Letalski internet je tu

Objavljeno: 27.6.2017 | Avtor: Matej Huš | Kategorija: Nove tehnologije | Revija: Julij-avgust 2017

Potniki menijo, da pri hitrosti 900 kilometrov na uro tudi 10 kilometrov nad tlemi ni več razloga, da ne bi imeli dostopa do interneta. Letalski prevozniki so se začeli temu prilagajati in prispeli smo do trenutka, ko bo internetna povezava na letalih dejansko uporabna.

Ko smo nazadnje pisali o dostopu do interneta na letalih (Internet nad oblaki, Monitor 03/15), je bila tehnologija sicer dostopna, a so jo pestili porodni krči. Razvitejša je bila v ZDA, a tudi tam so nad hitrostmi obupovali, v Evropi pa so možnost ponujali zlasti večji in dražji prevozniki. Dve leti pozneje je tehnologija precej bolj zrela in končno se nam obeta internet nad oblaki, ki bo ponujal še kaj več od zgolj pregledovanja elektronske pošte.

Inmarsatova satelita I-5 F1 in F2 Slika: Inmarsat

Konec minulega leta je dostop do interneta med letom ponujalo že več kot 60 letalskih družb, vsak tretji let je bil tak. Toda zgolj peščica je ponujala dostop s hitrostmi, ki so omogočale normalno delo. Manj kot deset odstotkov letov ima na voljo dostop do interneta s hitrostmi, ki so primerljive z žičnim širokopasovnim dostopom. A to se bo kmalu spremenilo.

Kaj sledi pasu K

Trenutno satelitski internet izkorišča pasove L (1–2 GHz), Ku (12–18 GHz) in Ka (26–40 GHz). Toda tu spektra ni konec, saj nad njim najdemo, recimo, pas V (40–75 GHz). V teoriji drži, da z višjo frekvenco iztisnemo višjo prepustnost, a takih satelitov ni na obzorju. Za zdaj Ka zadostuje potrebam, zato komercialnih satelitov za pas V ni (vojska je za komunikacijo med sateliti ta pas uporabljala že pred dvajsetimi leti). Ker ni satelitov, tudi ni razvoja terminalske zemeljske opreme. Dodatno težavo predstavlja dež, saj voda te frekvence že znatno absorbira, zato niso najprimernejše za uporabo.

Propad ATG

Pred dvema letoma je nad kopnim največ obetala tehnologija ATG (air-to-ground), ki jo je v ZDA tržil Gogo (nekdanji Aircell), v Evropi pa se zaradi različnih regulatorjev spektralnega prostora ni dobro prijela. Bistveni del so bazne postaje na zemlji, ki spominjajo na postaje za mobilna omrežja, le da so večje in imajo zaradi druge valovne dolžine večji domet. Letala imajo na spodnjem delu trupa anteno, ki skrbi za komunikacijo z baznimi postajami, ki zagotavljajo dostop do interneta na letalu.

Tehnologija je poceni in predvsem počasna. V najboljšem primeru ponuja 10 megabitov na sekundo za celotno letalo in je omejena le na področje, ki je pokrito z baznimi postajami. Nad celinskim delom ZDA to ni problem, na čezoceanskih letih pa je tehnologija neuporabna. Na prvi pogled paradoksalno ATG ni uporaben, ko se letalo spusti pod 3000 metrov. Večino časa sicer letijo nad to mejo, a pri ekstremno kratkih letih ter seveda na začetku in koncu poleta je to problem.

Kaj si o ATG mislijo letalske družbe in potniki, je pokazal American Airlines, ki je februarja lani Gogo tožil. Gogo je svoj čas obvladoval več kot 80 odstotkov trga dostopa do interneta v letalih, a ga je konkurenca začela prehitevati. American Airlines je imel v pogodbi zapisano, da lahko od Gogo zahteva izboljšanje storitve ali mu odpove pogodbo, če bo konkurenca pripravila tehnološko bistveno boljše rešitve, Gogo pa ne bo sledil. V raziskavi so ugotovili, da 66 odstotkov Američanov pri izboru letalskega prevoznika upošteva možnost dostopa do interneta med letom, petina je zaradi tega celo zamenjala letalsko družbo. American Airlines je zato istočasno začel pogajanja z Viasatom, ki ponuja svoj satelitski sistem. Od tožbe zoper Gogo so sicer kmalu odstopili, a Gogojev sistem ATG je kljub temu odpisan.

Zmagoslavje satelitov

Na koncu je American Airlines sprejel kompromisno odločitev. Viasat bo sprva opremljal letala Boeing 737 Max, Gogo pa nove Airbuse. Na koncu bosta pokrila vsak približno polovico flote, a oba s satelitskim sistemom. Gogo je namreč ponudil nov satelitski sistem 2Ku, ki ponuja hitrosti do 70 Mb/s na letalo. Viasatov sistem pa obljublja hitrost do 12 Mb/s na potnika. Ob tem je American Airlines potrdil, da bodo obstoječ Gogojev ATG, ki ga uporablja več kot 550 njihovih letal, odstranili. Nekaj letal bodo upokojili, v preostala pa bodo vgradili Viasatov, Gogojev ali Panasonicov satelitski sistem.

In zakaj je American Airlines tako pomemben? Sodi med pionirje na tem področju, obenem pa je to največja letalska družba na svetu. Sodba je torej jasna. Sateliti so dobili bitko za internetno povezljivost na letalih, čemur se je prilagodila industrija. Trenutno so največji ponudniki satelitskega interneta na letalih poleg omenjenih Viasata in Gogoja še Inmarsat s svojim sistemom Global Xpress, Panasonic in Global Eagle Entertainment. To pa je že kar huda konkurenca.

David Bruner iz Panasonica je dejal, da je trg s tem že zasičen. Na njem je po njegovem mnenju prostora za tri, morebiti štiri ponudnike dostopa do interneta, ki bi moral vsak obvladovati vsaj 1500 letal, da bi se mu to početje izplačalo. Medtem ko v Evropi poteka opremljanje letal z internetno povezljivostjo, v ZDA zamenjujejo stare in zastarele sisteme (npr. Gogojev ATG). Oboje predstavlja veliko priložnost, zato si poizkuša vsak ponudnik odrezati čim večji kos pogače. Mimogrede, predelava obstoječega letala, da bo lahko ponudilo dostop do interneta, traja v povprečju tri dni.

Inmarsat ponuja storitev Global Xpress (GX), ki jo sestavljajo štirje sateliti I-5 v frekvenčnem pasu Ka. Med večjimi uporabniki je Lufthansa, ki prav v teh mesecih intenzivno opremlja svoja letala z opremo za uporabo GX, ki jo bo ponujala pod imenom FlyNet. Cene bodo že povsem znosne – 3 evre za osnovni paket za e-pošto in tekstovna sporočila, 7 evrov za brskanje po internetu in 12 evrov za hitrost, ki omogoča tudi pretočne vsebine. Na preizkusnem poletu med Hamburgom in Münchnom, ki sta ga Lufthansa in Inmarsat za novinarje pripravila marca letos, so bile hitrosti 1,4–14 Mb/s na potnika, zakasnitve pa 600– 800 milisekund. Tudi HD vsebina z YouTuba se je lepo predvajala, ne bo pa mogoče uporabljati videoklicev. Lufthansa se je k sreči odločila, da to onemogoči (predstavljajte si polno kabino ljudi, ki kriče telefonirajo!). Lufthansa bo nadgradila vsa svoja letala do sredine prihodnjega leta. Skupno ima Inmarsat naročila za dobrih 950 letal, saj opremlja tudi druge družbe.

Gogo ima po debaklu z ATG zdaj svoj satelitski 2Ku, za katerega pa satelite v glavnem najema od Intelsata in SESa. Do junija so 2Ku namestili v 200 letal Airbus A319, A321, A330, A340 in Boeing 737-800, 747-400. Do konca leta pričakujejo, da bo 2Ku deloval v vsaj 550 letalih. Tehnologija trenutno omogoča 15 Mb/s na potnika, a nameravajo hitrost povečati.

Novi geostacionarni sateliti

Novo dobo interneta nad oblaki je napovedal Viasat, za katerega je Arianespace z raketo Ariane 5 v začetku junija poslal v orbito 6400 kilogramov težak satelit Viasat-2. Satelit bo nad Severno Ameriko in Atlantikom ponudil dostop do interneta s kumulativno hitrostjo 300 gigabitov na sekundo in seveda ne bo namenjen le letalom, temveč vsem 670.000 naročnikom, ki uporabljajo Viasatov satelitski internet Exede. Ti so doslej uporabljali satelit Viasat-1 z zmogljivostjo 140 Gb/s, ki je pokrival Severno Ameriko. Exede je dostopen tudi na letalih, in sicer ga na letih znotraj ZDA ponujajo JetBlue, United Airlines in Virgin America.

Pokritost z Gogo 2Ku Slika: Gogo.

Skupaj z Viasatom-2 so v orbito poslali tudi Eutelsatov satelit 127B, ki bo povezljivost zagotavljal nad Azijo in Pacifikom. Eutelsat in Viasat sodelujeta pri zagotavljanju interneta na letalih in sta tudi ustanovila skupni družbi, ki bosta povezljivost ponudili tudi nad Evropo. Nad Ameriko jo bo zagotavljal Viasat-2, nad Evropo sedem let stari KA-SAT, v prihodnosti pa Viasat-3 (več v nadaljevanju).

Kaj pa pri nas

V slovenskem prevozniku Adria Airways dostopa do interneta ne ponujajo, niti ga ne načrtujejo, nam je povedala Špela Mivšek iz službe za odnose z javnostmi. Njihove analize so namreč pokazale, da potniki dostop do interneta potrebujejo šele pri letih, ki so daljši od poldruge ure. Ker je Adria Airways regionalni prevoznik, je povprečen let krajši, je še dodala.

Praktično vsi ponudniki satelitskega interneta so se osredotočili na geostacionarne satelite, ki letijo visoko (približno 36.000 kilometrov nad površjem), zato ima dostop do interneta prek njih zakasnitve več kot 250 milisekund. Viasatov izvršni direktor Mark Dankberg je že v začetku leta dejal, da so razmišljali tudi o konstelaciji več satelitov v nižjih orbitah, a so se zamisli odpovedali. Viasat je pri ameriški Zvezni komisiji za telekomunikacije (FCC) celo vložil zahtevo za konstelacijo 24 satelitov v srednji orbiti. Toda praktično edina prednost bi bile nižje zakasnitve, bi pa bil tak sistem dražji, manj učinkovit zaradi kopičenja pokritosti v polarnih regijah, kjer se orbite teh satelitov sekajo, in bolj zapleten.

Prihodnost

Ne pomeni pa to, da tega sistema nikdar ne bo. Najbliže je konstelacija OneWeb, ki naj bi jo sestavljalo 648 lahkih satelitov v nizki orbiti (na višini 1200 kilometrov). Sateliti, ki bodo tehtali okrog 200 kilogramov, bodo krožili v 18 orbitah in bodo v spektru Ku (12–18 GHz) pokrivali ves svet. V začetku tega leta so celo vzniknila poročila, da naj bi OneWeb razmišljal o početverjenju svoje konstelacije z dodatnimi 2000 sateliti.

Dostopna točka Honeywell za Wi-Fi na letalih Slika: Lexy Savvides/CNET

Kaj bo iz OneWeba nastalo, bomo videli kmalu. Napovedali so, da bodo svoje storitve začeli prodajati najpozneje leta 2019. Da mislijo resno, priča to, da v OneWebu delajo nekateri nekdanji googlovci, denimo Greg Wyler, ki jih je Google dobil s prevzemom O3b Networks, a so potem šli v OneWeb. OneWeb je tudi prvo podjetje, ki je dobilo dovoljenje Mednarodne zveze za telekomunikacije (ITU) za postavitev konstelacije satelitov, ki delujejo v pasu Ku in niso v geosinhroni orbiti, temveč niže.

Viasat pa se obrača že v prihodnost, ki jo bodo predstavljali trije sateliti iz družine Viasat-3. Ti bodo pokrivali ves svet, razen polarnih območij (podobno kot Inmarsatovi I-5) in bodo imeli zmogljivost več kot 1 Tb/s. Prvi satelit bo pokrival Ameriko, drugi Evropo in tretji Azijo s Pacifikom. Izstrelili naj bi jih v letih 2020–2022, tedaj naj bi tudi Inmarsat poslal v orbito svoje I-6. Celoten Viasat-3 bo stal 1,5–2 milijardi dolarjev.

Pokritost z Inmarsat Global Xpress sateliti I-5 Slika: Inmarsat

Inmarsat skupaj z Deutsche Telekom gradi v Evropi EAN (European Aviation Network), ki bo hibridni sistem, saj bo združeval Inmarsatov geostacionarni satelit v pasu S (2–4 GHz) in zemeljski 4G LTE s 300 baznimi postajami Deutsche Telekoma po vsej EU. Gre za komplementarni sistem poleg Global Xpressa in prvi hibrid med LTE in satelitskim dostopom na svetu. EAN bo omogočal dostop do interneta na letih znotraj EU. Pripadajoč satelit Inmarsat S-band/Hellas-Sat 3 je predviden za izstrelitev 28. junija letos.

Kakor v hotelu

Lufthansa je nakazala smer, v katero bo – upajmo – šel internet na letalih. To je dostop do interneta za skromno pavšalno doplačilo, ne pa molzenje uporabnikov po megabajtih ali urah. Svoj čas je bil tudi dostop do interneta v hotelih nadstandard, ki so ga drago prodajali. Danes to stranke jemljejo kot nekaj samoumevnega, temu so se prilagodili tudi hotelirji. Pričakujemo, da se bo enako zgodilo tudi na nebu.

Zemljevid letalskih družb, ki ponujajo internet med med letom (stanje januar 2017). Slika: Letsflycheaper.co

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki