Televizor v žepu

Objavljeno: 28.12.2017 | Avtor: Miran Varga | Kategorija: Zgodovina | Revija: Januar 2018

Danes lahko televizijski program spremljamo na zaslonih mobilnih telefonov, včasih pa je bilo drugače. Zelo drugače. Televizorji so bili velike in težke škatle, zamisel o njihovi miniaturizaciji pa revolucionarna, a nikoli uresničena zares v celoti.

Sinclair MTV1 je omogočal spremljanje tv programov po vsem svetu.

Davnega maja 1963 je izšla revija Mechanix Illustrated, v kateri je avtor K.C. Kirkbridge sanjaril o prihodnosti. Opisoval je majhne televizorje, radijske sprejemnike in celo računalnike, velike kot knjiga. Seveda je šlo za pogled v prihodnost, motivacija za miniaturizacijo pa ni bila povezana z današnjimi vzgibi, temveč jo je narekovala bitka za vesolje. Avtor je namreč rešitev izziva vesoljskih poletov videl predvsem v tem, da sta tako prostor kot nosilnost vesoljskih plovil omejena, zato bomo ljudje preprosto potrebovali manjše in lažje naprave. Čeprav so članek mnogi vzeli za lahkotno branje, je nekaj inženirjev v podjetju RCA sprejelo izziv in začelo razvijati prvi žepni televizor. Žal so njegove podrobnosti še danes strogo zaupne (ali pa izmišljene), saj tehnologija pred 55 leti preprosto ni bila kos želeni miniaturizaciji. A to ne pomeni, da so razvojni laboratoriji počivali, nasprotno …

Družba Intertel Corporation je uredniku revije Popular Mechanics pokazala dva prototipna zaslona, namenjena manjšim napravam. Šlo je za barvni in črno-beli katodni zaslon, diagonala obeh je merila dobrih 15 cm. Predstavljena sta bila februarja 1966, pri čemer je bila prikazana slika, posebej barvna, zgolj približek, saj je zaslon za ustvarjanje barvne palete uporabljal le dve osnovni barvi – rdeče-oranžno in modro-zeleno. Ob koncu leta so bili prvi prenosni televizorji že nared, njihove mere pa precej impresivne. Ohišje barvnega prenosnega televizorja je merilo »le« 25 × 15 × 9 cm, televizor pa je tehtal manj kot tri kilograme. Zanj so želeli 200 dolarjev. Črno-bela različica je bila ustrezno cenejša (150 USD) in manjša (23 × 11 × 6 cm). Ena izmed boljših lastnosti omenjene tehnologije je bila možnost gledanja slike z obeh strani, pri čemer je bila slika na hrbtni strani »zasukana«, a je kljub temu dovoljevala ogled večjemu številu ljudi. Prvi modeli so imeli sicer hrbtno stran zaprto, saj je del slike prekrivalo elektronsko vezje, v nadaljevanju pa se je podjetje Intertel odločilo, da prenosnim televizorjem v praksi ni treba prikazovati slike na obeh straneh. Dvobarvna osnova je imela svoje omejitve, a tudi prednosti. Poleg očitno manjše velikosti je izbira osnovnih barv pomenila, da je prenosni televizor prikazoval res pristno barvo polti, a zato, denimo, ni zmogel prikazati nekaterih svetlejših ali temnejših barv, npr. rožnate ali temno modre.

Intertel seveda ni bil edini, ki je razvijal prenosne televizorje. Kaj lahko bi mu slavo prevzela Motorola, kjer je nadobudni inženir prav tako že leta 1966 začel razvijati lastno različico prenosnega televizorja. Prototip televizorja s tricentimetrsko diagonalo zaslona, ki ga je sestavljalo 29 tranzistorjev, napajale pa štiri baterije, žal ni dočakal uresničitve, saj je inženir umrl, preden mu je uspelo prepričati vodstvo podjetja o inovativnosti svoje iznajdbe.

So pa zato obiskovalci sejma Radio and TV Exhibition 1966 lahko občudovali še en prenosni televizor. Na omenjenem sejmu je svoj prototip Pocket TV Receiver, ki je meril 10 × 6,5 × 5 cm, predstavilo podjetje Sinclair Microvision in napovedalo prodajo naslednje leto.

Vsi bi radi (izdelali) prenosni televizor

Za prvi prenosni televizor, ki je tehtal manj kot kilogram, so poskrbeli Japonci. Majhni prenosni televizorji so namreč postajali vedno bolj priljubljeni na Japonskem, podjetje National Panasonic pa je z modelom TR-001, ki je imel vgrajen zaslon diagonale 3,5 cm, preizkušalo svoje meje. Žepni televizor je skupaj z baterijskim kompletom tehtal okoli 890 gramov, a v praksi ni dosegel prodajnih številk, ki jih je želelo podjetje. Japonski izdelovalec potrošniške elektronike se je nato osredotočil na druge izdelke, prenosne televizorje pa je začel spet izdelovati šele deset let pozneje.

Panasonic je izdelal tudi različico prenosnega televizorja TR-001EU za evropski trg. Do današnjih dni se je ohranila le peščica primerkov, ti so zato pravi dragulji za zbiratelje.

Evropska ponudba miniaturnih televizorjev je temeljila na inovacijah vizionarja Cliva Sinclairja, ki je bil prepričan, da se bodo žepni televizorji »prijeli« in postali tako samoumevni kot žepni kalkulatorji in radijski sprejemniki. Leta 1977 je Sinclair predstavil pravo mojstrovino – žepni televizor MTV1 je imel vgrajeno katodno cev (to je dejansko izdeloval AEG Telefunken) in je podpiral različne televizijske standarde. Visoka nalepka s ceno, zanj so prodajalci želeli kar 400 dolarjev, je močno omejila prodajne številke.

Še istega leta so Japonci vrnili udarec. Jeseni je na sejmu Internationale Funkausstellung (danes IFA) v Berlinu Hitachi predstavil prvi žepni televizor, ki je imel vgrajen zaslon na tekoče kristale in je bil občutno tanjši od konkurentov.

Bitka med »katodniki« in »elcedeji«

Inženirji po vsem svetu so se zavedali, da bo s katodnimi cevmi težko izdelovati majhne in predvsem tanke miniaturne televizorje. A tehnologija LCD je bila šele v povojih. V bitko za kupce se je leta 1982 vmešal Sony z modelom Watchman FD-210, ki pa je bil vse prej kot kompakten. Majhen zaslon je bil namreč vgrajen v 20 cm visoko in 9 cm široko ohišje. Panasonic se je leta 1983 vrnil na trg s kar petimi katodniki iz družine TR-1000, leto zatem pa predstavil celo barvni mini-CRT televizor CT-101. Med izdelovalci, ki so (napačno) stavili na rešitve s katodnimi cevmi, je bil tudi Sinclair. Projekt Sinclair FTV1 je želel prenosni televizor spraviti v vsako gospodinjstvo, a je uporabljal posebno litijevo baterijo, ki je v idealnih okoliščinah zmogla 15 ur predvajanja tv vsebin. Štiri baterije so stale toliko kot desetina televizorja, zato se po angleških (in drugih) domovih ni uveljavil.

Dokončno slovo »katodnikov« je napovedal vstop dveh novih japonskih izdelovalcev, ki sta stavila na zaslone s tekočimi kristali. Junija 1986 je svet ugledal prvi res množično proizvajani miniaturni televizor – Casio TV-10. Konkurente je spravljal v zadrego s svojim velikim (diagonala 67 mm) zaslonom, kot eden prvih primerkov nove tehnologije pa je bolehal za slabim kontrastnim razmerjem. A zasloni z aktivnimi matrikami so se začeli uveljavljati. Leto zatem je vstopil na ta trg še Epson in z modelom ET-10 (oziroma SEIKO T102) dokazal, kaj vse lahko gledalcu ponudi barvni prenosni televizor. Tega televizorja se je prijel vzdevek Televian, njegov zaslon s 5 cm diagonalo pa je prikazoval sliko ločljivosti 240 × 240 pik. S svojimi merami (16 × 8 × 3 cm) in težo (450 gramov) je bil resnično prenosljiv, za delovanje pa je potreboval 5 baterij AA – te so omogočale okoli 5 ur avtonomije – oziroma električno vtičnico.

