lastne izdelke.

3D je bil na sejmu res povsod navzoč. Znani izdelovalci televizorjev sicer niso imeli svojih razstavnih prostorov, so pa njihove izdelke uporabljali na vseh koncih kot opremo, s katero so prikazovali zmožnosti programske opreme s 3D podporo ali funkcije sprejemnikov (set-top box), ki podpirajo tridimenzionalno delo (recimo 3D menuje). Opazili smo, da imajo 3D televizorje že vsi znani izdelovalci in da aktivna očala z zaklopko še zdaleč niso prevzela celotnega trga. Aktivnih in pasivnih (polarizacijskih) očal je bilo na sejmu približno enako mnogo.

V pomanjkanju tridimenzionalnih posnetkov se da tretjo dimenzijo tudi prigoljufati.

Pasivna sicer zahtevajo dražji prikazovalnik, a to odtehtajo s precej nižjo ceno očal in če potrebujete očal nekaj deset (za predavanja) ali nekaj sto (za kinopredstavo), ceno dražjih prikazovalnikov kar hitro pokrijete. To teorijo smo preverili na kinematografski projekciji za 1700 gledalcev, ki so si Svet igrač 3 ogledali s polarizacijskimi očali. Ob odličnem zaslonu in projektorjih je bil rezultat zelo primerljiv s kakovostjo Xpandovih aktivnih očal, ki jih uporabljajo v Koloseju. Mimogrede, tudi pri Tušu uporabljajo pasivna, Dolbyeva očala.

Opazili smo tudi nekaj bolj demonstracijskih prikazovalnikov, ki ne potrebujejo očal. No, pravzaprav smo našli dva - eden zahteva posnetek, narejen iz osmih kotov (ne prav uporabno), drugega pa Philips ne izdeluje več (čeprav je naprava stala na sejmišču). Kdaj so ga sploh izdelovali, nam ni uspelo izvedeti. Ta tehnologija je še daleč od proizvodnih linij.

Pri Nvidii nas je razveselil sistem aktivnih očal, namenjen osebnim računalnikom. 3D Vision Pro je na voljo v dveh različicah. Prvo sestavljajo aktivna očala in infrardeči oddajnik s priključkom USB in ga lahko uporabljate s katerokoli kartico NVidia. V drugi, profesionalni različici se radijski oddajnik priključi neposredno na grafično kartico, ki mora biti iz serije Quadro. Seveda potrebujete tudi ustrezno prilagojeno programsko opremo, ki za prikaz uporablja NVidiin API ali knjižnico OpenGL s stereoskopskimi razširitvami. Cena naj bi bila kar dosegljiva - 200 dolarjev za cenejšo in 500 za dražjo različico. Kaj pa ATI? Na sejmu so sicer bili navzoči, a niso imeli rešitve za tridimenzionalni prikaz.

Poglavitni problem tridimenzionalne televizije (pa kina tudi) je pomanjkanje tridimenzionalnih oddaj. Zato ni čudno, da so se že pojavili programi, ki iz "ploščatega" posnetka prigoljufajo tridimenzionalno sliko. Zaenkrat sicer potrebujejo sodelovanje operaterja in še ne delujejo v realnem času, kljub temu pa se na specifičnih posnetkih (videli smo rezultat pretvorbe nogometne tekme) prav dobro delujejo.

Ustavili smo se na dveh slovenskih razstavnih prostorih. Fora d.o.o. je prikazovala sistem za zakasnjeni prikaz (timeshift) tridimenzionalnih posnetkov, ki deluje v navezi strežnik-sprejemnik. Menda je bilo zanj kar precej zanimanja. Prikazovali so tudi novo programsko opremo sprejemnikov operaterja T-2, ki bo na voljo "kmalu" in bo podpirala zakasnjeni prikaz ter prikaz poljubne oddaje poljubnega programa, ki je bila oddana pred manj kot 48 urami. Sistem deluje na strežniški strani in ne zahteva menjave sprejemnika, deloval pa bo menda na vseh T-2-jevih sprejemnikih.

Nvidiin 3D Vision Pro, prvi cenovno dosegljiv sistem aktivnih očal za osebne računalnike.

V isti razstavni dvorani se je predstavljal tudi Iskratel. Strankam so ponujali razvoj sprejemnikov (set-top box), med njihovimi izdelki pa je izstopal Innbox HD30, zgrajen na računalniku vrste nettop z Intelovim procesorjem Atom, ki je že kar pravi medijski center v malem.

Tik zraven Fore je razstavljal francoski Netgem, ki je za Slovence zanimiv iz enega samega razloga - na njihovi platformi teče SiOLov BOX (več o njem si preberite v članku na naslednjih straneh). Očitno so z Boxom zadovoljni tudi pri Netgemu, saj so ga kazali v nespremenjeni obliki, torej s slovenskim vmesnikom.

Prihodnost bo torej tridimenzionalna, a včasih le umaknite pogled s televizijskega zaslona in se spomnite, da je sedanjost že dolgo časa taka.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki