Pro et contra
Od Applove Siri naprej je vedno več različnih digitalnih pomočnikov in pomočnic, pa vendar se ne morem otresti slutnje, da gre pri vsem le za marketinško posiljevanje z novostmi za vsako ceno. Kaj menite vi?
Boris Šavc: Digitalne pomočnice so prihodnost!
Digitalne pomočnice so svojo pot začele kot mobilne aplikacije, ki v telefonu ali tablici čakajo, da jih uporabnik aktivira z vnaprej določenim ukazom. Applovo Siri tako še danes prikličeta besedi Hey Siri, Googlovega služabnika pa OK Google. Digitalno služinčad odlikuje brezpogojna ubogljivost, ni ukaza, ki ga ne bi želela izpolniti, ne vprašanja, na katerega ne bi skušala najti odgovora. Uporabnik je car in vsaka njegova beseda je vredna posluha. Programski algoritmi, ki poganjajo sodobne digitalne pomočnice, sicer ne poznajo slovenščine niti drugih manjših svetovnih jezikov, a so se zaradi priročnosti kljub temu razpasle in nam danes strežejo skorajda že na vsakem koraku, v zadnjem času celo v podobi vedno bolj priljubljenih pametnih zvočnikov.
Od nerodnih prvih korakov napovedovanja vremena in sestavljanja nakupovalnega seznama so digitalni spremljevalci napredovali v zmogljive predvajalnike glasbe, video vsebin, ki po želji nadzorujejo vso hišo ali stanovanje. Povezanih naprav je v pametnem domu iz dneva v dan več. Ker ne gre za vsestranske pripomočke, kakršna sta pametni telefon in tablica, temveč posamezne tehnološke umetnine, največkrat opravljajo ozko usmerjeno nalogo, za pametnejšo izvedbo potrebujejo ustreznega nadzornika. Digitalni pomočnik v pametnem zvočniku poveže sesalec iRobot, ključavnico SmartLock, žarnice Phillips Hue in druge naprave interneta stvari v nadgrajeno celoto, s katero upravljamo sleherni kotiček hiše ali stanovanja.
Kolega iz sosednjega stolpca meni, da lahko že danes iz službe preverimo, ali ima roža v lončku podjetja Goldoon dovolj vode, in prav ima, ko pravi, da pametne naprave v svojem domu uspešno nadzorujemo zgolj s telefonom. A življenje se nam bo hitreje spremenilo, kot si mislimo. Do leta 2020 bo na svetu kar 24 milijard povezanih naprav. To pomeni, da jih bomo doma hitro imeli petdeset ali sto. Si predstavljate, da bi z njimi upravljali prek telefona? Seveda ne iz službe, ker zanjo ne bi imeli več časa.
Prihodnost je tu, ne več le v znanstvenofantastičnih filmih. Umetna inteligenca napreduje z velikimi koraki in del nje so tudi digitalne pomočnice vseh oblik. Včasih je Siri vreme izdala, če smo jo vprašali s skrbno izbranimi besedami, danes se z nami pogovarja naravno in razume sorodno besedišče. Z njo se pogovarjamo, kot bi se s simpatično sosedo, na vprašanje Ali bom jutri potreboval dežnik?, dobimo jasen odgovor. Nabor zmožnosti digitalnih pomočnic je odvisen od dosegljive vsebine in drugih virov, ki jih je vedno več. Njihova pamet tako napreduje z velikimi koraki in ni daleč dan, ko bodo digitalni spremljevalci vedeli, česa si želimo, še preden bomo za željo vedeli sami.
Matej Šmid: Tipkovnica bo še dolgo ključno orodje
Glasovna komunikacija je že od samega začetka sveti gral računalništva, nekaj, k čemur vsi stremimo. In četudi imamo danes že zelo sposobne sisteme za prepoznavo govora in celo narekovanje besedila, je čas, ko bomo računalnike dejansko ogovarjali kot robote iz futurističnih filmov, še zelo daleč.
Prepoznavanje govora oz. prepoznavanje glasov in njihovo sestavljanje v besede in stavke je namreč nekaj popolnoma drugega kot prepoznavanje izgovorjenega, z vsemi pomeni in podpomeni, ki jih imajo lahko stavki v množici svetovnih jezikov. Pomislimo, ljudje se govorne komunikacije učimo vse življenje, pa kljub temu vemo, da je za popolno razumevanje sogovornika včasih nujna tudi vizualna komunikacija (izraz na obrazu, telesna mimika). Upanje, da se bodo računalniki, majhni, veliki ali pa »oblačni«, kdaj naučili normalno pogovarjati, je zato prestavljeno v res oddaljeno prihodnost.
Ko smo to povedali, je jasno, da so tam nekje, v prihodnosti, tudi digitalne pomočnice, vsaj takšne, ki bi bile uporabne tudi za običajne uporabnike in ne le tehnološke navdušence. Še posebej, če zraven dodamo še jezikovne ovire, ki ograjujejo nas, manjše narode.
Danes je pač tako, da digitalne pomočnice (v angleščini) zelo dobro razumejo tisto, kar hočejo/znajo razumeti, takoj kot le malce odstopimo od scenarija, pa pogorijo. V takem primeru se včasih poskušajo izviti s smešnimi odgovori, včasih s citiranjem rezultatov spletnega iskalnika, včasih pa kar mirno priznajo, da nas ne razumejo. Računalniški navdušenci s(m)o nad njimi kljub temu navdušeni, ker s(m)o pač navdušenci, toda običajne ljudi bo prva takšna neumnost odvrnila za kar nekaj časa. Ko bo uporabnik hotel z glasovnim ukazom ugasniti luči ali zapreti žaluzije in bo dobil odgovor »Prosim?«, ga bo minilo. Navajeni smo pač, da naprave ubogajo takoj, brez ugovora. Ko pritisnemo na gumb, se luč ugasne. Ko v televizor usmerimo daljinca, ta menja kanal. Dokler digitalne pomočnice ne bodo popolne, jih v veliki večini domov pač ne bo.
Da ne govorimo o tem, da je že nameščanje pomočnic in njih povezovanje s pametnimi napravami za smrtnike največkrat zapleteno in docela nestandardno. Dvomim, da bo kdaj tako preprosto, kot je prva uporaba televizorskega daljinca ali stikala za luč, še posebej, ker je že danes teh pomočnic kar nekaj. In vsaka ima svoje podpornike, svoje načine povezovanja in – svoje varnostne in druge napake.
Kajti da, varnost je zgodba, h kateri se bomo v primeru pomočnic še ničkolikokrat vračali. Saj veste, ko je nekaj v oblaku, je v resnici precej malo verjetnosti, da bo tam tudi ostalo. Še posebej, če gre za ključe do naše pametne hiše.