Sonyjev Watchman nikoli ni prišel niti blizu uspehu legendarnega Walkmana.

V naslednjih letih so japonski izdelovalci bolj kot ne obračunavali med seboj, tehnološka bitka pa se je bila med zasloni LCD z aktivnimi in pasivnimi matrikami. Casio z modelom TV-1000 in CITIZEN z »zložljivim« modelom Bookivison (tovarniške oznake 05TA) sta dokazovala, da lahko pasivna matrika uspešno opravlja svojo nalogo v prenosnem barvnem televizorju in ga obenem znatno poceni.

Japonska prevlada je »rodila« novega evropskega tekmeca

Miniaturizacija se je pospešeno nadaljevala, CITIZEN je že leta 1986 predstavil model 06TA, ki je imel zaslon iz tekočih kristalov vgrajen v pokrov naprave, uporabnik pa je dejansko sliko gledal prek odboja iz vgrajenega zrcala. Ta model je bil po izbiri lahko opremljen tudi z osvetlitvijo okolice. Konec 90. let prejšnjega stoletja se je kot najuspešnejši izdelovalec prenosnih televizorjev zasidral Casio, ki je vsako leto predstavil številne nove modele za različne namembnosti (tovornjakarje, gospodinjstva, zanesenjake itd.). Celo Sony se je zavedel, da kupci preprosto zahtevajo barvne mobilne televizorje, in se dokočno znebil katodnikov, z modelom Watchman FDL-310 pa presedlal med aktivnomatrične rešitve.

Epsonov žepni televizor je zaslužen za specializacijo japonskega izdelovalca za tehnologije LCD.

Medtem ko so se prenosni televizorji cenili, je trg razburkal Philips z modelom 3LC2050, ki je leta 1991 prejel nagrado za najboljši televizor v kategoriji prenosnih televizorjev in japonskim tekmecem dal misliti. Medtem ko se je večina ubadala s tem, kako ljudem prodati čim več nizkocenovnih prenosnih televizorjev, je inženirje na drugi strani vodila domišljija oblikovalcev. Philips je z modelom 4PL040 leta 1995 še enkrat dokazal, kaj vse lahko vgradi v prenosni televizor. Ta je imel zaslon z 10 cm diagonalo, sprejemnik AM in FM radijskih postaj, dodaten zaslonček, poznal je funkcijo varčevanja z energijo, zapomnil pa si je kar 69 tv postaj, pri čemer je znal prikazovati tako signal PAL kot NTSC. Uporabnik je lahko prikaz slike z enim gumbom zasukal za 180 stopinj ali pa spremenil razmerje stranic (v 16 : 9 ali 21 : 9).

Ena največjih odlik Philipsove mojstrovine je bilo upravljanje – uporabnik je lahko z radijskim delom upravljal tudi ob zaprtem pokrovu zaslona.

Žal se Philipsu taktika razvoja in prodaje naprednih, a znatno dražjih prenosnih televizorjev ni obnesla. Ob prelomu tisočletja si je skoraj vse tekmece uspešno pokoril Casio, ki je našel način, kako doseči precej solidno kakovost barvne slike ob uporabi pasivnih matrik. Legendarni Casio TV-880 je s ceno evrskega stotaka osvajal staro celino.

Bili in ostali tržna niša

Pod črto so prenosni televizorji s svojimi prodajnimi številkami vedno bili le zanimiva tržna niša. Povpraševanje po njih je v zadnjem desetletju skorajda povsem zamrlo, saj jih uspešno zamenjujejo enostavni dodatki za tablice in prenosnike, ki uporabnikom omogočajo spremljanje signala DVB-T. Zadnji žebelj v njihovo krsto pa so bržkone zabili mobilni telefoni, ki skupaj z višanjem zmogljivosti mobilnih omrežij uresničujejo želje mobilnih operaterjev po novih donosnih storitvah – predvsem mobilni tv.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki