Splet v žepu

Objavljeno: 28.2.2017 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Mali test | Revija: Marec 2017

Danes nas je večina pretežni del dneva priklopljena na pametni telefon. Ta ima praktično ves čas dostop v splet – včasih pa bi potrebovali tak dostop tudi na kaki drugi napravi, denimo prenosniku. Ena od možnosti so žepni usmerjevalniki Wifi/LTE

Mobilne povezave so se začele nekoliko bolj množično širiti pred petnajstimi leti, resni zagon pa so dobile s poplavo zmogljivih mobilnih telefonov pred slabimi desetimi leti. Prvo, kar smo z njimi počeli, je bil dostop do elektronske pošte, počasi, z dvigom hitrosti, so sledila tudi vsa druga poslovna opravila (predvsem dostop v splet in iskanje informacij), v zadnjih letih pa so vse to močno prehitela družabna omrežja in vsa podatkovna izmenjava z njimi (nalaganje fotografij, recimo).

V našem laboratoriju je kar veliko omrežij WiFi, a ko postavimo majhen usmerjevalnik neposredno ob telefon, to po moči oddajanja kljub vsemu izstopa – na posnetku zaslona vidimo omrežje uFi_66CA99, za katerim stoji ZTEjev MF910 LTE.

Za večino teh domačih opravil je dostop iz telefona že dovolj dober, če ne celo boljši od prenosnika ali tablice. Če večino fotografij tako ali tako zajamemo s telefonom, tam imamo malo morje brezplačnih aplikacij za njihovo obdelavo, zakaj jih ne bi kar neposredno od tam naložili oziroma poslali v različna omrežja. Marsikomu (sploh mlajšim) je tudi sicer delo s strogo ločenimi aplikacijami na telefonih, kjer sploh nimamo dostopa do datotečnega sistema, lažje in učinkovitejše.

Seveda pa je tudi veliko uporabnikov, ki jim je telefon premalo. Ima premajhen zaslon, počasno tipkovnico, premalo zmogljivosti. Obenem je marsikomu to predalčkanje aplikacij in skritost datotečnega sistema tudi hiba. Taka, ki jo je sicer mogoče tako ali drugače premagati, a smo morda kljub temu bolj vajeni dela v Oknih (ali MacOS). Podobno velja tudi za bolj profesionalne aplikacije, nekatere med njimi enostavno ne delujejo drugje kot v Microsoftovih namiznih sistemih, spet druge potrebujejo nekoliko večje zaslone, da jih lahko sploh uporabljamo (denimo spletne strani naše državne uprave).

Tako so za resnejše delo na poti prenosniki še vedno pomembno orodje marsikaterega uporabnika, ki se za večino komunikacije sicer še vedno zanaša na pametni telefon. Je pa tudi veliko takih, predvsem študentov in drugih mlajših uporabnikih, ki velik del vsega računalniškega časa preživijo stran od ustaljenih žičnih in brezžičnih omrežij.

Brezžična omrežja WiFi so sicer (vsaj po večjih mestih pri nas) še kar solidno razširjena. Razmeroma veliko lokalov in restavracij ima tako omrežje, ki ga lahko stranke uporabljajo. Imajo pa ta omrežja pogosto kar veliko omejitev, od časovnih do hitrostnih in zanesljivostnih, včasih celo vse troje. Zdi se, da je nekaterim lokalom in restavracijam pomembno samo to, da omrežje je, četudi je hitrost zelo nizka, po prvih nekaj uporabnikih pa je že vse skupaj komaj uporabno.

Ko nastopi mobilno omrežje

In seveda – danes imamo v Sloveniji res dobro pokritost z mobilnim podatkovnim omrežjem, tako 4G kot 3G. Prek tega je moč v splet povezati bolj ali manj vse, tudi naprave, ki sicer nimajo lastne kartice SIM. Razširitvene kartice PCMCIA in ExpressCard so že pred časom izginile, namesto njih imamo majhne ključke USB, v katere vtaknemo kartico SIM in imajo priloženo ustrezno programsko opremo. Praviloma se slednja namesti ob prvi rabi, doda pa tudi preprost vmesnik, s katerim lahko vidimo stanje omrežja, predvsem pa stanje trenutne porabe (denimo na mesečni ravni, če smo si omislili mesečni zakup podatkov).

Ti ključki so sicer zelo uporabni, so majhni in razmeroma poceni, žal pa delujejo le z eno napravo naenkrat, pa še to le s prenosniki in namiznimi računalniki – tablice in druge podobne naprave si s temi ključki praviloma nimajo kaj pomagati.

Naslednja, morda najpriročnejša (vsekakor pa najcenejša) alternativa je telefon, ki ga že tako ali tako imamo. Današnji pametni telefoni imajo skorajda vsi možnost, da svojo podatkovno povezavo delijo z drugimi napravami. Na eni strani so prek lastne 3G/4G povezave priključeni v splet, na drugi strani pa naredijo krajevno omrežje WiFi, v katero lahko priključimo druge naprave (prenosnike, tablice, druge telefone, celo nekatere tiskalnike in fotoaparate). Ta možnost je na voljo tako na napravah Android kot iOS in Windows Phone. Nekoč so nekateri operaterji to sicer blokirali (seveda v želji, da bi si kdo omislil dodatno kartico SIM, ki bi mu jo, jasno, zaračunali), a danes tega ne najdemo več (vsaj pri naših večjih operaterjih ne).

Za večino domačih opravil je dostop iz telefona že dovolj dober, če ne celo boljši od prenosnika ali tablice.

Ima pa tak način tudi hibe. Največja je ta, da tako delovanje res občutno zveča porabo energije, ki je na telefonu vedno primanjkuje. Akumulator telefona bo tako bistveno prej potreboval priklop na elektriko kot sicer – to pa je za nekoga, ki dela na poti, lahko velika ovira. Zaradi porabe energije se tudi občutno poveča segrevanje telefona – to je, poleg tega, da je neprijetno pri klicanju, lahko slabo tudi za življenjsko dobo naprave. Hkrati pa ta način takrat, ko sprožimo glasovni klic, pri prenosu podatkov preide na omrežje (in hitrosti) 3G. Dokler ne bo razširjena tehnologija VoLTE (Voice Over LTE), se namreč glasovni klici odvijajo po omrežju 3G, telefoni pa ne morejo hkrati držati povezav v obe omrežji.

V zadnjih letih se je tako ponudila še ena možnost – majhni, žepni usmerjevalniki LTE, ki za priklop v splet uporabljajo podatkovno povezavo (3G ali novejšo 4G), za priklop drugih naprav (prenosnikov, tablic) pa ustvarijo klasično omrežje WiFi. Zato sledi nekoliko podrobnejši pregled, kaj od tega je pri nas na voljo in po čem se naprave sploh razlikujejo.

Videti je sicer, da očitno ne gre za najbolj priljubljeno rešitev. Sumimo, da večina uporabnikov kljub vsemu (vsaj za krajši čas) uporablja prej opisano možnost povezave prek pametnih telefonov, oziroma da je takih, ki bi to res redno uporabljali, razmeroma malo. Morda je rešitev najzanimivejša za tiste, ki potrebujejo podatkovno povezavo med počitnicami in si tako napravo kombinirajo s kartico SIM kakega tujega (beri: hrvaškega) operaterja.

Praksa

Naši ponudniki telefonskih storitev sicer ponujajo usmerjevalnike LTE, a je izbira v resnici majhna – od operaterjev nam je uspelo zagotoviti za test le dve napravi kitajske znamke ZTE, ki ju najdemo pri obeh največjih operaterjih. Obrnili smo se tudi na druge, ki ponujajo te naprave (TP-Link, D-Link, itd.), a je videti, da se tega pri nas proda malo, pa še to večinoma le neposredno prek ponudnikov telefonije, ki te naprave dodajo v kak podatkovni paket. So pa vse te naprave odklenjene, torej lahko tisto, ki smo jo dobili pri (recimo) Si.Mobilu, uporabljamo v navezi s kartico SIM Telekoma (ali kakega tujega ponudnika).

Poleg ZTEjev (modela MF65M in MF910) nam je uspelo dobiti še TP-Linkov M7300. V vseh treh primerih gre za majhne, žepne naprave, velike kot kak majhen pametni telefon. Uporaba je pri vseh treh praktično enaka. V režo (ta je bodisi na robu ohišja bodisi pod plastičnim pokrovom, ki skriva tudi baterijo) vstavimo kartico SIM (navadne velikosti, z adapterjem, pa tudi manjše) in s tipko vključimo napravo. Nekje na napravi (pri ZTEjih na nalepki na samem ohišju, pri TP-Linku je ta nalepka pod pokrovčkom) je zapisano privzeto ime omrežja WiFi in privzeto geslo. Vse to vnesemo v napravo, s katero se želimo povezati in – to je to. V našem primeru smo preizkus opravili z dvema prenosnikoma in telefonom iPhone 7.

Vmesniki so povsod nadvse enostavni, zlasti koristna je možnost spremljanja porabljenih podatkov.

Za večjo pestrost smo na test dodali še dve napravi, namenjeni stacionarni rabi. Gre za Huaweijev LTE Cube (E5180) in TP-Linkov TL-MR6400, oba sta nekoliko resnejša brezžična usmerjevalnika, namenjena domačim in pisarniškim okoljem, torej kot alternativa klasični žični povezavi. Dejansko se najde kar nekaj lokacij, kjer lahko dobimo hitrejši prenos podatkov tako prek omrežja LTE kot prek klasične žične povezave, ali pa je prva cenejša. Če nimamo potreb po večji količini prenosa podatkov, zna biti taka brezžična alternativa zelo pripravna.

Sumimo, da večina uporabnikov kljub vsemu uporablja možnost povezave prek pametnih telefonov.

Vse naprave imajo tudi osnovni spletni vmesnik, prek katerega lahko pridemo do nastavitev (predvsem za omrežje WiFi), obenem lahko tam preverimo tudi količino porabljenih podatkov. Pri tem lahko pohvalimo ZTEjev MF910, saj ima majhen zaslon stanja, ki prikazuje ta podatek. Do uporabniškega vmesnika pridemo tako, da v brskalnik vpišemo IP same naprave (kot pri klasičnih usmerjevalnikih, torej). Privzeto gre za 192.168.0.1, a lahko to izvemo tudi iz nastavitev IP, ki jih usmerjevalnik dodeli našemu prenosniku ali telefonu (pri Huaweijevem LTE Cube, denimo, je 192.168.8.1).

Gesla so bila povsod privzeta (»admin«), glavna varovalka je torej resnejše geslo samega omrežja WiFi. Seveda lahko tudi ta upraviteljska gesla za spreminjanje nastavitev spremenimo. Uporabniški vmesniki so povsod preprosti in pregledni, seveda pa je tudi funkcij razmeroma malo. Praktičnih razlik med tem tremi majhnimi napravami dejansko ni. Vse ponujajo tistih nekaj osnovnih nastavitev omrežja WiFi, vse imajo možnost vstaviti tudi kartico MicroSD in jo ponuditi priključenim napravam kot dodatno shrambo podatkov.

Hitrosti

Hitrost usmerjevalnika ZTE MF65M je nekoliko nižja od drugih dveh, saj ne podpira novejših omrežij LTE, ustavi se pri 3G (do vključno HSDPA/HSUPA). Druge naprave podpirajo tudi omrežja zadnje generacije. To se lepo pokaže tudi pri izmerjenih hitrostih (te so zbrane v tabeli), kjer omejitev načeloma ni naprava, temveč uporabljeni paket ter hitrost samega omrežja. Meritve smo pri vseh napravah ponovili tako v Si.Mobilovem kot v Telekomovem omrežju, a bistvenih razlik ni bilo zaznati (seveda se to močno razlikuje glede na lokacijo, predvsem bližino baznih postaj enega ali drugega ponudnika).

Preizkusili smo tudi, kako se te žepne naprave obnesejo v vlogi preprostega usmerjevalnika WiFi za povezovanje dveh brezžičnih naprav – konkretno dveh prenosnikov. Lahko rečemo, da zadeva deluje, a počasi. Pri ZTE MF65M smo namerili hitrost prenosa 12 Mb/s, pri ZTE MF910 in TP-Link M7300 pa 16 Mb/s, v vseh primerih gre za neposredno bližino. Sicer je frekvenčni prostor v naši poslovni stavbi res zelo zaseden, a je to daleč od tudi najcenejšega brezžičnega usmerjevalnika, ki doseže nekje med 70 in 80 Mb/s. Preizkus smo ponovili tudi z iPhone 7, na katerega smo priključili dva prenosnika in izmerili hitrost med njima – odrezal se je podobno slabo, namerili smo 17 Mb/s.

ZTE MF910 ima najzmogljivejšo baterijo (2300 mAh), sledi TP-Link M7300 (2000 mAh), zadnji je ZTE MF65M (1600 mAh). Pri prvem lahko pričakujemo nekje med deset in osem ur delovanja, odvisno predvsem od moči mobilnega signala. Pri slabši moči oziroma pokritosti se naprava namreč bolj trudi z iskanjem in držanjem povezave, kar se pozna pri porabi energije. TP-Link naj bi zdržal približno enako (vsaj po uradnih specifikacijah), MF65M pa približno dve uri manj. Vse tri uporabljajo klasični vmesnik MicroUSB za polnjenje, torej jih načeloma lahko priklopimo s kablom in polnilcem, ki ga imamo za telefon. Naprave so nas prijetno presenetile z dometom, saj smo signal lovili še na našem stopnišču, v navadnih stanovanjskih poslopjih bi to pomenilo približno dve sobi stran.

Zadnji dve napravi pa sta namenjeni stacionarni rabi. Huawei LTE Cube je tu nekoliko preprostejši – zadaj imamo le še en klasični omrežni vmesnik za priklop namiznega računalnika, pod njim je še vmesnik za priklop stacionarnega telefona. Idealno torej za majhno pisarno, do katere ni mogoče potegniti omrežnega kabla. Naprava sicer deluje kot vse opisane žepne, dejansko so tudi hitrosti enake – kot rečeno, gre za omejitve paketa. Hitrosti pri prenosu dveh prenosnikov, ki sta oba povezana brezžično, so glede na navadne usmerjevalnike še vedno počasne, a so že nekoliko hitrejše kot pri žepnih napravah. Preizkus smo ponovili tako, da smo enega izmed prenosnikov priključili na omrežni vmesnik, takrat je bila hitrost prenosa nekoliko višja (30 Mb/s), a še vedno razmeroma nizka. Nima možnosti kartice microSD, je pa spet na voljo enostaven, prijeten spletni vmesnik, v katerem lahko poskrbimo za nastavitve WiFi. Podpira sicer standarde do 802.11n. Tudi domet je nekoliko boljši od žepnih naprav, a zaostaja za navadnimi usmerjevalniki.

Zadnja naprava, TP-Linkov TL-MR6400, je pravzaprav povsem navaden brezžični usmerjevalnik, ki ima možnost vstavitve kartice SIM in delovanja prek podatkovnega omrežja. Ta del deluje dobro, je pa na strani omrežja WiFi kljub vsemu nekoliko omejen. Podpira tehnologijo do 802.11n, domet je najboljši med tokrat preizkušenimi, primerljiv je z cenejšimi usmerjevalniki. Hitrost prenosa je na ravni starejših, vstopnih usmerjevalnikov – pri uporabi brezžične povezave na obeh straneh smo namerili 30 Mb/s, ko smo enega od prenosnikov priključili na omrežni vmesnik, se je hitrost zvečala na 35 Mb/s.

Razlike?

Kot se je izkazalo, so razlike med napravami majhne. V resnici ne moremo izpostaviti prav nobene, saj je vse skupaj odvisno predvsem od potreb (torej hitrost LTE ali ne) ter uporabniškega paketa oziroma kombinacije, pod katero napravo kupujemo. V tabeli smo namreč zbrali redne cene v prosti prodaji, a verjamemo, da bo večina uporabnikov te naprave kupila v sklopu naročniškega paketa pri enem izmed ponudnikov mobilnih storitev.

Poskusili smo se lotiti tudi takega izračuna in primerjav, a priznavamo, da je to misija nemogoče. Težava je namreč v tem, da si lahko te naprave omislimo v res veliko različnih kombinacijah, paketi so lahko mesečni ali terminski, lahko si priskrbimo dodatno kartico SIM, ki bo vezana na obstoječe naročniško razmerje (in torej uporabimo obstoječi prenos podatkov) itd. Vse to seveda vpliva tudi na končno ceno same naprave, tako kot pri telefonih.

Kakorkoli, gre za enostavno možnost, kako si priskrbeti dostop do spleta tudi iz prenosnika ali kake podobne naprave. Tistim, ki to potrebujejo res le občasno, kljub vsemu priporočamo uporabo te funkcionalnosti na pametnem telefonu, drugi pa si v aktovko ali torbico dodajte še eno igračko več in nosite svoj Wifi kar s seboj.

Tabela [PDF]

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki