Narejeno na Kitajskem

Objavljeno: 25.4.2017 | Avtor: Matjaž Klančar | Kategorija: Na zvezi | Revija: Maj 2017

Obiskali smo Huawei, podjetje, ki je že leta v vrhu ponudnikov telekomunikacijske opreme za mobilne in fiksne operaterje. Zelo močno je kot ponudnik opreme in storitev za velika podjetja (podatkovni centri, zasebni oblak) in se v zadnjem času strmo vzpenja tudi z njihovo tretjo, uporabniško divizijo – proizvodnjo mobilnih telefonov.

Shenzen, popolnoma zahodnjaško Kitajsko mesto.

Če smo bili pred leti vajeni, da je proizvodnja elektronike zelo skoncentrirana na Tajvanu, kapitalističnem otoku ob velikanski Kitajski, je zdaj že kar nekaj let običajno, da na vseh mogočih izdelkih piše Made in China, pri tem pa je mišljena tista »prava Kitajska«. Ki ima uradno še vedno komunistični politični sistem in je hkrati s polnimi pljuči zajadrala v kapitalizem. Vsaj v t. i. posebnih ekonomskih conah, kakršna je že od leta 1980 Shenzen.

Shenzen (izg. Šendžen) je kitajski obmejni (na meji s Hongkongom) kapitalistični čudež, mesto, ki je v zadnjih 30 letih iz manjšega mesteca zraslo v metropolo z 12 milijoni prebivalcev in kjer po nekaterih virih izdelajo 90 % vse svetovne elektronike. Eno največjih tamkajšnjih podjetij je Huawei, zagotovo pa je treba omeniti vsaj še Foxcon, podjetje, ki med drugim izdeluje tudi vse Applove naprave. Toda če na slednjih piše »Dizajnirano v Kaliforniji, narejeno na Kitajskem«, je v Shenzenu vse več kitajskih podjetij, ki nočejo biti le proizvodni tekoči trak za zahodna podjetja, temveč si želijo korak naprej. Omenimo npr. podjetje DJI, kitajsko zagonsko podjetje, ki izdeluje trenutno najbolj cenjene letalnike (drone), in seveda Huawei, ki je s svojimi pametnimi telefoni na tretjem mestu na svetu, za Samsungom in Applom.

Huaweieva univerza.

Razvito na Kitajskem

Huawei ima seveda svoje proizvodne zmogljivosti, navsezadnje bolj ali manj vse izdeluje sam (celo procesorje oz. osnovna vezja Kirin, kar je v svetu mobilnih telefonov redkost), a želi postati polnopraven član »velikih«, zato veliko vlaga tudi v razvoj in oblikovanje, če govorimo o pametnih telefonih. Priznati je treba, da jim to bolj ali manj uspeva, čeprav si pri »velikih« še vedno občasno kaj izposodijo. Najnovejši model telefona P10 je tako zelo podoben iPhonom, model Mate 9 Pro (pri nas ne bo naprodaj) pa na las enak kot Samsung Galaxy S7 Edge. Po drugi strani pa včasih pogumno skočijo v neznano, kot je, recimo, primer z le eno navigacijsko tipko na modelu P10, čeprav ima ves preostali androidni svet tri. (menimo, da si bodo pri modelu P11 znova premislili, toda pustimo času čas).

Podjetje izredno veliko vlaga v omrežja naslednje generacije.

Kot rečeno, Huawei nikakor ni le podjetje, ki razvija in prodaja mobilne telefone, čeprav ga uporabniki tako najbolj poznamo. Nasprotno, na trgu je že 29 let in v tem času se je veliko več kot s telefoni ukvarjalo z »resnimi« komunikacijami. Podjetje je ustanovil nekdanji polkovnik kitajske vojske, kar mu je verjetno pomagalo pri projektu razvoja komunikacijskega omrežja za kitajsko vojsko, nato pa so se posvetili komunikacijskemu opremljanju podeželja velikanske Kitajske. In šele nato opremljanju mest, no, sveta. V začetku tega tisočletja je bilo zabeleženih kar nekaj pritožb zahodnih konkurentov glede nelegalnega kopiranja tehnologije (nekatere so bile tudi sodno potrjene), v zadnjem desetletju pa takih pomislekov ni več zaslediti. Res pa je, da podjetju škodi ta »vojaški« del zgodovine in seveda že samo kitajsko poreklo. Predvsem pri prodoru na ameriški trg. Tam ima namreč podjetje nenavadno slabe rezultate, le 13 % prometa izvira od tam (Kitajska 41 %, Evropa in Bližnji vzhod 23 %). Na glas se odgovor vodilnih glasi, da Huaweiu ni prioriteta ZDA, malce bolj na tiho pa je slišati, da so oblasti v ZDA priporočile, naj veliki telekomi (AT&T, Verizon) ne sodelujejo s kitajskimi podjetji, zaradi vprašanja državne varnosti. Izdelovalec baznih postaj in nadzornih sistemov za mobilne operaterje bi verjetno zlahka vgradil tudi stranska vrata za dostop s strani (kitajskih?) oblasti (kar ZDA že vedo, saj je NSA po Snowdnovem pričevanju natanko tako vgrajevala stranska vrata v usmerjevalnike Cisco). Ker v ZDA zaradi tega »priporočila« ne kupujejo Huaweieve omrežne tehnologije, je težko prodreti tudi z njihovimi mobilnimi telefoni, čeprav drugod po svetu počasi postajajo uspešnica (8 % tržni delež, za Samsungov in Applom, ki imata 20 in 12,5 %).

Izredno moderno opremljeni demonstracijski prostori so namenjeni velikim strankam.

Kljub nedejavnosti v ZDA je Huawei največji na svetu po prodaji (mobilnim) operaterjem, v celoti je opremil 45 največjih svetovnih operaterjev (tudi naša največja), njihova oprema služi uporabnikom v 170 državah. Imajo približno 50 % tržni delež pri opremi za omrežja LTE. Vsako leto vložijo v razvoj vsaj 10 %, trenutno gre največji del tega denarja v razvoj omrežij 5G. Huawei je tudi aktiven član mednarodne skupnosti, ki poskuša do junija 2018 »zamrzniti« prvi del protokolov za 5G, omrežje prihodnosti. Na tej podlagi bodo izdelovalci od pol do eno leto kasneje že lahko predstavili prve izdelke, kot so bazne postaje in terminali (omrežni ključki USB, telefoni).

Velik delež denarja gre v zadnjih letih tudi v razvoj telefonske blagovne znamke Huawei (in Honor, ki jo poskušajo držati ločeno), kar je razvidno tudi iz letošnjega finančnega poročila. Čeprav so bili prihodki rekordni, je sam dobiček precej manjši kot prejšnja leta. Razvoj blagovne znamke (beri: oglaševanje) pač stane.

Huawei zatrjuje, da ima vse potrebno za realizacijo »pametnega mesta«.

Komunizem, ki to že dolgo ni več

Huawei je zasebno podjetje in ne kotira na borzi, kot smo dandanes nekako vajeni. Izvira s Kitajskega, kjer je uradna ideologija/oblast še vedno komunizem, zato je podjetje v lasti 85.000 zaposlenih (vseh zaposlenih je sicer 180.000). Delničarji dobivajo dividende, a delnic ne morejo prodajati, le ob menjavi službe jim jih podjetje po nominalni ceni odkupi nazaj. Med lastniki so tudi nekateri zahodnjaki, ki v podjetju opravljajo nekatere vidne vloge, posebej zanje so pripravili ločen program dela z delnicami. Finančno je enakovreden, le letnih skupščin podjetja se tujci ne morejo udeleževati (pa tudi sicer se skupščin udeležujejo predstavniki/delegati). Podjetje kljub takemu, za zahodni svet nenavadnemu ustroju deluje enako kot zahodne korporacije, med drugim se podreja tudi (zahodnim) revizijskim hišam. Vodilni pa zagotavljajo, da se o vstopu na borzo niso še nikoli pogovarjali. Tako daleč kitajski kapitalizem še ni.

Huawei želi odstopati od »kitajske« konkurence tudi z zunanjo podobo, ki se med drugim kaže v njihovih trgovinah.

Huawei zagotavlja, da je daleč od časov, ko smo kitajske proizvodne korporacije najprej povezovali z revnimi delavci za tekočim trakom, ki v tovarnah tudi živijo, spijo in jejo (in se občasno vržejo skozi okno, kot se je pred leti dogajalo v Foxconu). Res je sicer, da nas niso pripustili do proizvodnih dvoran, večinoma smo se zadrževali v prostorih za inženirje, toda tam je bilo podjetje videti enako kot množica zahodnih tehničnih velikanov, ki smo jih videli pred časom. Moderni prostori z laboratoriji, moderni prostori za izobraževanje, moderni prostori za prehranjevanje, moderni prostori za spanje. Kajti, da, Huweievi delavci/inženirji prvi dve leti živijo kar v stanovanjskih hišah v kampusu. Seveda to plačujejo z odtegljaji od plače, neuradno naj bi bil strošek stanovanja približno 10 % (čeprav tudi na Kitajskem neradi govorijo o plačah, tako kot v zahodnem svetu). Po prvih dveh letih se imajo delavci možnost preseliti v Huaweieve stanovanjske bloke zunaj kampusa. To smo, resnici na ljubo, svoj čas prakticirali tudi v Sloveniji oz. še bolj Jugoslaviji.

Kaj pa država Kitajska?

Ogledu razmer za delo in spoštovanju delavcev so v Huaweiu namenili nezanemarljiv del časa, ki smo ga preživeli ob obisku Shenzena. To kaže, da je podjetju res veliko do tega, da razbije predsodke, ki jih imamo zahodnjaki do njih. Po drugi strani pa k temu prav nič ne prispeva država Kitajska, ki svoje meje še vedno varuje (skoraj) tako, kot so jih nekoč vzhodnoevropske države za železno zaveso, in svojim državljanom preprečuje dostop do »nevarnih vsebin«, kot so Wikipedia, Google, Gmail, Google Maps, Facebook in Twitter. To je jasno tudi Huaweiu, ki svojim inženirjem plačuje za aplikacije VPN, s katerimi je mogoče to cenzuro zaobiti, v samem kampusu pa je omrežje wifi za uslužbence (ne pa tudi za zunanje goste) kar v celoti speljano prek VPNja v Hong Kong. No, korak za korakom bo država jekleni oklep verjetno popustila, Huaweievim inženirjem pa se ne bo treba spraševati, zakaj so na tem področju v istem košu s Severno Korejo.

Huawei še vedno vztraja tudi pri pametnih urah, čeprav je njihov CEO javno povedal, da vanje ne verjame.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki