Ko je dvomil celo eden izmed ustanoviteljev

Objavljeno: 29.8.2017 | Avtor: Miran Varga | Kategorija: Zgodovina | Revija: September 2017

Zgodba o vzponu in padcu vmesnika FireWire je ena najbolj poučnih v računalniški zgodovini, saj prinaša vrsto pomenljivih spoznanj. Predvsem dvoje:

Starejši računalnikarji se spomnijo vmesnika FireWire, mlajši pač ne. FireWire oziroma, uradno, vmesnik IEEE 1394 je standard za hitro komunikacijo po serijskem vodilu med elektronskimi napravami in omogoča realnočasovni prenos podatkov. Računalniška industrija ga je videla predvsem kot naslednika vzporednega vmesnika SCSI in kaj lahko bi danes namesto splošno razširjenega vmesnika USB zunanje naprave na računalnike povezovali prek vmesnika FireWire. Poleg računalnikarjev ga je vzela za svojega tudi avdio-video industrija, za kratek čas se je znašel celo v letalski in avtomobilski industriji.

Organizacija IEEE (ang. Institute of Electrical and Electronics Engineers) se je konec 80. let prejšnjega stoletja ubadala s tremi med seboj nezdružljivimi standardi – VME, NuBus 2 in Futurebus. Nobeden izmed naštetih inženirjev ni zares prepričal. Je pa zato padla na plodna tla zamisel inženirja Michaela Johasa Teenerja, ki je kot sistemski arhitekt delal v podjetju National Semiconductor. Predlagal je namreč novo arhitekturo serijskega vodila, ki bi omogočala tako komunikacijo med povezanimi napravami kot hiter in zanesljiv prenos podatkov. Sprva so ga podprli v družbi Hewlett-Packard, kjer so iskali novo rešitev za priključevanje mišk, tipkovnic, disketnikov in tiskalnikov na računalnike.

Že naslednje leto je Teenerja zaposlil Apple, ki je prav tako iskal naslednika svojega vodila ADB (Apple Desktop Bus), za katero je želel, da bi bilo sposobno prenašati zvočne signale. Za tako »mešano« rabo vodila je Teener z novimi sodelavci najprej izumil novo metodo prenosa podatkov za prenos podatkov v rednih intervalih, ki je zagotavljala učinkovito delovanje ob visokem vzorčenju in brez latence (milisekunde takrat še niso bile pomembne). Prvi prototipi so dosegali hitrosti 12 megabitov na sekundo, Apple pa je želel 50 Mb/s, zato je okrepil ekipo inženirjev. Tej je uspelo rešiti izziv. Apple ni želel uporabiti dragih optičnih vodnikov, zvitim parom žičk pa je brez bistvenega povečanja stroškov uspelo dostaviti želeno hitrost prenosa podatkov.

Industrija stopi skupaj

Konec 80. let so tudi v korporaciji IBM iskali nov vmesnik, ki bi nadomestil vodilo SCSI. Informacije o razvoju novega vodila so jih privedle do Appla, razvojni inženirji družb so združili moči. Zahteve IBMa so bile še večje, želel je prenos podatkov s hitrostjo 100 megabitov na sekundo. Za podvojitev hitrosti ima največ zaslug podjetje STMicroelectronics, ki je prispevalo svoj mehanizem kodiranja podatkov, s katerim se je pretočnost vodila podvojila brez dodatnih fizičnih sprememb v kablih.

Računalniki so sprva uporabljali dodatne razširitvene kartice za povezovanje naprav prek vodila FireWire.

Naslednja naloga inženirjev je bila razviti nov vmesnik oziroma priključni člen. Ta je moral biti edinstven. Računalniki Mac tistega časa so premogli tri različne okrogle vmesnike, osebni računalniki pa cel kup zelo podobnih si vmesnikov. Navdih so inženirji našli v ročni igralni konzoli Nintendo Game Boy, katere priključni kabel je bil za tiste čase povsem svojevrsten in eden prvih, ki so imeli občutljive žične vodnike nameščene na notranji strani priključka. Z zamenjavo polaritete priključka je nova rešitev postala standard IEEE 1394, organizacija IEEE ga je potrdila leta 1995, končna specifikacija pa je obsegala več kot 300 strani dokumentacije. Šlo je za kompleksno tehnologijo z elegantno rabo. Prva uradna različica je zmogla simultane prenose v obe strani s hitrostjo 400 megabitov na sekundo ob dolžini kabla do 4,5 metra. Dodatna prednost je bila tudi sposobnost napajanja priključenih naprav, kabli so zmogli tok do 1,5 A (ob napetostih do 30 V). Inženirji so se trepljali po ramah tudi zato, ker je novo vodilo omogočalo sočasno priključitev do 63 naprav (topologija zvezde), ki so poznale funkcionalnost takojšnjega priklopa in odklopa, uporabnikom pa se ni bilo treba ukvarjati z vpisom naslovov in vrat priključenih naprav. Ker je imel priključek FireWire vgrajen lasten mikrokrmilnik, je bil povsem neodvisen od obremenjenosti osrednjega procesorja (za razliko od vmesnika USB).

Znatno boljši od tekmecev, a ni zmagal

FireWire je imel v času nastanka le enega resnega tekmeca – vodilo USB. V primerjavi z njim je imel številne prednosti. Prvi USB (različica 1.1) je zmogel hitrosti prenosa podatkov le 12 Mb/s, pri čemer je porabljal še procesorske vire osrednjega procesorja (FireWire pa ne). Prav tako je FireWire lahko sočasno hitro prenašal podatke v obe smeri (full-duplex), USB pa le v eno stran (half-duplex). Tudi maksimalne hitrosti (in tiste v praksi) so bile dolgo na strani tehnologije FireWire – nadgrajeni FireWire 800 je spet premagoval USB 2.0 – 800 Mb/s proti 480 Mb/s. Velika prednost je bila tudi ta, da je računalnik potreboval le en vmesnik FireWire, naprave pa so se lahko povezovale med seboj (druga na drugo) – do 63 naprav.

Največja težava tehnologije FireWire je bila njena dražja izvedba, saj je zahtevala ločen krmilnik – tako na strani računalnika (praviloma na osnovni plošči ali namenski razširitveni kartici) kot tudi v sami napravi.

Razvojno ime projekta je bilo ChefCat, ime FireWire pa je novi vmesnik dobil tik pred računalniškim sejmom Comdex leta 1993. Ime se je prijelo tako v ZDA kot Evropi, edini izjemi sta bili pri razvoju sodelujoči podjetji Texas Instruments in Sony, ki sta vmesnik poimenovali po svoje: Lynx oziroma i.LINK. Japonci so svoje preimenovanje upravičevali s tem, da se ljudje v deželi vzhajajočega sonca bojijo ognja, na katerega je namigovalo ime novega vodila.

FireWire so med prvimi posvojili izdelovalci digitalnih kamer, pa tudi izdelovalci zunanjih naprav za hrambo in obdelavo podatkov.

Težavni prvi koraki

Čeprav je bil vmesnik FireWire superioren in nad vsemi tekmeci svojega časa, predvsem nad vmesnikom USB, je imel nemalo težav z uveljavljanjem. Celo v podjetju Apple so imeli inženirji, ki so razvili FireWire, nemalo težav, da so druge razvojnike prepričali, naj ga vgradijo v svoje naprave. V 90. letih je bil Apple v razsulu. Začel je cenovno vojno z izdelovalci osebnih računalnikov, inovacija FireWire zato sprva ni našla poti v računalnike Mac. Vodje programa Mac so inženirjem preprosto sporočili, da bodo FireWire podprli takrat, ko se bo razširil v industriji. Še več, v Applu so se v nekem trenutku projektu FireWire celo začasno odpovedali. Vse dokler niso ugotovili, da želijo biti inovativno podjetje, in torej potrebujejo inovacije.

Vmes so FireWire ponudili japonskim izdelovalcem. Prvi so ga posvojili v Sonyjevem industrijskem oddelku, nato pa še na oddelku avdio-video naprav. Prav slednji ga je nato predstavil drugim japonskim izdelovalcem in Philipsu, kaj kmalu pa so se na trgu znašle prve kamere DV s priključkom FireWire.

Ko se je skupini podjetij, ki so uporabljala FireWire, leta 1996 pridružil še procesorski gigant Intel in napovedal možnost vgradnje vmesnika FireWire v svoje sistemske nabore, se je zdelo, da pohoda vodila FireWire ne bo moč zaustaviti – z Intelom se je namreč odpirala pot v praktično skoraj vsak nov osebni računalnik.

Vmesnik FireWire je zaslovel. Nad njim so se navduševali uporabniki avdio-video naprav, pa tudi izdelovalci zunanjih diskov so začeli v svojih izdelkih vmesnik SCSI nadomeščati s FireWire. V industriji so že potekali pogovori o tem, kako vodilo FireWire uporabljati v avtomobilski in letalski industriji, pa v domačih omrežjih, digitalnih televizorjih, skratka povsod tam, kjer je danes doma vmesnik USB.

Apple sam sebe ustreli v  nogo

Marsikaj je šlo narobe. Slabo stanje v podjetju Apple je privedlo do tega, da je večina inženirjev, ki se je ukvarjala z vmesnikom FireWire, družbo zapustila in ustanovila novo podjetje Zayante. Takoj je dobilo dve pogodbi. Intelu je pomagalo pri uvedbi tehnologije FireWire v sistemske nabore, družbi Hewlett-Packard pa v tiskalnike.

Apple je bil praktično zadnji med »ustanovitelji«, ki je FireWire vgradil v svoj izdelek. Prvi s FireWire opremljeni računalnik Mac je ugledal luč sveta šele leta 1999. Podjetje je bilo v finančnih škripcih, izvršni direktor Steve Jobs pa se je s sodelavci domislil novega vira prihodkov. Po vzoru podjetja IBM, ki je vsako leto na račun patentov prejelo na stotine milijonov dolarjev, je želel izkoristiti vodilo FireWire.

Skladno s pravili organizacije IEEE so sodelujoča podjetja za licenco za uporabo FireWire v svojih napravah plačala enkraten znesek v višini 50.000 dolarjev. Jobs pa je nato zahteval spremembo licenčnih pogojev, po katerih bi vsak izdelovalec, ki bi uporabil FireWire, moral za posamezen vmesnik plačati en dolar licenčnine (večina naprav bi torej morala plačati dodatna dva dolarja). Industrija potrošniške elektronike je bila nad to potezo ogorčena. Prvi je odšel na sestanek v Apple Intelov tehnični direktor, a sporazumne rešitve ni bilo. Nasprotno, sledil je črni scenarij. Intel je umaknil podporo vodilu FireWire in svoje vire namenil razvoju standarda USB 2.0, ki je bil takrat še v povojih.

FireWire je v prenosnih računalnikih nasledil zelo zmogljivi vmesnik Thunderbolt.

Edini, ki bi Apple še lahko prisilil k umiku visoko postavljene licenčnine, je bil Microsoft, a se v posle glede strojne opreme ni vmeša(va)l. Prvi mesec Apple na rovaš novo postavljene licenčnine ni zaslužil skoraj nič. Vodilni so spoznali svojo zmoto in že po mesecu dni licenčnino za FireWire znižali na 25 dolarskih centov za napravo ter obljubili, da bodo zbrani denar ustrezno razdelili med vse stare lastnike patenta. Žal, prepozno. Intel svoje odločitve ni spremenil, FireWire pa so v svoje osnovne plošče in računalnike vgrajevali le redki izdelovalci.

Tudi poznejše, še izboljšane različice tehnologije, kot so FireWire 800 (in skoraj izključno prototipna FireWire 1600 in 3200), inovativnega vodila niso mogle rešiti. Apple je nato FireWire vgrajeval celo v prvih nekaj generacij glasbenih predvajalnikov iPod, a se vmesnik v industriji ni več prijel, tudi zaradi za povprečnega uporabnika že dovolj zmogljivega tekmeca USB 2.0.

Neizogibno izumrtje tehnologije

Po dobrem desetletju je Apple dvignil roke od svoje inovacije. FireWire je začel opuščati že leta 2008 (s prenosnikom MacBook Air), zadnji računalnik Mac z vmesnikom FireWire pa je izdelal leta 2012. Drugi izdelovalci so se omenjenemu vodilu odpovedali še veliko prej.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki