Brezčasni podatki

Objavljeno: 28.11.2017 | Avtor: Simon Peter Vavpotič | Kategorija: Nasveti | Revija: December 2017

Štiri leta je minilo, odkar smo zadnjič brskali po digitalnem arhivu. Tokrat smo preverili delovanje disket, CDjev, DVDjev in (zunanjih) diskov, starih do 34 let, in se prepričali, da podatki in programi še vedno niso »izpuhteli«. Digitalna hramba je varna, če s tehnologijo znamo ravnati.

Okoli 20 let stare plošče CD

Pomembno je, kako ravnamo s podatkovnimi nosilci in s podatki na njih, pa tudi z enotami, s katerimi podatke beremo in zapisujemo. Pazljivo ravnanje je nujno, če ne želimo dodatnih mehanskih ali elektromagnetnih poškodb, ki bi zmanjšale berljivost podatkov. Če pa zaradi nepazljivosti uničimo ali poškodujemo edino bralno/pisalno enoto, ki je ni več mogoče kupiti, so izgubljeni vsi podatki ali velik del. K sreči je ponudba starih računalnikov in delov zanje v svetovnih in slovenskih spletnih trgovinah še dovolj pestra.

Podatkovni nosilci

Velika večina podatkovnih nosilcev in podatkov na njih je dobro ohranjena. Diskete, ki naj bi bile najmanj zanesljive, delujejo odlično. Prav nič se jim ne poznajo leta, ko niso bile v rabi. Idealno je, če jih lahko beremo z istim disketnikom, s katerim smo jih tudi zapisali, saj na kakovost branja lahko vpliva tudi (ne)pravilna nastavitev bralno/pisalne glave iz preteklosti. Novejše disketne enote so to težavo delno odpravile.

5,25-palčni disketnik med odstranjevanjem vijaka

Pri standardno zapisanih disketah torej ni težav. Slabše je pri nestandardnih zapisih disket, ki zahtevajo uporabo posebnega gonilnika za branje podatkov. Ko so bile diskete še »pregrešno« drage, smo lahko nekaj prostora pridobili s formatiranjem 720 kB disket na 800 kB ali 900 kB, ali 1,2 MB disket na 1,44 MB. Danes programov za Windows 7, 8 ali 10, ki bi podpirali take zapise, ni. Pomagamo si lahko le tako, da se programsko vrnemo v čase začetkov domačega računalništva in namestimo MS DOS, kako staro različico Windows (če je treba) in ustrezne gonilnike.

Kako shraniti digitalne podatke za potomce?

Stari albumi s fotografijami so pogosto edini spomini, ki jih hranimo o (pra)pradedih in (pra)prababicah. Mnogi menijo, da digitalna tehnologija ne more ohraniti digitalnih fotografij niti približno tako dolgo kot fotografski papir. Je to res?

Ohranjanje digitalnih podatkov, med katere sodijo tudi digitalizirane slike, zahteva proaktivni pristop. Poskrbeti moramo, da bodo podatki ostali berljivi tudi z novimi računalniki. To dosežemo tako, da ob nakupu tehnološko povsem novega računalnika vse podatke pretvorimo v obliko, ki jo lahko na takem računalniku uporabljamo. Poleg tega so nekateri načini zapisa besedil (npr. PDF/A, DOCX) in slik (JPEG, GIF, TIFF) uvrščeni tudi v mednarodne arhivske standarde, kar pomeni, da bo programska oprema za njihovo pregledovanje skoraj gotovo na voljo tudi čez 100 let in več. Vsi omenjeni formati so tudi odprtokodni; to pomeni, da je na voljo programerska dokumentacija, s katero je mogoče dokaj enostavno napisati bralni in prikazovalni program ali pa program za pretvorbo v nove oblike zapisa.

Nekoliko več težav je z zapisi videa. Pri slednjih je manj standardizacije. Sodobni digitalni fotoaparati in kamere večinoma snemajo v zapisih, ki jih lahko prikažemo v sodobnih operacijskih sistemih z različnimi video kodeki. A ni zagotovila, da bodo ustrezni kodeki na voljo tudi čez desetletja. Zato pa je na voljo veliko orodij za pretvorbo v načine zapisa, ki so bolj razširjeni in zato primerni za dolgotrajnejšo hrambo. Pomembno je tudi, da čim manj uporabljamo »hišne« standarde izdelovalcev fotoaparatov. Slednji omogočajo predvajanje le ob namestitvi posebnega lastniškega kodeka.

Glede fizične hrambe podatkovnih medijev je pomembno predvsem to, da ne prekoračimo predpisanih pogojev hrambe glede temperature in vlažnosti, ki jih predpisujejo izdelovalci. Pomembna je tudi mikrobiološka čistost prostora. Ne želimo, da bi se na podatkovnih nosilcih nabral kondenzat, posledično pa tudi plesen. Po drugi strani je uporabna doba vsakega nosilca omejena. Zato je dobro, da vse podatke občasno (npr. na 10 let) presnamemo na sodobnejše nosilce. V vsakem primeru je dobro imeti vsaj po eno varnostno kopijo vsakega podatka.

In kje je prednost digitalne hrambe? Digitalno shranjene podatke je mogoče v celoti obnoviti in niso podvrženi neposrednemu staranju. Denimo, digitalna fotografija bo čez 100 let ohranjena natančno taka, kot je bila posneta (če ne bomo spreminjali načina zapisa), kakovost fotografije na fotografskem papirju ali filmskem traku pa bo nezadržno usihala, v celoti je ne bo mogoče obnoviti nikoli.

Stari CDji večinoma delujejo zelo dobro in včasih celo bolje, kot so v preteklosti, saj so nove enote DVD izdelane z natančnejšo tehnologijo kakor stare enote CD. Zato preberejo tudi precej poškodovane nosilce, ki bi jih prvotni pogoni ne mogli več prebrati. Izguba podatkov zaradi degradacije površine CD in DVD je malo verjetna, oziroma jo opazimo zelo zelo redko. In še to le pri nosilcih podatkov, ki so bili že novi slabo izdelani. Krušenje podatkovne površine CD ali DVD kljub temu ni nujno usodno za podatke. Denimo, film lahko z ustreznim programskim orodjem (na primer brezplačnim VLC) rešimo skoraj v celoti, četudi se s plošče CD odkruši za milimeter robu. Bolj problematično bi bilo krušenje na sredini, a tega nismo opazili.

Dobro delujejo tudi DVDji, ki so danes stari okoli 10 let. Pri teh poškodb zaradi degradacije površine ali starosti ni zaznati in delujejo brezhibno. Kaže, da se bodo tudi na dolgi rok obnesli prav tako dobro kot CDji.

Kot zanesljiv medij za dolgoročno hrambo podatkov so se v zadnjih desetih letih izkazali (zunanji) tudi diski, ki podatke varujejo v svojih ohišjih. Pomembno je le, da z njimi lepo ravnamo in jih varujemo pred udarci, poškodbami elektronike zaradi vlage in močnimi magnetnimi polji, ki jih v domačem okolju ni. Tako se število slabih sektorjev ob neuporabi z leti ne povečuje. Vsi arhivski diski, stari okoli 10 let, so delovali brezhibno. Res pa je, da zunanjih diskov v 20 let oddaljeni preteklosti nismo uporabljali za trajno hrambo podatkov, ker so bili predragi. Diski z nekaj GB izpred dvajsetih let sicer delujejo odlično.

Kaj pa stari EEPROMi z osnovnimi BIOSi? Stari PCji iz devetdesetih let delujejo in prav nič ne kaže, da bo treba zapis zaradi izgube električnega naboja kdaj obnoviti. PC s 433 MHz Celeronom in ceneno osnovno ploščo z začetka tisočletja se je na našem testu odrezal odlično. Zato ni bilo treba razdirati katerega od novejših računalnikov, da bi lahko z njim uporabili 5,25'' disketno enoto.

V domačem arhivu

Sorazmerno suha in dovolj topla betonska klet stanovanjskega bloka je, kot kaže, primeren kraj za shranjevanje starih podatkovnih medijev in starih računalnikov. Temperatura pozimi nikoli ne zdrsne pod 5° C, obenem pa niti v najbolj vročih poletnih dneh ne preseže 27° C.

Četudi Hramba v kleti po kakovosti še zdaleč ni enaka hrambi v arhivskih prostorih in Commodore 64 in Atari 1040 STF sta se spet navzela neprijetnih vonjav.Toda veselo smo bili presenečeni nad stanjem nosilcev podatkov. To, kar je delovalo pred štirimi leti, je delovalo tudi tokrat. Še več! Atarijev disketnik je tokrat brez čiščenja deloval brezhibno, prav tako tudi Commodorjev. Delovala sta celo bolje kot pred štirimi leti. Je bilo za to »krivo« toplejše vreme? Morda je zadnjič ponagajal vodni kondenzat? Bilo je, kot da bi se vrnili v osemdeseta in devetdeseta leta hkrati.

Kdor misli, da okoli 34 let stare diskete niso kos zobu časa, se moti. Ko je stari disketnik, X154l, »požrl« disketo in začel izvajati ukaz »LOAD ''$'',8«, smo se vrnili v leto 1984. Pokvarjenih disket ni bilo, razen tistih, ki so bile pokvarjene že pred »konzerviranjem«. Toda treba je upoštevati, da je gostota zapisa na disketah zelo nizka. Obenem disketnik uporablja spremenljivo hitrost vrtenja, tako da so vsi podatkovni sektorji na posamezni disketi zapisani na približno enako velikih površinah.

Kopiranje starih disket za Atari 1040 STF na PC

Tudi Atari 1040 STF je deloval brezčasno in celo posnemal delovanje PC XT in Commodore 64. Besedila, podatki in programi pa so, tako kot pred štirimi leti, prekrivali moderni LCD in ne originalnega črno-belega monitorja s katodno cevjo, ki je že vrsto let v pokoju, saj ga je »zdelala« predelava in kartica VGA enega od pecejev.

3,5- in 5,25-palčne diskete za PC

3,5-palčne diskete niso povzročale težav, saj ta disketnik še vedno kraljuje v pecejevskem stopu, ki je doživel že veliko predelav in dograditev. Windows 10 je prebral čisto vse, kar smo vtaknili vanj; še Atarijeve diskete, če smo jih brali po sektorjih. Ni prebral le kakih nestandardno formatiranih disket, ki jih je bilo samo za vzorec in bi potrebovale posebne gonilnike. S temi se ni izplačalo ukvarjati.

Testno kopiranje starih CDjev za PC

Zato pa je 5,25-palčni disketnik nekaj posebnega. Zanj je v stolpu PC zmanjkalo prostora. Tako mora bivakirati v kleti v starem peceju s 433 MHz Celeronom. Stari PC je bil oskubljen, saj smo dele potrebovali za druge računalnike. Zato smo mu morali iz arhiva dodati stari disk z 20 GB in grafično kartico AGP. Windows XP je znova »zasvetil« v vsem svojem sijaju.

S starimi, 5,25-pačnimi disketami potem ni bilo težav, razen čisto na začetku. V disketnik je v kleti zašel majhen vijak in disket ni bilo mogoče vtakniti. Ko smo ga le zbezali ven, je deloval podobno kot prej Atarijev in Commodorejev disketnik in bral diskete kot za šalo. Vse je bilo kakor pred štirimi leti, le da tokrat ni bilo treba ničesar spajkati. Pred štirimi leti namreč nismo imeli pravega robnega konektorja, pa smo 34-žični ploščati kabel prispajkali na disketnik.

Uporabnost starih programov in podatkov

Z novimi programi podatkov starih zapisov nemalokrat ne moremo več predstaviti na zaslonu, jih urejati ali predvajati. A za te primere v internetu večinoma še najdemo ustrezno rešitev oziroma programske pretvornike zapisov.

Težje je, če želimo zagnati tudi kak star program ali s pecejem prebrati kako Atarijevo disketo. Tu pomagajo samo posnemovalniki starih računalnikov ali stari operacijski sistemi in aplikacije za PC. Denimo, Atari uporablja TOS. Diskete sicer lahko preberemo na peceju s posebnimi orodji (npr. HxD, Disk Image, STRecover), a ne moremo prebrati posamičnih datotek. K sreči lahko shranimo vsaj vsebino celotne diskete v datoteko.

Po rezervne dele v Internet

Novih 5,25-palčnih in 3,5-palčnih disket in vgradnih disketnih enot že dolgo ne moremo več kupiti. A vendar lahko stare disketnike še sorazmerno poceni kupimo v spletnih trgovinah, kot sta eBay (www.ebay.com) in Amazon (www.amazon.com). Za 5,25-palčno disketno enoto bomo odšteli od 10 do 60 dolarjev. 3,5-palčni disketniki niso prav nič cenejši. Za rabljene bomo morali odšteti od 30 pa vse do 500 dolarjev. A bodimo pozorni na oglase, kjer prodajalec navaja, da naprave ni preizkusil, in seveda na višino poštnine.

A brez strahu! Neko kitajsko podjetje je našlo tržno nišo in začelo izdelovati 3,5-palčne disketnike, ki delujejo prek USB. Zanje bomo odšteli okoli 11 dolarjev in poštne stroške. V slovenskih podružnicah spletnih trgovin ga lahko kupimo za 20 do 30 evrov v spletnih trgovinah (npr. www.conrad.si, www.newegg.com).

Comodorjev disketnik lahko kupimo prek eBaya za okoli 30 dolarjev. Prav tako tudi računalnik.

Prijetno smo bili presenečeni nad posnemovalniki Atarija in Commodore 64, ki so most med hišnimi računalniki in osebnimi računalniki. Presenetljivo dobro delujejo ne le uporabni programi, temveč tudi številne zahtevnejše računalniške igre.

Uporabili smo posnemovalnik Steem in program za reševanje atarijevih disket, ST Recover. Oba sta brezplačna. Z njima smo lahko na PC igrali stare igre, pa tudi zaganjali uporabne programe. »Reševanje« disket v datoteke *.ST, ki jih razume posnemovalnik Atarijev, Steem, je teklo gladko. Lahko smo igrali celo stare igre, kot so posnemovalniki letenja.

Aplikacija iz leta 1991 na Atariju 1040 STF

Steem je posnemal delovanje Atarijev STF in STE do 14 MB RAM in omogočal tudi za Atari zelo eksotične ločljivosti zaslona. Denimo 1920 krat 1080 pri 4-bitni barvni ločljivosti. Toda »eksotika« se pri igranju večina iger ni obnesla. Deloval je samo TOS.

Programi za prve peceje

Odkar je prvotni IBM PC XT tretjega marca 1983 ugledal luč sveta, njegova pot vodi samo še navzgor. Postal je »de facto« standard za osebni računalnik. Njegovo temeljno arhitekturo, temelječo na Intelovih procesorjih, je bil pred leti primoran prevzeti celo Apple.

Osnovno vodilo je in ostaja združljivost za nazaj. Današnji PC je za programsko opremo nekakšen močno izboljšan »8086«. Že res, da je prispevek prvotnega 8086 zelo majhen, kljub temu pa tudi najsodobnejši PC lahko požene strojni program za 8086. Če že ne v vsakem operacijskem sistemu, pa vsaj v navideznem računalniku v VMWare ali Virtual PCju. In to bistveno hitreje kot prvotni računalnik. Pri tem ni treba programsko posnemati delovanja starejših procesorjev, saj so vsi novejši združljivi za nazaj. Prav odsotnost strojne združljivosti za nazaj je, denimo Atariju 1040 STF, onemogočalo uspešno posnemanje Commodorja 64 ali ZX-80.

Vsebina tekstovne datoteke za 1 ST WORD, izpisana v MS Wordu

Največjo težavo danes predstavlja hranjenje starih različic operacijskih sistemov in aplikacij, kot so urejevalniki besedil in slik, na stotinah disket. Če jih še niste prekopirali na sodobnejše CDje in DVDje ali kar velikanske prenosne diske, je zdaj zadnji čas. Pomislite na to, kaj boste počeli z njimi, če se vam pokvari edini preostali disketnik. Slednje je precej verjetnejše, kot da bi magnetni zapis kar izginil, oziroma se pokvaril.

Domači arhiv prihodnosti

Pred štirimi leti smo zapisali: »Že v ne tako daljnji prihodnosti bomo lahko vse svoje podatke, tudi filme in glasbo, shranili dobesedno v žep in odnesli s seboj«. Danes je to že resničnost. Kartica microSD s 64 GB prostora omogoča večini uporabnikov osebnih računalnikov prav to. Če 64 GB ni dovolj, si lahko omislimo zunanji pogon brez gibljivih delov velikosti 1 TB ali več. Če tudi to ne zadošča, si že lahko omislimo zunanji disk z zmogljivostjo 10 TB. To je za večino domačih uporabnikov pecejev več kot dovolj.

Lahko pa namesto zunanjih diskov in pogonov brez gibljivih delov uporabljamo tudi notranje, če imamo ustrezen zunanji diskovni krmilnik z vodilom SATA, ki omogoča njihov priklop prek vodila USB, brez razdiranja ohišja računalnika. Alternativa je tudi zunanji napajalnik in vodilo eSATA.

Kakorkoli, če že vse svoje podatke nosimo seboj, je prav, da imamo varnostno kopijo arhiva tudi doma …

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki