Pro et contra

Objavljeno: 29.8.2017 | Avtor: Boris Šavc | Kategorija: Na zvezi

Vsekakor ne!

Kupujem računalnik, ki bo dovolj močan tudi za najnovejše igre. Je smiselno pogledati tudi v smeri prenosnih računalnikov?

zdelovalci igričarskih prenosnikov prodajajo svoje stroje uporabnikom kot nadvse zmogljive naprave za igranje na poti. Kot vedno se izkaže, da je njihova hvala prazna. Prenosniki, namenjeni igranju iger, so dragi, neudobni, strojno manj zmogljivi računalniki, katerih avtonomija težko presega uro zabave.

Včasih sem bil strasten igričar, danes mi pomanjkanje časa dopušča zgolj še občasno spremljanje digitalne zabave. Kljub temu imam vse konzole trenutne generacije in osrednjo PC mašino, opremljeno s spodobno grafično kartico, učinkovitim hlajenjem, mišičastim procesorjem, natančno miško, mehansko tipkovnico in velikim monitorjem. Računalnik me je olajšal za dobrega tisočaka. Denarja mi ni žal, saj komplet zadovolji sleherno mojo željo povprečnega (odraslega) igričarja. Seveda sem pred nakupom razmišljal tudi v smeri enakovrednega prenosnika, a sem zamisel hitro opustil. Zakaj?

Največji argument proti prenosniku kot stroju za igranje iger je cena. Zmogljivi igričarski prenosniki stanejo pravo majhno premoženje! Kljub zapravljenemu bogastvu nas v običajno zares lični škatli ne pričaka sanjski računalnik. Mere izdelovalcem ne omogočajo, da bi bili prenosniki strojno enaki namiznim računalnikom. Bežen pogled na ponudbo najdražjih in najmočnejših grafičnih kartic nam daje vedeti, da prenosnika z njimi ne bomo nikoli ugledali, kartice so prave velikanke, za nameček pa so zmožne delovati tudi v parih. Na srečo so procesorji manjši, porečete. Res je, procesorji v prenosnikih so načeloma zelo zmogljivi, a jih ne moremo navijati. Z njimi akrobacij, ki nam jih omogoča namizni računalnik z naprednim hlajenjem, preprosto ne moremo izvesti. Da ne govorimo o natančnosti sledne ploščice, udobnosti vgrajene tipkovnice in velikosti prenosnikovega zaslona. Na igričarski prenosnik želeno zunanjo opremo sicer lahko priklopimo, a s tem izgubimo edino pravo prednost teh naprav – prenosljivost.

Igričarski prenosniki so okorne naprave, nezmožne nadgrajevanja in popravljanja. Na namiznem računalniku lahko vsakdo z nekaj znanja zamenja napajalnik, razširi pomnilnik, disk ali grafično kartico, pri prenosniku pa mora za vsako malenkost posredovati znalec s servisa. Da je še huje, niti uradna pomoč praviloma ne pomeni končnega uspeha. Čeprav smo za prenosnik odšteli zajeten kupček cekinov, dobimo težko prenosljivo, v primerjavi z namizniki podhranjeno napravo z majhnim (manjšim) zaslonom, ki se hitro pregreva in še hitreje ugasne. Za igranje na poti si zato raje omislimo dober telefon ali, še bolje, Nintendovo konzolo Switch.

Lahko, a rezultat ne bo optimalen

Bili so časi, ko so bili prenosniki zaradi prenosnosti oskubljeni na le za silo delujočo strojno opremo. Tehnologija je bila velika in je za delovanje potrebovala obilo električne energije (ob šibkih akumulatorjih), zato res vrhunskega PCja enostavno ni bilo mogoče dovolj »stisniti«, da bi ga bilo mogoče vgraditi v napravo, ki bi se jo dalo tudi prenašati. Prenosniki so bili zato namenjeni le osnovni »pisarniški« rabi, poslovneži so na njih imeli besedila, preglednice in morda še kak grafični dokument.

Danes je drugače. Tehnologija je zelo napredovala, predvsem pa se izdelovalci zavedajo, da je v času mobilnosti (telefoni, tablice …) tudi prenosnike nujno narediti tako, da omogočajo vse tisto, kar omogočajo »veliki« računalniki. In to velja tudi za prenosnike, ki so namenjeni posebej igranju iger.

Res je, igranje iger je od samih začetkov PCjev opravilo, ki najbolj obremeni strojno opremo. Grafične kartice morajo biti vrhunske, prav tako procesorji, da jim lahko dovolj hitro dostavljajo podatke. Da o pomnilniku in velikih diskih (danes v obliki SSD) niti ne govorim. Vse skupaj še vedno potrebuje veliko električne energije, toda danes je že moč sestaviti v računalnik, ki je vsaj pogojno prenosen, pa tudi baterija ob polni obremenitvi zdrži urico ali dve. Predvsem pa je vse skupaj, kot dokazuje test v tej številki naše revije, dovolj zmogljivo tudi za najzahtevnejše igre. Samo poglejte si grafikon, ki kaže zmogljivost 3D upodabljanja – običajen prenosnik na testu 3D Mark doseže 650 točk, te specializirane zverine pa kar 17.600, torej kar 27x več! Res je sicer, da bo za res odlično igralno izkušnjo na prenosnik dobro priklopiti večji zaslon, miško in morda tudi tipkovnico, toda tudi tako urejena celota bo še vedno prenosna.

Seveda se postavlja vprašanje, zakaj bi to sploh želeli? Zakaj bi na mizi za igranje vrhunskih iger raje imeli prenosnik kot »velik« računalnik? Zato, ker bi igre morda radi igrali tudi kje drugje kot le na delovni mizi. Morda v dnevni sobi (kjer bi video izhod priklopili kar na 60-pačni televizor?), v času dopustov morda tudi na začasni počitniški destinaciji. Vsak, ki je kdaj poskušal prenesti na dopust svoj namizni računalnik s »škatlo«, monitorjem, tipkovnico in miško, se bo strinjal, da to ni med najzabavnejšimi opravili na svetu in da je v prtljažnik avtomobila veliko lažje vreči prenosni računalnik, pa četudi je malce večji kot ponavadi.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki