IBMova serija prenosnikov z oznako X je že od samega začetka v tehnološkem vrhu ultra lahkih modelov. Zunanjost modelov pa se skorajda ne spreminja. To velja tudi za najnovejši model X41, ki je videti popolnoma enak kakor novembra 2004 preizkušeni X40.
Tržišče majhnih, žepnih digitalnih fotoaparatov očitno cveti, vsaj če lahko sklepamo po številu tovrstnih modelov. Prav vsak izmed resnih izdelovalcev ima v svojem programu vsaj en tak model, tako da pionirjem na tem področju (Pentax, Casio, Canon) nikakor ni dolgčas.
Pri modelu Phaser 6100dn gre za različico Samsungovega tiskalnika iz serije CLP-500. To pomeni, da gre za barvni laserski tiskalnik, ki nima zaporednega, enoprehodnega, tiskalnega mehanizma (ne tiska enako hitro v barvah in črno-belo), vendar tudi nima klasičnega bobna, ki ob vsakem prehodu zavrti in pripravi za delo tiskalni valj druge barve. Namesto tega uporablja en sam velik valj, ki ga v štirih prehodih "obarvajo" štiri posodice z barvilom. Postopek je veliko tišji od tega, ki ga opravljajo pravi "bobenski" tiskalniki, zato je tiskalnik dokaj tih, skorajda primerljivo enoprehodnim tiskalnikom.
Xerox je kot izdelovalec izdelkov OEM dokaj uspešen, saj kar nekaj laserskih tiskalnikov na tržišču v osnovi uporablja njihov mehanizem (čeprav to ni javno znano). Posel pa očitno deluje tudi v nasprotni smeri, saj nekatere Xeroxove tiskalnike izdelujejo drugi. Phaser 3130, ki smo ga preizkusili, je že eden takih - videti je (in tudi deluje) natanko tako kakor Samsungov model ML-1520 (oz. njegov predhodnik ML-1510, ki je bil prvi laserski tiskalnik za okoli 30.000 tolarjev).
Včasih se zdi, da izdelovalci tiskalnikov ob začetni predstavitvi novega modela nalašč izdelajo nekoliko okrnjen ali upočasnjen tiskalnik, da ga lahko pozneje pohitrijo/izboljšajo in tako vzdržujejo vtis nenehnega razvoja. Pri modelu 1350W gre za nadgradnjo oz. zamenjavo modela 1300W, ki smo ga preizkusili pred enim letom, njegova edina novost pa je višja hitrost dela. Namesto 16 strani na minuto jih novi tiskalnik zmore 20.
Hewlett-Packardov kandidat v kategoriji srednje zmogljivih tiskalnikov, ki so namenjeni manjšim podjetjem, je serija Laserjet 2400. Vključuje tiskalnike 2420 (d/dn) in 2430 (n/tn/dtn), kjer prvi tiskajo s hitrostjo 30 strani na minuto, drugi pa s 35 strani na minuto. Preizkusili smo najmočnejši model Laserjet 2430dtn, ki ima vgrajen tudi obračalnik za dvostranski tisk, dodatno kaseto za 500 listov (poleg običajne za 250 listov) in omrežni vmesnik. Namenjen je za tiskanje do 100.000 strani na mesec.
Del nove Hewlett-Packardove serije Laserjet 102x je tudi model 1022. Na videz je skoraj enak modelu 1020, vendar se po notranjosti modela kar precej razlikujeta.
O Brotherjevem tiskalniku z oznako HL-2040 je težko povedati kaj novega, če se spomnimo modela 2030 (opisanega v majskem Monitorju). Razlika je namreč le v tem, da je 2040 hitrejši: hitrost mehanizma je 20 strani na minuto namesto 16. V praksi se ta razlika sicer opazi, vendar le pri tisku daljših dokumentov. 50 strani besedila tako natisne v dveh minutah in 40 sekundah, medtem ko je model HL-2030 za to opravilo potreboval tri minute in 51 sekund. Pri krajših dokumentih je razlika veliko manjša (pri devet strani dolgem dokumentu le 5 sekund), pri dokumentih na eni strani ali dveh (in takih je največ), pa razlike sploh ni opaziti. Zato smo tudi nekoliko skeptični, ali je cenovna razlika med modeloma (41 %) upravičena.
Kratica WiMAX je v komunikacijah gotovo trenutno ena najbolj priljubljenih. Tehnologija namreč obljublja, da bo za širokopasovno omreženost naredila nekaj takega, kar so naredili mobilni telefoni za telefonijo. Kot kaže, tudi pri nas, saj podjetje Incotel septembra uvaja začetek delovanja svojega omrežja. Najprej v Ljubljani in okoliških krajih, pozneje tudi na Gorenjskem in počasi po vsej Sloveniji. Med prvimi preizkuševalci smo se nanj priklopili tudi mi.
VPN (Virtual Private Network) ali povezovanje krajevnih omrežij brez najetih vodov po internetu že dolgo ni nikakršna novost. Zaradi zahteve po močni zaščiti podatkov, ki potujejo po odprtem internetu, so bili sistemi VPN v začetku omejeni na velika podjetja, ki so si drage dostopne točke VPN (Shiva, Checkpoint, Cisco...) lahko privoščila. Pozneje se je (cenovna) raven vendarle znižala, saj so na trg prodrli nekoliko cenejši izdelovalci, ki so merili na manj premožne ali manjše stranke. Podjetja, kot so Sonicwall, Watchguard ali Eicon, so na tem področju danes razmeroma močna, v ta razred pa vstopajo tudi že Cisco in Checkpoint. Kljub temu da gre za programsko podjetje, tudi slednji kar s strojnimi usmerjevalniki.
