Bodo tehnološki Goljati srečali svojega Davida?

Objavljeno: 28.11.2017 | Avtor: Domen Savič | Kategorija: Dosje | Revija: December 2017

Izvolitev Donalda Trumpa in poslabšanje političnega ozračja v Združenih državah Amerike je bil očitno dovolj glasen signal, da se zdaj vedno več ljudi resno sprašuje – bi morala država z regulatornimi okviri poseči v dolino silicija?

Sir Tim Berners-Lee, oče interneta, opozarja, da so največje grožnje tri. »Prvo področje so osebni podatki v spletu, kjer je več kot očitno, da smo izgubili nadzor nad njimi, drugo področje je povezano s preveč enostavnim širjenjem laži po spletu, tretja največja grožnja pa je netransparentno in neregulirano politično oglaševanje v spletu.«

Mark Zuckerberg je ob prihodu svojega tehnološkega giganta na borzo februarja leta 2012 s pismom nagovoril potencialne investitorje. V njem je opisoval vlogo svojega izdelka pri povezovanju ljudi, pomoči družinskim podjetjem in spremembi odnosa državljana do izvoljenih predstavnikov. »Verjamemo v orodja, s katerimi bodo ljudje lahko izoblikovali bolj iskren in transparenten dialog z izvoljenimi predstavniki. Orodja, s katerimi bodo ljudje dobili politično moč, s katerimi bodo lahko klicali na odgovornost izvoljene predstavnike in s katerimi bodo lahko izoblikovali boljše rešitve za probleme naše dobe,« je med drugim zapisal v nagovoru.

Oktobra 2017 je Facebook dobil poziv ameriškega kongresa, naj se zglasi na zaslišanju o vlogi pri ruskemu vplivanju na ameriške predsedniške volitve, kjer so ruske oblasti in ruski akterji, povezani z ruskimi oblastmi, prek omrežja Facebook nagovarjali ameriške volivce. Markove želje iz leta 2012 so se torej uresničile. Le nekoliko drugače od prvotne zamisli.

Američani so bili do aktualnih volitev in incidentov na njih strogi zagovorniki odprtega trga in industrijske samoregulacije. Čeprav lahko posamezne pozive za državno regulacijo podjetij družabnega spleta zasledimo takoj po prihodu na borzo, je Facebook do volitev užival razmeroma velik ugled v javnosti, vsako misel na državno regulacijo pa so kritiki ovrgli in jo primerjali s komunistično logiko centralnega gospodarstva. No, izvolitev Donalda Trumpa in poslabšanje političnega ozračja v Združenih državah Amerike je bil očitno dovolj glasen signal, da se zdaj vedno več ljudi resno sprašuje – bi morala država z regulatornimi okviri poseči v dolino silicija?

Velikani ubijajo svetovni splet

Čeprav lahko premisleke o umiranju svetovnega spleta zaradi aktualnih inovacij najdemo v skoraj vsakem časovnem obdobju, se zdi, da smo trenutno v položaju, ko vsi indikatorji kažejo na to, da smo prišli do konca neke poti.

Sir Tim Berners-Lee, oče interneta, opozarja, da so največje grožnje tri. »Prvo področje so osebni podatki v spletu, kjer je več kot očitno, da smo izgubili nadzor nad njimi,« začenja in nadaljuje, da »je drugo področje povezano s preveč enostavnim širjenjem laži po spletu,« ter sklene, da »je tretja največja grožnja netransparentno in neregulirano politično oglaševanje v spletu.« Sir Tim Berners-Lee tako vidi rešitev v komplementarnem modelu regulacije, transparentnega delovanja in medijske pismenosti, ki bodo skupaj uravnoteženo zagotovili varnost uporabnikov in obenem ne bodo omejevali nadaljnjega razvoja.

Do podobnih ugotovitev je prišel odprtokodni programer André Staltz, ki je novembra 2017 objavil pomembno analizo z naslovom »Splet je začel umirati leta 2014« (The Web began dying in 2014, here's how – op.p.) in v kateri je navedel več razlogov, ki opozarjajo na ubijalsko vlogo Silicijeve doline.

Staltz tako pojasnuje, da se od leta 2014 naprej vedno večja količina spletnega prometa tako ali drugače dotakne infastrukture treh spletnih velikanov – Googla, Facebooka in Amazona, brez katerih spleta tako rekoč ne bi bilo več. Staltz nadalje pojasnjuje, da so velikani nehali tekmovati med seboj in so si raje odrezali vsak svoj kos pogače.

»Facebook se v zadnjem času osredotoča predvsem na komunikacijo med uporabniki, Google pa je na tem področju nehal razvijati nove storitve in se osredotoča predvsem na iskalni promet,« opozarja v svoji analizi, ki jo podčrta s stvarilom pred oblikovanjem t. i. trineta, kjer bo celotna mreža visela na klinih treh podjetij – Amazon, Facebook, Google. »To bi bil dokončen umor spletne svobode, saj bi se lahko zgodilo, da bi ti kot uporabniku veliki trije ukinili uporabniško ime, s tem pa ti onemogočili dostop do celotnega trineta,« sklene.

Ali so med velikani razlike?

Medtem ko se v ameriškem kongresu ukvarjajo z vlogo inženirjev Facebooka pri širjenju ruske propagande, se ljudstvo še vedno ne more odločiti, ali je dolina silicija še vedno obljubljena dežela ali gre samo za izkoriščevalce osebnih podatkov, utajevalce davkov in družbeno neodgovorna podjetja, ki se ne zavedajo svoje moči in vpliva.

Od svete trojice (Google, Facebook, Twitter) jo je v javnomnenjski anketi medijske hiše Guardian, ki jo je izvedla hiša Harvard/Harris Poll, najslabše odnesel Twitter. Na vzorcu dva tisoč ljudi je samo 17 odstotkov vprašanih menilo, da Twitter skrbi za svoje uporabnike. Na drugem mestu je s 26 odstotki Facebook in na vrhu s 46 odstotki Google. Twitter je na zadnjem mestu zagotovo tudi zaradi že večkrat prelomljenih obljub o samoregulaciji in ureditvi sovražnega govora, Google je prvi tudi zaradi svoje vsenavzočnosti.

A pisatelj in kritik Franklin Foer, ki je letos izdal knjigo z jasnim naslovom »Svet brez pameti: Eksistenčna grožnja tehnološkega sektorja« (World Without Mind: The Existential Threat of Big Tech – op. p), je prepričan, da med velikani Silicijeve doline ni vsebinskih razlik. »Vsa tri podjetja so na pomembnem položaju znotraj našega političnega sistema,« pojasnjuje in nadaljuje, »da se hkrati širijo v čisto vse pore naše družbe.« Foer opozarja, »da je Google na začetku ponujal le iskalnik, zdaj pa vidimo, da se širi tudi na področje samovozečih avtomobilov in v internet stvari. Amazon je bil na začetku spletna trgovina, zdaj ponujajo oblačne storitve, imajo svoj filmski studio in se trudijo postati osebni pomočnik sveta.«

Podobno misli profesor marketinga, Scott Galloway, s šole Leonard N. Stern School of Business na newyorški univerzi. »Ta podjetja se spreminjajo v monopoliste, izigravajo konkurenco, regulacije pa ni,« opozarja in dodaja, da bodo regulatorne rešitve prišle iz Evropske unije. »Evropska unija se je doslej izkazala kot bolj dojemljiva za izzive zasebnosti in regulacije informacijske družbe,« sklene Galloway.

Tudi samoregulatorne rešitve, ki jih podjetja samoiniciativno ponujajo v trenutni krizi, se mnogim zdijo neiskrene in zavajujoče. Večina pa dodajanje človeških virov v oddelke za preverjanja vsebine, izboljšanje avtomatskih algoritmov in hitrejša odzivnost na incidente po tem, ko so Američani na lastni koži izkusili neučinkovitost samoregulacije, za katero so že zdaj mislili, da jih bo obvarovala pred aktualno katastrofo, označuje kot metanje peska v oči.

Razočaran je tudi eden od pionirjev interneta in avtor besedne zveze »nevtralnost interneta«, pravnik Tim Wu. »Upal sem sicer, da bo internet drugačen od predhodnikov, a je ekonomija tudi tu pokazala zobe,« komentira razvoj dogodkov Wu, ki je ena od svetovnih avtoritet zgodovinskega pogleda na razvoj informacijske družbe. »Krivdo za to lahko pripišemo tudi pionirjem spleta, ki so preveč upanja polagali v svoboden trg in niso takoj vzpostavili regulatornega okvira,« dodaja in opozarja, da bo ta naloga zdaj veliko težja.

Kako regulirati velikane?

Združene države Amerike oziroma Evropska unija lahko dolino silicija regulirata na več načinov. Eden od klasičnih bi bil protimonopolna zakonodaja, ki se je v preteklosti že večkrat izkazala za vsaj delno uspešno (telekomi, Microsoft). Ameriški kongres bi lahko na drugi strani po poti boja za nevtralnost interneta ponudnike digitalnih storitev označil za »pripomoček« (utility – op. p.) in tako nad njimi uvedel parlamentarni nadzor, ki bi podjetja prisilil, da so bolj transparentna glede svojih storitev in povezav.

Foer opozarja, da bo potreben kombinatorni pristop. »Po eni strani so ta podjetja postala prevelika in preveč invazivna – treba bi jih bilo razbiti in preprečiti nadaljnje povezovanje,« opisuje svojo regulatorno rešitve, »obenem pa bi se se morala država ukvarjati z zasebnostno zakonodajo, ki bi omejila zbiranje in analiziranje podatkov oziroma odprla črne skrinjice algoritmov, s katerimi si tehnološki velikani služijo kruh.«

Nasprotniki regulacije opozarjajo, da se to najverjetneje še ne bo zgodilo. Predsednik zvezne komisije za telekomunikacije FCC, Ajit Pai, regulaciji nasprotuje. »Mislim, da se klasifikacija družabnega spleta za pripomoček uporablja preveč enostransko in ljudje v tej rešitvi vidijo samo hitro reakcijo na večji problem,« je opozoril. Kljub temu se strinja, da je regulacija potrebna in dodaja, da »je treba najprej določiti, ali ponudniki storitev družabnega spleta delujejo na istem področju kot telekomi.«

Med prvaki na področju regulacije znotraj Evropske unije je zagotovo Nemčija. Merklova je s strogo zakonodajo kaznovanja spletnih velikanov na področju širjenja laži, pozivov k nasilju in drugih oblik sovražnega govora namreč zaorala ledino nedotakljivosti tehnoloških velikanov in njihove domnevne nevtralnosti pri vsebinah, ki jih širijo po svojih omrežjih. Finančne kazni so visoke (do petdeset milijonov evrov), zakonodaja je stopila v veljavo oktobra 2017.

Podobne zamisli o regulaciji spleta prihajajo s Kitajskega. Kitajska vlada namreč preverja možnosti regulacije svojih največjih spletnih velikanov (Weibo, Tencent in Alibaba) z vladnimi lastniškimi deleži v teh podjetjih, ki bi jim dali dovolj moči za soodločanje v upravnih odborih teh podjetij.

Odvisnost gospodarstva od politike je na Kitajskem še toliko večja kot v Evropski uniji in Združenih državah Amerike, zato se lastniki podjetij na Kitajskem toliko bolj zavedajo resnosti položaja in skušajo vladi ustreči še bolj kot njihovi ameriški konkurenti. Izkaže se namreč, da na Kitajskem trgu tudi podružnice ameriških korporacij igrajo po pravilih kitajskega regulatorja, saj se zavedajo pomembnosti navzočnostjo na kitajskem trgu.

A hkrati ne bi smeli ignorirati tudi industrije same, kjer se vedno bolj kažejo razpoke v identiteti. Vedno glasnejši so namreč pozivi k ureditvi razmer, ki prihajajo iz Silicijeve doline. Vedno večje družbeno razlikovanje med bogatimi lastniki podjetij in revnimi visoko izobraženimi inženirji, vedno očitnejša potreba po človeški vlogi v svetu avtomatizirane tehnologije in pametnih algoritmov, vedno glasnejša vprašanja o vlogi tehnoloških gigantov namreč kažejo, da se problema zavedajo tudi v glavah velikanov. Vprašanje je samo, v katero smer.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki