Prenosni namizniki – za igre

Objavljeno: 29.8.2017 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Fokus | Revija: September 2017

Na ohlajajočem se trgu osebnih računalnikov presenetljivo najbolje kaže segmentu igričarskih modelov. Z manjšim preizkusom smo preverili, kakšno je stanje pri nas.

Industriji osebnih računalnikov gre v zadnjih nekaj letih slabše, kot bi si želeli izdelovalci. V tehnološki sferi to pomeni predvsem pomanjkanje rasti. Razlogov za to je več, od tega, da se je tempo razvoja nekoliko upočasnil in so danes tudi pet let stari računalniki (in starejši) za večino opravil še vedno povsem dovolj dobri, pa do tega, da je velik del računalniškega časa oziroma obilo opravil prevzel pametni telefon. Industrija je med drugim računala tudi na splavitev Windows 10 za povečanje prodaje, a se to ni zares zgodilo (tudi zato, ker je Windows 10 strojno enako ali celo manj zahteven od Windows 7).

Na področju igričarskih računalnikov je zgodba drugačna. Če ne drugega, tu praktično ni predstavljivo, da bi bil pet let star računalnik »dovolj dober«, vsaj ne za tiste, ki se imajo za nekoliko zahtevnejše igralce. Tempo razvoja računalniških iger je že od nekdaj ena večjih gonilnih sil pri nadgradnji in menjavi računalnikov.

Lani je trg teh računalnikov in strojne opreme prvič presegel 30 milijard dolarjev – to je preseglo večino ocen, nekatere tudi za pet milijard dolarjev. Tu štejemo tako vnaprej sestavljene namizne računalnike kot prenosnike in tudi posamezne dele strojne opreme, predvsem grafične kartice, torej zaobjema tudi lastno sestavljene namizne računalnike in nadgradnje. Tudi znotraj tega naj bi se najbolje prodajali modeli in oprema v višjem cenovnem in zmogljivostnem rangu – tam pa so jasno tudi marže, tako za izdelovalce kot prodajalce, najvišje.

Področje računalniških iger je namreč v vzponu. To tiste, ki to področje spremljajo nekoliko podrobneje, niti ne preseneča. Vsekakor so postale računalniške (no, pa tudi druge) igre vedno bolj sprejemljive v širši družbi (k temu so nekaj prispevale celo brezplačne igre, ki jih igramo prek Facebooka in na pametnih telefonih). Če je nekdaj veljalo, da so igre namenjene le otrokom, se je to danes že korenito zaobrnilo.

Tisti, ki so pred desetletji kot otroci začeli z igrami Doom, Warcraft, Command&Conquer in podobnimi, imajo danes načeloma službe in dovolj prihodkov, da si lahko privoščijo računalnik najvišjega kalibra, računalniške igre pa predstavljajo povsem legitimno sprostitev. Zlasti v zahodnem svetu ima tudi mladina danes več razpoložljivih sredstev za nakup zmogljivejših računalnikov in komponent.

Pri tem je zanimivo, da pametni telefoni pogosto ne predstavljajo neposredne konkurence (no, nekoliko seveda tudi), a so zelo pogosto uvod v resnejše računalniške igre ali pa jih dopolnjujejo. Obenem imamo občutek, da je vse več uporabnikov prav zaradi zgleda mobilnih aplikacij pripravljenih plačevati za programsko opremo, sploh pa za igre, ki imajo pogosto tudi spletno noto.

Piratstvo je bilo vedno tesno povezano z računalniškimi igrami, tudi to se v zadnjih letih spreminja. Spet je za to več razlogov, od višjega razpoložljivega dohodka do preobrata pri končnih uporabnikih (kot rečeno, tudi zaradi videza mobilnih aplikacij), velik del zaslug pa nosijo tudi tržnice za spletno kupovanje iger. Tu mislimo predvsem na storitev Steam, prvo (in največjo) spletno trgovino računalniških iger (je pa tudi vse več drugih). Ta je bila ena prvih, ki je nakup olajšala tudi v Sloveniji, redno pa ponujajo tudi zelo visoke popuste in razprodaje.

Svet računalniških iger pa se predvsem pri mlajši populaciji razširja tudi po zaslugi pretočnega videa. To se je v zadnjih letih dobesedno razmahnilo, tako po zaslugi strani Twitch kot (nekoliko kasneje) zaradi YouTuba. Na teh straneh lahko vsak predvaja svoje igranje v priljubljeni igri, uspešnejši lahko pri tem tudi zaslužijo kar nekaj denarja. Nekaj najuspešnejših od tega celo živi. Ovir za vstop tu praktično ni – potrebujemo dovolj zmogljiv računalnik (torej tak, ki je sposoben ob igri hkrati še zajemati zaslon in to pretakati v splet) in nekaj časa in volje. Za uspeh (torej večje število sledilcev in ogledov) pa potrebujemo predvsem vztrajnost, nekaj sreče pa seveda tudi nikoli ne škodi.

Velik vpliv ima tudi vedno hitrejši razvoj azijskega trga – ta raste za slabih deset odstotkov na leto, občutno hitreje kot evropski ali severnoameriški. Tam je nadvse priljubljen tudi e-šport (torej organizirano tekmovanje v računalniških igrah), enako velja za pretočni video.

Namizna konkurenca

Prenosni računalniki, namenjeni igričarjem, imajo zelo zmogljivega konkurenta v namiznih računalnikih, predvsem takih, ki jih sestavimo sami. Prednosti, ki jih imajo namizni računalniki že sicer v primerjavi s prenosniki, se tu le še povečajo.

Prva je cena. Namizni računalnik, ki ga sestavimo sami, s specifikacijami, ki so na tokratnem preizkusu najpogostejše (torej procesor i7, grafična kartica Nvidia GeForce GTX 1070, 16 GB pomnilnika in pogon SSD), stane od 1500 do 1600 evrov. To je več sto evrov ceneje od enako opremljenega prenosnika. Tu res ne upoštevamo lastnega dela (in znanja), a tudi vnaprej sestavljeni igričarski računalnik bo nekaj sto evrov cenejši od prenosnika.

Druga prednost je možnost nadgradnje in menjave komponent. Pri namiznem računalniku ni potrebe, da bi šli takoj na tako polno sestavo. Lahko začnemo z (recimo) manj pomnilnika in manjšim, cenejšim pogonom in kasneje nadgradimo oboje. Če kakšna komponenta odpove, lahko zamenjamo le njo, čez nekaj let pa še kak pomembnejši člen, denimo grafično kartico, kar bo računalniku podaljšalo življenjsko dobo.

Tretja prednost je udobna raba. Sem prištevamo tako udobnejše medsebojne položaje zaslona, tipkovnice in miši kot tudi tišje delovanje. Zaradi več razpoložljivega prostora lahko v namizni računalnik namestimo večja hladilna rebra in večje (in zato tišje) ventilatorje – tudi te bomo lahko čez nekaj let, ko se ležaji že nekoliko obrabijo, enostavno zamenjali.

Seveda imajo tudi prenosniki svoje prednosti, največja je, jasno, prenosljivost. Prenašanje namizne škatle, zraven pa še vse druge krame (predvsem zaslona, pa tudi tipkovnice), je seveda mučno, tako zaradi nerodnosti pri transportu kot tudi zaradi malega morja kablov. Prenosniki so tako za tiste, ki so pogosto na poti, edina resna izbira. Podobno velja za tiste, ki enostavno nimajo dovolj prostora (ali primernega prostora), da bi postavili namizni računalnik, zaslon, miš in tipkovnico.

Lepa prednost je tudi garancija, ki velja za celoten paket – to velja seveda le v primerjavi z namiznim računalnikom, sestavljenim po komponentah.

Preizkus

Čeprav je to področje najbolj zdrav del domačega računalništva, je izbira kljub vsemu razmeroma skromna – vsaj če jo primerjamo z drugimi večjimi segmenti. Razlogov za to je nekaj, velik del pa so osnovne specifikacije, ki se jih drži večina izdelovalcev.

To se je pokazalo tudi na našem preizkusu. Tokrat smo zbrali sedem različnih modelov treh znamk. Pri tem smo znova opazili, da imajo naši distributerji razmeroma majhne zaloge teh prenosnikov. To je glede na visoke cene tudi razumljivo. Naleteli smo, denimo, na primer, ko bi distributer sicer posodil še kak model, a ga enostavno ni imel na zalogi. Specifikacije preizkušenih modelov so v grobem zelo podobne, zaradi večjih premikov v industriji pa upamo, da bo prihodnje leto trg kljub vsemu bolj razgiban.

Pri procesorjih očitno še vedno prevladuje Intel, pri preizkušenih modelih konkretno s procesorjem Core-i7. Večina je uporabljala i7-7700HQ, nadvse zmogljiv štirijedrni procesor (seveda s tehnologijo Hyperthreading za osemnitno delovanje) z osnovnim taktom 2,8 GHz in možnostjo dviga do 3,8 GHz (to se sicer razlikuje glede na rabo in hladilni sistem).

Zmogljivejša izjema je Lenovov prenosnik Y920, ki je imel vgrajen procesor i7-7820HK. Ta se od prej omenjenega razlikuje predvsem po možnosti navijanja, kar je pri prenosnikih zelo redko. To dosežemo z namensko tipko, primerno imenovano »Turbo«. S tem se frekvenca zviša na 4,1 GHz, obenem se za malenkost zveča takt grafičnega procesorja – se pa to navito delovanje samodejno izključi, če pride do premočnega segrevanja, in obenem deluje le takrat, ko smo priključeni v električno omrežje. Na drugi strani imamo nekoliko starejši HPjev prenosnik Omen 15, ki uporablja Intelov Core i7-6700HQ. Ta je neposredni predhodnik modela i7-7700HQ. Razlika v hitrosti je razmeroma majhna, pri večini merilnih programov za nekaj odstotkov (do največ deset).

Omenili smo upanje, da bo prihodnje leto trg nekoliko bolj razgiban, tu mislimo predvsem na AMD in njihove nove procesorje Ryzen. Ravno v teh dneh so se namreč začeli pojavljati prenosniki, ki uporabljajo te procesorje. Ne preseneča, da gre za igričarske modele, kakršne smo preizkušali tokrat. O procesorjih Ryzen smo sicer že pisali, v primerjavi z Intelovimi ponujajo predvsem boljše razmerje med zmogljivostjo in ceno. Do konca leta pa naj bi predstavili še namenske procesorje za mobilno rabo (doslej predstavljeni prenosniki s procesorji Ryzen uporabljajo kar modele, namenjene namiznim računalnikom). Obenem se pričakujejo tudi nove grafične kartice, saj vsaj pri prenosnikih (no, pa tudi pri zmogljivejših namiznih računalnikih) trenutno prevladuje Nvidia.

Med preizkušenimi prenosniki je bila najpogostejša grafična kartica Nividiina GeForce GTX 1070 z 8 GB lastnega pomnilnika. To je kartica višjega zmogljivostnega in cenovnega razreda, namizna različica stane nekako petsto evrov in več. Kartica bo brez težav poganjala tudi najzahtevnejše igre v polni ločljivosti FullHD (torej 1920 × 1080), pri najvišjih podrobnostih in s praktično vsemi možnimi učinki. Velja tudi omeniti, da kartica podpira tudi očala za virtualno resničnost, torej Oculus Rift in HTC Vive. Oboje se počasi le uveljavlja na področju iger, saj je vse več iger z vgrajeno podporo, priljubljene so predvsem tiste, pri katerih sedimo. Denimo dirkalne igre, kjer smo za volanom avtomobila, ali pa vesoljske in letalske simulacije. V vseh treh primerih nam očala dodajo dodatno stopnjo poglobitve v svet igre, zahtevajo pa dobro strojno zmogljivost.

To kartico uporabljajo štirje prenosniki (Asus ROG G752VSK in ROG Strix GL702V, Lenovo Legion Y920 in HPjev Omen 17), po zmogljivosti jim sledi Lenovo Legion Y720 z Nvidiino GeForce GTX 1060. Ta je tako po ceni kot po zmogljivostih takoj za omenjeno GTX 1070. Tudi ta bo brez težav poganjala igre pri ločljivosti FullHD, le število sličic na sekundo bo nekoliko nižje. Razlike opazimo šele, ko postavimo isto igro drugo ob drugo, pa še to se od igre do igre razlikuje.

Z GTX 1060 lahko pri večini iger računamo na vsaj 60, pogosto pa več slik na sekundo (FPS, seveda pri višjih grafičnih nastavitvah). Z GTX 1070 dobimo vsaj 10 slik na sekundo več. Kot rečeno, gre za okvir, pri nekaterih igrah (sploh nekaj let starih) bodo razlike manjše. Bo pa zmogljivejša kartica tudi v prihodnje, torej z igrami naslednjih generacij, ponudila nekoliko več. Razlike so pri grafičnih preizkusih (uporabljali smo program 3DMark) vsaj na papirju razmeroma velike, a kot rečeno, to v praksi večina uporabnikov težko opazi.

Še en korak navzdol je Legion Y520 s kartico GTX 1050Ti. Ta pomeni podoben korak, kot je bil storjen med GTX 1070 in GTX 1060. Spet bomo lahko igrali vse, kar je ta hip na voljo, a bosta marsikje kakšna podrobnost ali učinek manjkala. Na koncu pa še HPjev Omen 15, ki je imel vgrajeno kartico GeForce GTX 965M. To je kartica prejšnje generacije, takrat postavljene nekje v rang, ki ga danes zaseda GTX 1060. Kartici se že malo pozna čas (prvič smo jo našli v prenosnikih pred nekaj več kot dvema letoma), tokrat gre za najmanj zmogljivo grafično kartico na preizkusu. Podobno kot pri GTX 1050Ti bomo lahko igrali praktično vse, a bomo za višjo število slik na sekundo primorani znižati podrobnosti. Je pa ta prenosnik na voljo že tudi z zmogljivejšimi, novejšimi karticami.

Pri pomnilniku je le eno prijetno presenečenje. Vsi prenosniki z eno izjemo imajo 16 GB pomnilnika. To je za večino iger sicer več, kot dejansko izkoristijo ali potrebujejo, a večja količina ne škodi. Sploh če zraven zajemamo še video zaslon in ga sproti pretakamo v splet. Izjema je Lenovov prenosnik Legion Y920. Ta je bil opremljen s kar 48 GB pomnilnika (torej trikrat po 16 GB). Prenosnik premore tudi do 64 GB. No, že teh 48 GB je za marsikoga skoraj nepredstavljivo veliko. V praksi je zelo malo iger, ki presežejo 8 GB, seveda pa imamo tako več pomnilnika na voljo za vsa druga opravila. Tak prenosnik bo tudi balzam za vse, ki se ukvarjajo z resnejšo obdelavo videa ali s 3D grafiko, saj znajo biti ti programi zares požrešni.

Vsa ta strojna moč seveda pomeni, da ne moremo veliko pričakovati od akumulatorjev. To potrdi tudi uporaba. Na preizkusu je vzdržljivost nihala od ure in 47 minut (Lenovo Legion Y920) do dveh ur in 26 minut (Lenovo Legion Y520), pozitivno je izstopal le HPjev Omen 15, ki je zdržal skoraj štiri ure. Tu so vgrajeni akumulatorji bolj za rezervo kot za resno mobilno rabo.

Razmeroma majhne razlike so tudi pri pogonih. Vsekakor smo navdušeni nad tem, da uporabljajo vsi preizkušeni prenosniki pogone SSD. Pri tem imajo trije modeli, HPjev Omen 17, Asusova ROG G752VSK in ROG Strix GL702V, kombinacijo 256 GB velikega SSDja in 1 TB velikega klasičnega HDDja. Prvi bo dovolj za sistem in pomembnejše programe, HDD pa za vse drugo (tudi igre, ki imajo danes tudi po 50 in več GB). Manjši Omen 15 in Lenovov Legion Y520 imata vmesno rešitev, konkretno 512 GB SSD, Lenovov Legion Y720 ponuja SSD velikosti 1 TB, dražji Legion Y920 pa je spet razred zase. Vgrajena ima namreč dva pogona SSD velikosti 512 GB, povezana pa sta v RAID0. Gre za to, da skupaj ponujata 1 TB prostora, podatki pa se izmenično pišejo na oba pogona. S tem se zveča hitrost zapisa in branja. Menimo, da je to pretiravanje, saj so SSDji že tako ali tako res hitri, obenem pa se s tem podvoji nevarnost, da izgubimo podatke – če odpove eden od teh dveh pogonov, bomo izgubili vse. Hkrati ima še 1 TB klasični pogon HDD.

Pri fizičnih lastnostih so razlike nekoliko manjše. Trije prenosniki, HPjev Omen 15, Lenovo Legion Y520 in Legion Y720, imajo petnajstpalčne zaslone, pri tem ima HPjev model visoko ločljivost 3840 × 2160, Lenovov dvojec pa klasično 1920 × 1080. Tako ločljivost imajo tudi vsi drugi prenosniki, s tem da imajo vsi 17,3-palčne diagonale zaslonov. Zasloni so zelo dobri, zanimivo, da so prav vsi matirani in vsi uporabljajo matrike IPS, izstopata pa zaslona obeh Asusovih modelov (gre za razlike, ki se bo poznale le pri igrah).

Oba ponujata frekvenco osveževanja 120 Hz in tehnologijo G-Sync. Gre za Nvidiino tehnologijo, ker se frekvenca osveževanja uskladi s sličicami na sekundo, ki jih na zaslon pošilja grafična kartica. Rezultat tega je lepše osveževanje brez trganja, ki je posledica neenakih frekvenc osveževanja (to se vidi predvsem pri ravnih črtah, denimo robovih zidov, cest ...). To uporablja tudi Lenovo Legion Y920, a je tam zaslon omejen na 75 Hz. Dober je tudi zaslon pri HPjevem Omen 17, ponuja frekvenco osveževanja 120 Hz. Za primerjavo – večina navadnih zaslonov LCD ima frekvenco 60 Hz.

Pri ohišjih spet nekoliko izstopa HPjev manjši Omen 15, pa še to le zato, ker edini izmed preizkušenih meri v debelino manj kot tri centimetre. Konkretno gre za prenosnik, ki je na hitro videti »poslovno«, izda ga le temno rdeč logotip na pokrovu. Je torej najtanjši, najmanjši in najlažji (tehta 2 kilograma) na preizkusu. Sledi mu drugi petnajstpalčni model, Lenovo Y520, a je ta že občutno težji (tri kilograme) in debelejši (3,8 centimetra).

Drugi so vsi veliki in težki. Rekorder po teži je Asusov ROG G752VSK, ki tehta 4,3 kg. Preostali so dokaj blizu drug drugemu, da razlike opazimo le pri neposredni primerjavi. Ohišja so vsa dovolj dobra, najboljši občutek kakovostne izdelave smo dobili pri omenjenem Asusovem G752 in Lenovovem Y920. Sploh slednji je presenetil s pravo mehansko tipkovnico. Ta ponuja nekoliko več hoda, kot smo pri prenosnikih vajeni, predvsem pa daje res odlično povratno informacijo o tem, da smo tipko zares stisnili. Tipkovnice so sicer stvar okusa in navad, a moramo priznati, da smo bili kot uporabniki namiznih mehanskih tipkovnic navdušeni. Hkrati ponuja tudi osvetlitev od zadaj, tej lahko celo nastavimo barvo (ali barve). Osvetljene tipkovnice ponujajo tudi vsi drugi.

V tako debela ohišja res ni problem dodati močnejših zvočnikov, tako se tu vsi podobno dobro obnesejo – še najboljši zvok se nam je zdel pri HPjevem Omnu 17, a spet gre za bolj subjektivno oceno. Kljub temu bomo pri vseh teh modelih raje posegli po slušalkah, sploh med igranjem iger, saj postanejo ti prenosniki izredno glasni. Jasno se pri tako zmogljivi strojni opremi proizvede veliko toplote in treba jo je tudi odvesti. Pri vseh preizkušenih prenosnikih imamo tako na zadnji strani velikanske hladilne reže, velike ventilatorje (jasno, so očem skriti) in reže, čez katere se iz spodnje strani vleče zrak.

Tak prenosnik je med resnejšim igranjem iger vsaj še enkrat glasnejši od primerljivega namiznega modela. To sploh ne preseneča, saj imajo ti enostavno več prostora v ohišju, na katero lahko čez ključne dele (osrednji procesor ter procesor na grafični kartici) namestimo velika hladilna rebra in več velikih (in zato tihih) ventilatorjev. Ti prenosniki postanejo neprijetno glasni že po približno desetih minutah igranja grafično zahtevnih iger. Izdelovalci so se sicer potrudili pri hladilnih sistemih, a zakonov fizike pač ni mogoče premagati. Še najtišji je Legion Y520, sumimo, da po zaslugi kombinacije manj zmogljive grafične kartice in debelega ohišja.

Programe za podrobnejši nadzor nad delovanjem računalnika, kjer lahko preverimo stanje in prilagajamo različne parametre, ponujajo vsi izdelovalci.

Pri vmesnikih ni presenečenj, pravzaprav smo s temi modeli zelo zadovoljni. Še najmanj vmesnikov ima HPjev Omen 15, kar je glede na nekoliko tanjše ohišje razumljivo – pa tudi ta ima dva vmesnika USB 3.0, enega starejšega USB 2.0, klasični omrežni vmesnik in izhod HDMI. To dvoje, torej omrežni vmesnik in izhod HDMI, imajo vsi preizkušeni modeli. Razen Lenovovega Legion Y520 imajo vsi tudi izhod DisplayPort, razen Omen 15 pa vsi tudi en vmesnik USB-C po standardu Thunderbolt in optični pogon. Seveda imajo vsi vgrajeno brezžično kartico (vse podpirajo tudi standard 802.11ac) in vmesnik Bluetooth. Edini, ki nima tudi bralnika pomnilniških kartic SD, je Lenovov Y720.

V vse te prenosnike je seveda nameščen Windows 10. Ker imajo vsi grafične kartice podjetja Nvidia, dobimo še njihov program GeForce Experience, ki skrbi za delovanje grafične kartice, za nadgradnjo gonilnikov in igranje z nastavitvami. Pri tem programu nas zmoti le to, da si moramo ustvariti uporabniški račun, a ni preveč nadležen. Vsi izdelovalci dodajajo tudi svoje upravljalne programe, s katerimi lahko nastavljamo različne parametre delovanja, predvsem kar zadeva igre. Tako lahko preverimo temperaturo (in ročno vključimo hitrejše delovanje ventilatorjev), nastavljamo različne profile rabe, zaženemo snemanje zaslona itd. Te programe lahko načeloma prezremo, obenem pa tudi niso preveč nadležni. To sicer ponujajo tudi izdelovalci matičnih plošč (pri namiznih računalnikih), sploh tistih, ki so namenjene igričarjem.

Na koncu pa seveda pridemo do vprašanja cene. Kot smo omenili, so podobno zmogljivi namizni računalniki praviloma cenejši, a so, kot rečeno, prenosniki za marsikoga enostavno edini smiseln izbor. Velja poudariti, da se cene pogosto spreminjajo, na voljo je tudi več različnih sestav istega računalnika (torej enakega ohišja). Najcenejši na tokratnem preizkusu je HPjev Omen 15, ki ima za to sestavo 1200 evrov še dokaj razumno ceno – za okoli dvesto evrov več sicer dobimo že tudi novejši procesor in grafično kartico. V enakih cenovnih okvirih je tudi Lenovov Legion Y520.

Korak navzgor je večji Legion Y720, po vrsti pa sledijo HPjev Omen 17 in Asusov dvojec ROG GL702V in ROG G752VSK. Za Lenovov Legion Y920 v tej konkretni sestavi je pri nas cena 2800 evrov. Se pa bo dobilo ta prenosnik tudi v nekoliko manj ekstravagantnih sestavah, predvsem z manj pomnilnika in z bolj vsakdanjim pogonom, kar bi bilo po našem mnenju bolj smiselna izbira. Vsekakor gre tu za drage naprave, pri katerih se cena za tipično sestavo giblje nekje okoli dveh evrskih tisočakov.

Zlati Monitor

Nagrade zlati Monitor tokrat nismo podelili, saj smo imeli na preizkusu razmeroma malo prenosnikov, pa še med temi je težko pokazati na konkretnega zmagovalca. Kljub temu lahko podamo nekaj priporočil.

Tistim, ki jim denar res ni ovira, lahko brez težav priporočimo Lenovov Legion Y920. Gre za res zmogljiv prenosnik s presenetljivo kombinacijo pogonov in izdatno količino pomnilnika. Pogone si lahko uredimo tudi drugače (recimo, postavimo oba SSDja v RAID1). Gre za računalnik, ki ga bodo veseli tudi profesionalni uporabniki, denimo tisti, ki se ukvarjajo z video obdelavo. Prepričala nas je tudi tipkovnica, ki je res razred zase.

Tistim, ki nimajo tako visokoletečih potreb, a bi si kljub temu želeli zmogljiv igričarski prenosnik, lahko priporočimo dva prenosnika – to sta Asusov ROG Strix GL702V in HPjev Omen 17. Slednji bo sicer zadovoljil večji krog uporabnikov, saj je kljub vsemu nekoliko cenejši, prvi pa zato ponuja Nvidiino tehnologijo G-Sync, za katero pa je vprašanje, koliko uporabnikov jo bo sploh opazilo. Oba prenosnika imata sicer enako strojno zasnovo (pravzaprav gre za kombinacijo procesorja, grafične kartice in pomnilnika, ki je očitno zelo pogosta).

Tistim, ki se jim zdijo take cene kljub vsemu previsoke, lahko priporočamo Lenovov Legion Y520. Grafično je sicer res manj zmogljiv, a bomo kljub temu brez težav uživali v vseh igrah, le kako podrobnost bo treba znižati, oziroma pristati na kakšno sliko na sekundo manj. V podobni maniri je izdelan tudi HPjev Omen 15. Ponuja presenetljivo veliko po dovolj razumni ceni. Grafično je še malenkost manj zmogljiv od Legion Y520, a je zato občutno tanjši in lažji, obenem pa tudi edini, ki ima solidno zmogljiv akumulator.

Mimogrede, v grafe smo čisto za občutek dodali še HPjev prenosnik 250 G5 v tipični sestavi (Intelov procesor i5-7200U, 8 GB pomnilnika, pogon SSD velikosti 256 GB, integrirana Intelova grafična kartica). Gre za cenejši prenosnik (stane nekje okoli 550 evrov), ki je v svojem cenovnem razredu med bolj priljubljenimi in predstavlja cenejšo osnovo. Zanimivo, da se pri pisarniških opravilih obnese enako dobro kot ti zmogljivi modeli (navsezadnje je procesor i5 zelo dober, 8 GB pomnilnika je za pisarniške programe vrh glave dovolj, pogon SSD pa tudi naredi svoje), seveda pa občutno zaostaja pri obdelavi večpredstavnih datotek, pri igrah pa sploh ni primerjave. Je pa skoraj štirikrat cenejši od povprečnega igričarskega prenosnika.

Tabela [PDF]

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki