Široko je lepše

Objavljeno: 26.2.2008 00:57 | Avtor: Primož Gabrijelčič | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: Februar 2008

Vedno sem padal na širokokotne posnetke. Na panoramske pa še bolj. Malo zaradi njihove učinkovitosti, še bolj pa zato, ker sem vedel, da jih sam ne morem narediti - širokokotni objektivi so bili dragi, panoramski fotoaparati pa še bolj. To je seveda veljalo v svetu analogne fotografije. Zdaj, ko smo fotografijo že skoraj popolnoma zdigitalizirali, pa lahko amaterski fotografi z ne predrago opremo tudi sami ustvarjamo panoramske posnetke. Treba je le posneti več slik, ki se delno prekrivajo, in jih potem s programsko opremo zlepiti v eno veliko sliko.

Res je, podobno je šlo tudi že v analognih časih, treba je bilo 'samo' natančno posneti nekaj zaporednih posnetkov in jih pazljivo sestaviti skupaj, a takrat smo imeli še dodatne probleme, denimo, kako prikazati tako sliko. Seveda smo vsi, ki smo kaj dali nase, "streljali" dia filme in panoramske fotografije pač nisi mogel stlačiti v noben diaprojektor (vsaj v tiste za 35 mm filme ne). Danes je laže - sodobni široki zasloni velike ločljivosti so kakor nalašč za ogled panoramskih fotografij. Še celo televizorji so s širokimi zasloni polne HD ločljivosti postali uporabni za take naloge.

Ob pomoči računalnikov je postalo sestavljanje slik lažje. Kljub temu so bile doma ustvarjene digitalne panoramske slike pogosto take, kot si lahko ogledate v okvirčku o programu PhotoStitch - nerodno sestavljene in z neusklajenimi svetlostmi posameznih sličic (še posebej se je to poznalo na nebu), razen seveda pri tistih navdušencih, ki so ure in ure presedeli za Photoshopom in lepili fotografije "na roke". Dandanes na srečo ni več tako. Zdaj bo vse naporno delo opravil računalnik.

Panorama Tools

Ledino je zaoral profesor Helmut Dersch, ki je leta 1998 začel razvijati zbirko programov Panorama Tools (v internetu jo bolj pogosto imenujejo kar PanoTools). Do leta 2002 je zbirko občasno posodabljal in jo objavljal na svojem spletišču, sredi leta 2002 pa je izginil iz internetnega sveta. Njegovo spletišče se je zaprlo, na elektronsko pošto ni odgovarjal in šele pozneje se je izvedelo, da se ga je s patentno tožbo hotelo lotiti podjetje IPIX, ki je imelo v lasti nekaj patentov na temo sestavljanja širokokotnih posnetkov. Kasneje je IPIXove patente kupil Sony in še kasneje se je izkazalo, da v Evropi ne bodo veljali. Derschovo spletišče se je spet pojavilo, na njem pa še danes ni kode programov Panorama Tools.

Še v času njegovega izginotja, v letih 2003 in 2004, se je nekaj programerjev lotilo zahtevne naloge - obuditi Panorama Tools od mrtvih. Profesor Dersch je namreč izdal izvorno kodo večine svojih programov, ne pa vseh. Manjkala je, denimo, koda modula PTStitcher, namenjenega 'šivanju' posamičnih posnetkov v celoto. Z nekaj truda pa so izdelali nove šivalnike, še boljše od originala. Obenem so tudi računalniki postali dovolj zmogljivi (leta 1998 je bilo digitalno šivanje fotografij presneto počasno delo) in zgodba o uspehu samodejnih sestavljalnikov panoramskih fotografij se je lahko začela.

Kako dobro osnovo je pripravil profesor Dersch, vidimo že po tem, da vsi programi, ki smo si jih ogledali danes, izvirajo iz njegovih orodij. Ogledali smo si sicer preizkusne različice nekaterih komercialnih programov, ki so jih razvili neodvisno, a so prav vsi počasnejši, slabši in bistveno dražji, zato o njih ne bomo izgubljali besed. No, enega se kljub vsemu splača omeniti - Adobov Photoshop. Čeprav ni namenjen sestavljanju panoram (v zadnji različici sicer ima nekaj orodij, ki nam pri tem pomagajo), je nepogrešljiv za izdelavo res profesionalno zloščenega izdelka. Lahko ga uporabimo za odpravljanje napak, ki jih pri sestavljanju zagrešijo panoramski programi, ali pa uporabimo enega od programov, ki znajo izvoziti format PSD s plastmi. Taki programi gredo skozi vse faze izdelave panoramske slike, le da izpustijo zadnjega - šivanje fotografij. V vsako plast slike PSD postavijo eno vhodno sliko (primerno obrezano in transformirano), za prehode med njimi pa potem v Photoshopu poskrbimo sami. No, ne bojte se, za vse domače fotografe je ta korak popolnoma odveč. Samodejno izdelani rezultat vam bo zadoščal.

Kako delujejo

Za trenutek sem prehitel zgodbo in omenjal faze šivanja panorame, še preden sem jih predstavil. Pa se vrnimo za korak nazaj in si oglejmo te faze. Imamo torej več fotografij, posnetih tako, da se delno prekrivajo. Programi najprej odstranijo posledice širokokotnega popačenja. Kasneje bomo videli, da je panorame najbolje snemati z običajnim ali rahlim teleobjektivom, a tega se ne držijo vsi. Če boste pritiskali sprožilec s široko razprtim zumom (ekvivalent 35 mm ali še manj), bo moral program popraviti popačenje posnetka na robovih. Pri tem si pomaga s podatki, ki jih v sliko vpiše fotoaparat (informacije EXIF), pri starejših fotoaparatih, ki tja ne zapišejo vseh pomembnih podatkov, pa boste morali kakega vpisati ročno.

Nato mora program ugotoviti, kateri deli ene fotografije se pojavljajo tudi na drugi. V Panorama Tools je bilo treba to delo opraviti ročno. Program je na zaslonu prikazal par slik in vi ste morali na obeh odklikati skupne (kontrolne) točke. Seveda je bilo to delo zamudno in naporno, a nujno potrebno za pravilno sestavljanje fotografij in korekcijo perspektive. S pametnimi algoritmi (in precejšnjo pohitritvijo strojne opreme) pa so se pojavili programi z vgrajenimi samodejnimi iskalniki kontrolnih točk (prav vsi preizkušeni so taki), ki vse zamudno delo opravijo ročno. Še vedno lahko sami dodajamo in popravljamo kontrolne točke, a navadno nam tega ne bo treba početi. Za iskanje kontrolnih točk vsi sodobni programi uporabljajo postopek SIFT, razvit na University of British Columbia.

Ko ima program na voljo dovolj kontrolnih točk, 'poravna' posnetke. Če je treba, posamične fotografije premakne in zavrti. Nato se odloči, kje bo originalne posnetke obrezal. Na prekrivajočih se delih ima na voljo dve različici, od katerih potrebuje le eno. Zato mora vsak posnetek malo obrezati. To počnejo dandanes že vsi programi popolnoma samodejno.

V naslednjem koraku potrebuje program malo fotografovega sodelovanja. Vmesni rezultat bo prikazal na zaslonu, vi pa mu boste povedali, kakšno projekcijo naj uporabi. Navadno se odločate le med planarno (fotografirali ste nekaj dvodimenzionalnega, denimo veliko zgradbo) ali cilindrično (sestavljate posnetke, pri katerih ste se vrteli okrog svoje osi, denimo 360-stopinjski pogled na okolico), nekateri programi pa ponujajo bistveno več izbire. Najlaže je kar preizkusiti vse možnosti in se odločiti za tisto, pri kateri je rezultat videti najbolj naraven.

Sočasno in v istem delu programa lahko tudi poravnamo horizont in popravimo perspektivo. To, dostikrat nujno potrebno delo je v nekaterih programih zelo enostavno izvedljivo, v drugih pa se moramo precej potruditi za ne ravno popoln rezultat. A o tem več pozneje, pri posamičnih opisih.

Končno smo prišli do faze, ki sem jo prej prehitro omenil. V tem trenutku lahko izvozimo Photoshopovo sliko s plastmi. Za vsak originalni posnetek bo program izdelal eno plast, vanjo pa zapisal obrezan in transformiran posnetek. Navadno pa bomo zadovoljni s tem, da program kar sam dokonča panoramsko sliko. V ta namen mora prilagoditi osvetlitev originalnih posnetkov, da se kar najbolje ujemajo drug z drugim, potem pa jih na robovih zlepi, tako da mehko prehajajo drug v drugega. Tako! Vaša umetnina je gotova.

Panoramsko sliko torej imamo, kako pa si jo bomo ogledali? Vsi programi znajo izvoziti običajno bitno sliko v katerem od pogosto uporabljanih zapisov (jpg ali tiff). To si lahko ogledamo z običajnim pregledovalnikom posnetkov ali pa uporabimo katerega od prikazovalnikov panoramskih fotografij, ki sliko tipično povečajo, tako da je po višini kar največja, potem pa nam omogočajo enostavno premikanje levo in desno. Nekateri pa znajo izvoziti tudi katero od bolj specializiranih oblik, denimo zapis za Applovo prostorsko razširitev formata QuickTime.

Po vsem zapisanem vam je verjetno že jasno, da sestavljanje posnetkov v panoramsko sliko nikakor ni bliskovito opravilo. Tudi v sodobnih računalnikih utegne to delo zasesti računalnik za nekaj minut do nekaj deset minut pri počasnejših programih in velikih panoramah.

Kako do kakovostne panorame

Za kakovostno panoramo ni potreben samo dober softver, treba je pravilno fotografirati. Če se le da, ne uporabljajte širokokotnega položaja na objektivu, temveč normalni objektiv (ekvivalent 50 mm objektivu) ali rahli teleobjektiv. Lahko pa si seveda privoščite tudi skrajni teleobjektiv - poskusna panorama Ankarana z okolico je nastala na ta način. Ne pustite se preveč omejevati, sodobni programi obvladajo tudi posnetke, narejene s širokokotnimi objektivi. Tudi tak poskusni primer smo imeli in programi so ga obdelali brez večjih težav. Vsekakor pa ne spreminjajte goriščne razdalje objektiva med posameznimi posnetki.

Če vaš fotoaparat to omogoča, zaklenite nastavitve ostrine in osvetlitve (prestavite fotoaparat na ročno krmiljenje). Nato začnite fotografirati. Naredite sliko, nato se premaknite ali zavrtite desno ali levo in spet fotografirajte. Pazite pa, da se bo novi posnetek vsaj za četrtino prekrival s prejšnjim. Nekateri fotoaparati vam pri tem znajo pomagati, tako da na zaslonu prikazujejo del prejšnje fotografije, kar vam olajša poravnavanje. Koristno je tudi stojalo, saj vam prepreči bežanje fotoaparata v navpični smeri.

Če se med fotografiranjem vrtite, bi se morali vrteti okrog osi, ki poteka skozi sredino leče (tako imenovani nodal point), ne okrog lastne osi. To je sicer malo teže, a z nekaj vaje vam bo uspelo. Če uporabljate stojalo, potrebujete še dodatek, ki spremeni os vrtenja fotoaparata. Kupiti jih je težko, načrtov za samogradnjo pa najdete obilo. Dober iskalni niz je panorama tripod mount.

Boljši rezultat boste dobili, če fotografirate v pokončnem položaju fotoaparata. Tako morate sicer narediti več slik, a bo zato končni rezultat imel večjo navpično ločljivost.

Pri fotografiranju pazite na okolico - če so okrog vas ljudje, naredite posnetek, kadar v kadru nimate nikogar ali pa je ta vsaj pri miru. Če se ljudje premikajo, pride pri montaži pogosto do 'duhov', prosojnih ostankov ljudi na mestih, kjer sta zlepljena dva posnetka. Seveda pa lahko to izkoristite kot posebni učinek, s katerim postane fotografija še bolj zanimiva.

Bodi dovolj zgodovine in teorije, oglejmo si raje, kako so se obnesli preizkušeni programi.

Autopano Pro 1.3.0

Prvi po abecedi, pa tudi kakovostno v samem vrhu, je Autopano. Preizkusili smo različico Pro 1.3.0, v času priprave članka pa je že izšla različica 1.4.0. Da, panoramski programi se zelo hitro razvijajo. Od drugih programov se loči predvsem po enostavnem načinu obdelave velikega števila fotografij. Vanj namreč zmečemo vse, kar smo na zadnjem izletu (ali izletih) posneli, potem pa Autopano sam ugotovi, katere fotografije sestavljajo panorame, tudi če smo posneli več panoramskih posnetkov. Samodejno razvrščanje deluje odlično, le zelo redko mu je bilo treba pomagati (pa še to predvsem zato, ker na dveh testnih panoramah nastopajo iste zgradbe).

Malce nas je razočaralo omejeno število projekcij, sploh v primerjavi s programom PTGui, a vseeno najdemo vse najpomembnejše. Nerodno je rešeno popravljanje perspektive - namesto da bi perspektivo uredili na način klikni-in-potegni, moram risati navpične vodilne črte. Nerodno je tudi rotiranje panoram.

Preizkusne panorame je dobro obdelal, slabše se je obnesel le pri lepljenju neba, kjer je prišlo do ostrih prehodov. Na srečo so bili ti pretežno ob robu slike, kjer bi panoramo tako ali tako še obrezali. Uporabljati zna več procesorjev (ali jeder v procesorju), kar precej pohitri analizo. Omeniti moramo še veliko množico nastavitev, od katerih pa večine ne boste nikoli spremenili.

Autostitch 2.187

Nadaljujmo s programom, o katerem ne moremo povedati kaj dosti. Pa ne zato, ker bi bil slab, samo tako zelo je enostaven. Autostitch poženete, odprete slike, ki sestavljajo panoramo, kliknete Start in program naredi vse drugo - poišče kontrolne točke, zlepi sliko in shrani rezultat. Še imena sestavljene slike ne morete izbrati, vedno bo poimenovana pano.jpg. Da ne govorimo o prilagajanju projekcije in perspektive - tega ni najti niti po pregledu z mikroskopom.

Zakaj sem ga potemtakem sploh izbral za preizkus? Prvič, ker je enostaven za uporabo in se dela z njim ne boste učili niti tri minute. Drugič zato, ker dela dovolj dobro za večino ljubiteljskih fotografov, ki bi radi le vsake kvatre enkrat sestavili kakšno panoramo. Tretjič pa zato, ker je zastonj.

Dobre plati Autostitcha sem že naštel, zdaj pa k slabim. Omenil sem že, da marsičesa ni mogoče nastaviti. Tisto, kar je mogoče (denimo velikost izhodne slike, ki je privzeto zelo majhna; druge nastavitve so tako obskurne, da se jim bo povprečen uporabnik na daleč izognil), pa boste morali nastaviti po vsakem zagonu, kajti nastavitev si ne zapomni. Zahteven je tudi glede imen vhodnih datotek. Če imate v imenu mape kak šumnik, datotek ne bo hotel odpreti.

Na preizkusnih slikah se je Autostitch dobro odrezal. Zamerimo mu predvsem nezmožnost nastavljanja projekcije, saj so zaradi tega nekatere panorame bistveno preveč 'napihnjene'. Opazne sledi je pustil pri lepljenju neba, kjer je rezultat popolnoma tak kot pri Autopanoju. Očitno oba uporabljata enak postopek za lepljenje.

Calico 1.3

Calico je med opisanimi programi edini, ki je na voljo le za Applove operacijske sisteme. Preizkusili smo različico 1.3, čeprav je bila v času testiranja že na voljo 1.4, a ni hotela delovati na operacijskem sistemu OS X 10.4. Ker je edina razlika med 1.3 in 1.4 podpora OS X 10.5, se s tem nismo preveč obremenjevali.

Calico je po enostavnosti vmesnika le rahlo nad Autostitchem. Imamo večji pregled nad delom (na zaslonu vidimo uvožene slike), izvažamo lahko v zapis TIFF in malo lahko vplivamo na lepljenje slik, kakih naprednejših možnosti pa nima. Popravljanja perspektive ni, število projekcij je zelo omejeno. Med testiranjem je nekajkrat crknil, česar programi za Windows niso počeli (saj vem, pristranski sem, a sem se vseeno nesramno hahljal).

Videti je, da je avtor za osnovo vzel kar Autostitch. Vsaj panoramo Ankarana sta oba zmontirala popolnoma enako. Na drugih preizkusih se je dobro izkazal, predvsem moramo omeniti odlično lepljenje neba. Le na panorami Čevljarske ulice je popolnoma presvetlil nebo.

Hugin 0.7 beta 4

Drugi od popolnoma prostih programov (poleg Autostitcha) je zgrajen kot grafično okolje za kopico programov, ki tečejo v ukazni vrstici. Nekateri so potomci Panorama Tools, druge pa so razvili na novo. Program živi na spletišču SourceForge in se aktivno razvija. Na lanski Googlov razpis Summer of Code je bilo sprejetih pet projektov za izboljšanje Hugina, a nova koda še ni zajeta v uradno verzijo.

V Huginu imate pod nadzorom vse faze izdelave panorame. Program je organiziran v jezičke. Če se ne želite ukvarjati s podrobnostmi, izdelate panoramo v treh korakih, ne da bi se premaknili z uvodnega zaslona, lahko pa se vtaknete v vsako malenkost in vplivate na vse, od iskanja kontrolnih točk naprej. Všečno je rešeno poravnavanje perspektive in rotiranje panorame - z levim klikom določite točko gledišča, kar večinoma uspešno poravna perspektivo, z desno pa določite rotacijo slike.

Uporaben programski vmesnik pa nič ne pomaga, če rezultati niso dobri. Hugin ima velike težave pri lepljenju neba, daleč največje od vseh preizkušenih programov. Probleme je imel tudi pri panorami Čevljarske ulice, kjer je presvetlil nebo. Zato pa se je odlično obnesel pri izdelavi izrezov. Na posnetku Loggie je uspešno odstranil prav vse 'duhove' v ospredju.

PTGui 7.3

Avtorji programa PTGui so verjetno izhajali iz kode programa Hugin. Vmesnika sta si silno podobna, le da ima PTGui še več jezičkov, še več nastavitev in še več možnosti za nastavljanje. Ni pa zastonj. Preizkusili smo različico 7.3, med pripravo na tisk pa je že izšla 7.5, v katero je vključena zanimiva novost - samodejno odpravljanje zatemnjenih kotov slike. Z uporabo te funkcije se bistveno izboljša lepljenje neba.

Kakor pri Huginu lahko tudi v PTGui panoramo izdelate kar na glavnem zaslonu. Lahko pa tudi kliknete gumb Advanced in odprlo še bo še deset jezičkov. Uf! Na srečo boste lahko večino ignorirali, saj avtomatika zelo dobro deluje.

V PTGui mi je navdušilo veliko število projekcij ter odlično rešeno poravnavanje perspektive. Na panorami koprske stolnice mu je edinemu uspelo izdelati navpičen stolp. Dobro so rešeni izrezi fotografij; trg pred Loggio je sestavil skoraj tako dobro kakor Hugin. Napake je najti le na lepljenju neba, ki se ga loti skoraj enako Autopanoju.

Še zanimivost - s PTGui lahko izdelate tudi 'PhiloSpere'. To je projekcija panoramske slike na poligonsko telo, sestavljeno iz kvadratov in trikotnikov, od daleč podobno krogli (pravi avtor). Meni se zdi bolj podobno kocki. Kakorkoli že, primere imate na www.philohome.com.

PhotoStitch

Ker nas je zanimalo, koliko so se programi za sestavljanje panoram razvili v zadnjih letih, smo si ogledali program PhotoStitch, ki ga Canon svojim digitalnim fotoaparatom v nespremenjeni obliki prilaga že več kot pet let.

PhotoStitch se po enostavnosti rabe primerja z Autostichem in Calicom. Posnetke odpremo, razporedimo v pravem vrstnem redu, nastavimo goriščnico, pri kateri smo fotografirali, in kliknemo Merge. Malo lahko vplivamo na projekcijo in popravljanje sodčka, potem pa se možnosti nadzora nehajo. Program je omejen tudi pri postavitvi izvornih posnetkov. Ti morajo biti posneti drug ob drugem ali drug nad drugim, če se posnetki zelo prekrivajo, tako kakor na poskusnih fotografijah stolnice, pa program odpove.

Tudi rezultati niso primerljivi z novejšimi programi. PhotoStitch namreč slike le postavi drugo ob drugo, jih rahlo prekrije in naredi nekakšen prehod iz ene v drugo. Obrezovanja ni, barvnega usklajevanja tudi ne, lepljenje pa je zelo primitivno. Na panoramah so zato jasno videti prehodi med posnetki.

Če torej imate PhotoStitch in ga uporabljate, vam toplo priporočamo, da razmislite o boljšem programu.

Kateri je najboljši

Težko vprašanje. Najbolje bo, če si ogledamo kar posamezne faze izdelave panorame. Pri poravnavanju fotografij izstopa Autopano Pro, ki je edini, ki zna res lepo razvrstiti množico fotografij v več panoram.

Obrezovanje posamičnih posnetkov je najbolje rešeno v PTGui in Huginu, ki uporabljata enak ali skoraj enak postopek. Medsebojno skoraj enaki so tudi Autopano Pro, Autostitch in Calico, ki pa so imeli pri tem več težav ('duhovi' na trgu pred Loggio).

Pri projekcijah in popravljanju perspektive izstopata Hugin in PTGui, le da je slednji za odtenek boljši.

Najboljše lepljenje slik, še posebej na zahtevni modrini neba, je vgrajeno v Calico. Škoda, da je na drugih področjih ta program še zelo primitiven.

Kateri vam najbolj ustreza, pa se odločite kar sami. Preizkusne (ali končne) različice vseh dobite v internetu.

Kako smo preizkušali

Na lep, sončen dan sem v Kopru naredil množico posnetkov, nekaj s Canonovim Ixus 50, nekaj pa z Olympusovim C310. Res je, ne gre za letošnje modele fotoaparatov, niti za lanske, a vseeno sta dovolj dobra za izdelavo panoramskih fotografij.

Med posnetki sem potem izbral nekaj testnih primerov, ki so vsak na svoj način neugodni za samodejno obdelavo. Zanimalo me je pač, kako se bodo programi obnesli v neidealnih primerih.

Panoramo Ankarana z okolico sestavlja osem posnetkov. Šele kasneje sem opazil, da so vsi v sredini zgornjega roba zatemnjeni. Verjetno je na objektiv brizgnila kapljica iz morja. Nič hudega, so pač malo bolj zahtevni za samodejno analizo. Del posnetkov vsebuje ladje in jadrnice, ki bi utegnile nagajati pri samodejnem iskanju skupnih točk (veliko podobnih delov slike). Na tem preizkusu so se prav vsi programi dobro odrezali. Originalne slike dobite na naslovu www.monitor.si/panorame/orig_ankaran.zip (17 MB).

Panoramo Čevljarske ulice sestavljajo štirje širokokotni posnetki v navpičnem formatu. Pravzaprav ne gre za pravo panoramsko sliko, temveč za način, kako z normalnim objektivom posneti širokokotno fotografijo. Programi so imeli težave s projekcijo (Autostitch in Calico sta naredila ob robovih sodčkasto sliko) in nastavljanjem svetlosti slik (Calico je presvetlil zgornje dele zgradb). Originalne slike so na voljo na naslovu www.monitor.si/panorame/orig_cevljarska.zip (7,5 MB).

Panoramo Loggie sestavljajo le tri fotografije v ležečem formatu, problem za programe pa je predstavljalo nebo (najbolje ga je zlepil Calico) in množica turistov, ki se je sredi fotografiranja usula na Titov trg (najlepše sta z njimi opravila Hugin in PTGui). Originali so na www.monitor.si/panorame/orig_loggia.zip (4,5 MB).

Panorama koprske stolnice je sestavljena iz šestih posnetkov (dva vodoravno, trije navpično), ki se zelo prekrivajo. Izziv za programe je bila tu perspektivna korekcija, najbolje pa sta to rešila PTGui in Autopano Pro. Originale si lahko prenesete z www.monitor.si/panorame/orig_stolnica.zip (10 MB).

Z našega spletišča si lahko prenesete tudi panorame, ki so jih izdelali preizkušeni programi. Namenoma smo pustili neobrezane, ker je v taki obliki laže videti, kaj posamezni programi počno z originalnimi posnetki. Programa Calico in PTGui smo preizkušali neregistrirana, zato so njune panorame označene z drobnimi 'podpisi' programov.

Naslovi za prenos:

Autopano Pro: www.monitor.si/panorame/autopano.zip (34 MB).

Autostitch: www.monitor.si/panorame/autostitch.zip (29 MB).

Calico: www.monitor.si/panorame/calico.zip (29 MB).

Hugin: www.monitor.si/panorame/hugin.zip (31 MB).

PhotoStitch: www.monitor.si/panorame/photostitch.zip (6,5 MB).

PTGui: www.monitor.si/panorame/ptgui.zip (53,5 MB).

Povezave

Zgodovina paketa Panorama Tools
www.tawbaware.com/maxlyons/pano12ml.htm

Panorama Tools 2.6
www.all-in-one.ee/~dersch/

Domača stran Helmuta Derscha
webuser.fh-furtwangen.de/~dersch/

Panorama Tools na SourceForgu
panotools.sourceforge.net/

IPIX proti Derschu
www.virtualproperties.com/noipix/patents.html

Sonyjev nakup IPIXovih patentov
www.panoguide.com/forums/qna/2737/

IPIXovi patenti, neveljavni v Evropi
lists.apple.com/archives/QuickTime-VR/2006/Dec/msg00031.html

Panorama Tools Wiki
wiki.panotools.org

Priročniki za izdelavo panoram
www.johnhpanos.com

Postopek za iskanje ključnih točk SIFT
www.cs.ubc.ca/~lowe/keypoints/

Panoramski adapter za stojalo
www.tawbaware.com/maxlyons/panhead_990.htm

Medtem ko je večina programov zgornji del panorame Čevljarske ulice pustila nedotaknjen - enako presvetljen, kot je bil v originalu, ga je Calico še dodatno posvetlil in izgubil kar nekaj podrobnosti. Slika na levi je del panorame, izdelane s programom Hugin, slika na desni pa je iz panorame, sestavljene s Calicom. Vidimo tudi razliko v projekciji - Huginova upodobitev istega dela scene je 50 pik ožja in 30 pik višja od Calicove.

Medtem ko sta Hugin in PTGui lepo opravila z drevesom, ki se je zibalo v vetru (slika na levi), so Autopano Pro, Autostitch in Calico drevesu pustili "senco", pa tudi hišo na desni so zelo slabo zlepili skupaj (slika na desni, izrez je iz Autostichove panorame). Opazna je tudi velika razlika v projekciji in v velikosti slike (izrez je s skrajno desnega dela panorame stolnice).

Težave z ljudmi, ki so na enem posnetku prisotni, na drugem pa ne, rešujejo programi različno dobro. Del panorame Loggie na levi je bil izdelan s Huginom (enako se je obnašal PTGui), na desni pa vidimo rezultat programa Autopano Pro (skoraj enako sliko sta izdelala tudi Autostitch in Calico). Na desni vidite prosojnega fotografa (levo spodaj) in dve senci pred stopniščem (desno). Teh nezaželenih učinkov na levi sliki ni.

Pri lepljenju različno obarvanih delov neba imajo programi precejšnje težave. Na levi sliki vidimo, kako je z nebom levo od zvonika stolnice (dobro) opravil Calico. Enako dobro se je odrezal PTGui. Na srednji sliki je izrez iz Huginove panorame. Vidi se čuden navpičen prehod med obema slikama. Na desni je izrez iz panorame, ki jo je izdelal Autopano Pro. Vidimo prehod med dvema niansama modrine na samem vrhu slike. Na enak način je nebo zlepil Autostitch. Zaradi različnih perspektivnih korekcij na slikah vidimo različne dele zvonika, čeprav smo vse izrezali na istem mestu.

Sodobni programi (levo, izrez na sliki je zlepil Autostitch) se posnetkov, ki niso najbolj poravnani, lotijo veliko bolje kakor starosta PhotoStitch (desno).

Tele bi objavil skupaj. Pa pod vsako spodaj podpis od katerega programa je.

Autopano Pro

Autostitch

Calico

Hugin

PTGui

Kako dobro osnovo je pripravil profesor Dersch, vidimo že po tem, da vsi programi, ki smo si jih ogledali danes, izvirajo iz njegovih orodij.

Za odpravljanje napak, ki jih pri sestavljanju zagrešijo panoramski programi, lahko uporabimo Photoshop. Uporabimo lahko tudi enega od programov, ki znajo izvoziti format PSD s plastmi.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki