Računalništvo po italijansko

Objavljeno: 25.4.2017 | Avtor: Miran Varga | Kategorija: Na zvezi | Revija: Maj 2017

Večina sveta misli, da je osebni računalnik izumil IBM. Pa ga ni. Prvi res osebni računalnik so pred 53 leti izdelali naši sosedje, pet inženirjev v torinskem podjetju Olivetti. Danes omenjene družbe danes skoraj nihče več ne povezuje z računalniki.

Podjetje Olivetti je bilo ustanovljeno leta 1908 v majhnem mestecu Ivrea blizu Milana. Njegov ustanovitelj, Camillo Olivetti, je večkrat potoval v ZDA in se tam navdušil nad pisalnimi stroji v pisarnah – v matični Italiji jih praktično ni bilo. Nato je zbral ustanovni kapital 350.000 lir in odprl lastno manufakturo za izdelavo pisalnih strojev. Ta je kmalu postala prava obrt, saj je zaposlil 20 delavcev. Leta 1911 je podjetje na sejmu v Torinu predstavilo prvi povsem italijanski pisalni stroj – Olivetti M1. Tehnično ni bil naprednejši od ameriških tekmecev, zato pa je blestel po oblikovanju: kljub resni zasnovi je bil eleganten. Filozofija elegance je torej že zelo zgodaj krojila poslovno udejstvovanje družbe Olivetti. Kljub težavam, s katerimi se je spoprijemala Italija po 1. svetovni vojni, je Olivetti silno hitro rasel. Podjetje je leta 1914 izdelalo 1300 pisalnih strojev, leta 1929 pa že 13.000 pisalnih strojev letno. Podjetje je svoje izdelke prodajalo še v šestih drugih državah.

Leta 1928 je Adriano Olivetti, lastnikov sin, odprl svojo oglaševalsko agencijo in najel vodilne oblikovalce, da so ustvarili zunanjo podobo številnim izdelkom podjetja Olivetti. Adriano je prevzemal vedno več funkcij v očetovem podjetju, leta 1933 pa postal tudi njegov direktor. Pisalni stroji so se prodajali za med, podjetje pa je svojo dejavnost razširilo tudi na področje teleprinterjev in pisarniškega pohištva ter opreme. Druga svetovna vojna judovski družini Olivetti ni prizanesla, Adriano je kmalu po očetovi smrti leta 1943 zapustil Italijo. Po vojni se je vrnil in spet postavil poslovanje na noge, povojni ekonomski razcvet pa je blagodejno vplival na rast podjetja. V desetletju in pol je odprlo obrate tudi v Španiji, Braziliji, Argentini, Mehiki in ZDA.

Računalnik Olivetti Programma 101 je ugledal luč sveta aprila 1964. Postal je prvi osebni računalnik. Zaslona ni imel, tiskanje na 9 cm širok papir je bil način interakcije z uporabnikom.

Vstop v svet računalništva

Olivetti je po svetu zaslovel z vrhunsko oblikovanimi izdelki. Postal je industrijski gigant in se odločil stopiti na področje računalništva. Iskanje ustreznih inženirjev in prvi projekti na področju računalniških sistemov in tranzistorjev so stekli že leta 1955. Leta 1959 je podjetje izdelalo prvi italijanski veliki računalnik Elea 9003, ki je zasedal površino povprečnega stanovanja, Olivetti pa je želel tekmovati z družbo IBM in drugimi (pretežno) ameriškimi velikani iz sveta računalništva. Veliki in dragi »superračunalniki«, ki jih je Olivetti oddajal podjetjem in organizacijam v uporabo, niso dosegli velikih številk. Podjetje je do leta 1964 izdelalo vsega 40 velikih sistemov Elea 9003 in nekaj več kot sto manjših znanstvenih sistemov 6001. Majhna prodaja, izguba ključnih zaposlenih in finančne težave so bile razlog, da se je podjetje umaknilo s trga velikih računalniških sistemov.

Magnetna kartica, predhodnica poznejših disket, je bila še ena Olivettijeva inovacija.

Prvi (resnično) osebni računalnik na svetu

Roberto Olivetti, novi izvršni direktor podjetja, je imel nos za drugačnost. Že leta 1962 je svojim inženirjem zadal za nalogo, naj izdelajo računalnik, ki ga bodo lahko uporabljali zaposleni v pisarnah – na svojih delovnih mizah! Za tiste čase, ko so ljudje računalnike povezovali s sistemi, velikimi kot hiše, je bila to vsekakor revolucionarna zamisel. Projekt je zaupal inženirju Pieru Giorgiu Perottu in ta se ga je lotil z vsega štirimi sodelavci. Pred seboj so imeli številne tehnične izzive, ki jih je ustvarila noro ambiciozna zamisel. Sprva niti sami niso verjeli vanjo. Računalniška tehnologija v 60. letih je bila vse prej kot miniaturna, Olivettijevi inženirji so morali skoraj vse komponente razviti povsem na novo, če so želeli razviti računalnik, velik kot pisalni stroj. Prvo, kar jim je uspelo pomanjšati, je bil pomnilnik. Pomnilniški moduli iz leta 1960 so bili namreč velikanski, merili so približno toliko, kolikor so bile predpostavljene zunanje mere ciljne naprave. Izziv so uspešno rešili z oblikovanjem nekakšnega linijskega pomnilnika, ki je pomnilniški modul skrčil na velikost osnovne plošče današnjih računalnikov. Naslednji izziv je bila hramba podatkov. Tudi nosilec, na katerem bodo shranjeni programi, je moral biti majhen in praktičen. Ekipa inženirjev se je domislila izjemne rešitve – kartice z dvema magnetnima zapisoma, ki jo bo uporabnik vstavljal v računalnik. Vsaka kartica bi lahko shranila po en, največ dva programa, ki bi se nato naložila s pritiskom na gumb. Izumili so programabilno magnetno kartico, katere zapuščina se je nato vlekla številna desetletja – ena njenih evolucij so namreč postale diskete.

Čeprav je bil Olivetti eden največji mojstrov oblikovanja izdelkov, je bila zasnova osebnega računalnika velik izziv. Naprava je morala biti elegantna, usmerjena k uporabniku in ergonomska. Obliko so zaupali oblikovalcu Mariu Belliniju, ta pa se je odkupil z izjemnim in za tiste čase skrajno inovativnim dizajnom, ki ga je nato tudi izstrelil med najboljše svetovne arhitekte in oblikovalce. Končni rezultat je bil računalnik v ohišju, ki ni bilo bistveno večje od klasičnega pisalnega stroja.

Še večji izziv je bil zagotavljanje enostavne rabe. Pisalni stroj so zaposleni znali uporabljati, računalniki pa so bili v domeni računalniških znanstvenikov. Perotto je zato zasnoval preprost programski jezik, ki je spominjal na poenostavljen zbirnik, sestavljen iz nekaj deset ukazov. Uporabniki so poleg računalnika prejeli tudi tanko knjižico z navodili, kako ga uporabljati. Praksa je pokazala, da so v Olivettiju praktično vse naredili prav – prvi res osebni računalnik, poimenovan Programma 101, je bilo enostavno programirati, zagon programov z magnetnih kartic pa je trajal vsega nekaj sekund. Čeprav je računalnik tehtal 35,5 kilograma, je to leta 1964 veljalo za peresno lahko računalniško kategorijo.

Ekipi petih italijanskih inženirjev je uspelo nemogoče – na glavo so postavili dojemanje računalnikov in uporabniško izkušnjo. Ustvarili so dobo osebnega računalništva.

Pomnilnik računalnika je lahko shranil okoli 240 bajtov podatkov, razširljiv je bil z že omenjenimi magnetnimi karticami. Zanimivost: računalnik ni imel vgrajenega mikroprocesorja. Za vso »logiko« so skrbeli tranzistorji, diode in upori, zato je majhna velikost še toliko bolj impresivna.

Temni oblaki in »praktična« rešitev

Pričakovali bi, da bo Programma 101 pomenil odskočno desko za Olivetti. A podjetje je bilo spomladi 1964 v velikih finančnih težavah, načrtovalo je odprodajo oddelka za elektroniko, saj se računalništvo v Evropi še ni prijelo. Kupec omenjenega oddelka je v začetku leta 1965 postal General Electric, toda premeteni Italijani so pred njim skrili svoj dragulj. Projekt osebnega računalnika so praktično čez noč prekvalificirali v razvoj kalkulatorja, to je zadostovalo, da je ostal v Olivettijevem lastništvu. GE je tako prevzel celoten oddelek elektronike, razen Perottove ekipe. Stanje je bilo naravnost smešno, GE si je lastil celotno poslopje, razen pisarne ekipe Programma 101. Italijani so celo obarvali okna pisarne, da se ne bi videlo, kaj ustvarjajo v njej.

Žal je Roberto Olivetti zapustil mesto direktorja, novo vodstvo pa se na računalnike ni spoznalo, niti ni znalo (o)ceniti potenciala hišne inovacije. Še več, prepričano je bilo, da je ne bi imeli komu prodati. K sreči so ga kot zanimivost vzeli na newyorški svetovni sejem oktobra 1965. Podjetje je na njem predstavljalo svoj novi mehanski kalkulator Logos 27, računalnik Programma 101 pa so pokazali le kot zanimivost, nekakšen prototip. Kot demonstracijo so predstavili zmogljivost računalnika, da v nekaj sekundah lahko izračuna orbito satelita. Ljudje so bili nad namiznim računalnikom osupli (od navdušenja), nekateri so celo menili, da se prek kablov povezuje z velikim zalednim sistemom. Novinarji pa so zgodbo o namiznem računalniku iz Italije ponesli po vsem svetu. To je odprlo oči tudi novemu vodstvu Olivettija, podjetje je hitro vzpostavilo množično proizvodnjo. Tudi cena računalnika je bila s 3200 dolarji nadvse ugodna – vsaj v primerjavi z računalniki mainframe (najcenejši je stal vsaj sto tisočakov).

Olivetti je tako lastnoročno ustvaril novo tržno kategorijo in bil za svojo inovacijo ustrezno nagrajen. Podjetje je prodalo okoli 40.000 računalnikov Programma 101. Več deset omenjenih računalnikov je kupila tudi ameriška vesoljska agencija NASA. Leta 1969 so opravljali izračune za pristanek vesoljskega plovila Apollo 11 na Luni.

Evropski računalniški desetletji

V naslednjih letih je na krilih Olivettija začela računalniško rasti tudi Evropa. Podjetje je svoj prvi »moderni« osebni računalnik Olivetti M20 s procesorjem Zilog Z8000 predstavilo šele leta 1982, naslednje leto pa je z modelom M24, opremljenim z Intelovim procesorjem 8086, že tekmovalo z IBMovim PC. Olivetti je postal velikan, svoje računalnike je prodajal tudi v ZDA, celo pod blagovnima znamkama AT&T in Xerox. Da želi hoditi po robu, je dokazal s svojim prenosnim računalnikom M10, ki ga je predstavil že leta 1983. V dveh letih je prenosnik kupilo več deset tisoč ljudi. Svoje mednarodne apetite je podjetje potešilo leta 1985 s prevzemom obvladujočega deleža v britanskem podjetju Acorn Computers.

Željo po iskanju in ustvarjanju drugačnosti so v Olivettiju znova pokazali leta 1987, ko so izdelali družino delovnih postaj LSX, opremljenih s procesorji Motorola 68k – poganjale so lahko več različnih operacijskih sistemov. Naslednja generacija je že uvedla vodilo EISA in bila na sejmu CeBIT leta 1989 predstavljena kot računalniška platforma CP486.

Olivettijev prenosnik iz leta 1983 – model M10

Podlegli v cenovni bitki s tekmeci z vzhoda in zahoda

V 90. letih prejšnjega stoletja so sledile velike cenovne vojne, ki so poleg ameriških izdelovalcev računalnikov ustoličile predvsem kitajske in tajvanske izdelovalce komponent, ki so v navezi z domačimi sestavljavci računalnikov lahko ponudili bistveno cenejše osebne računalnike. Olivetti je potreboval celo finančno injekcijo s strani države, da se je obdržal na površju. Podjetje se je odločilo usmeriti na druga področja, predvsem telekomunikacije. Leta 1999 je večinski delež v družbi Olivetti prevzelo podjetje Bell S.A. in ga dve leti pozneje prodalo konzorciju podjetij, med katerimi sta bili tudi italijanski podjetji Pirelli in Benetton. Zadnje veliko dejanje z Olivettijevim imenom je povezano s prevzemom družbe Telecom Italia. Čeprav je bil Olivetti velik le sedmino svoje »tarče«, mu je s podporo konzorcija uspelo dokončati (sovražni) prevzem italijanskega monopolista na področju fiksnih in mobilnih telekomunikacij. Prav z blagovno znamko Telecom Italia je nato Olivetti leta 2005 začel obujati področje računalništva in ob 200 milijonov evrov težki naložbi tudi izdelal nove modele namiznih in prenosnih računalnikov, tablic, tiskalnikov in celo pametnih telefonov.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki