Pod mizo, na mizi in v žepu
(kaj uporabljamo člani uredništva)

Objavljeno: 28.12.2017 | Kategorija: Dosje | Revija: Januar 2018

Leto smo pripeljali do konca, čas je za branje in pisanje klasičnih »preglednih člankov«. Če se drugi mediji tega lotevajo s pregledom ključnih dogodkov minulega leta, se v Monitorju že skoraj tradicionalno zakopljemo v domače tehnikalije – kaj uporabljamo od namiznih računalnikov, prenosnikov, tablic in telefonov in kaj na vseh teh napravah teče od programske opreme. 

Tokratna zbirka dvanajstih zapisov dvanajstih članov uredništva kaže, da smo se po začetnem navdušenju nad računalniki in nato tablicami in telefoni vsi po vrsti »specializirali« za lastna navdušenja. Nekateri po službeni dolžnosti, drugim interese usmerja prosti čas, tretjim radovednost in raziskovanje še neraziskanih področij. Videli boste, da so med nami klasični »pecejevci« in »jabolčniki«, pa tudi kemiki, navdušenci nad navidezno resničnostjo in celo poslovneži. Upam, da boste med našim izborom našli kaj zase tudi vi.

Telefon in … - Bluetooth

Matjaž Klančar

Verjetno ne bom presenetil, če bom zapisal, da od računalnikov večinoma uporabljam telefon. Če seveda odštejem službeno sedenje za Wordom in neskončne popravkov avtorskih besedil v njem. Z novim Samsung Galaxy S8+ sem zelo zadovoljen, predvsem z zaslonom in hitrim delovanjem, pa tudi s količino shrambe, ki brez težav zmore hraniti mojih 222 aplikacij (od katerih sem jih kar 44 kupil, neverjetno).

Če odštejem klasike, kot sta Chrome in Facebook, največ časa preživim za »bralnimi« aplikacijami, kot so Wikipedia, Feedly in Pocket, pred daljšimi potovanji si namestim tudi vse potrebno za poslušanje zvočnih knjig in podcastov. Aplikacije slovenskih medijev me ne pritegnejo, redno berem le BBC News.

Ko sem ravno pri potovanjih, ne morem mimo map z imenom Hoteli (Airbnb, Booking.com, Tripadvisor), Letala (Ryanair, Eurowings, Aegan, EasyJet …) in seveda Vreme. Za moje aktivnosti v naravi je slednje tako ključno, da se med vremenskimi aplikacijami dobesedno izgubljam. Priporočam pa Weather&Radar Pro, ki premore radarsko/snežno sliko celotne Evrope, Windy, ki kaže smer evropskih vetrov, in seveda slovenski Sonček, ki prebira podatke s slovenskega ARSO. O vremenu v slovenskem primorju pa najbolje ve italijanski Ilmeteo.

Zadnje čase kar precej kupujem pri kitajskih »nizkocenovnikih«, zato so, poleg klasičnih Amazon in eBay v rabi tudi aplikacije Gearbest in DX. Domača Mimovrste vedno manj.

In ker zadnje čase precej pišemo o ebankah in bitcoinih, seveda ne manjkajo aplikacije, kot so Abanet, N26, Hal mBills, PayPal in seveda Bitstamp. V povezavi z varnostno varovalko – Google Authenticator.

Medijske vsebine? Kodi, seveda, v zadnjem času pa tudi aplikacije, ki sodijo k omrežnemu disku Synology DS218+, ki sem ga postavil pred kratkim. V kratkem se bo tej zaokroženi celoti pridružila androidna škatlica Tanix TX3 Mini TV Box, ki jo omenja tudi kolega Miran (popolnoma po naključju, zanimivo). Zgolj zato, da za večerne filmske Kodi užitke ne bo več treba prižigati velike »kište« s procesorjem i7.

Čemu bo ta »i7« potem sploh še služil? Hm. Hčerka na njem dela šolske predstavitve v Powerpointu. Še kaj? V resnici ne. Domači namizni računalnik mi bo doma počasi izumrl. Ko za službene potrebe potrebujem osebni računalnik, pač odprem prenosnik Thinkpad X1, ki ima že kar spoštljivo število let, a se mu nikjer ne pozna.

V zadnjem času me zanimajo še napravice, ki so povezane s telefoni in/ali internetom, tako da pravkar zbiram pogum, da bi upravljanje hišne peči prepustil poceni kitajskemu »pametnemu« termostatu. Povezal sem tudi družinski avto, ki mi prek vmesnika ODB2 na telefonu prikazuje vse (ne)potrebne podatke, kot je trenutni navor in uporabljene konjske moči. In, ne nazadnje, za novo leto sem si zase in za družico omislil električni zobni ščetki Xiaomi, ki prek Bluetootha sporočata vse (ne)potrebne podatke o čistoči najinega zobovja. Ko že omenjam Bluetooth – po hiši je priklopljenih kar nekaj cenenih kitajskih sprejemnikov Bluetooth, ki so stare zvočnike spremenili v pametne modele.

Adijo, Mac

Jure Forstnerič

Letos je bilo zame v računalniškem smislu kar prelomno leto. Po dobrih petih letih jabolka sem se vrnil domov in si sestavil »pravi« računalnik.

Proti koncu lanskega leta se je moj iMac (letnik 2012) odločil, da se ne bi prižgal. Na njem sem imel nameščen tako MacOS kot Windows, a pri obeh nisem prišel dlje od začetka zagona. Ker so ti računalniki razmeroma neprijazni do ročnih posegov, sem ga odnesel na servis, nekaj dni sem kolebal med tem, ali naj bom navdušen ali pa zgrožen, da bom potreboval nov računalnik.

S servisa so mi sporočili, da z računalnikom ni nič narobe, le strojna programska oprema (firmware) pogona SSD je potrebovala nadgradnjo. A vmes sem kljub temu šel na Bolho preverit, koliko bi bil, vsaj v teoriji, vreden moj pet let stari računalnik. Tam me je presenetilo, kako dobro Applove naprave držijo ceno, pa sem računalnik poslikal in po nekaj dneh prodal.

Po dolgem času sem res užival v izbiranju posameznih komponent, še bolj pa v sestavljanju novega računalnika. Resda veliko vijačim po računalnikih, a gre bolj ali manj za stare namizne računalnike, ki jih s kombiniranjem pomnilnikov in menjavo napajalnikov še držim pri življenju. Sestava novega, res hitrega računalnika je tako čisti užitek.

Drugo področje novosti je manj računalniško, a kljub temu zanimivo. S kolegom sva se pred dobrim letom lotila ljubiteljskega projekta snemanja podcasta. Prav zabavno se je lotiti nekaj povsem drugačnega, se učiti nečesa novega.

Tako sem za urejanje zvočnih zapisov po nasvetih našega Anžeta pristal pri odličnem programu Reaper. Res bi lahko začel s čim preprostejšim (in brezplačnim), a se zavedam, da bi se po nekaj mesecih po vsej verjetnosti kljub vsemu lotil učenja česa zmogljivejšega. Reaper res omogoča brezplačno rabo, a sem po kakem mesecu rabe z veseljem plačal licenco, saj program ponuja veliko, razvijalci pa skrbijo za redne nadgradnje in popravke.

Pri zvočni opremi je zanimivo, kako težko je zadeve primerjati med seboj, saj gre bolj ali manj za povsem subjektivne ocene, bistveno bolj, kot smo vajeni iz računalništva. Kako veš, da je en mikrofon boljši od drugega? Ker se ti malo bolje sliši.

Tako sem po brskanju po spletu in pregledu YouTuba pristal pri poceni mikrofonih Samson Q2U (ni napaka, ne gre za Samsung). Gre za dinamična mikrofona, kar pomeni, da je zvok sicer bolj zamolkel, a pobereta res malo okoliškega šuma in odmevov, prav to, kar sicer potrebuješ za snemanje govora v ne ravno idealnih razmerah. Kasneje sem si omislil še samostojni snemalnik, konkretno Tascamov DR-40. Ta deluje na baterije, snema na kartice SD, je priročen in prenosljiv.

Zraven sem si omislil še Sonyjeve slušalke MDR 7506. Na voljo so že od leta 1991 in so izredno priljubljene v studiih, saj ponujajo zelo natančno podajanje zvoka. To pomeni, da ne poudarjajo basov, kot je tipično pri bolj priljubljenih modelih. Obenem tudi niso predrage – 100 evrov danes za solidne slušalke ni pretirano.

Pomočnice!

Vladimir Djurdjič

Če naredim povzetek izdelkov in tehnologij, ki sem jih začel uporabljati leta 2017, lahko brez težav zapišem, da gre za mejnik, v katerem se spogledujeta staro in novo. Od novosti gre vsekakor omeniti Amazon Echo Dot in pomočnico Alexo, ki sta v domače okolje prinesla razpoznavo govora in pomoč pri krmiljenju drugih naprav. Priznam, da je Alexa kot pomočnica še vedno bolj ali manj na začasnem delu, saj je nimamo vedno vključene, toda z njo nam je že uspelo krmiliti nekaj domačih naprav (stikalo IoT, predvajalnik na televizorju, ojačevalec). Prav tako smo preživeli kar nekaj uric ob prijaznem kramljanju. Več si obetam ob vključitvi novih storitev, za katere je doslej zmanjkalo časa.

Ko smo že pri novih napravah, velja omeniti nekaj tipal in krmilnikov IoT, ki so za zdaj resda obrobnega pomena v hiši, a nakazujejo vstop teh naprav v domače okolje. Ob namestitvi prve sem se kar malo zgrozil, ko sem v stanovanju naštel okoli 35 različnih omrežno priključenih naprav. Napoved, da jih bo povprečno gospodinjstvo v nekaj letih imelo približno 100, se ob tem ne zdi iz trte zvita. Pogrešam pa celovito in enostavno upravljanje te elektronike, kar je naloga za 2018.

Leta 2017 sem se kar precej ukvarjal s področjem nadgrajene resničnosti in delno tudi navidezne resničnosti s konkretnim primerom rabe v poslovne namene. Pod prsti sem imel kar nekaj zanimivih naprav, a razen telefona iPhone in tablice iPad za zdaj nobena naprava AR/VR še ni pristala na seznamu želja.

Zato pa je bil čas za prenovo tablice, ki je v mojem vsakdanjem življenju postala nepogrešljiv del vsakdanjih aktivnosti, predvsem pa oddiha. Odločitev za 10,5-palčni iPad Pro, tokrat s peresom Apple Pencil, se je izkazala za odlično. Najboljša tablica doslej, ni dvoma. Končno tudi z obilo pomnilnika za vse potrebne podatke, ki so vselej pri roki. Izkazala se je tudi za odličen nadomestni fotoaparat, ko sem na telefonu in fotoaparatu med počitnicami ostal brez prostora.

V dnevni sobi se je na televizorju začela tiha revolucija. V vsej družini je vsebina na storitvi YouTube začela vztrajno, a zanesljivo krasti čas navedenemu televizijskemu programu, pa tudi digitalnim vsebinam v domačem kinu Plex. Zato smo bili toliko bolj jezni, ko je Samsung na domačem televizorju opustil podporo odjemalcu YouTube. Lekcija: progami in platforme na televizorju so prevara, ker jih izdelovalci po prodaji naprave skoraj takoj nehajo podpirati. Zato sem si omislil samostojni androidni predvajalnik Minix Neo U9, ki je dokončno razrešil želje po domačem kinu vse-v-enem. Pravi »PC« za televizor.

Ob toliko napravah, zazrtih v prihodnost, sem si po dolgih letih (skoraj desetletju) omislil napravo, ki je že skoraj v izumiranju – namizni računalnik. Takega, ki se ga tudi ljubitelji najpožrešnejših iger 3D ne bi sramovali. K sreči sem grafično kartico Nvidia GTX 1070 kupil, preden se je začela norija z rudarjenjem bitcoinov in so šle cene v nebo.

• • •

P.S.: Božiček bo letos tudi v moje kraje pripeljal optično internetno povezavo, tako da pričakujem, da se bo nabor uporabljenih storitev s tega naslova v naslednjem letu morda kar precej spremenil.

Google, občasno še nekaj Microsofta

Uroš Mesojedec

Zaradi nič kaj pretresljivih osebnih in družinskih potreb, predvsem pa zaradi storitev v oblaku sem postal precej nezahteven uporabnik strojne opreme. Na službenem prenosniku in domačem namizniku so Okna 10, kjer večino časa časa preživim v brskalniku Chrome, tam pa večino v zavihkih z Gmailom (trije računi v stalni rabi). Chrome me je prepričal predvsem z dodatki za razvoj, kot je razpletanje minimizirane kode, omrežna konzola, možnost posnemanja mobilnih naprav in slabih omrežnih povezav, čedalje bolj pa tudi v Chrome vgrajeni dostop na daljavo. Znova mi postaja všeč tudi Firefox. Na namizju sicer še vedno ne morem brez »svete trojice«: Total Commanderja, Notepada++ in IrfanViewa, a se za razvoj (v glavnem spletne) kode vse bolj spogledujem z Visual Studio Code. Drugače mi je zelo ljubo tudi tipkanje v ukazno vrstico, saj se da tako marsikaj najelegantneje postoriti. Pisarniških programov na namizju se neuspešno poizkušam otresti že vrsto let, a mi je iz različnih razlogov, predvsem zunanjih, uspelo nekako na tri četrt. Tako glavnino dokumentov ustvarjam, urejam in hranim v oblaku, nekaj pa je še vedno datotek za Pisarno, ki jih med napravami sinhronizira Dropbox.

Pametni mobilnik v mojem žepu je nekaj let stari Nexus 6P, ki mi zaradi še vedno svežih nadgradenj sistema zelo lepo služi. Navadil sem se tudi na nekoliko večje mere njegovega ohišja in zaslona, predvsem pa mi še vedno odgovarja vanj vgrajena kamera, ki v kombinaciji s storitvijo Google Photos odpravlja skrb po shranjevanju in urejanju fotografij. Tudi pri zabavi sem nekako pristal v Googlovem ekosistemu, saj sem že vrsto let naročnik storitve Play Music, kjer večino svetovne posnete glasbe lahko dopolnim še z več deset tisoč kosi bolj redke glasbe iz lastne zbirke. Plačani Music mi je prinesel tudi YouTube Red, čeprav ta Slovencem čisto povsod še ne ponuja vseh svojih prednosti. V avtomobilu čedalje bolj uporabljam pretočni dostop do zgoraj omenjene glasbe, ki me zanima.

Ta se prek povezave Bluetooth lepo predvaja, omogočeno pa mi je tudi prostoročno telefoniranje. Predvsem zaradi zbirke multimedije v oblaku sem si omislil tudi dva Chromecasta. Eden čepi v zanj predvideni vtičnici HDMI na manjšem TVju, drugega pa sem raje vstavil v sprejemnik (receiver) Onkyo, tako da mi zgolj za poslušanje glasbe ni treba prižigati večjega TVja. A ko vse skupaj vklopim, lahko gledam tudi fotografije in video, pa še zvok je neprimerno boljši, razkošje zvočnih kanalov 7.1 pa mi sprejemnik tudi uspešno prilagodi za zgolj stereo zvočnika. Tudi sprejemnik je starejšega letnika in ne pozna povezave WiFi, zato mu je Chromecast vdahnil novo življenje. Pri tem mu zelo pomaga Android na Nexusu in aplikacija Bubble UPnP. V tem okolju je za zabavo dostopen tudi na Asusov brezžični usmerjevalnik RT-N66U priklopljeni vrteči se 2 TB prenosni disk. Na tablicah (androidni in iPadu) pa se nabira samo še prah.

Da, prestopil sem tabor

Boris Šavc

Za pisanje uporabljam PC domače izdelave z zunanjo opremo Razer, ki med drugim skrbi za trenutke sprostitve, ko Google Docs na zaslonu zamenja trenutno aktualna igra. Čeprav so miška Diamondback, tipkovnica Blackwidow in slušalke Kraken 7.1 v svetleče barvni izvedbi Chroma primerni za najzahtevnejše izdelke digitalne zabave, največkrat zaženem kvartopirščino Hearthstone. Zelo rad pišem o ljubljenem prenosljivem Macu, ki je letos doživel hudo delovno nesrečo in ga zaradi razbitega zaslona lahko uporabljam zgolj v navezi s Samsungovim monitorjem QLED UHD. Ko se na spletni aplikaciji Coinbase nabere dovolj denarja od trgovanja s kriptovalutami, največ upov polagam v litecoin, si privoščim novega Macbooka Pro z vrstico Touch Bar. In dodatnim zavarovanjem.

Po dolgih letih nenehnega menjavanja pametnih telefonov z Googlovim operacijskim sistemom Android sem presedlal na Applov iPhone. In ostal zadovoljen! Prvič v življenju ne čutim potrebe po novem telefonu. Nimam modela X niti osmice, temveč me skozi življenje zvesto spremlja 7 Plus s 128 GB prostora, ki si ga razdelijo glasba, igre in aplikacije, med katerimi izpostavljam Udemy, izobraževalno programsko okolje, kjer sem poglobil znanje SQLa in Windows Serverja ter zato dobil novo službo v informatiki.

Za reden fiks s filmi in predvsem serijami so Plex nadomestile legalne pretočne storitve na čelu z Netflixom. Obožujem visoko kakovost slike, hitro povezovanje in napredne zmožnosti, ki si zapomnijo moj okus, nadomestijo spomin in ločijo med mano, boljšo polovico in otroki. Da ga iz škatle podpira moj že malce ostareli televizor Samsung UE55H6400AW, je samo še pika na i. Druga naročnina, ki jo z veseljem plačujem vsak mesec, je Apple Music. Naročen sem na družinsko različico, ki me je rešila nenehnega prenašanja glasbe iz spleta. Preden se moja draga odpravi na tek, tečaj joge ali v fitnes, jo brez skrbi spomnim, da je z glasbo muka znosnejša. Meni jo s telefona ali oblaka na poti v službo predvaja VW Passat, na sprehodu brezžične slušalke AirPods, doma pa Bluetooth zvočnik Philips Fidelio AS851, narejen za Androida, a je tako kot lastnik brez oziranja nazaj prestopil v nasprotni tabor.

Zadovoljen v okolju Google

Anže Tomić

Prii strojni opremi je moja letošnja pridobitev nova »kišta«, ki sem jo izbral po komponentah, a jo dal sestaviti. Ljudje, ki računalnike sestavljajo redno, to vedno opravijo bolje, kot če bi se tega lotil sam. i5, 32 GB pomnilnika, Radeon rx460 in 1 terabajt velik Samsungov m.2 NvME SSD z Asusovo matično ploščo in Okni 10 Pro sestavljajo moj glavni računalnik in težko bi bil bolj zadovoljen. Nanj je priklopljen monitor ultrawide LG, ker sem se odpovedal dvozaslonskemu načinu, oziroma sem dva »normalna« zaslona nadomestil z enim reeeees širokim. Miš je še vedno stara Logitech MX518, tipkovnica Steelseries G6v2 z modrimi cherry stikali. V službo sem si nesel enako miš in Das Keyboard 4 Ultimate z rjavimi cherry stikali. Še vedno imam iPad Mini 4, ki ga uporabljam le, ko potujem, sem si pa naročil Asus C302 Chromebook Flip, ki bo (upam) postal moja osrednja prenosna računalniška naprava. Poleg telefona seveda, ki je še vedno Nexus 6P, a bo v kratkem zamenjan. Toda glede na to, da se Pixlov pri nas ne da dobiti, me čaka težka odločitev. V TV imam priklopljen Chromecast Ultra, ki omogoča 4K predvajanje in sem ga kupil, kljub temu da je moj Sony TV le Full HD. Razlog pa je ta, da je Ultra še malo hitrejša, in predvsem to, da je v mrežo povezana s kablom in ne le prek omrežja WiFi. Pri predvajanju video vsebin to pride zelo prav.

Na PCju sem največ na brskalniku Chrome in programu za montažo zvoka Reaper. Nekaj malega tudi v Adobe Premiere Pro, a večina mojega dela se je preselila v oblak. Libre Office so že davno zamenjali Googlovi dokumenti, medtem ko je vse shranjeno v Google Drive in Dropbox. V slednjem so predvsem programi (tisti, ki omogočajo prenosno – portable namestitev), medtem ko sem doplačal za 100 GB Drivea. Vsa besedila pišem v Writemonkeyu in tole besedilo nastaja v beta različici Writemonkey3. Za pogosto rabljene fraze (pozdravi, datumi) uporabljam Breevy in za FTP Filezillo. Za gesla skrbi 1Password, za video pa VLC.

Na telefonu uporabljam največ Pocketcasts za poslušanje podkastov, potem pa Inbox za Gmail, Instagram, Google Foto, Press za branje virov RSS in Fenix za Twitter. Preveč visim še v Facebookovi aplikaciji in za sms sporočila uporabljam Signal. Za opomnike sem plačal Todoist, ki ima tudi spletno različico za namizje. Stroškom sledim v Toshlu in za preverjanje v dveh korakih imam nameščen Google Authenticator.

Za poslušanje podkastov in montažo imam doma slušalke Sony MDR-7506, za na pot pa Ankerjeve Bluetooth slušalke Soundbuds Sport. Za zvok imam še Bluetooth zvočnik UE Mini Boom, ki je že star, a deluje odlično. Mikrofon za snemanje podkastov je trenutno Neumann KMS 105 in je morda moja najboljša naložba letos. Mikrofon je doma prek ojačevalca DBX 286s povezan v Focusrite Scralett 18i20 in od tam v računalnik. Kot prenosno snemalko pa uporabljam Zoom H6 in Neumanna oziroma poceni mikrofone Samson Q2U.

Veliko starega, nekaj novega

David Vidmar

Doma uporabljam 7 let star namizni PC, ki sem ga sestavil sam. Ker ima 8 GB RAM in dva diska SSD, je še vedno dovolj hiter za redna opravila, celo programiranje in obdelovanje slik. Dobro mi služi monitor Dell U2412M, a mislim, da bo kmalu »zrasel« za kakšno številko. Službeni laptop Lenovo X1 Yoga sem pred kratkim zamenjal za novi HP EliteBook, ob tem imam mešane občutke. Na vseh računalnikih teče Windows 10, na domačem preskusna različica.

Omembe vredna programska oprema, ki jo namestim v svež računalnik, vsebuje Chrome, a ga počasi zamenjuje Firefox. Zasebne, družinske in poslovne beležke so v OneNote in, seveda, sinhronizirane s telefonom. Besedila, tabele in prezentacija nastajajo in živijo v Office 365. Za hrambo in generiranje gesel že leta uporabljam LastPass skupaj z LastPass Authenticator. Zaslonske slike in hitre obdelave slik opravim v Paint.NET, fotografije pa v Adobe Lightroom. Podatki prebivajo v OneDrive, slike pa na Google Drive. Za večjo produktivnost že leta skrbita zaganjalec Launchy in AutoHotKey, ki skrbi za bližnjice in samodejne kose besedila.

Za sistemska in programerska opravila v ukazni vrstici prisegam na cmder, da je vse popolno, mora biti izbrana pisana Iosevka. Večino aplikacij zelo hitro namestim z orodjem Chocolatey. »Domača« kode nastane kar v Visual Studio Code in v svet jo pošlje GitHub Dekstop. Spletna stran domuje na Netlify, za njeno avtentičnost pa poskrbi brezplačen certifikat storitve Let's Encrypt.

Za hišno zabavo poskrbi Spotify, ki prek Chromecast Audio odmeva iz glavne domače avdio naprave. Filme in TV oddaje na televiziji prikazuje Raspbery Pi, na katerem je nameščen LibreELEC.

Po več letih zagrizenega boja sem končno popustil in Windows Phone zamenjal za bolj mainstream napravo. Nisem se mogel navaditi na iPhone, navdušil sem se nad čistim sistemom Android na odličnem Nexusu 5X, ki ga je dohitel čas, od nedavna uporabljam OnePlus 5T. Večinoma uporabljam Googlove aplikacije, zelo malo razlogov je, da bi jih menjali. Zgled take je Google Photos, ki navdušuje z enostavnostjo, hitrostjo in neverjetnim iskanjem. Čudi me, kako malo ljudi pozna in uporablja Inbox za prebiranje pošte na Gmail. Letošnje leto je prelomno tudi na področju sporočanja, v mojih krogih je WhatsApp premagal sporočila SMS kot sporočilno konkurenco.

Za dnevno dozo branja skrbijo Twitter, Reddit in Feedly, za zamaknjeno branje pa Pocket. Seveda ne gre brez naprave in aplikacije Kindle. Največkrat pognana aplikacija na mobilnem telefonu je Pocket Casts. Mobilno bančništvo počasi, a vztrajno nadomeščajo sodobne bančne storitve, med njimi N26 za dnevna plačila in Curve za naročanje storitev, ki se otepajo denarja s slovenskih kreditnih kartic. Za mestno parkiranje je nepogrešljiva Urbana, za tisoče kartic raznih trgovcev pa Stocard.

Sam imam naročnino pri A1, a dodatne družinske mobilne številke so na HoT. Mobilnem telefonu velikokrat delajo družbo Bluetooth zvočnik Bose SoundLink Mini. Za napajanje mobilnih naprav pa imam nekaj baterij in polnilcev Anker.

Udobje pred novotarijami

Damjan Matičič

V glavi imam še vedno sliko sebe kot najstnika, ki se ves čas ukvarja z raziskovanjem in preizkušanjem novotarij. A očitno ni več tako, vsaj ne na ravni strojne opreme. Verjetno gre vse skupaj nekoliko pripisati tudi službenemu prehodu – od programerja v birokrata.

Namiznega računalnika sem se znebil že pred leti, po seriji selitev iz kraja v kraj. Zadnjih 6 let v službi uporabljam isti, očitno trpežen prenosnik Lenovo, ki je resda vmes doživel nadgradnjo praktično vseh komponent (disk SSD, potrojitev pomnilnika, nova baterija). Na njem še vedno teče Windows 7 (ne, še vedno nisem privrženec 10), skupaj s celotno paleto Microsoftove Pisarne, Total Commanderjem, tremi različnimi brskalniki, Slackom in, zavoljo starih časov, razvojnim okoljem s pythonom. Vse drugo se je odselilo v oblak.

In ravno ta oblačni del je omogočil, da lahko doma precej enostavno nadaljujem delo na nekoliko bolj prenosnem Macbook Airu. Ta, resnici na ljubo, večino časa služi zgolj za brskanje po spletu. Dandanašnji je včasih težko razločiti med brskanjem po spletu in delom. Tudi urejanje Google dokumentov in oddaja davčnih obrazcev je pravzaprav le brskanje po spletu. Ves čas v službi, doma in na poti je pri roki iPhone. Da, iPhone, tudi največji privrženec Blackberryja v našem uredništvu se je na neki točki predal. Zgodilo se je v Londonu, ko je Blackberry postal skrajno neuporaben pri raziskovanju mesta, priročno pa se je na pot postavila Applova trgovina s plakatom za novi 5S. A priznam, da sem tudi pri telefonih postal samosvoj. V žepu nimam najnovejše desetke, temveč SE. Razlog je enostaven, velikost. Pri telefonih pač ne pristajam na večje je boljše, temveč na večje prej pade iz rok. Plus, osmice nikakor ne morem odložiti v nobeno držalo v avtu. Osnovna nezdružljivost tehnologij.

Število aplikacij na telefonu se vedno trudim omejevati na minimum, ker imam rad urejeno namizje. Navigacija se je odselila v avto, igric ne igram, še največkrat uporabljam eno od aplikacij za zajem slik. A tu vendarle ždijo tudi vse spletne banke, Lastpass, družabna omrežja in oblačne storitve. Pravzaprav večino teh reči uporabljam zgolj na telefonu. Ker je marsikatera izkušnja najboljša na telefonu in ker se zdi vse skupaj bolj izolirano in varno. Včasih na telefonu celo brskam po spletu, dokler mi zaslona ne prekrije obvestilo o piškotkih, nato obupam. Piškotna obvestila so očitno najboljše zdravilo proti preživljanju časa v internetu.

Občasno potrebo po igricah sem letos prepustil Nintendo Switchu. Predvsem zaradi Bombermana in še nekaj igric, obujenih iz mladosti. A se mora za pozornost bojevati s Kindlom Paperwhitom ene prvih generacij ali kakorkoli jih že označujejo. To je ena teh naprav, pri katerih ne veš, zakaj bi sploh kdaj kupoval novo, dokler stara deluje.

Kot sem omenil na začetku, tokratni razmislek mi je pomagal razumeti, da mi udobje znanega postaja bolj všeč od novotarij. Ki večinoma ne delujejo.

Doma sem v oblaku

Matic Zupančič

Opažam, da tudi doma uporabljam podobne izdelke in programe kot v podjetjih. Zagotovo bi me izguba zadnjih 15 let spominov v obliki družinskih fotografij in video posnetkov precej prizadela, zato sem se odločil, da stvar speljem tako, kot je treba. Preteklega decembra sem si tako omislil nov Synology DS418, vanj pa stlačil štiri diske WD Red 4TB. Ker pa DS418 ni zgolj odlagališče podatkov, marveč pravi strežnik, sem vanj namestil še nekaj odličnih dodatkov. Z Music Station lahko dostopam do svoje glasbene zbirke od povsod. PhotoStation izdela spletne albume družinskih fotografij. Izdelal sem si torej svoj pravi zasebni oblak in ena izmed komponent, ki ta oblak drži skupaj, je Cloud Station. Deluje praktično enako kot Dropbox, OneDrive, Google Drive in podobne storitve, le da sem tu omejen le s prostim prostorom na svojem diskovnem polju. Ker sem malce paranoičen glede izgube podatkov, si bom kmalu uredil še kopiranje najpomembnejših podatkov v javni oblak (najbrž bo to kar Microsoftov Azure). Za to bom spet uporabil svoj mali švicarski nožek v obliki omrežnega diska Synology – Hyper Backup zna zapisovati podatke v najpogosteje uporabljane javne storitve v oblaku (MS Azure, Amazon S3, OpenStack, Rackspace ...). Če smo že pri rezervnem kopiranju podatkov: v zadnjih letih je na površje izjemno dobrih programov za backup priplaval švicarski Veeam. Takoj se mi je priljubil zaradi svoje filozofije, da mora biti backup računalnikov brezplačen, plačujejo se šele res napredne zmogljivosti, ki se uporabljajo v korporativnem okolju. A tudi za mala podjetja je Veeam Agent for Microsoft Windows zelo uporaben (in brezplačen, seveda), doma pa z njim delam dnevne rezervne kopije celotnih računalnikov. In to seveda tako, da so te varnostne kopije varne pred morebitnim izsiljevalskim virusom. O tem smo v Monitorju že pisali.

Ker pa vedno več časa preživim v spletnem brskalniku, ne morem mimo svojih najbolj uporabljanih razširitev Chroma. Better History mi precej olajša iskanje po tem, katere strani sem obiskal v preteklosti. Najboljša lastnost je ta, da imam z enega mesta pregled nad zgodovino brskanja za vse računalnike (in telefon), v katerih sem prijavljen s svojim Google računom. Takrat, ko se moram zbrati, čim bolj izklopiti okolico, mi pomaga Noisli, ki je podaljšek istoimenske spletne storitve, v kateri si »zmiksam« naravne zvoke. Grammarly je prav tako dodatek, ki prinese spletno storitev v Chrome. Gre za odlično orodje za preverjanje angleških besedil, če slogovno in gramatično ustrezajo izbrani različici angleščine. Večkrat sem mi zgodi, da imam v brskalniku odprtih tudi po 40 ali 50 zavihkov in, ko je treba spet zagnati brskalnik, me zgrabi panični strah, da bom kaj izgubil. OneTab mi vse zavihke zapre, pri tem pa naredi seznam vseh zaprtih oken, ki jih lahko kadarkoli spet prikličem v življenje. In na koncu nepogrešljivi uBlock Origin, najboljši program za blokiranje oglasov in nadležnih skript.

Brez tipkovnice mi živeti ni

Miran Varga

Leto 2017 je bilo pri meni vsekakor v znamenju tehnoloških posodobitev. Ker vsako leto napišem več milijonov znakov besedil, se za dedka Mraza samoobdarujem z novo tipkovnico, saj se na stari ne vidi več vsaj ducat oznak tipk. Zadnja leta kupujem Logitechove tipkovnice, novinki pa se bo v kratkem pridružil novi »trackball« MX ERGO (že sicer se navdušujem nad trackballi, saj se zavedam, da ob moji »kilometrini« močno trpi zapestje). Ker je glavni del uporabniške izkušnje sestavljen še iz zaslona, je 27-palčnika z ločljivostjo 2560 × 1440 pik na mizi nadomestil LG-jev izdelek z enako dolgo diagonalo, a ločljivostjo 4K – delovno namizje je tako dobilo novo razsežnost. Več let zvesti namizni računalnik s procesorjem Intel Xeon je zamenjal sodobni AMDjev šestjedrnik po imenu Ryzen, ki je terjal tudi zamenjavo osnovne plošče in pomnilnika (DDR4). Od starega računalnika je ostal le pogon SSD.

Po programski plati novosti ni bilo, če ne štejem posodobitev in nadgradenj s strani izdelovalcev. Windows 10, Total Commander, LibreOffice, IrfanView, Firefox in TeamViewer so moja stalna orodjarna, s katero postorim skoraj vse. PC ostaja meka produktivnosti, čeprav priznam, da vedno več stvari opravim tudi na mobilnem telefonu – predvsem odgovarjam na e-pošto, nakupujem, rezerviram ... Če namizni računalnik letos skorajda ni bil deležen omembe vrednih namestitev nove programske opreme, je bilo v svetu mobilnikov drugače. Med novimi aplikacijami na mobilniku so se znašle Cashback, Expedia, Hal mBills, Uber in Wish. Zvesti Lenovo Vibe Z2 Pro je sicer z mano že več kot tri leta, zato zadnjih nekaj mesecev preizkušam modele, ki bi ga lahko nasledili. Glede na to, da ga čaka resno delo, se bo moral Huawei Mate 10 Pro vedno znova dokazovati.

Ena boljših tehnoloških naložb letošnjega leta je vsekakor 15 evrov vredni Xiaomi Mi Band 2. Pametna zapestnica mi je v navezi z aplikacijo Mi Fit precej pomagala popraviti življenjski slog.

Ob koncu pomladi sem prodal televizor, vedoč, da ga poleti ne bom kaj prida uporabljal. A glej ga zlomka, tudi jeseni ga nisem preveč pogrešal, še več, precej dostojno sta ga nadomestila projektor in novi monitor. Projektor bo v kratkem dobil novega »sodelavca«, v katerega polagam velike upe – predvajalnik Tanix TX3 Mini TV Box bo po mojih načrtih nadomestil set-top-box ponudnika storitev IP TV ter malo škatlico Raspberry Pi 3, ki je doslej v navezi s programom Kodi skrbela za moje razvajanje z večpredstavnimi vsebinami. Le vsem obiskovalcem moram vedno znova pojasnjevati, kako to, da se grem gospodinjstvo brez televizorja. In ko smo že pri gospodinjstvu in tehniki: po sedmih letih se je pralni stroj odločil za nenadaljevanje sodelovanja, zato sem ga nadomestil s takšnim napol pametnim. Aja, pa eno glavnih vtičnic v kuhinji sem zamenjal s takšno, ki premore še dve reži USB za polnjenje naprav. Čista zmaga, vam povem.

Kocke!

Marko Kovač

Kot enega bolj navdušenih uporabnikov dlančnikov me nadgradnja teh naprav s telefoni začuda ni nikoli povsem očarala. V nasprotju z večino uredništva uporabljam telefon kot priložnostni elektronski švicarski nožek – maili, koledar, včasih zemljevid in kakšna postranska fotografija. Kot posebnost bi omenil namenska programa za krmiljenje Bluetooth krmilnikov Lego motorjev – sBrick in BuWizz. Oboje omogoča hiter skok v čudoviti svet igrač, obenem pa podpira precej več možnosti kot izvirni krmilniki Lego.

Število domačih računalnikov se je še nekoliko razraslo. Doma kraljuje rdeč Gigabytov Brix s procesorjem i5, diskom SSD in Windows 10, ki je še dovolj čil za priložnostne fotografske podvige (Canon 7D) in kakšno prekodiranje filma ali glasbe. Obenem je tudi podpora nekaterim hobijem, v zadnjem času se učim osnov CNC obdelave s strojem Proxxon MF 70, ki je bil nadgrajen s servo motorji. Za krmiljenje teh skrbi Arduino Uno in CNC shield, na katerega je nameščen grbl. Tudi preostali programski del temelji na večinoma odprtokodnih rešitvah: FreeCAD in OpenSCAD za modeliranje, HeeksCNC za pretvorbo v jezik, razumljiv krmilnikom (na žalost soliden PyCAM razvijajo le še za Linux) in Universal-G-Code-Sender za zadnji kamenček v komunikaciji. Težko bi rekel, da je to fantastična kombinacija, toda po izkušnjah se večina napak zgodi nekje med stolom in tipkovnico, zato to ni najšibkejši člen verige.

Drugi računalnik, ki je nadomestil androidno tablico, je nekoliko starejši Surface Pro 3. Ta je še vedno čisto primeren za brskanje po spletu in branje, ni pa nemogoče niti urediti članka ali dveh. Ker pa ima še zelo dobro pisalo, ga uporabljamo kot skicirnik pri treningih za tekmovanje First Lego League. Prav tako je primeren za prikazovanje modelov ali navodil za sestavljanje kock. Za to uporabljam Lego Digital Designer in LCad, počasi pa se spreobračam na Stud.io. Za programiranje Lego robotov uporabljam kar originalni Mindstorms EV3 Software, čeprav sem v preteklosti preizkušal vse mogoče možnosti.

Pri večpredstavnosti kraljujeta dve napravi: Zyxlov NAS-542 s štirimi diski za glasbo in backupe in video predvajalnik z diskom Mede8er Med800X3D, ki leži nekje pod televizorjem (ena od zadnjih plazem, 60 palcev). Zvok je speljan skozi Yamahin ojačevalnik (ki zna predvajati tudi mp3je in FLACe ipd.) na 5.1 zvočniški komplet System Fidelity spet nekoliko starejšega datuma, toda razmeroma dobro za moj okus, čeprav sem na nekem domačem forumu odkril navodila za nadaljnjo izboljšavo. Občasno vse to krmili daljinec Harmony, ki pa kljub temu še potrebuje pomoč klasičnih bratrancev.

V spalnici pa je manjši pretočnik (streamer) Cocktail Audio X10 v kombinaciji s solidnimi zvočniki Sony z Bolhe, ki prav tako predvaja glasbo z NAS različnih formatov, najlepše pa je, da je opremljen z zaslonom in klasičnim daljincem, tako da ni potrebe po zamudnih aplikacijah. No, dodal sem mu tudi povezavo Bluetooth, a v resnici ni veliko v rabi, zato razmišljam o predelavi na Chromecast Audio.

Vse, kar potrebuje kemijski inženir

Matej Huš

Zapisal bom nekaj bogokletnega, česar mi kolegi v znanstvenih vodah bržkone še dolgo ne bodo oprostili. Z Linuxom je križ in vsega se v njem ne da postoriti. Če bi živel v vakuumu, bi še šlo, sodelovanje z različnimi ljudmi, ki pošiljajo najrazličnejše članke in grafe, ter nekateri programi za specialno obdelavo podatkov pa terjajo Windows. Brez Linuxa pa tudi ne gre. Tudi z Windows je križ in približno enaka količina znanstvenega programja je napisana za Windows, da ne omenjam vsemogočnega terminala za poganjanje skript iz takih in drugačnih virov, ki krožijo med raziskovalci.

Zamisel o dveh operacijskih sistemih sem zaradi nepraktično kmalu opustil, zato je ostalo edino vprašanje, ali v Windows namestiti virtualni računalnik z Linuxom ali nasprotno. Podpora strojni opremi je tehtnico prevesila v prid prve možnosti. Kemikov najljubši program je zato VirtualBox, v katerem skoraj brez prestanka teče Ubuntu, in seveda deljene mape.

Medtem ko se je Word že precej dobro naučil staviti enačbe, dasiravno v poklicne namene še vedno raje posežem po LaTeXu, ker je preprosto primernejši, enega opravila ne obvlada še prav noben urejevalnik besed. Kemijske formule, to so tisti tisti šesterokotniki (benzeni), dolge lomljene črte (skeletne formule), pa pikice (nevezni elektronski pari) in trojni enačaji (trojne vezi), so nerešljiva uganka. ChemSketch je zato nepogrešljiv pripomoček, s katerim ukrotim te pošasti in pripravim (vektorsko) sliko, ki jo vstavim v LaTeX ali Word. Lepo bi bilo, če bi ta to znala že sama, saj je standard za zapis vsake, še tako zapletene molekule v formatu ASCII (reče se mu SMILES), a očitno s(m)o kemiki premajhna skupina, da bi se to splačalo integrirati.

Tridimenzionalne strukture, torej resne molekule in kristale, rišem v Avogadru. Ko se strukture izračunajo ali pa jih zgolj snamem iz spleta, pa si jih ogledam v VMDju, Vesti, aseju ali XCrySDenu (tega je napisal Anton Kokalj z IJS!). Vsak pravi inženir riše grafe v gnuplotu ali Originu, ker so v Excelu preprosto grdi, vektorske sheme popravlja v Inkscapu. In da, skrb za reference in citiranje virov je v Wordu ena sama izguba časa, zato uporabljam brezplačen Mendeley (plačljivi EndNote zna isto) za vodenje zbirke člankov in enostavno citiranje, program pa potem sam skrbi za oštevilčenje in primeren format. LaTeX z BibTeXom to večinoma že zna, pride pa prav program JabRef za urejanje zbirke citatov. Za reševanje numeričnih problemov in diferencialnih je tu MatLab, ki ni ne preprost ne brezplačen, je pa zmogljiv. Python je trenutna moda pri programiranju znanstvene kode, pri razumevanju in uporabi (vedno je treba kaj malega popraviti) pa je fortran koristnejši od Cja. In ob tem vsakokrat upam, da mi kolega iz sosednje pisarne ne bo poslal česa v perlu.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki