Ilustrirana zgodovina video iger
Video igre danes igramo na osebnih računalnikih, konzolah in pametnih telefonih. Večinoma na slednjih. Vsem je skupno to, da so to »računalniške« igre, ki so v osnovi popolnoma drugačne od namiznih iger. Ob nastanku so popolnoma spremenile igralne navade posameznikov in celotnih družin. Da o industriji, ki je zrasla na njih, niti ne govorimo.
Digitalni elektronski računalniki so začeli svoj pohod med drugo svetovno vojno, a ameriška vlada je dostop do njih sprostila šele v letih in desetletjih po koncu vojne. Tako so računalniki prihajali tudi v domene univerz in s tem tudi pod prste nadobudnih študentov. Ti so seveda morali preizkusili, kaj vse lahko njihovi programi iztisnejo iz »mašin«, v ta namen pa so izdelovali tudi prve preproste igre. No, prvim računalniškim igram v petdesetih letih prejšnjega stoletja je manjkal pridevnik video, povečini zato, ker so vmesna stanja shranjevale na luknjane kartice, papir ali pa je bilo stanje le kombinacija nekaj LEDic.
Zategadelj se mnenja o prvih video oziroma računalniških igrah še vedno krešejo. Eni pravijo, da igre zahtevajo zaslon, zato prve računalniške igre, na primer Bertie the Brain (Glavca Bert), kanadski namenski stroj iz leta 1950, ki je izid kazal na posebnem svetlobnem panelu, ne štejejo. Spet drugi pravijo, da mora igra delovati, zato tudi prva opisana igra – šahovski program Turochamp, ki sta ga davnega leta 1948 napisala Alan Turing in David Champernowne – ne šteje, saj je bila le zamisel, ki pa je niso vgradili v računalnik. Zato mnogi kot prvo računalniško video igro omenjajo program OXO ali, po naše, križci in krožci, ki so ga leta 1952 izdelali za računalnik EDSAC in je sprotni izid izpisovala na zaslon.
Leta 1958 pa sta William Higinbotham in Robert Dvorak zasnovala prvo pravo igro, Tennis For Two, ki je zabavala obiskovalce Brookhaven National Laboratory. Igra je bila izdelana na analognem računalniku, ki je imel grafični prikaz urejen kar na osciloskopu. Seveda so bili zaradi teh omejitev loparji in igralno polje močno stilizirani, toda prva grafična igra je bila rojena.
OXO www.gamersquarter.com/tennisfortwo
Tennis For Two www.dcs.warwick.ac.uk/~edsac/
Spacewar spacewar.oversigma.com
Vmes so digitalni računalniki postajali vedno zmogljivejši. Dobivali so tranzistorje in hiter pomnilnik v obliki feritnih obročkov. Eden prvih računalnikov te dobe je bil MITjev TX-0, ki je kasneje v komercialni različici postal DEC PDP-1. Že kmalu po namestitvi računalnika so ga uporabljali tudi študentje, včasih tudi za ne povsem posvetne zadeve. Trojica Steve Russell, Martin Graetz in Wayne Wiitanen je leta 1962 dobila zamisel za igro Spacewar. Vesoljska streljanka je 2D arkada, pri kateri vsak igralec vodi svojo ladjo – imenovano bodisi igla bodisi klin. Ladji krožita okoli zvezde, kjer ju ovira gravitacija, hkrati pa poskušata streljati druga na drugo. Igra je imela precej sodobnih prvin, na primer upoštevanje fizikalnega modela (gravitacije, pri čemer je trk z zvezdo pomenil konec igre), omejeno strelivo (ne glede na število pritiskov je raketa hkrati izstrelila le en naboj), zapik (igralec je lahko pobegnil na drug konec zvezdnega polja, a seveda ne neskončnokrat, ipd.).
Igro Spacewar je opazil tudi Nolan Bushnell in ji dodal nov poslovni model. Igro je s pomočjo kolega Teda Dabneyja prenesel na arkadno konzolo – enovito ohišje z zaslonom, nekaj tipkami in vzvodi ter utorom za kovance, ji dodala nekaj računalniške logike, da jo je bilo mogoče igrati samostojno, in jo poimenovala Computer Space. Za vsako igro je moral igralec plačati četrt dolarja, kar za tiste čase ni bil majhen denar, saj ustreza današnjima slabima dvema evroma. Bushnell je stavil na ameriško obsesijo z igrami, kot sta fliper in enoročni Jack. Computer Space je bila prva arkadna igra na trgu, a ni dosegla večjega uspeha, saj je bila po mnenju igralcev prezahtevna za igranje. Kljub temu je nekaj let zatem navdihnila eno prvih iger na porajajočih se mikroračunalnikih – Asteroids.
Pong www.ponggame.org
Space Invaders www.classikgames.com/space-invaders.html
Flight Simulator www.virtualapple.org/flightsimulatoriidisk.html
Pravzaprav so po vseh računalniških laboratorijih, kjer so bili takrat postavljeni računalniki, kaj kmalu ugotovili, da med kopico programske opreme, ki so jo spisali študentje, dobršen del predstavljajo takšne ali drugačne igre. Računalniki so bili odlična platforma za igranje iger, a kaj, ko so stali malenkost preveč za študentski budžet in bili veliki za sobo ali dve.
Sredi šestdesetih let je ameriško-nemškemu inženirju Ralphu Baerju končno uspelo prepričati svojega takratnega delodajalca Sanders Associates, ki se je dotlej povečini ukvarjal z vojaškim svetovanjem, o svetli bodočnosti interaktivnih iger in njihovi vlogi pri urjenju vojakov. Tako se je Baer skupaj z dvema tehnikoma posvetil razvoju igralne naprave, ki bi jo bilo mogoče priključiti kar na televizijski zaslon. V letu dni (1967) so izdelali prototip naprave, a potem naleteli na nerazumevanje izdelovalcev elektronike, kar je bilo nekoliko nenavadno, saj se je med demonstracijami naprave pri morebitnih kupcih neredko dogajalo, da so se pred televizor nagnetli vsi pisarniški molji in uživali v igranju. Med igrami sta vodili tenis in igra s pištolo, s katero je bilo treba meriti v svetla polja na zaslonu. Kakorkoli že, licenco je šele čez nekaj let odkupilo podjetje Magnavox, ki je konzolo pod imenom Odyssey predstavilo leta 1972, izdalo pa leto zatem za takratnih 100 dolarjev, kar bi bilo danes približno 500 evrov. Čeprav Magnavoxova konzola ni bila velik uspeh, prodali so je nekaj več kot 300.000 kosov, je utrla pot prvi generaciji igralnih konzol. Prav tako so bili dohodki od licence nekaj časa najpomembnejši del dohodka Baerovega podjetja Sanders Associates.
Pac-Man www.playpacmanonline.net
Battlezone www.classikgames.com/battlezone.html
Donkey Kong www.nesconsole.com/hp/donkey-kong/
Predstavitev konzole Odyssey pa je navdahnila stara znanca, Bushnella in Dabneyja, da sta ustanovila podjetje Atari (mimogrede, atari je izraz iz igre go). Že takoj sta najela Ala Alcorna, da je izdelal klon Baerove teniške igre z imenom Pong. Za takšno ime so se odločili iz precej praktičnih razlogov: ker je bil to zvok ob udarcu žogice z loparjem in ker je ime Ping-Pong že bilo zaščiteno. Igro so skupaj s konzolo Home Pong izdali za božično nakupovalno sezono 1975 po ceni slabih sto dolarjev (približno današnjih 400 evrov) in postala je najbolj priljubljeno božično darilo tiste sezone. Atarijev Pong in druge kasnejše konzole, na primer Nintendov Color TV-Game, so že imele vgrajen mikroprocesorje, tako da jih lahko prištevamo tudi v zgodovino računalniških naprav.
The Hobbit http://torinak.com/qaop#!hobbit
Elite www.elitegameonline.com
Manic Miner torinak.com/qaop#!manicminer
Že leto zatem je sledila naslednja generacija video konzol. Podjetje Fairfield Camera & Instrument je izdalo Video Entertainment System, ki je bil prva programabilna domača konzola, igre pa so bile prvič shranjene na posebnih karticah. Atarijev odgovor je sledil leto kasneje, ko je izdal novo, a s ceno 250 dolarjev precej dražjo konzolo – Video Computer System, s podobnim kartičnim sistemom. Hkrati s konzolami pa se je začelo tudi obdobje domačih mikro računalnikov, kot so se imenovali takrat, da so se lažje ločili od svojih polnokrvnih kolegov, velikih kot pralni stroj. Apple II iz leta 1978 je že ponujal barve in zvoke ter seveda možnost pisanja lastnih programov, med zgodnjimi igrami zanj je morda smiselno omeniti prvi Flight Simulator iz leta 1979 in dve leti kasneje Ultimo, eno prvih iger, v kateri se je igralec prelevil v fantazijski lik. Toda poplava tako konzolnih sistemov kot tudi računalnikov je pomenila, da so izdelovalci manj pozornosti posvetili igram. Boljše igre so zato še vedno prihajale iz arkadnega sveta. Leta 1978 je Midway izdal igro Space Invaders, ki je imela poleg igralnosti postreli-vse še posebno novost – izpis najboljšega rezultata. Prav ta sposobnost je bila dve leti kasneje usodna za Jeffreyja Daileyja, saj je kot prvi umrl med igranjem računalniške igre – ko je v igri Berzerk dosegel 16.600 točk, se je zaradi srčne kapi zgrudil.
Skool Daze http://jsspeccy.zxdemo.org/
Super Mario Bros www.playretrogames.com/3171-super-mario-bros
The Legend of Zelda www.playretrogames.com/2367-the-legend-of-zelda
Ob prelomu desetletja je ugledal luč sveta Pac-Man, ki je bil tako priljubljen, da je podjetje Namco prodalo kar 300.000 kosov arkad, celotni prihodeki pa so bili kar dve in pol milijardi dolarjev. Istega leta je sledila še igra Battlezone, ki je bila prva 3D igra. Za poligon si je vzela zelo stiliziran tuj planet, cilj pa je bil onesposobiti čim več sovražnikovih tankov. Igra je bila tako prepričljiva, da jo uporabljala tudi ameriška vojska za vadbo vožnje oklepnika. O pravem razmahu različnih igralskih žanrov priča tudi igra Donkey Kong, ki je leto kasneje postala prva prava platformna igra.
IBM je svoj računalnik IBM PC predstavil leta 1981, a je bil bolj namenjen poslovnemu svetu, svet računalniških iger pa je zato res zaživel z dvema računalnikoma iz leta 1982 – Sinclairjevim ZX Spectrumom in Commodorjevim modelom C64. Oba sta ponujala barvno grafiko in predirljivo piskanje, ki so mu takrat rekli zvok, toda računalnika sta zaradi sprejemljive cene preplavila svet. Čeprav sta bila oba splošno namenska računalnika, na katerih so se kalili številni Monitorjevi pisci, ju je večina uporabnikov »izkoriščala« za igranje iger.
Dragon Quest www.playretrogames.com/2903-dragon-quest-i-ii
Tetris www.tetrisfriends.com/games/index.php
Mortal Kombat www.letsplaysega.com/play-mortal-kombat-online/
Prehod od arkadnih iger k računalniškim je pomenil tudi spremembe v vedenju igralcev. Razmeroma omejen čas igranja na arkadah je nadomestil ležernejši pristop v zavetju lastnega doma. Igralci so igram lahko posvetili več časa, zato se je razvilo nekaj posebnih zvrsti, med njimi je najbolj znana besedilna pustolovščina, pri kateri je računalnik praviloma opisal okolje in redkeje dodal kako sliko, igralec pa je vpisoval ukaze ter tako reševal igro. Ena prvih takih uspešnic je bila prva milijonska uspešnica The Hobbit iz leta 1982. Na tem mestu pa je treba omeniti tudi prvo slovensko računalniško igro – dogodivščino Kontrabant (kasneje je sledila še bolj dodelana Kontrabant 2), ki sta jo leta 1984 spisala Žiga Turk in Matevž Kmet in v kateri je treba računalnik po delih pretihotapiti v domovanje, pri čemer igralec sreča številne slovenske literarne junake.
A razvoj iger ni bil omejen le na pustolovščine, temveč se je razširil na raznolike žanre. Ena prvih iger je platformna Manic Miner (in njeno nadaljevanje Jet Set Willy), kjer igralec hodi po številnih sobah in se izogiba sovragom. Druga serija, ki je vznemirjala igralce, so igre založbe Ultimate. Atic Atac je bila prav tako platformna igra, toda zaradi pogleda od zgoraj je igralec dobil boljši občutek trirazsežnosti. Podoben učinek je leto kasneje uporabljala igra Knight Lore z izometričnim pogledom. Ena prvih iger, ki je služila na rovaš slavnega imena, je bil Daley Thompson's Decathlon. Igralna dinamika je zahtevala usklajevanje natančnosti in ne prav nežnega razbijanja po tipkah ali igralni palici. Prav slednje je krivo, da so številne tipkovnice in igralne palice omagale predčasno. O tem, da so sredi osemdesetih let računalniške igre postale pomembne, priča sovjetska diplomatska nota iz leta 1985, ko so pozvali Finsko, naj prepove prodajo igre Raid Ower Moscow, v kateri igralec poskuša zbombardirati Kremelj. Nota je opravila svoje poslanstvo in igra je pol leta kraljevala na lestvici najbolj prodajanih. Istega leta sta izšli tudi zelo zanimivi igri, prva je Skool Daze, kjer mora igralec v vlogi učenca ukrasti svoje slabo spričevalo iz šolskega sefa. Seveda ob tem ni šlo brez klasičnih elementov thatcherjanskega šolstva – nasilništva, obmetavanja učiteljev in podobnih neslanosti. Druga igra pa je bila Elite in je bila kombinacija akcije in strategije. Igralec je s svojo trgovsko ladjo potoval po vesolju in nabiral predmete, s katerimi je potem trgoval na vesoljskih postajah. Poleg trgovanja so bile mogoče tudi druge dejavnosti, na primer vojaški in gusarski podvigi, celo rudarjenje po asteroidih. Igro odlikuje za tiste čase odlična 3D grafika in način, kako so v majhen pomnilnik shranili podatke o več kot 2000 planetih, ki jih je mogoče obiskati. Zaradi zanimivega tridimenzionalnega učinka pa je treba omeniti še igro Tornado Low Level, v kateri je treba z letalom opravljati različne naloge.
Hiter razcvet industrije računalniških igre je v začetku osemdesetih let, vsaj na ameriškem trgu, pripeljal do zasičenja, saj so domači računalniki uspešno odžirali dobičke konzolarjem, ti pa so trg poplavljali s številnimi precej bednimi igrami. Konec leta 1983 je sledila kriza, ki je oklestila dohodke igračarske industrije na vsega nekaj odstotkov. Odgovor na krizo pa je prišel z vzhoda, tako Daljnega kot malo manj daljnega. Najprej v obliki novih igralcev – Nintenda in Sege, ki sta na japonski trg poslala konzoli tretje generacije. Nintendo Entertainment System (NES) je tako vse do danes ostal sinonim za video konzolo. Po koncu krize je Nintendo svoje operacije širil tudi na druge trge in ponudil igre, kot so Super Mario Bros., The Legend of Zelda in Dragon Quest.
Wolfenstein 3D 3d.wolfenstein.com
SimCity http://www.snesfun.com/play/sim-city/1042
Drug vdor z vzhoda pa je bila preprosta igra, ki je osvojila svet PC računalnikov – Tetris. Iz Sovjetske zveze, kjer je bil originalno spisan za Elektronika 60, so ga prenesli na zahod, na nekoliko bolj obljudene računalnike, kot so C64 in PC, kasneje pa še Nintendov Game Boy (prav Tetris naj bi bil eden glavnih vzrokov za precejšnjo priljubljenost Game Boya). Igra je bila silno razširjena, sploh v tedaj na novo z računalniki opremljenih pisarnah, kjer so imeli uslužbenci radi interna tekmovanja. Zaradi tako izgubljenih delovnih ur se je marsikdo na zahodu spraševal, ali ni Tetris pravzaprav ruski virus za zrušitev kapitalizma z onesposobitvijo njegove najpomembnejše infrastrukture – računalnikov. Igra ni zahtevala dobrih računalnikov in je tekla malone na vsaki zbirki kakofonije takratnega PC sveta ter jo je bilo silno enostavno kopirati. Zaživela je tudi pri nas.
Do začetka devetdesetih let se je trg video iger razdelil na dva tabora. Na eni strani so PCji počasi izrinili druge računalnike, kot sta bila Commodorjeva Amiga in Atarijev ST, ter celo Applove Mace. Slednji so bili resda dovolj zmogljivi, a močno predragi za široko priljubljenost. Na drugi strani pa so bile cenejše konzole, katerih trg se je tudi počasi konsolidiral – manjši ponudniki so izginjali, ostala pa sta Nintendo s SNES in Sega z Genesis. Nintendo je izdal nove različice že znanih iger, na primer Donkey Kong Country in Super Mario World 2, Sega pa je udarec vračala s Sonic the Hedgehog. Druge igre pa so bile na voljo za oba sistema, na primer borilne Mortal Kombat (zaradi slednje so v ameriškem kongresu postavili zahtevo za prepoved tako krvavih iger) in Street Fighter II.
Tudi med računalniškimi igrami je konec osemdesetih in v začetku devetdesetih nastalo nekaj zanimivih iger. Leisure Suit Larry iz leta 1987 je bil ena prvih iger za starejše, saj je bil cilj zapeljevati mladenke. Čeprav je bila igra bolj razvpita kot dobra, so kljub temu naredili še šest nadaljevanj. SimCity iz leta 1989 je strateška igra, kjer je treba igrati vlogo župana in nežno loviti ravnotežje med vlaganji v razvoj mesta, pobranimi davki in s tem povezanim zadovoljstvom meščanov. Čeprav je igra razmeroma preprosta, se zdi pravi čudež, da je večina oblastnikov ne obvlada vse do današnjega dne. Strateške igre so dobile dodaten zagon dve leti kasneje z ustvarjanjem civilizacije v igri Civilization. Stare dobre vesoljske arkade pa so leta 1990 dobile dostojno naslednico z Wing Commanderjem, izboljšane grafične sposobnosti so botrovale novim igram, recimo grafičnim dogodivščinam, kot so The Secret of Monkey Island in Sam & Max Hit the Road. Za še pomembnejši preskok pa sta poskrbeli dve prvoosebni streljanki. Wolfenstein 3D iz leta 1992 je bil še razmeroma robat izdelek, a je s svojo zanimivo zgodbo pokazal možnosti tridimenzionalnega sveta. Zamisel je dozorela že naslednje leto z izidom igre Doom, ki je narekovala razvojne smernice še za naslednjih nekaj let. Hiter razmah grafično intenzivnih iger je tako sovpadel z razvojem 3D pospeševalnikov in grafičnih kartic.
Bliskovit razvoj osebnih računalnikov je pohitril tudi novo – že peto – generacijo konzol, ki je ugledala luč sveta sredi devetdesetih let. Atari je poskusil še zadnjič mešati štrene z Jaguarjem, Sega in Nintendo pa sta prispeval vsak svojo konzolo – Saturn oziroma Nintendo 64, a sta bili povečini premalo prepričljivi. Prijetna presenečenja je tako predstavil novi igralec – Sony, ki je razkril prvo generacijo Playstationa.
Snake playsnake.org
Flappy Bird www.a10.com/action-games/flapping-bird
Kljub zelo razvnetemu tekmovanju med igralnimi konzolami in računalniki pa sta do konca tisočletja vzniknili še dve tehnologiji, ki nam tempo življenja, tako igračarskega kot običajnega, narekujeta še danes. Prva je bil splet, ki je med drugim omogočal razmeroma preprosto soigro večjega števila igralcev hkrati. Čeprav so prve precej grobe večigralske igre začele nastajati že v sedemdesetih letih, bodisi prek krajevne mreže ali pa serijske kabelske povezave, je šele internet omogočil lagodnejše igranje več igralcev, kar je do danes preraslo v večmilijardno industrijo. Obenem je splet omogočil zelo hitro razširjanje iger, kar omogoča, da lahko številni igralci po vsem svetu ob izidu priljubljenih naslovov hkrati začnejo igrati, ter, ne nazadnje, tudi neposredno igranje preprostejših ali starejših (retro) igric.
Druga prebojna tehnologija pa so bili mobilni telefoni in igre na njih. Začetki pri slednjih so bili, tudi zaradi omejitev takratne tehnologije, zelo okorni. Prva igra je bila Snake in Nokia jo je leta 1997 ponudila v telefonu z zvenečim imenom 6110. Prvi »pametni« telefoni po prelomu tisočletja so prinesli zmogljivejšo strojno opremo, ki je lahko poganjala kompleksnejše programe ali igre. Vmes je bilo nekaj poskusov združevanja telefonov in mobilnih konzol, a pravi preboj je prišel šele s predstavitvijo iPhona (in Androida) in njegovim naborom aplikacij, kar je še dodatno utrdil Android s svojim ekosistemom. Mobilne igr(ic)e dosegajo milijonske naklade, tako brezplačne kot plačljive. Pri tem so igre lahko povsem nove, na primer Angry Birds, Fruit Ninja in Flappy Bird, izdane obenem z različico za računalnike/konzole kot Minecraft in Guitar Hero III, ali pa nova izdaja starih klasik, na primer Tetris, Sonic the Hedgehog in Final Fantasy IV.
V zadnjem desetletju je industrija video iger po prihodkih in tudi odmevnosti precej prehitela filmsko, kar verjetno kaže na njeno sorazmerno zrelost, še posebej, če omenimo, da bo letošnja prodaja verjetno presegla mejo 80 milijard dolarjev. A včasih se je vendarle zanimivo spomniti nekoliko skromnejše preteklosti.