Največji poraženec v tehnološki zgodovini

Podjetje Silicon Graphics International Corp., znano pod kratico SGI, je svetu dalo vrsto izjemnih tehnologij tako s področja strojne kot programske opreme, predvsem s področja 3D-grafike. Še leta 1994 je veljalo za najbolj inovativno podjetje na svetu, štiri leta pozneje pa je industrija že praktično pozabila nanj.

James Clark je hitro postal eno najbolj slavnih imen v Silicijevi dolini. Za izstrelitev med zvezde sta bila ključna njegovo tehnično znanje in podjetniška žilica.

Zgodovina podjetja SGI sega v leto 1979, ko je James Clark, profesor elektrotehnike na univerzi v Stanfordu, sestavil ekipo šestih študentov, s katerimi je proučeval možnosti razvoja računalniške grafike. Skupaj so razvili zmogljiv čip Geometry Engine, ki je takratnim mikroračunalnikom omogočil prikaz (za tiste čase) naprednih tridimenzionalnih podob – do tega trenutka je bila 3D-grafika skoraj izključno v domeni superračunalnikov. Svojo rešitev je Clark patentiral, skupaj z ekipo študentov zapustil okolje univerze in leta 1982 ustanovil podjetje Silicon Graphics Inc.

Vzpostavitev donosne niše

Že leta 1983 je podjetje predstavilo svoj prvi izdelek – grafični terminal IRIS 1000 s pripadajočo programsko opremo IRIS Graphics Library. Leto pozneje je sledila prva grafična delovna postaja IRIS 1400, ki jo je leta 1985 nasledila delovna postaja IRIS 2400. Ta je že poznala delo v »okenskem« načinu. Omenjeni izdelki so ciljali na srednji segment trga grafičnih delovnih postaj, katerih prodajne cene so se gibale med 50 in 100 tisoč ameriškimi dolarji, njihova prodaja pa je prispevala več kot polovico prihodkov družbe. Prodaja se je strmo povečevala, prihodki SGI so leta 1988 dosegli 153 milijonov dolarjev, podjetje pa je preprosto uživalo v svoji tržni niši.

SGI je našel pravo kombinacijo zmogljive strojne in programske opreme, ki ji pred tridesetimi leti ni bilo para.

Uspeh podjetja Silicon Graphic v prvih letih obstoja gre pripisati predvsem dejstvu, da mu je uspelo izdelati uporabne rešitve, obenem ga (potencialni) tekmeci skorajda niso opazili. 3D-grafične simulacije so bile vse bolj iskane med razvojnimi inženirji podjetij, ki so želeli novo oblikovane izdelke preveriti še pred izdelavo prototipov. Omenjene delovne postaje so za svoje vzeli tudi kemiki, ki so 3D-modeliranje uporabljali za študij molekul. Klasični tekmeci na področju delovnih postaj, kot so Hewlett-Packard, Apollo Computer ter Sun Microsystems, so področje 3D-grafike sprva povsem spregledali, tako da SGI niti ni imel prave konkurence.

Ena najboljših Clarkovih potez je bila tudi sposobnost iskanja ključnih ljudi. Na direktorsko mesto je postavil Hewlett-Packardovega veterana, ki je med leti 1984 in 1997 poskrbel, da so letni prihodki podjetja s 5,4 milijona dolarjev zrasli na 3,7 milijarde dolarjev. Sam pa je ostal predvsem tehnološki guru.

Leta 1987 je bilo prav podjetje SGI prvo, ki je inovativno procesorsko arhitekturo RISC udejanjilo v delovni postaji (IRIS 4D/60). Industrija je nato potrebovala več let, da je opravila ta prehod. Že leto pozneje so se v SGI-ju kopali v denarju. Računalniški velikan IBM se je odločil, da bo svoje grafične delovne postaje RS/600 opremil z grafičnimi karticami IRIS ter licenciral grafično knjižico IRIS Graphics Library. To je bil tudi ključen korak k temu, da je omenjena knjižica pozneje postala industrijski standard.

Nižje cene, več strank

Podjetje se je zavedalo, da mora kljub dominaciji na trgu zmogljivih grafičnih postaj poskrbeti za svojo rast. Zato je leta 1988 predstavilo vstopne modele v svet zahtevnejše računalniške grafike in jih poimenovalo Eclipse. Ti so bili kar petino cenejši od sistemov IRIS in trg jih je dobro sprejel. Med njihovimi prvimi večjimi strankami je bil ameriški proizvajalec avtomobilov Chrysler, ki jih je uporabljal za načrtovanje svojih vozil.

Leta 1991 je podjetje predstavilo IRIS Indigo, kompaktno 3D-grafično postajo, ki je po svoji velikosti res spominjala na osebni računalnik, obenem pa je bila prvi »resen« stroj s ceno pod 10 tisoč dolarji, ki je znal obdelovati digitalni zvok in video. Tisto leto je posel SGI-ju naravnost cvetel, licenco za svojo grafično knjižico so prodali celo Microsoftu (ta jo je integriral v same operacijske sisteme), za finančni vložek za hitro rast je poskrbel Compaq, ki je za 13-odstotni delež v podjetju odštel 135 milijonov dolarjev. Obe potezi sta bili dober obet za razvijalce programske opreme, ki so se odločili svoje programe pisati tudi za SGI-jeve grafične postaje.

1992 je bilo naložbeno leto za SGI. Nakup podjetja MIPS Computer Systems, težak 230 milijonov, je podjetju sicer pridelal prvo uradno izgubo (v višini 118 milijonov dolarjev), a mu je hkrati zagotovil dolgoročno dobavo mikroprocesorjev RISC, ki so bili temeljna komponenta grafičnih postaj. Združitev podjetij je bila uspešna in že januarja naslednje leto je SGI napovedal nov računalniški stroj s superračunalniškimi zmogljivostmi za dostopno ceno. The Power Challenge, kot se je sistem imenoval, je podjetje napovedalo kar leto pred dejanskim izidom, saj si je želelo zagotoviti največje stranke. Napovedana cena (med 120 in 900 tisoč dolarji) je bila dovolj dober razlog, da so velika podjetja ter vladne ustanove počakale z nekajmilijonskimi nakupi IBM-ovih in Crayevih superračunalnikov. Leta 1993 je SGI vstopil tudi v partnerstvo s podjetjem Nintendo in mu pomagal pri razvoju igralne konzole Nintendo 64.

Včasih se za SGI resnično nič ni zdelo nedosegljivo ali nemogoče.

SGI in filmska industrija

Šele sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je postalo širše znano, da so veliki hollywoodski studii v svojih oddelkih za posebne učinke zvečine uporabljali prav opremo SGI. Studii Lucasfilm, DreamWorks SKG ter Disney so poskrbeli, da je oživel zlikovec T-1000 v filmu Terminator 2, za dinozavre v Jurskem parku in praktično vse animacije v risanki Lepotica in zver. To so le nekatere filmske uspešnice, pod katerih posebne učinke je podpisana računalniška grafika, ustvarjena na sistemih SGI. Podjetje si je od partnerstva s filmsko industrijo veliko obetalo ne le s finančnega vidika, temveč tudi z vidika motivacije razvojnikov. SGI je leta 1995 za pol milijarde dolarjev kupil podjetji WaveFront Technologies in Alias, specializirani za programsko opremo za izdelavo 3D-animacij, s katero je nato razvil nove načine simulacij vetra, ognja, kože ter druge posebne učinke.

To je bil tudi čas, ko je bilo podjetje Silicon Graphics vodilno v industriji. S svojimi inovacijami in pionirstvom je pogosto hodilo po samem tehnološkem robu, drage nakupe pa upravičevalo z razvojnim potencialom. Recept za financiranje je bil relativno preprost – za dobro prodajo sistemov bo poskrbela reklama, ki jo ustvarja udejanjanje v filmski industriji ter svetu igralnih konzol in prvih spletnih tehnologij. Žal se matematika v tej enačbi ni izšla.

Tekmeci udarijo nazaj

SGI se je na trgu 3D-grafike soočal s čedalje večjo konkurenco. To sta predstavljala predvsem Apple z rešitvijo QuickDraw 3D ter naveza Wintel (Microsoft in Intel), ki sta želela dokazati, da za obdelavo videa in animacij inženirji ne potrebujejo nujno SGI-jevih dragih grafičnih postaj.

Odločitev, da SGI kupi superračunalniškega velikana Cray Research Inc., ki se je znašel v velikih finančnih težavah, je bila slaba. Podjetje je za družbo Cray odštelo 767 milijonov dolarjev, s čimer je nato sicer obvladovalo 43 odstotkov trga znanstvenih in inženirskih rešitev, a povpraševanje po superračunalnikih in super zmogljivih delovnih postajah ni bilo več na ravni predhodnih let. Med neposrečene nakupe bi lahko prišteli še nakup podjetja ParaGraph International Inc., ki je ponujalo različna orodja za spletno grafiko (npr. Virtual Reality Modeling Language (VRML)), pri čemer je leto 1997 SGI komaj še zaključil z dobičkom.

Račun je prišel leto pozneje. 55-milijonska izguba je pomenila odstop direktorja McCrackena in podpredsednika Lauerja. Zamenjal ju je Richard Belluzzo, takrat drugi človek Hewlett-Packarda, ki je takoj začel krčiti stroške in manjšati število zaposlenih. Brez dela je ostalo skoraj tisoč zaposlenih oziroma slaba desetina zaposlenih v SGI. Podjetje je prodalo tudi dve tovarni, v katerih je proizvajalo tiskana vezja za svoje sisteme.

Silicon Graphics je poraze doživljal na več frontah. Več kot polovico prihodkov družbe je predstavljala prodaja delovnih postaj in superračunalnikov Unix, ki pa je strmo upadala (40% letno), saj so se podjetja vse pogosteje odločala za nakup cenejših delovnih postaj in strežnikov na Intelovi platformi s sistemom Windows NT. Novi izdelki SGI-ja so zamujali, količine, ki so bile na voljo, pa so bile premajhne.

Nekatere SGI-jeve grafične postaje so izstopale tudi po videzu.

Slabo krizno vodenje

Belluzzo je vedel, kje ima podjetje največ težav, žal pa ni uspel zakrpati potapljajoče se barke. V konkurenčni boj na trgu delovnih postaj se je skušal vmešati s strateškim partnerstvom z Microsoftom in ponudbo »nizkocenovne« delovne postaje Visual Workstation, a je ta rešitev prišla veliko prepozno.

Kot izvršni direktor se je odločil tudi znebiti vseh za poslovanje neključnih virov in naložb. MIPS Technologies Inc. je zopet postalo samostojno podjetje, pa tudi številni oddelki za razvoj programske opreme so bili prodani tekmecem ali pa so postali ločena podjetja. Izguba pa se je le še poglabljala, leta 1998 je podjetje ob padajočih prihodkih objavilo kar 460-milijonski minus. A težav še ni bilo konec. Leta 1999 so se prihodki prepolovili (na 1,6 milijarde), izguba je ostala. Belluzzovi načrti se niso uresničevali, prodaja cenejših delovnih postaj je zaostajala za načrti, novih idej, kako oživiti prodajo superračunalnikov, pa tudi ni bilo. Eden bolj kritiziranih ukrepov je bila tudi odločitev podjetja, da proizvodnjo svojih računalnikov preda zunanjim partnerjem.

SGI-ju se ni uspelo več pobrati in priti na pota stare slave. Novembra 2005 se je moralo celo umakniti z newyorške borze, saj je vrednost delnic podjetja padla pod minimalno. Nekoč 7 milijard dolarjev vredno podjetje je bilo vredno le še 120 milijonov. Maja 2006 je SGI razglasil stečaj in pozneje poskušal obuditi poslovanje. Zaman. Aprila 2009 je podjetje zopet šlo v stečaj, mesec pozneje pa ga je za pičlih 25 milijonov kupila družba Rackable Systems in celo prevzela njegovo ime.