Majhni smo
Vsi vemo, da je Slovenija majhna država in da ima to svoje prednosti, pa tudi slabosti. Saj veste, v eni uri s smučišča do morja, obenem pa draga država in šibko in nezanimivo gospodarstvo. Slednje je vedno bolj očitno tudi na področju IT.
Časi, ko je Slovenija veljala za nekakšen »most do Balkana«, ko so v naši državi cvetele podružnice svetovnih IT velikanov, ki so skrbele tudi za druge države nekdanje Jugoslavije, so minili. Danes je v Evropski uniji tudi Hrvaška, blizu je tudi že Srbija, posledično se korporacije umikajo po Balkanu navzdol, južno. V Zagreb, v Beograd.
Slednje zelo dobro občutimo tudi v Monitorju, kjer se za dobavo testnih naprav že od nekdaj opiramo na ponudnike oz. prodajalce strojne opreme. Včasih smo sodelovanje vzpostavili neposredno s posameznimi prodajalci, nato so nas preusmerili na distributerje (dandanes jih je v Sloveniji manj kot za prste ene roke), nato neposredno na predstavništva korporacij, dandanes pa to delo opravljajo marketinške agencije, ki skrbijo za povezavo s korporacijami. V resnici je bila vsaka izmed teh sprememb korak na slabše, vsaj kar zadeva nas, toda vse to ni nič proti temu, da korporacija na lepem kar enostavno »spakira kufre«. To se je nazadnje zgodilo s Hewlett-Packardom, ki ga v Sloveniji ni več. PR službe, ki smo jo uporabljali za komunikacijo glede testnih modelov, pa tudi ne, da o agencijah sploh ne govorim. Enostavno jih ni več. In ko smo se lotili primerjalnega testa barvnih laserskih tiskalnikov (o tem si lahko preberete na naslednjih straneh), smo naenkrat ugotovili, da imamo v laboratoriju tiskalnike vseh blagovnih znamk, razen tiste, ki je pri tiskalnikih od nekdaj največja – HP. Šli smo po verigi nazaj in se najprej ustavili pri distributerjih ter s telefonskimi klici poskrbeli za kar nekaj presenečenja, a tudi razumevanja. Sploh pa smo kmalu ugotovili, da je ključni HPjev predstavnik za področje nekdanje Jugoslavije Slovenec, pa še stari znanec za povrh. Zadrego smo tako uredili, a ni popolnoma jasno, kako bo sodelovanje teklo vnaprej.
Podobno se bo lahko kaj hitro zgodilo s Simobilom, ki je tudi prešel v »jugoslovansko« skupino VIP (ta je del Telekoma Austria, ta pa je v lasti America Movil) in zmanjšuje prisotnost pri nas, tudi na področju stikov z mediji. Toda tudi tam »zgoraj« ostaja Slovenec, Dejan Turk. Bomo videli, ali bo to pomagalo.
V težavah so, kot kaže, tudi druge podružnice svetovnih korporacij pri nas. Predvsem zaradi vsesplošnega varčevanja, tudi (ali pa predvsem) države, ki je prej dolga leta veljala za najboljšo in najbogatejšo stranko. IBM Slovenija, pred leti nekaj največjega iz sveta IT, kar je bilo mogoče videti pri nas, je, recimo, letos brez pojasnila opustil (pardon, »prestavil na naslednje leto«) poslovno konferenco, ki je bila že taka stalnica kot Microsoftova NT Konferenca. O tem, da svojo opremo prodaja za »drobiž«, da kasneje zasluži vsaj z vzdrževanjem in programsko opremo, pa tako že čivkajo vrabci na strehi. Podobno kot čivkajo o tem, da slovenski Lenovo kot podružnica največjega ponudnika računalnikov na svetu (ki ima v lasti tudi nekdanje IBMove blagovne znamke Thinkpad, nekdanje IBMove strežnike z Intelovimi procesorji, pa tudi Motorolo Mobility) komajda zasluži za preživetje. In to kljub temu da je tudi v Sloveniji največji ponudnik računalnikov. Le marže so očitno »malce« prenizke.
K povedanemu lahko mirno dodam že znana dejstva o tem, kako se nekatere druge korporacije (preventivno?) Slovenije sploh nikoli niso resno lotile. Microsoft, denimo, pri nas nikoli ni prodajal strojne opreme (Xbox) in tega ne počne niti sedaj, ko bi si tega želeli tudi neigričarji. Tablice in predvsem računalniki Surface so po svetu poželi veliko zanimanja, toda pri nas jih bo najverjetneje mogoče kupiti le butično, prek enega manjših Microsoftovih partnerjev. Ker so se tako odločili oni sami, na lastno pest, drugače bi tudi tega ne bilo. In nekako sem sodi še Apple, ki resda telefone proda vsakomur, ki se zaveže kupiti dovolj velike količine (za Slovenijo je to menda okoli 40.000 telefonov na leto, česar Simobil ni zmogel, Telekom pa), a se hkrati ne potrudi urediti slovenskega prevoda operacijskega sistema. Še slovenske tipkovnice se jim ne ljubi urediti, ne tiste strojne (na Macih), ne programske, na iPhonih in iPadih.
Kot kaže, se bo res treba navaditi, da smo majhen in izoliran košček sveta, ki ponudnikov ne zanima, in se po nakupih vedno pogosteje odpravljati v tujino, k sreči le prek spleta. In se pri tem izogibati čerem, kot so rdeči napisi »v Slovenijo ne dostavljamo«.
• • •
Naj za konec omenim še nekaj, kar ste najverjetneje že opazili, saj je dovolj očitno – Monitorju smo spet pomladili videz. Spremenili smo pisavo, vzpostavili postavitev s štirimi stolpci in mu namenili še dovolj drugih oblikovnih priboljškov, da je videti lepši, bolj zračen, skorajda nov. Upam, da vam je všeč.
Popravek:
Apple ima v iOS že nekaj časa tudi možnost izbire slovenske tipkovnice, izbor hrvaške je bil nujen v starejših različicah. Za napako se opravičujem.