Evropska komisija je zmagala!

Morda je zdaj, ko cene klicev seštevamo po nekaj centov na minuto, že zbledel spomin na to, koliko smo nekoč plačevali med gostovanjem v tujini. Čeprav se tisti, ki potujejo zunaj Evropske unije, hitro spet spomnijo teh ne tako dobrih starih časov.

Ko sta tedanja evropska komisarka za informacijsko družbo in medije Vivane Reding in predsednik komisije Jose Manuel Barroso sredi julija 2006 predstavila predlog ukrepov za pocenitev roaminga, sta govorila o 70-odstotnem znižanju cen. Predlagana (in kasneje tudi potrjena) regulirana cena za minuto klica iz tujine je bila 49 centov, brez davka, takratna povprečna pa 1,15 evra. Torej si lahko v spomin prikličemo klice, za katere smo plačali po nekaj evrov, pa smo se pogovarjali manj kot pet minut.

Zakaj sploh plačevanje gostovanja?

Koncept mobilnega gostovanja je precej bolj poslovni kot tehnični. Operaterji imajo nekaj dodatnih stroškov, da bite spravijo čez kakšen vmesni strežnik, razvod ali mikrovalovno povezavo, a kljub temu ni nekajkrat dražje, da podatki do naročnika pridejo iz Celovca namesto iz Murske Sobote. Nekoč so si ameriški lokalni monopolisti v posameznih zveznih državah drago zaračunavali povezovanje in podobno je pri roamingu, kjer strogo štejejo državne meje ali celo interesna območja.

Če jih nihče ne prisili v nasprotno, operaterji ustvarjajo vtis, da je prestop meje za enice in ničle nadvse drag, kot nekakšna večstoodstotna carina. Seveda najemanje hrbteničnih povezav, dodatne zmogljivosti in vse drugo stane, pa vendar marsikaj od tega operaterji tako ali tako potrebujejo in dodatni stroški niso astronomski.

Pred enajstimi leti je bila mobilna telefonija že dodobra zasidrana, vsaj za govorne storitve in smse, povezovanje v internet še ni bilo tako razširjeno, čeprav so že bili pametni telefoni. Toda iPhone in androidni modeli so revolucijo naredili šele nekaj let kasneje. Ker pa smo mobilnike nosili v žepih že vsi, smo jih želeli tudi povsod uporabljati. To je bilo v tujini oderuško drago in zadeva ni načenjala potrpljenja samo običajnih uporabnikov, ki smo preprosto izključevali telefone v tujini, še bolj je bilo vse skupaj pereče za poslovne uporabnike in podjetja. In prav na tem je svoj, treba je priznati, politično oportunističen primer zgradila komisarka Redingova.

Luksemburžanka je stavila na argument prihrankov celotnega evropskega gospodarstva, trdila je, da so skupni prihranki veliko večji od potencialnega upada prihodkov in dobička telekomunikacijskih operaterjev. Češ da evropsko gospodarstvo temelji ravno na konstantnih potovanjih poslovnežev, ki so zaradi visokih stroškov komuniciranja v tujini ali odrezani od sveta (in s tem posla) ali pa imajo astronomske stroške. Njen glavni argument o privarčevanih milijardah je bil dovolj prepričljiv, da je prepričal tako pristojne ministre kot evropski parlament, in uredba je bila sprejeta v rekordnem času za bruseljsko birokracijo, v dobrega pol leta. Eno leto po predstavitvi prvega predloga je tako že začela veljati. Letos poleti mineva natančno deset let od takrat. In ob obletnici je dodatnega plačevanja za roaming (pretežno) konec.

Uredba je bila tudi eden redkih primerov, da se je politika spustila v reguliranje maloprodajnih cen. Na začetku je komisarka predlagala določitev najvišjih veleprodajnih, medoperaterskih cen, in dovoljeno maržo nanje, a je nato ugotovila, da bo bolj učinkovita neposredna omejitev končnih cen. Kajti, če določiš samo grosistične cene, lahko vsi ribarijo v kalnem, če predpišeš še dovoljeno maržo, pa je to že praktično isto kot določitev končne cene. Operaterji so imeli proste roke, da ponudijo še nižje cene, a so se (pričakovano) bolj ali manj brez izjem držali zgornje meje. V prvem letu veljave uredbe smo tako imeli 58,8 centa na minuto odhodnega klica in 28,8 centa za dohodni klic, smsi in prenos podatkov še niso bili regulirani. Potem so cene vsako leto padale, prvotna uredba pa je veljala pet let, do poletja 2012.

Kaj pa zunaj EU?

Uredba seveda velja v državah članicah Evropske unije in državah evropskega gospodarskega prostora (še Islandija, Liechtenstein in Norveška), drugod pa operaterji še vedno oblikujejo cene po svoje. Medtem se malo premika vsaj glede klicev iz Slovenije v tujino, ki jih uredba prav tako ne zajema. Tu operaterji (A1, Telekom Slovenije …) v zadnjem času v nekatere poslovne naročniške pakete in tudi tiste za običajne uporabnike dodajajo vključene minute. A še naprej ostajajo problem republike nekdanje skupne države, ki (še) niso v EU.

Evropska komisija je uredbo spravila skozi postopek, kljub temu da ima telekomunikacijska panoga tradicionalno najmočnejše bruseljske lobiste. Odziv operaterjev je bil od vsega začetka odklonilen. Logično, saj je (bil) roaming njihova zlata jama. Uporabi storitev v tujini smo se izogibali, kolikor smo se lahko, a smo bili kljub temu že preveč navezani na svoje mobilnike, da bi jih vedno in povsod dajali v letalski način. Še posebej ponudniki v turistično bolj obleganih državah so od tujcev služili milijone. Zato so prek svojega združenja ETNO in drugih kanalov takoj začeli protikampanjo. Uredba bo »ohromila sposobnost sektorja za inovacije in zagotavljanje temeljnih storitev po dostopnih cenah. Predložene rešitve zbujajo resne skrbi glede vpliva tako na gospodarstvo kot na potrošnike,« smo lahko prebrali v prvih operaterskih svarilih. In skozi vsa leta je postal glavni argument, kako bo to vplivalo na sposobnost vladanja v omrežja postal že dodobra zlajnan. Poslovni model operaterjev se ni sesul, odplačali so tako frekvence za UMTS kot kupili tiste za LTE in tega pripeljali malodane v vsako vas. Prenos podatkov v mobilnih omrežjih še naprej skokovito narašča in prihodki telekomunikacijskih korporacij so še vedno milijardni. Obenem pa se retorika ni spremenila, še zdaj, ob skorajšnji odpravi dodatnega plačevanja roaminga v Evropski uniji, prihajajo na površje stare argumentacije o ohromitvi naložb in podobno.

Vmes pa so direktorji operaterjev kljub vsemu premogli toliko samokritike, da so priznali vsaj svoj del krivde za evropsko regulacijo. Od samega začetka jim je povsem jasno, da Viviane Reding ali katerikoli drug komisar oz. komisarka ne bi predlagal uredbe, če bi sami spustili cene na sprejemljiv nivo. Toda v finančnih poročilih teh podjetij je bila »prihodki iz roaminga« še dolgo pomembna postavka in noben od vodilnih se ji ni nameraval sam od sebe odpovedati. Zato so vztrajali pri napihnjenih cenah.

Na vrsto pridejo podatki

In tako je poleti 2008, leto dni po uveljavitvi uredbe, komisarka Redingova stopila pred novinarje z naslednjim sporočilom: »Zelo, zelo sem razočarana.« To je izviralo iz dejstva, da se v tem času, ko so bile cene klicev že omejene, smsi (pa tudi megabajti) niso prav nič pocenili. Pogoltnost operaterjev je torej ostajala enaka in iz prejšnje lekcije se niso ničesar naučili. Komisarka je skupaj s pregledom dogajanja v prvem letu regulacije predstavila nov ukrep – omejitev cen smsov. Začetni limit je bil 11 centov (brez DDV), nato se je postopno še nižal. A že začetni je predstavljal nekajkratno pocenitev. Le prenos podatkov je takrat v maloprodaji ostal nedotaknjen, nekje na ravni desetih evrov za megabajt, kakršna je še danes večinoma cena med gostovanjem v državah, ki ne sodijo pod evropsko regulacijo.

Roaming po novem

15. junija naprej so cene oz. količine za klice in sporočila v Evropski uniji (oz. v EEA, kar vključuje tudi Liechtenstein, Islandijo in Norveško) enake kot v Sloveniji. Za prenos podatkov pa velja t. i. načelo poštene uporabe, ki je za običajne smrtnike kar zapleteno.

To se upošteva, kadar je količina gigabajtov v naročniškem paketu višja od tiste, ki bi jo lahko za ceno naročnine kupil po veleprodajni ceni. Medoperaterska cena za gigabajt prenosa podatkov pa je do konca leta 7,70 evra. Tako si vsakdo lahko izračuna, koliko lahko brez doplačila – zanj je v uporabi omenjena cena – prenese v tujini.

Formula gre takole:

• Znesek naročnine brez DDV (torej deljeno z 1,22),

• delimo s 7,70, oz. aktualno veleprodajno ceno gigabajta,

• nato pomnožimo z 2.

Zgled – pri naročniškem paketu za 15 evrov je npr. mogoče v tujini porabiti 3,19 GB.

Razen če operater ne določi drugače oz. več; nekateri omogočajo več, drugi se držijo formule.

Prav tako ne bodo vsi operaterji preverjali, ali se uporabnik vsake štiri mesece priključi v »domače« omrežje in v njem porabi več kot polovico v naročnino vključenih količin. Kar jim uredba omogoča. Verjetno se bo dalo s (cenejšo) naročnino iz druge države brez skrbi živeti, dokler to ne bo postalo vsesplošen problem za operaterje.

Na vrsto je prišel leta 2012, tedaj že pod taktirko komisarke za digitalno agendo Neelie Kroes, ko so podaljšali veljavnost prve uredbe in določili nove, padajoče cene. Nekje skupaj z znižanjem na 70 centov (brez davka) za megabajt so se pojavile tudi prve atraktivnejše možnosti pri operaterjih, ki so začeli ponujati dnevne, večdnevne, tedenske zakupe s po nekaj sto megabajti. In tako pokazali prve znake, da jim vendarle ni pomembno samo ožemanje uporabnikov, temveč da jim lahko kdaj ponudijo tudi kaj resnično zanimivega.

Ko lobi vrne udarec…

Uredba je v zadnjem letu veljavnosti doživela še preobrazbo v manj razumljiv sistem, saj so uvedli pribitke na domače cene namesto najvišjih dovoljenih zneskov. Za eno leto so namreč zamaknili prvotno predvideno »opustitev roaminga«. To je bila ena od prvih obljub zdajšnje evropske komisije, ker Andrus Ansip in njegovi komisarski kolegi na začetku niso imeli boljše zamisli, kot nadaljevati med volivci dobro sprejeto klestenje stroškov mobilnega gostovanja.

Bruseljski telekomunikacijski lobiji pa so se tokrat bolje pripravili. Ker so ministri konec roaminga zapakirali v uredbo o enotnem telekomunikacijskem trgu, so začeli operaterski velikani svoje običajno mešetarjenje. In uspelo jim je pribarantati rešitev, ki jim na dolgi rok morda celo več prinaša kot odnaša. Politika jim je namreč razrahljala pravila o internetni nevtralnosti, kar jim vedno pride prav, če želijo uvesti nove, »inovativne« poslovne modele. In mimogrede so si zagotovili še določene izjeme, predvsem pri prenosu podatkov, da roaming v resnici še ni povsem umrl, četudi si evropska komisija še naprej trudi prikazati prav to. Kljub temu je zadeva zdaj do leta 2022 bolj ali manj zakoličena in vmes bomo samo prištevali dodatne gigabajte, ki jih bomo lahko porabili v tujini, ko se bo zniževala veleprodajna cena prenosa podatkov. Seveda pa bo treba tudi spremljati, kaj se bo dogajalo z domačimi cenami. In začetek naslednjega desetletja bo tudi že obdobje, ko bi moral zaživeti 5G, to pa bo verjetno spet določena prelomnica. V svetu mobilne telefonije so spremembe hitre in predvsem konstantne.