Ko kratice ne vžgejo več

Ko kratice ne vžgejo več
Objavljeno: 28.3.2017 | Avtor: Matjaž Klančar | Kategorija: Uvodnik | Revija: April 2017

Sedem let bo tega, kar smo v Monitorju prvič preizkusili 3D-TV, televizor, ki je bil sposoben prikazati sliko v treh razsežnostih. In nekaj mesecev je tega, kar je še zadnji izdelovalec televizorjev take televizorje nehal izdelovati. Bo čez sedem let tako tudi z VR in morda celo 4K?

Priznam, povod za ta uvodnik je to, da smo si v družini privoščili nov televizor, takega s kratico 4K. Včasih so televizorji delovali dvajset let, moj dosedanji LCD jih je preživel le osem. Elektronika pač. Kakorkoli, ni mi žal, novi televizor je odličen, z njim smo vsi zelo zadovoljni, a moram priznati, da zadovoljstvo prav nič ne izvira iz magične kratice 4K.

Za uvod naj povem, da sem ob raziskovanju prihajajočega nakupa že v samem začetku odmislil neko drugo oznako – »curved«. Spomnite se, ukrivljeni zasloni so bili ob samem začetku deležni res velike pozornosti (tudi v Monitorju), dokler nismo tisti, ki smo jih imeli priložnost videti v živo, ugotovili, da so v resnici le zelo lepo oblikovana – ogledala. Ukrivljenost pač »lepše« odseva vse svetlobne elemente v dnevni sobi, tega pa RES nočemo.

Nato pa, seveda – odločanje o velikosti (izkaže se, da imajo trenutno najboljše razmerje cena/velikost 55-palčni modeli) in odločanje – ločljivost 4K ali ne? Sodelavci, ki v Monitorju preizkušajo televizorje, so vsi po vrsti zatrdili (in zapisali) – »da, vsekakor 4K«. Obenem pa so takoj dodali, da višje ločljivosti pri ogledu TV vsebin ne bom zaznal. Zakaj je tako, si lahko zelo utemeljeno preberete tudi v tokratnih Pismih bralcev. Če povzamem: pike na zaslonu so enostavno premajhne, da bi jih človeško oko z razdalje nekaj metrov lahko zaznalo. Zakaj torej kljub vsemu 4K? Zato, ker so izdelovalci že povsem presedlali na zaslone te višje ločljivosti, in ves razvoj usmerjajo v te modele. Dobrih oz. »modernih« televizorjev klasične ločljivosti FullHD (1920 × 1080 pik) enostavno ni več dobiti. Če bi radi imeli tehnologije, kot sta HDR in krajevno zatemnjevanje, je pač nujno preskočiti na modele 4K.

Film 4K – 70 GB, film FullHD/1080p – 5 GB. Kakovost slike na televizorju? Enaka. Zakaj torej kupiti televizor 4K? Ker televizorjev FullHD v resnici ne razvijajo več.

No, ko je bil televizor končno doma, na zidu, me je kljub vsemu zanimalo, ali je ta 4K kaj vreden. Porabil sem nekaj dni (dobesedno!), da sem prek svoje uboge povezave VDSL pretočil iz spleta nekaj filmov v ločljivosti 4K, vsak je bil velik okoli 70 GB (!). V raziskovalne namene, seveda! Nato sem si filme ogledal in jih primerjal z onimi v ločljivosti Full HD oz. 1080p. Dolžina okoli 5 GB, kakovost ogleda – enaka! Res. Novi televizor mi je torej všeč le zato, ker je bolj svetel, bolj kontrasten, tanjši. Vgrajenih »smart« menijev pa tako ali tako ne uporabljam, ker vse, kar je pametnega, teče na računalniku (povezan prek HDMI) in telefonih/tablicah (Chromecast).

Če se torej vrnem k podnaslovu tega prispevka – ločljivost 4K je res nesmiselna, a bo kljub temu ostala. Kratica 3D, ki bi me ob nakupu novega televizorja zanimala, pač ni. Ni še dolgo, kar smo bili deležni poplave »3Djev«, vsak televizor ga je moral imeti, na voljo so bila aktivna ali pasivna očala, bolj ali manj vsak film se je kitil s to kratico, enako je bilo v kinodvoranah. No, ostale so le slednje. Filmi tam so še 3D, a so ti učinki dodani naknadno, računalniško, in so komaj opazni. Izjema so 3D risanke, ki so še vedno videti odlično. Toda ne na televizorju, tam jih pač ne moremo več gledati.

Ali bo čez sedem let kaj ostalo od kratice VR? Od navidezne resničnosti, ki jo lahko trenutno preizkusimo s kartonastimi očali Google, s plastičnimi očali/telefonom Samsung Gear VR, z resnimi in dragimi zadevami, kot so Oculus Rift, HTC Vive, Playstation VR in prihajajočimi zvezdami, kot je Microsoft Hololens? Menim, da zelo malo ali v zelo omejenem in nišnem obsegu. VR je trenutno prav taka magična beseda (»buzz word«), kot je bila pred sedmimi leti 3D, in to me skrbi, saj »magičnost« megli dejstva. Dejstvo pa je, da VR za svoje delovanje potrebuje očala, tako kot jih je potreboval 3D. Še več, očala VR so še veliko bolj moteča in nerodna, kot so bila očala 3D. Uporaba očal VR je še veliko bolj »izolacionistična« od 3Djevskih – ko si jih nadenemo, smo popolnoma odrezani od sveta, komunikacija z morebitnimi prijatelji, sodelavci ali soigralci v istem prostoru je nemogoča.

Trenutno je videti, da gre s prodajo še najbolje Samsungu z očali Gear VR, a moramo vedeti, da je bila velika večina teh očal v resnici podarjena ob nakupu telefona Galaxy S7. Oculus Rift se prodaja zelo slabo, ker zanj ni prav veliko vsebin, bolje gre HTCju, ki ima za seboj Valve in njihov igričarski »oblak« Steam, še najbolje pa Sonyju, ki zadevo prodaja kot nadgradnjo za igričarsko konzolo PS4. Če povzamem – (nekateri) ljudje bi sisteme VR imeli za igranje vrhunskih iger, in to je bolj ali manj to. Prepričan sem sicer, da bodo v prihodnosti (za)živeli tudi Microsoftovi Hololensi (in konkurenca), a le v poslovni rabi, za domačo pa jih lahko odmislimo.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki